škof Jurij Bizjak

Konec maja 2012 je papež imenoval Jurija Bizjaka za novega koprskega škofa. Že to bi bil zadosten povod za pogovor. Škof Jurij je tudi odličen poznavalec Svetega pisma in zato smo ga povprašali, kako naj se sodoben človek bliža tej Knjigi vseh knjig. Pogovor je tudi vabilo, da jo zlasti sedaj, ko bomo imeli več časa, pogosteje vzamemo v roke.

● Ljudje vas radi poslušajo in pravijo, da znate tako zavzeto in prijetno razlagati Sveto pismo. To sveto knjigo ste posebej študirali. Kdaj se je začelo Vaše zanimanje za Knjigo knjig?

Lahko rečem: pozno sem jo vzljubil, pozno – šele pri študiju na teološki fakulteti. Zelo od blizu sem začutil profesorja Jakoba Aleksiča. Tako miren in globok se mi je zdel, po drugi strani pa tako duhovit in šaljiv. Živo se spominjam njegovih razlag o psalmih, njegove pripovedi o tem, kako je jezdil kamelo. Naučil nas je brati in pisati hebrejsko, na pamet smo znali hebrejski očenaš, zdravamarijo, čast bodi, deset zapovedi ... Mikale so me daljne dežele, stare zgodbe in modrosti. Skrivnosten jezik, starina, iz davnih časov in iz daljnih krajev. Spominjam se njegovega izreka v jeziku naših sosedov: »Danes jesmo, sutra nismo, tako veli Sveto pismo!«

● Ste v otroštvu radi poslušali zgodbe, zlasti iz Svetega pisma?

Otroška leta sem preživljal na vasi v časih, ko so v vsakem zaselku še bili posebneži, ki so radi hodili pomagat pri raznih opravilih na polju in v hiši. Med njimi so bili tudi veliki pripovedniki, ki so ure in ure razpredali svoje zgodbe in dogodivščine in otroci smo jih poslušali z odprtimi usti. Poleg teh pa so takrat po naših krajih še hodili okrog tudi razni 'pečalbarji' (vseznali), ki so krpali in popravljali vse naprave in priprave, ki so bile v hiši in v hlevu. In tudi nje je bilo vedno zanimivo poslušati, še posebej, ker so pogosto zavijali precej po svoje.Posebno dobro so mi ostal v spominu: Klementin, ki je kovičil preluknjane sklede in lonce in popravljal dežnike, Koloman, ki je mizaril in delal nova okna in vrata in popravljal stole, Rezjan, ki je na hrbtu nosil posebno 'omarico' z mnogimi predalčki, v katerih so bili žebljički in vijački in zakovice in gumbki in zaponke vseh mer in velikosti.

● Študij Svetega pisma je zahteven, saj mora biblicist (strokovnjak za Sveto pismo) poznati tudi nekaj mrtvih jezikov. Kateri so to?

Mrtvi jeziki so tisti, ki jih dandanes nihče več ne govori. Pojem je seveda raztegljiv, ker so tudi takšni jeziki sorodni s sodobnimi jeziki in je včasih težko postaviti dejansko in pravilno razmejitev. Sam sem se pri študiju Svetega pisma ukvarjal zlasti s tremi starimi-mrtvimi semitskimi jeziki: s feničanskim in ugaritskim in eblaitskim jezikom. Najstarejši med njimi je eblaitski, ki sega v sredino tretjega tisočletja pred Kristusom. Najbolj presenetljivo je bilo odkritje, kako visoka je že takrat bila kulturna raven: koliko vrst blaga so izdelovali, koliko vrst pijač so pili, koliko imen za zlato so imeli na razpolago – vsak karat je imel svoje ime. Ugaritski jezik sega v sredino drugega tisočletja pred Kristusom in vsebuje zlasti epske pesnitve o njihovih božanstvih. Od njega mi je najbolj ostala v spominu 'prošnja vernikov', ki pravi: »O, da bi imel nekoga, ki bi mi popravil streho, kadar pride deževna doba, in da bi me spravil domov, kadar zaradi opojne pijače omagam na poti« – zelo vsakdanje in oprijemljive prošnje. Feničani pa so bili prvi, ki so sredi drugega tisočletja pred Kristusom iznašli črkopis: to je bilo veličastno odkritje, saj jim je vso človeško govorico uspelo spraviti v 20-30 znakov. Pisali so samo soglasnike, samoglasnike pa so kar izpuščali, ker so hitro ugotovili, da je njihova izgovarjava zelo različna in da jih v govoru vsi pogosto tudi kar izpuščajo.

● Se je bilo te jezike težko učiti? Koliko časa je potrebno v okviru bibličnega študija nameniti študiju jezikov?

Študiju jezikov nikoli ni konca. Pri sedanji razporeditvi predmetov so prva tri leta študija posvečena predvsem študiju jezikov, potem pa vsak izbere svojo pot: lahko se poda na kakšno drugo področje, lahko pa nadaljuje s poglabljanjem jezikov do konca študija. Semitski jeziki imajo nekoliko različno zgradbo in skladnjo kakor drugi jeziki, zato je od kraja potrebno nekaj več potrpežljivosti, ko pa so vzorci osvojeni, gre zlahka naprej. Vse radi povedo zelo na kratko. Večinoma pišejo od desne proti levi, skoraj zagotovo zato, ker so v starih časih najprej pisali samo najbolj pomembne reči in so jih zato klesali v kamnite plošče in na kamnite stebre – kleše pa se običajno od desne proti levi.

● Ste vi katerega od takih 'eksotičnih' jezikov še posebej proučevali,da bi vam bil v pomoč pri študiju?

Zgoraj omenjeni trije jeziki so sorodni hebrejskemu jeziku in odkritje ter razvozlava eblaitskega jezika še danes velja za dogodek stoletja. Pričakovanja so tudi za svetopisemsko področje bila zelo velika, potem pa se je izkazalo, da vsa odkritja sorodnih jezikov niso tako pomembna za hebrejski jezik, pač pa za druga področja.

● Stara zaveza je bila napisana v hebrejščini, manjši del v grščini. Tista hebrejščina se razlikuje od današnje, ki jo govorijo v Izraelu. Celo v samem Svetem pismu se menda hebrejščina razlikuje in strokovnjaki lahko določijo starost nekega besedila glede na jezik, ki je v določenem odlomku.

Tudi hebrejski jezik, ki je dandanes star že preko tri tisoč let, se seveda spreminja kakor vsi drugi jeziki: primerjajte razliko med Dalmatinovo, Prešernovo in sodobno slovenščino. Vendar je treba reči, da je zgradba in skladnja sodobnega hebrejskega jezika enaka, kakor je bila daleč v zgodovini: črke so iste, pisava je ista, koreni besed so isti, način izražanja je isti. Besedni zaklad pa je danes seveda veliko bogatejši kot nekoč, zato današnji Hebrejci prilagajajo in vstavljajo sodobne izraze.

● V Svetem pismu ste se posebej posvetili Jobovi knjigi in Knjigi pregovorov. Jobova knjiga obravnava trpljenje nedolžnega človeka. Ali ni to večna tema človeškega razmišljanja?

Naša vera je monistična in uči, da je počelo sveta samo eno in da je to počelo dobro. Dobro in zlo torej nista enakovredna, temveč je samostojno samo dobro, medtem ko se zlo lahko 'redi' samo na dobrem. Pomeni, da je na svetu vedno več dobrega kot hudega. Da je to res, nam pokaže preprosta resnica, da ukrasti ni mogoče več, kot je na razpolago! Vsak človek je torej v svojem bistvu naravnan na dobro, na srečo, hoče biti vesel in potešen. Globoko v sebi nosi prepričanje, da je samo tako prav in da mora prej ali slej priti do takšnega srečnega stanja. Zato ga vse, kar temu nasprotuje, moti in draži.

● S problemom trpljenja so se ukvarjale številne filozofije in spopadali različni misleci. V čem pa je edinstveno sporočilo Jobove knjige?

Edinstveno sporočilo Jobove knjige je na kratko v tem, da Bog ne gleda samo na to, kaj kdo dela, temveč gleda tudi na to, kakšen kdo je: Job je delal sama dobra dela, toda čutil se je Bogu enak in torej prevzeten. Bil je prepričan, da je popolnoma brezgrešen, čeprav se je premalo poznal. Šele ko ga je Gospod spomnil, koliko reči on ne pozna, in kako malo pozna samega sebe, se je vdal. Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!

● Kristjani premalo jemljemo v roke Sveto pismo. Večkrat tarnamo, da nimamo časa za to. Sedanji papež je lani vernikom priporočal, naj vzamejo s seboj na počitnice Sveto pismo in ga berejo. Podpirate to spodbudo?

Ovire in predsodki proti branju Svetega pisma vedno bolj kopnijo, splošna izobrazba se silovito povečuje, zato je vedno več ljudi, ki koristno prebirajo in premišljujejo Sveto pismo. Veliko je odlomkov, ki jih lahko prebiramo ponovno in ponovno, ker se berejo, kakor se posluša pesem: enkrat, dvakrat, trikrat – ker je lepa. Kakor otroci radi poslušajo pravljice: prideš do konca in že jo hoče slišati zopet – ker je lepa.

● Seveda je modro, da za začetno branje izbiramo svetopisemske knjige. Nekatere so za začetnike pretežke. Tako je svetoval tudi papež. Katere priporočate za začetek?

Nova zaveza nam je vsekakor bližja, zlasti evangeliji in Apostolska dela, pisma nekatera bolj druga manj, knjiga Razodetja pa je zgodovina v prispodobah, veličastna zgodovina v prispodobah. Samo malo domišljije in takoj vsak razume, da v stoterih slikah prikazuje boj med dobrim in zlim – na koncu zmaga jagnje: kaj je lepšega kot to! V stari zavezi so veličastne zgodbe očakov, zgodbe vseh prvih treh kraljev, Savla, Davida, Salomona. Prelepi so psalmi, ki se jih nikoli človek ne naveliča. Za vsakdanje življenje pa je najbolj uporaben Sirah, ki je poln prirojene in žlahtne življenjske modrosti.

● Sodobni človek se večkrat znajde pred nerazumljivostjo Svetega pisma. Najbrž mu bodo nekatera besedila, ki so stara nekaj tisoč let, pomagale razumeti opombe in uvodi v raznih Svetih pismih ter knjige, ki nas uvajajo v svetopisemski svet. Katere so vaše osebne priljubljene izdaje Svetega pisma in knjige o njem?

Opombe in razlage Svetega pisma so seveda zelo različne: jezikoslovne, književne, zgodovinske, zemljepisne, etnološke, teološke, znanstvene, poljudne. Tudi prevajati je mogoče na različne načine: dobesedno, zvesto, ohlapno. Cenim zveste prevode in poljudne razlage. Ognjišče je izdalo veliko svetopisemskih pripomočkov: V slikah in ilustracijah, za otroke in za mlade, Vodnik, Enciklopedija, posamezne knjige in posamezna področja. Vse je zelo užitno in uporabno, svetopisemska besedila v prevodih in pripovedih.

● Katere bi priporočili drugim?

Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži. Za začetek branja pa bi priporočil še tale postopek: preden odprete knjigo, se temeljito izprašajte, kaj bi radi zdaj zvedeli, kaj že veste o določeni vsebini, vse je treba sklicati na plan in šele, ko res ne gre več naprej, poiščite določeno mesto, kjer boste našli odgovor na svoje vprašanje.

● Nekoč ste dejali, da poznamo običajno dva načina govora. Prvi je teoretično razglabljanje, drugi pa govor s pomočjo zgodbe in konkretnega življenja. Rekli ste, da je vam bližje drugi način. Ta je tudi način svetopisemske govorice. ...

Res je, svetopisemska govorica je slikovita in nazorna, vsa v primerjavah in prispodobah, primerno zabeljena in osoljena, pogosto nekoliko navita in napeta, z načrtnimi poenostavitvami pa tudi pretiravanji, kakor oče pripoveduje svojim otrokom, namenoma presenetljiva in včasih komaj verjetna – da poslušalec ne zadremlje, temveč se zdrzne in poskoči: kako pa zdaj to!

● Zato me je nekoliko začudilo, da ste tako navezani na Katekizem katoliške Cerkve, ki pa uporablja bolj teoretičen način govora. Zakaj ste tu naredili izjemo?

Rabini trdijo, da je razlaga pomembnejša od izvirnika, ker je vse odvisno od razlage: Sveto pismo in Katekizem jemljem kot dve tračnici istega tira in iste proge. Tudi Sveto pismo je urejena celota, vendar nekoliko drugače kakor katekizem. Na primer: Vsi členi veroizpovedi so vzeti iz Svetega pisma, vendar nikjer v Svetem pismu niso tako zbrani skupaj, kakor so v katekizmu. Ali: vsi sedmeri zakramenti so utemeljeni v Božji besedi, vendar nikjer niso predstavljeni skupaj tako kakor so v katekizmu. In: vse petere cerkvene zapovedi imajo svojo osnovo v svetih besedilih, vendar nikjer niso prikazani v enem poglavju, kakor so v katekizmu. Zato mladim še posebej priporočam 'mladinski katekizem' (Youcat), saj se obe besedili, svetopisemsko in katekizemsko medsebojno osvetljujeta in pojasnjujeta.

● Pri slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za laike. Tudi v Sloveniji občutimo pomanjkanje duhovnih poklicev. Ali menite, da se bodo morali laiki bolj dejavno vključevati v življenje Cerkve?

Pravzaprav smo duhovniki in verniki ena sama Cerkev, v kateri vsak uresničuje svoje poslanstvo. S tega izhodišča priporočam, naj verniki opravljajo svoje naloge v Cerkvi tudi brez ozira na to, koliko je duhovnikov – morda pa število duhovnikov pri nas trenutno rahlo pada tudi zato, ker so duhovniki včasih opravljali tudi naloge, ki zdaj bolj razvidno pripadajo vernikom?

● Kje konkretno naj da Cerkev laikom več odgovornosti?

Na vseh treh področjih delovanja Cerkve je vedno mogoče spodbujati dejavnost vernikov: pri oznanjevanju bi poudaril zlasti potrebnost in učinkovitost verskega pouka v družini, pri bogoslužju bi naglasil zlasti molitev hvalnic in večernic po župnijah, pri dobrodelnosti pa bi poudaril zlasti sedmera duhovna dela usmiljenja.

ŠKOF NAJ BO SRCE, KI POGANJA KRI V VSE UDE

● Škof mora skrbeti za oznanjevanje evangelij v svoji škofiji, njegova naloga so namestitve duhovnikov po župnijah, bedeti mora nad bogoslovci in skrbeti za nove duhovne poklice. Vodi mnogovrstno pastoralno dejavnost v škofiji. Poleg tega je na njegovih ramenih skrb za stik z drugimi škofijami in Cerkvami ter oblastjo. Od njega marsikaj pričakujejo ljudje, ki iščejo ali so daleč od Cerkve. Želijo si, da je moralna avtoriteta in pravičen. Glasbeniki pričakujejo, da bo imel čut za glasbo, drugi umetniki, da bo razumel njihovo umetnost, podobno pričakujejo od njega tudi drugi sloji prebivalstva. Poleg tega je odgovoren za gospodarstvo (ekonomijo) v škofiji in še marsikaj drugega. Nemogoče je vse našteti. Ali ne človeku zastane dih, ko ga imenujejo na tako odgovorno mesto? Ali ne to presega človeške moči? Kako ste vi to doživljali?

Vprašanje je zelo umestno in še veliko bolj kot se zdi na prvi pogled. Rešitev je v redu in v razporedu! Kakor je Gospodu odgovoril stotnik: »Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: 'Pojdi' in gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stori to' in stori« (Mt 8,9). Rešitev je v izbiri in sestavi ustreznega moštva: Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!

Za konec še trije pregovori, ki lepo označujejo škofovo službo:

Škof opravlja trojno službo: učiteljsko, pastirsko, posvečevalno. Svoje poslanstvo lahko označi tudi s sledečimi tremi pregovori.

Prvi: »Bodite previdni kakor kače in preprosti kakor golobje!« (Mt 10,16). Kača je znamenje modrosti in previdnosti, golob pa je znamenje preprostosti in lahkotnosti. Škof naj bo moder in previden kakor kača in preprost in sproščen kakor golob.

Drugi: »Boljše je biti rep med levi kakor glava med mačkami!« Škof naj ne nikoli ne počiva na lovorikah, temveč naj vedno hrepeni po še večjih darovih. Kakor pravi apostol Pavel: »Hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot« (1 Kor 21,31). Kajti: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj!« (Flp 3,13).

Tretji: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove!« (Mt 10,16). Škof naj bo krotek in potrpežljiv. Jagnje se je pritožilo, ker mu Stvarnik ni dal močnih rogov, krempljev, zob, kakor drugim zverinam ... Stvarnik ga je potolažil: Dal ti bom orožje proti vsemu – dal ti bom krotkost! O Mojzesu je zapisano, da je bil krotek, bolj kot vsi ljudje na zemlji (4 Mz 12,3). Kristus je rekel: Učite se od mene, ker sem krotak in srca ponižen! (Mt 11,29).

gost meseca 07_2012

pogovarjal se je Božo Rustja

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh