dr. Stanislav Zver

Ob prihajajočem praznovanju 100 letnice priključitve Prekmurja matični domovini predstavljam dr. Stanislava Zvera, s katerim sva se dobila v Bogojini, kjer opravlja službo župnika že 32 let. Moj sogovornik je eden najodličnejših poznavalcev Kleklovega življenja in s tem obdobja, ki je še kako pomembno vplivalo na priključitev Prekmurja.

V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled

Zver Stanislav1- Smo v letu, v katerem potekajo dogodki ob 100-letnici priključitve Prekmurja matični domovini. Če začneva pri pripravah na samo praznovanje: kako potekajo priprave in kateri so ključni dogodki, ki so še pred nami?
Res je, kar vrsta dogodkov v počastitev te obletnice se je že odvila, tako na cerkveni kot državni ravni, mnoge se še bodo.
Če omenim samo cerkveno plat: naša škofija, torej škofija Murska Sobota, je že pred časom ustanovila pripravljalni odbor, ki je sprejel in začrtal smernice priprave tako na »stvarni« kot duhovni ravni. Beltinci so bili izbrani kot kraj osrednje slovesnosti 17. avgusta, tu je namreč pred več kot 20-tisočglavo množico od vojaške oblasti prevzela Prekmurje civilna oblast. Pokroviteljstvo nad osrednjo proslavo je sprejela Slovenska škofovska konferenca. Sprejeti so bili sklepi o ureditvi trga pred stolnico v Murski Soboti s postavitvijo petih kipov najpomembnejšim akterjem za priključitev, dr. Matiju Slaviču, dr. Francu Kovačiču, dr. Francu Ivanocyju, Jožefu Kleklu st. in Ivanu Jeriču (žal so se pri udejanjenju tega pojavili razni politično-kulturni zapleti) … Na duhovnem področju so bile pripravljene prošnje za vse potrebe, ki jih vsakodnevno med mašo dodajamo k ostalim prošnjam, sedem pridigarskih osnutkov, ki jih je pripravil Lojze Kozar ml., isti avtor je pripravil tudi šmarnice Panonski cvetovi za Marijo, ki smo jih brali v župnijah naše škofije, in so bile »intonirane« na obletnico.
Na osrednji slovesnosti, 17. avgusta, bodo ob vseh slovenskih škofih navzoči tudi škofje sosednjih škofij iz Madžarske, Avstrije in Hrvaške. Pripravljajo se tudi pevci, ministranti, gasilci, pritrkovalci itd.

- Ker bova govorila o vašem raziskovanju takratnih dogodkov, ki so vezani na pridružitev Prekmurja matični domovini in seveda širše skozi življenje Jožefa Klekla st., najprej nekoliko bolj osebno vprašanje: kdaj, na kakšen način ste se vi navdušili za študij oz. preučevanje življenja in dela Jožefa Klekla st.?
Že v otroštvu sem rad brskal po starih (zgodovinskih) knjigah; kot otrok in pozneje gimnazijec sem se na podstrešju naše stare hiše srečeval s Kleklovimi Novinami, Marijinim listom in Kalendarjem Srca Jezušovega – torej s prekmursko periodiko, ki je veliko prispevala k dogodku, katerega stoletnico obhajamo.
Piko na i mojemu zanimanju za našo prekmursko polpreteklost in njeno osrednjo osebnost, Jožefa Klekla, pa je postavil »slučaj«, že kot bogoslovec sem namreč našel Kleklovo zlatomašno podobico z geslom: »Ne iščem, kar je vašega, ampak vas« (2 Kor 12,14). To geslo me je naravnost imponiralo. Vpričo te misli se je v meni sprožil val zanimanja za Klekla, tako da je v mojem osebnem spoznanju počasi dobival mesto, ki je vse bolj ustrezalo poimenovanju, kakor ga je zanj uporabljalo preprosto ljudstvo, »veliki Klekl«. Tako je Kleklovo zlatomašno geslo postalo moje novomašno geslo. Sledilo je zbiranje prej omenjene periodike, ki so si jo hodili izposojat mnogi, dokler me niso škof J. Smej, prof. dr. V. Škafar, + prof. dr. Stanko Ojnik in drugi že »starega« nagovorili, da sem »ob delu« vpisal magisterij, pozneje še doktorat.
Zver Stanislav2
-Se spominjate, kdaj ste se prvič srečali s tem pojmom priključitve Prekmurcev matični domovini?

Žal mi vedenja o tem dogodku ni dala ne osnovna šola ne gimnazija, ampak listanje po Kleklovih Novinah v študentskih Ietih. Moja šola na tem področju je bilo podstrešje in listanje po starih knjigah in takratni periodiki.

- Ob prebiranju in študiranju takratnega obdobja – kaj bi izpostavili kot tisto, kar vas v vsem tem ravnanju takratnih Prekmurcev še posebej preseneča, navdušuje?
Kratko rečeno, slovenske korenine, globoko vrasle v dušo in bit prekmurskega Slovenca; zame je to mali čudež. Pomislite skoraj tisočletje bivanja prekmurskega slovenskega življa – peščice – v tuji državi, pod tipalkami tujega sveta, objetega s tujo oblastjo, kulturo, ki je kljuboval in ob svojih slovensko čutečih »čedermacih« (duhovnikih) »izkipel« v priključitev. Ta volja, to hotenje priti k Sloveniji je bilo zame res navdihujoče. Poleg tega kipi iz prekmurske preteklosti nenehno zatekanje prekmurskega človeka pod Marijin plašč (najstarejše cerkve so posvečene Materi Božji) in iskanje ter naslanjanje na Božjo pomoč. Zato se mi zdi, da bodo šla vsa dogajanja in vsa strokovnost ob tej obletnici mimo bistvenega, če v ozadju dogodka izpred 100 let ne bomo zaznali in spoznali ljudi, ki so molili in se od samega Gospoda učili, kako ljubiti svoj jezik, svoj dom in svoj narod.

- Bi poskusili na kratko, v nekaj stavkih, povzeti kratko bistvo takratnih dogodkov, ki naj bi si ga o njih zapomnil vsak Slovenec?
Slovenci smo skozi svojo pestro in burno zgodovino ozemlja vedno izgubljali, pomislimo na Koroško, Primorsko, tudi Hrvaška poseduje ozemlje s slovenskim življem – edino Prekmurje smo leta 1919 pridobili. Pridobili smo torej ozemlje, za katerega mnogi Slovenci iz ostalih predelov sedanje Slovenije pred prvo svetovno vojno niso niti vedeli. Žal tudi dandanes dežela med Muro in Rabo ostaja v marsičem osamljena, odrinjena ... Ne bom našteval razpok med Prekmurjem in ostalo Slovenijo tako na gospodarskem, kulturnem kot drugih področjih, pa … veste, kljub temu je naša dežela dežela dobrih, gostoljubnih ljudi, ljudi odprtih src in dlani.

- Če greva sedaj malce bolj konkretno, globlje v oris takratnih časov – kako so v letih pred, med in takoj po 1. svetovni vojni živeli ljudje na območju današnjega Prekmurja?
Božidar Raič, duhovnik, politik, jezikoslovec in publicist, ki je v šestdesetih letih devetnajstega stoletja potoval po Prekmurju, je dejal, da je to svet vilinske lepote. Vendar so se za to vilinsko lepoto skrivali trdi žulji ljudi ruralnega sloja, torej pretežno kmečkega prebivalstva, tako pred prvo svetovno vojno kot med njo in po njej. Mnogi so delali na veleposestvih, iskali boljši kos kruha na sezonskem delu na Madžarskem, pozneje tudi v Nemčiji, Franciji. Številni so že pred prvo svetovno vojno odhajali v Ameriko. Množica fantov in mož je končala na raznih tujih frontah, o čemer pričajo farne plošče. Tudi moj stari oče Štefan je umrl na fronti na Češkem. Skratka, socialne življenjske okoliščine niso bile lahke. Toliko težje, ker so bili, kot ugotavlja Anton Trstenjak st., ko opisuje predvojno življenje Prekmurcev, »odtrgani od ostalih Slovencev, zemljepisno ločeni, od svojih gospodarjev pa tlačeni in narodno zatirani, životarijo in se opirajo samo na svojo pomoč. Nekaj jih je protestantov, a ogromna večina je katoliška.«

- Kako se je med prekmurskimi Slovenci razvijala ideja o združitvi z matičnim narodom? Kdo je bil protagonist te ideje?
Zdi se mi, da odgovor na to vprašanje nakaže Jožef Klekl st. sam na shodu pred 100 leti, ko je množici govoril: »Dragi Slovenci! Preganjali so me, ar sam z celega srca brano i zagovarjao živlenje vaše düše – vero – i živlenje vašega naroda, materno reč. Za to dvoje sem borio, ar sam znao, da brez teh dveh reči nieden narod ne more obstati. Narod, čeprav ga obdajajo nepramagjive trdnjave, čeravno ga branijo stojezeri topovi, čeravno ga varüje milijonska vojska, če nema vere z prepričanjom, i z düšov pa telom se drži svoje materine reči, je zgüblen. Kje so velikanski narodi starih časov, Asirci, Babilonci ..., Rimljani? Kje so njihove nepregledne države? Nega jih. Fundament – vero i ljübav do materne reči so zavrgli, zato so preišli.
Vera i ljübav do maternoga jezika! To more vaše geslo, vaša dužnost biti v prvoj vrsti, Slovenci. A nikdar ne s sovraštvom. Jaz ne gučim zato najprej slovenski, da bi sovražo ogrski jezik – Bog vari – nego zato, ka je to bila i moja dužnost. Jezik mi je Bog dao, nej za mene samo – nego za celi narod – če ga zavržem, se ga sramüjem – zavržem božji dar – škodim, kvar včinim celomi narodi … Bog nas je za Slovence stvoro ... Trdno moramo povsod, celomi sveti pokazati, da smo Slovenci … Obečate to? Mi Slovenci zahtevamo, naj se Vogrom (Nemcem), med nami živečim, da sloboščina maternoga jezika. Vsi smo skušavali, kak bridko je, če se za verov najdragši kinč, materni jezik v verige vklenjava ... A naša prva dolžnost je ..., povsod pokazati da smo verni Slovenci. Ta slovenski narod naj Bog živi.«
Navedek lepo nakaže dvoje semen ideje o združitvi: vero in jezik. Tako so katoliški in protestantski pisci v 18. in 19. stoletju s svojimi deli, pisanimi sicer v prekmurskem narečju in madžarskem črkopisu, pomagali ohranjati identiteto slovenskemu življu ob levem bregu Mure. Naj jih nekaj navedem: Oba Küzmiča, Štefan in Mikloš, Janoš Kardoš, Aleksander Terplan, Jožef Košič, Jožef Borovnjak in drugi.

- Vi ste osrednjo točko raziskovanja usmerili v lik in delo Jožefa Klekla. Kakšna je njegova vloga v smislu narodnobuditeljstva, zavzemanja za priključitev itd.?
Na tej duhovni osnovi se je potem konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja skupina duhovnikov, zbrana ob tišinskem župniku dr. Francu Ivanocyju (Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Baša, Peter Kolar in še nekaj drugih, v prevratnih Ietih so se jim pridružili še mlajši Ivan Jerič, Jožef Godina, Lojze Kühar, Mihael Kühar in drugi), začela vse bolj odločno ozirati čez Muro, vse več je bilo tudi stikov s sobrati na desnem bregu Mure. Npr. ob KIeklovi novi maši, 25. 7. 1897, je Frančišek Saleški Gomilšek, župnik in dekan pri Sv. Benediktu, prinesel ceIo dve slovenski zastavi in ju izobesil na prizorišču, skrivaj dobivali knjige Mohorjeve družbe in jih širili med ljudi ... Vse to so bila semena za drevesa, ki so vse bolj širila krošnjo in veje onstran Mure. K temu so veliko pripomogle tudi Novine, ki jih je Klekl začel izdajati decembra 1913, in to v Gajici. Zavedal se je, da človeka najlažje potujčiš, če mu vzameš domačo besedo. Ob domači besedi je prekmurski Slovenec dobival okno v svet in se začel vse bolj zavedati, kdo je. Od tu je tudi klila ideja o združitvi. Seveda to ni bilo všeč Madžarom kot tudi ne madžaronom z dobrimi službami oziroma položaji. Resnici na Ijubo: tem težnjam ni bila naklonjena niti večina evangeličanskih duhovnikov.

Zver Stanislav3- Kako umestiti vpliv Jožefa Klekla med takratne prebivalce Prekmurja?
Bojim se, da bi odgovor na to vprašanje moral zavzemati ves najin pogovor. Kot nekakšna rdeča nit skozi vse Kleklovo delo za osvoboditev prekmurskih Slovencev bi lahko vzeli njegov zapis iz internacije: »Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju po prsih, v kričanju, marveč v samopozabnem žrtvovanju in delovanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljudstva. Tega me je učil Kristus. Prizadeval sem si mu slediti …«
In njegovo delo je temeljilo na »besedi«. Omenil sem že tednik Novine. Prekmurski Slovenci so jih z veseljem sprejeli, podobno kot nekaj let prej Marijin list in Koledar Srca Jezusovega, saj so jim pogumno povedale, kar so jim Madžari odrekali: da so Slovenci. Budile so ljubezen do lastnega naroda, kulture in besede. Zato je tednik postal najbolj priljubljen in razširjen časopis v pokrajini. Recimo, leta 1919 – torej pred sto leti – so imele Novine 6000 naročnikov, kar pomeni, da jih je imel naročene vsak 12. Prekmurec. Posebej pomembno vlogo je Klekl z Novinami opravil med prvo svetovno vojno. S časnikom je vse bolj odločno budil in odkrival narodno zavest ter vse bolj obračal oči Prekmurcev k matici, si s pomočjo Novin »dopisoval« z vojaki na fronti in tudi tem budil nacionalno zavest, se zavzemal za socialne pravice revnejših itd. O pomembnosti poslanstva Novin piše Matija Slavič, ekspert na pariški mirovni konferenci: »Kleklovo najznamenitejše delo pa je ustanovitev, izdajanje in urejevanje tednika Novine (...) V slovenščini pisane Novine so vzbujale in ohranjevale narodno zavest, ki je ni imel nihče razen maloštevilnih katoliških duhovnikov.« Po razpadu monarhije pa so Novine (5. 1. 1919) razglasile, da je »v združenji vseh Slovencev rešenje vsega naroda«. Z njimi je Klekl sproti razkrinkaval vse madžarske spletke in zahteval priključitev k Sloveniji. Pozneje, v novi državi, pa so se Novine borile za pripadnost Prekmurja k slovenski upravni enoti, za pravično izvedbo agrarne reforme itd. Klekl in lvan Jerič, Maistrov borec in poznejši dekan ter generalni vikar, ter nekateri drugi duhovniki so vzpostavili stike s članom Narodnega sveta dr. Matijem Slavičem in preko njega z dr. Antonom Korošcem ter škofom Jegličem v Ljubljani in dr. Francem Kovačičem. Slavič je septembra leta 1918 prišel v Prekmurje in se seznanil z razmerami. Klekl ga je ob tej priliki prosil, naj pri Narodnem svetu posreduje za uresničitev teh teženj.

- Poleg omenjenih madžarskih spletk – kdo so bili še drugi nasprotniki Klekla in ideje o priključitvi Prekmurja?
»Klic« k matici so krepko potrjevali tudi shodi. Tako je 20. oktobra 1918 društvo za pomadžarjenje Slovenske krajine, da bi s svojimi pristaši izpovedalo neomajno zvestobo madžarski domovini, organiziralo shod v Murski Soboti. Klekl pa je poslal na ta shod precejšnjo skupino slovensko zavednih ljudi pod vodstvom cestnega nadzornika Jožefa Cigana, ki so z medklici izpričevali slovensko zavest. Ljutomerski narodni svet je samo teden dni pozneje priredil v Ljutomeru veliko zborovanje. Shoda se je udeležilo veliko ljudi iz Prekmurja, posebej iz Dolinskega. Klekl je spet poslal svoje ljudi z resolucijo, ki jo je sam sestavil in je zahtevala priključitev k Sloveniji. Na god sv. Štefana, 26. decembra 1918, pa je Narodni svet v Mariboru po dogovoru s Kleklom, ki je bil v bolnišnici, zato ga je zastopal Ivan Jerič, organiziral v Radgoni »Prekmurski shod«, ki je spet manifestiral željo Prekmurcev, da se priključijo matici. Novine so takrat celo pisale: »Prvi tabor prekmurskih Slovencev pozdravlja novo skupno Vlado SHS in prosi, da vzame kmalu pod svoje okrilje slovensko Prekmurje.« Po vseh teh shodih je val navdušenja za Slovenijo postajal vse večji. Nenazadnje tudi zaradi Kleklovih širiteljev (poverjenikov) Novin in Marijinega lista, ki so bili vsi zavedni Slovenci in edina, čeprav neregistrirana, a še kako opazna narodno zavedna slovenska organizacija.
Ob tem vprašanju bi bralca rad opozoril na dva simpozija, ki ju je organizirala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, in sicer lvanocyjev simpozij leta 1984 in Kleklov simpozij Ieta 1994. Sled obeh sta tudi zbornika, ki v zbranih predavanjih nazorno odslikavata podobo Prekmurja v Ivanocyjevem in Kleklovem času.

Pri proučevanju vloge in lika Jožefa Klekla st. sem želel in hotel biti služabnik, z malo in veliko začetnico izpisane r/Resnice. Včasih celo njen ujetnik. Čutil sem, da moram tako preizkušenemu koščku slovenske zemlje dati vsaj skromen poklon, obenem pa globok priklon vsem očetom naše Slovenske krajine. To me je vodilo pri mojem delu, ustvarjanju.

Če se ustavim samo ob Kleklu, lahko rečem, da je »potoval« skozi kar tri družbene sisteme, in sicer: klasični politični sistem, za katerega je značilno, da je bila politika še v okviru svetega in je bilo njegovo delovanje povezano z verskimi (krščanskimi) vrednotami; dalje skozi liberalni politični sistem, ki je zavestno uvedel Iočitev države od Cerkve, kar pomeni zanikanje Svetega oziroma svetosti življenja; in še tretji, totalitarni politični sistem, ko je totalitarizem doživel na lastni koži in si je z begom onstran Mure reševal življenje, in potem 1945. Ieta diktaturo proletariata z izgubo volilne pravice itd. V drugem, torej liberalnem sistemu (med vojnama) je sam vstopil v politiko kot poslanec Ljudske stranke in pozneje banski svetnik in kot tak reševal gospodarska, socialna (delavcev na veleposestvih, zdomcev), šolska vprašanja (npr. gimnazija v Murski Soboti). Seveda ne njemu kot tudi ne »očetom krajine«, kot jih sam rad poimenujem, v nobenem obdobju ni manjkalo nasprotnikov – Madžarov, madžaronov, Ievičarjev (komunistov), sicer pa o tem več spregovori moja knjiga Tebi, Slovenska krajina …

- Kakšen je bil pri tem vpliv ljudskih misijonov?
Konec 19. stoletja so Madžari obhajali tisočletnico svojega prihoda na panonska tla. Takrat so želeli pomadžariti tudi vse manjšine. Takrat se je tudi slovenščina – torej prekmurščina – morala umikati madžarskemu jeziku, tako iz poimenovanj krajev, naselij kot tudi iz šol. Zavedati se moramo, da je ta jezik ostal živ samo v cerkvi. Zato so tudi nekateri duhovniki, kot npr. Ivan Baša in Klekl, bili premeščeni, ker so njihovi veroučenci škofu na vizitaciji odgovarjali v prekmurščini. Ljudski misijoni so bili gotovo v veliko pomoč, da je slovenski živelj ohranjal slovenski čut, narodnost in materni jezik. Zanimivo je bilo, da so misijone prihajali vodit duhovniki s štajerske strani.

- Katoliški duhovniki imajo neprecenljive zasluge za ohranjanje slovenstva v Prekmurju in za združitev z matičnim narodom. Danes bi radi nekateri to vlogo zmanjšali. Zakaj menite, da je tako?

Ali ni od Gospodovih časov tako? Če so meni nasprotovali, bodo tudi vam ...Ta Gospodov šepet se prav razkošno sliši tudi skozi naš čas, žal vse bolj tudi v našem slovenskem prostoru. Pomislimo samo na negativno držo dominantnih medijev do katoliške Cerkve, aktualno debato o financiranju zasebnih šol itd. Tako se recimo ob primeru obhajanja 100-Ietnice pridružitve Prekmurja k matici sprašujem: Mar ne bi bilo lepo in koristno za vse državljane, še posebej za Prekmurce, da bi Cerkev in država z roko v roki obhajali ta jubilej? Da bi bili recimo vsi osnovnošolci in srednješolci iz Pomurja sedaj ob koncu šolskega leta povabljeni na takšno skupno slovesnost? Mar ne bi bilo to državotvorno? Ali niso o tem dogajanju izpred sto let pod vodstvom katoliške duhovščine v šolskih učbenikih zapisane samo »temne lise«? Ali ni sedanjim generacijam mladega rodu delo narodnozavednih katoliških duhovnikov prikrito? Ali ne Iebdi še zmeraj nad temi osebnostmi tiha, skrivnostna odrinjenost, prenesena v naš čas kot utež iz kovačnice ideološke polpreteklosti? Ali čutimo – vsaj Prekmurci – svoj dolg do njih, brez katerih bi tekla meja med Slovenijo in Madžarsko danes na Muri, ne pri Hodošu, kot je dejal škof dr. Jožef Smej?

Zver Stanislav4- Iz časopisov takratnega časa in drugih dokumentov tudi izhaja, da so bili protestanti proti združitvi Prekmurja s Slovenijo. Tudi sami ste prej omenili, kakšno stališče so imeli do tega priključitvenega vprašanja.
Odgovoril bom v duhu ekumenizma: protestantski duhovniki imajo nemalo zaslug za ohranitev slovenske pisane besede v deželi med Muro in Rabo, katoliški duhovniki – velika večina – pa ob pisani besedi tudi veliko nenadomestljivih zaslug za priključitev Slovenske krajine k matici.

- Že dlje časa poteka proces za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa. Kakšen je bil Kleklov odnos do Halasa?
Da, hvala Bogu – upamo, da bo proces beatifikacije prišel kmalu do konca. Tiho, skromno smo upali, da bi to bilo ob letošnji obletnici pridružitve. Pa Božji mlini meljejo počasi, vendar sigurno.
Kar pa se tiče odnosa Klekla do Halasa, na kratko: Božji služabnik Danijel Halas je bil rojen 24. 6. 1908, Klekl pa se je preselil v Črenšovce v »neupokojeni pokoj« 1. 10. 1910, in je tako spremljal telesno in duhovno rast Danijela tako rekoč do njegove mučeniške smrti (tudi iz internacije na Madžarskem). S Kleklom je Halas sodeloval tudi kot študent (ohranilo se je nekaj dopisovanja med njima). Klekl mu je bil tudi novomašni pridigar. Pridiga je izzvenela v misel: »Duhovnik – Marijin sin!« Po starših in Kleklu se je Halas navzel velike ljubezni do Marije. V Kleklove Novine je Halas tudi pisal različne članke: o prekmurski družini, o izseljencih, o vzgoji mladine, o zakonskem življenju itd. Na nek način mu je bil Klekl v resnici duhovni voditelj oziroma učitelj.

- Ko govorimo o priključitvi Prekmurja matični domovini, je zanimivo vedeti, da se je avgusta 1919 zgodila naprej civilna priključitev, na cerkveni ravni pa je to območje prešlo pod slovensko oblast šele 4 leta kasneje.
Cerkev v Prekmurju je še naprej ostala pod sombotelsko škofijo in jo je škof upravljal s pomočjo generalnih vikarjev. Šele 1923 je to področje prešlo pod mariborsko administraturo. Mimogrede, pred tem je bila prisotna tudi ponudba Svetega sedeža za novo, samostojno škofijo. Po pridružitvi lavantinski administraturi se je začel tudi v Cerkvi uvajati knjižni slovenski jezik (škof A. Karlin), ki ga pa mnogi Prekmurci niso bili vešči. Tudi zaradi tega je prihajalo do določenega nezadovoljstva. Tudi zato so Kleklu celo nekateri njegovi stanovski tovariši očitali, da jim je naprtil »prekštajersko« administraturo. Klekl je sicer s prekmurščino v Novinah vztrajal, čeprav so mu to kasneje M. Kranjec, F. Godina in drugi levičarji očitali, češ da ni bil za slovenski jezik.
Zver Stanislav5
- Kaj so bile glavne spremembe po priključitvi matični domovini?
Gotovo je bila največja pridobitev v tem, da je pokrajina dobila slovensko zaledje, ogrski Slovenci so postali del matičnega telesa.
Drugo, kot že rečeno, Klekl je (kot tudi drugi »očetje Krajine«) priključitev Prekmurja k matici gradil na jeziku. Ne samo preko Novin ali Marijinega lista, ampak ga je vedno »slavil«; tudi ko je bil v internaciji, mu je bil materni jezik »kinč predragi«. In v tem jeziku se je odslej poučevalo v šoli in Cerkvi, v tem jeziku se je začelo uradovati …
Počasi so se stvari spreminjale tudi na gospodarski in socialni ravni. Vezi s slovenskim ozadjem so tudi na teh področjih postajale trdnejše. V pomoč pretežno kmečkemu prebivalstvu so bile agrarna reforma, ustanovitev hranilnic in posojilnic. Seveda je pokrajino ob Muri s pretežno kmečkim prebivalstvom in z dokaj gosto poseljenostjo še naprej bremenila revščina. Obstajala so veleposestva, kamor so kmetje hodili delat, veliko je bilo sezonskega odhajanja na delo v tujino, tudi še v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Spet mimogrede, kako dobre vezi je imel Klekl vzpostavljene z zdomci: v Novinah jim je celo posvečal določene rubrike, kot npr. Hižički domačoj.
Storil bi opustitev, če ne bi omenil še naslednje spremembe po priključitvi: že iz davnine je prekmurski narod držala pokonci globoka in trdna naslonjenost na Boga, torej vera, ter srčna navezanost na Marijo. In prav zanimivo je, kako so po pridružitvi začele rasti nove farne cerkve ter število novih moških in ženskih duhovnih poklicev.
In tu se mi poraja eno od poglavitnih vprašanj: Ali se nas bo ob vseh dogajanjih, ob tej jubilejni obletnici, dotaknilo tisto, kar je res bistveno? Se bo praznovanje ustavilo samo ob zunanjostih, opustilo pa najpomembnejše, namreč dejstvo, da dogajanje izpred sto let ni bilo »izkrojeno« samo v človeških prizadevanjih politikov in diplomacije, še manj zaradi slučajnih okoliščin, ampak v naročju Gospodarja časov? Na to dejstvo opominja tudi Ivan Jerič, ki v svojih Spominih omenja, da so v času pariške konference že obupovali in mislili, da bo uspeh za rešitev Prekmurja izostal, čeprav so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, in trdi, da »nam je ostal samo Bog in molitev«. Tudi ta element, ta duhovna komponenta izza te obletnice nakazuje prisotnost čudovite Božje sledi, česar res ne bi smeli pozabljati.

- Že prej ste omenili knjigo Tebi, Slovenska krajina, in da gre tudi za skromen poklon z vaše strani ob letošnjem jubileju priključitve. Kako bi predstavili to knjigo?
Zver Stanislav6V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici.

 

Zver Stanislav0Stanislav Zver
je bil rojen leta 1947 v vasi Gomilice v župniji Turnišče. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je istega leta 1973 bil posvečen v mašnika. Svoj študij je nadaljeval in magistrski študij končal z nalogo: »Pomen Jožefa Klekla st. (1874-1948) v obrambi slovenstva med Muro in Rabo.« Doktorski študij je zaključil z nalogo: »Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874-1948) v medvojnih dokumentih (1941-1945) in v luči predvojnih dogodkov.«
Dr. Stanislav Zver je na svoji dušnopastirski poti služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, v Maroboru je bil dve leti spiritual v bogoslovju, sedaj pa je že 32 let župnik v župniji Bogojini. In še zanimivost - v času svojega odraščanja je dr. Stanislav bil ministrant še enemu velikemu prekmurskemu velikanu Ivanu Jeriču.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 8-13.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh