* 8. septembra 1774, Coesfeld; † 9. februarja1824 Dülmen, Westfalija

Emmerick Katharina1Ana Katarina Emmerich se je rodila na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1774 v vasici Koesfeld v Vestfaliji. Bila je peta od devetih otrok bolj revne kmečke družine in staršem.od vseh otrok najljubša. Mati je bila odločna žena, odprtih oči in treznega mišljenja in taka je bila tudi Antrinka. Tudi po očetu je podedovala nekatere poteze: zamišljeno, pobožno, vizionarsko čud. Prva skrb staršev je bila jedrnata vzgoja otrok v krščanski veri. Antrinka je bila za to izredno dovzetna. Že kot majhna deklica je na paši, pa tudi ponoči cele ure molila in se poglabljala v Kristusovo trpljenje. Družina je bila revna in Antrinka je morala že pri trinajstih letih iti služit kot dekla na kmetijo sorodnika. V šolo je hodila samo štiri mesece. Potem se je izučila za šiviljo in na željo staršev naj bi se čimprej poročila. Njena želja pa je bila vstopiti v samostan. Starši, zlasti oče, so bili gluhi za njene prošnje, toda Ana Katarina je vztrajala. S šivanjem si je prislužila potrebno doto za vstop v samostan, toda šibke šivilje noben samostan ni hotel sprejeti. Ko je zvedela, da avguštinke v samostanu Agnetenberg potrebujejo organistko, zato je sklenila, da se bo naučila orglati pri organistu Sontgenu.

Emmerick Katharina2Vendar z učenjem ni bilo nič, saj je v revnem gospodinjstvu vse vpilo po pridni roki in dobrosrčno dekle je garala kot služkinja. Organistova hčerka Klara se je odločila, da gre k avguštinkam v Agnetenbergu. Dobro je igrala orgle in v samostanu so nujno potrebovali organistko. Klara je dejala, da vstopi takoj, če obenem z njo sprejmejo tudi Katarino. Pogoj je bil sprejet in Ana Katarina je pri osemindvajsetih letih pričela svoj noviciat. Po enem letu je opravila prve zaobljube in bila je presrečna.

Toda kmalu je življenje v samostanu zanjo postalo trda in grenka šola trpljenja. Preoblagali so jo z delom, da kljub najboljši volji ni zmogla tolikih dolžnosti, ker je bila rahlega zdravja. Zato pa so nanjo letele žaljive opazke. Nekatere sestre so jo imele za pretirano pobožno in celo za hinavko. Ko so zvedele za njena izredna doživetja in videnja, je to v srcih mnogih podžigalo duhovno ljubosumnost. Ko je začela bolehati, so ji dali čutiti, da je samostanu v breme. Leta 1805 ji je padla na bok težka košara perila, ki ga je po vrvi hotela spraviti na podstrešje. Posledice te poškodbe je nosila vse življenje. "V trpljenju in bolečinah sem bila srečna, kakor nikoli poprej," je povedala kasneje. "V celici sem imela dva stola: eden je bil brez sedeža, drugi brez naslonjala. Vendar se mi je zdela celica lepa, v njej sem doživljala nebesa." Leta 1811 je bil njen samostan razpuščen. Hudo bolna se je maja naslednje leto naselila v stranskem poslopju samostana, kjer je bival iz Francije (po revoluciji) pregnani francoski duhovnik Lambert. Prišla je njena mlajša sestra Gertruda, ki je prevzela gospodinjstvo ter stregla na posteljo priklenjeni sestri.

Emmerick Katharina4Ana Katarina je že v zgodnji mladosti veliko trpela, ko je v duhu gledala Jezusovo trpljenje. Ko je leta 1807 nekega dne klečala pred starodavnim križem v cerkvi sv. Lamberta v Kosfeldu, je začutila ostre bolečine na rokah in nogah, ki jih je trpela več let. 29. septembra 1812 pa so se pokazale rane na rokah in nogah in na prsni strani. To kljub njenim prizadevanjem ni moglo ostati skrito. Okrožni zdravnik je prišel, da bi "razkrinkal prevaro", toda moral je priznati, da so stigme na rokah in nogah Ane Katarine prave rane. V prvih časih so rane pogosto krvavele, pozneje pa le ob petkih. Odkar so se pojavile rane, je uživala vedno manj hrane, nekaj let je živela samo ob vodi in svetem obhajilu. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval nemški romantični pesnik Clemens Brentano, ki pa jih je včasih preveč po svoje "dopolnjeval", kar je upočasnilo postopek za njeno razglasitev za blaženo (postopek se je začel že leta 1891). Ta velika trpinka je umrla 9. februarja 1824. Njene zadnje besede so bile: "Pomagaj, Gospod Jezus!"

S. Čuk, Blažena Anna Katharina Emmerich je gledala Kristusovo trpljenje: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2004), 38-39

več:
knjiga: A. K. Emmerich, Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere. I. del: Od rojstva do Krstnikove smrti. II. del: Od Jezusovega prihoda v Jeruzalem do Marijinega vnebovzetja. Koper. Ognjišče 2021.

de Foucauld Charles1Papež Frančišek je 15. maja 2022 razglasil šest novih svetnikov, kar je napovedal že maja lani, zaradi pandemije pa ni določil datuma. Med njimi je najbolj znan francoski spreobrnjenec Charles de Foucauld (1858–1916), ki je oznanjal evangelij brez besed. »Moj apostolat mora biti apostolat dobrote. Ko me bodo videli, morajo reči: “Ker je ta človek tako dober, mora biti njegova vera dobra.” Če me vprašajo, zakaj sem dober in krotak, moram reči: “Ker sem služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene. Ko bi vedeli, kako dober je moj Gospodar Jezus!”« Po zgledu svojega Gospodarja Jezusa je daroval svoje življenje: njegova kri je bila seme dveh novih redovnih družin. Informativni postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1927 in je potekal po običajnih stopnjah. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005. Čudež za potrditev njegovega svetništva se je zgodil leta 2016.
»Hočem, da se vsi ljudje, kristjani, muslimani, judje in neverni, privadijo imeti me za svojega brata, vesoljnega brata,« je svoje oznanjevanje brez besed predstavil Charles de Foucauld, ki se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih sta s sestro Marijo ostala brez staršev. »Bil sem krščansko vzgojen, toda od mojega petnajstega leta dalje je vera iz mene popolnoma izginila; knjige, ki sem jih požiral, so to storile.« Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo, a zaradi nerednega življenja so ga kmalu odslovili. Zresnil se je in se posvetil raziskovalnemu delu v Maroku, tedanji francoski koloniji. Ob srečanju s preprostimi domačini, vernimi muslimani, je izpovedal: »Priganjala me je neka notranja, izjemno močna milost: začel sem hoditi v cerkev, ne da bi veroval; samo tam sem se dobro počutil. Tam sem prebil dolge ure in ponavljal tisto čudno molitev: Moj Bog, če obstajaš, daj, da Te bom spoznal …« Konec oktobra 1886 je v Parizu poiskal duhovnika, ki so mu ga priporočili prijatelji, in ga prosil, naj mu pomaga spoznati katoliško vero. Ta pa mu je rekel, naj lepo poklekne in se spove. Očiščeno srce je bilo dovzetno za vero. »Ko sem prišel do vere, sem doumel, da bom poslej živel samo za Boga.« Romal je v Sveto deželo, nato je vstopil v strogi red trapistov, pri katerih je ostal sedem let. Odšel je v Nazaret in v posnemanju skritega življenja Jezusa-delavca bil hišni pomočnik redovnic klaris. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, v katerega je zasajen križ. Po krajšem bogoslovnem študiju je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je želel delovati v Maroku. Zamislil si je puščavniško bivališče za nekaj menihov, ki ne bi pridigali o Bogu z govorjenjem, temveč bi ga oznanjali z gostoljubnim sprejemanjem vseh ljudi brez razlike. To je skušal uresničevati v Beni Abbesu v Alžiriji v letih 1901–1905. Od tam je odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V naselju Tamnarasset si je postavil skromno kočo in ob njej kapelo z Najsvetejšim. Sprejemal je preproste Tuarege kot njihov mali brat. Vsak dan je enajst ur molil, veliko ur delal in malo ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil tuareško-francoski slovar.
de Foucauld Charles2Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno bivališče 1. decembra 1916, je bil umorjen kot nedolžna žrtev. Vse življenje je sanjal o redovni skupnosti, ki bi učila ljudi v vsakem človeku videti brata, Božjega otroka. Njegove zamisli sta začela uresničevati Rene Voillaume, ki je leta 1933 ustanovil skupnost Mali Jezusovi bratje, in Magdeleine Hutin z Malimi Jezusovimi sestrami (1939). »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju,« jim (nam) naroča sv. Charles de Foucauld.

S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.

Petnajstletni računalniški genij je postal blaženi

(ob bogoslužnem spominu) Od začetka oktobra 2020 imamo v petnajstletnem računalniškem geniju Carlu Acutisu velikega zavetnika za odgovorno uporabo interneta. Mlad fant, ki je v kratkem življenju – umrl je star komaj 15 let – na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.
Acutis Carlo1Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu. Starši so ga dali krstiti, a bolj iz navade kot iz prepričanja, saj so bili le tradicionalno verni. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška. S svojim zgledom ga je vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Tako je že kot otrok vabil svojo mamo v cerkev, če sta šla mimo nje, ali pa je Jezusu vsaj “poslal poljubček”.
Leta 1995 je začel hoditi v vrtec. V vrtcu je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Starša po Carlovem rojstvu namreč nista mogla imeti več otrok. Po Carlovi smrti pa je mama spet lahko rodila. Starša sta prepričana, da jima je to milost izprosil sin Carlo. V vrtcu je pokazal svojo miroljubno naravo. Zgodilo se je, da so ga sovrstniki spodbujali, naj udari nazaj, ko ga je kdo v prepiru udaril, a on se je zadržal in ni odgovoril z nasiljem.

LJUDI JE NEVSILJIVO VODIL K BOGU
Acutis Carlo2Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja. Ta so bila za otroka nenavadno težka in ker mu ni znala odgovoriti, se je začela sama izobraževati. To je pomenilo njeno vrnitev k veri in Bogu.

    “EVHARISTIJA JE MOJA AVTOCESTA V NEBESA”
    Znan je njegov rek: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«. Pogosto je ponavljal stavek: »Če vsak dan prejemamo obhajilo, bomo odšli naravnost v nebesa.« Bil je prepričan, da prejemanje obhajila spreminja človekovo srce, saj je dejal: »Večkrat ko bomo prejeli Jezusa v obhajilu, bolj mu bomo postali podobni in že na tem svetu okušali nebesa.« Že majhen je razumel, da je človek brez Božje milosti šibak, če pa svojo nemoč združi z Bogom, je sposoben velikih dejanj. Zavedal se je resničnosti teh besed in ponavljal svetopisemske besede: »Brez Njega ne morem storiti ničesar.« V moči evharističnega kruha je služil bratom in sestram, zlasti tistim ‘na robu’, na periferijah, kakor rad pravi papež Frančišek. Dejal je: »Življenje na tem svetu nam je bilo dano zato, da bi rastli v dejavni ljubezni. Bolj ko bomo zrastli v ljubezni, bolj bomo uživali večno blaženost v Bogu.« Zato mu je bila “vsaka zapravljena minuta, minuta manj za naše posvečenje”. Na spletu lahko najdemo virtualno razstavo o evharističnih čudežih, ki jo je programiral Carlo.

V tem vidimo še eno Carlovo značilnost: ljudi je znal nevsiljivo voditi k Bogu.
Carlo je bil iz bogate družine. Kot otrok je cela poletja preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna. Čas je izkoriščal za kopanje pa tudi za sklepanje novih prijateljstev. Zato se ni čuditi, da so ga okoliški prebivalci hitro vzeli za svojega, čeprav so se čudili, da tudi na počitnicah hodi vsak dan k maši. Ni pa bil okoličanom popolna neznanka. Njegovo prababico so namreč poznali, saj je kot premožna veleposestnica naredila veliko dobrega ubogim. Torej se je Carlo imel od koga učiti … Čeprav je izhajal iz bogate družine, ni hotel biti, niti kot najstnik, oblečen po najnovejši modi, ker bi to zahtevalo preveč denarja. Raje ga je namenil potrebnim.
Leta 1997 je prestopil prag osnovne šole. Najprej je obiskoval zasebno šolo, zatem pa ga je mama zaradi bližine doma prepisala na šolo, ki so jo vodile redovnice marcelinke.

VSAK DAN PRI OBHAJILU IN PRI LJUDEH NA OBROBJIH
Njegova verska rast je bila skoraj očitna. Ta se je kazala tudi v njegovem vedenju, saj se ga spominjajo sicer kot živahnega, a tudi ubogljivega in spoštljivega otroka. Že pri sedmih letih je prejel prvo obhajilo. Na dan prejema prvega obhajila, junija 1998, je na ulici srečal živo jagnje, kar je bilo zelo neobičajno. Carlo pa je to razlagal kot Božje znamenje: Jagnje je podoba Jezusa, ki ga je tisti dan prvič prejel v srce.
Od takrat je vsak dan hodil k maši in pri njej prejel obhajilo, molil rožni venec in prebiral Sveto pismo. Vedno je pazil, da je pripravljen prejel obhajilo. Pri Carlu ni šlo za neko osladno pobožnost, ki bi ga odtujevala svetu in bližnjim. Celo njegovi starši so bili presenečeni nad občudovanjem, ki ga je vzbujal pri drugih. Ljudje, ki so se srečevali z njim, so v njem prepoznali nekaj božjega. Ob njem ljudje niso mogli ostati ravnodušni. Bil je nekakšen zaščitnik slabotnih. Najprej je izkazoval pozornost sošolcem. Vedno jim je bil pripravljen pomagati, pa najsi je šlo za pomoč pri nalogah ali pa za sodobno stisko – pomoč sošolcu, ki je doživel ločitev staršev. Sošolce je razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal male 3D risanke in stripe.
Bil je pozoren do vseh in je zato pomagal ljudem v potrebi, kot so priseljenci, invalidi, revni otroci in brezdomci. Na poti v šolo ali iz nje je rad stopal v stik z najpreprostejšimi ljudmi, s katerimi se drugi niso radi pogovarjali. Ena od teh skupin so bili vratarji in oskrbniki stavb, ki so bili večinoma priseljenci. Preprosti hišniki niso mogli verjeti, da je z njimi tako prijazen fant iz ugledne in bogate družine. To se je pokazalo ob njegovi prezgodnji smrti, ko so ga prihajali kropit ljudje, ki jih starši niso poznali, oni pa so poznali Carla po njegovi dobroti. V vsakem človeku je zmogel videti nekaj dobrega.

RAČUNALNIŠKI GENIJ JE INTERNET UPORABLJAL ZA OZNANJEVANJE EVANGELIJA
Acutis Carlo3Napačno bi sklepali, da je Carla redno obiskovanje maše, prejemanje obhajila in molitev ‘trgalo’ od tega sveta. Ne, Carlo je bil normalen deček. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij. Ne samo, da je že kot osnovnošolec uporabljal priročnike, iz katerih so se učili študentje informatike, ampak je predvsem internet izkoriščal za oznanjevanje evangelija. Tako je izdelal več internetnih strani z versko vsebino. Zato se ne čudimo, da je nekdanji prefekt Tajništva za komunikacijo Dario Vigano tega mladega računalniškega genija predlagal za zavetnika interneta. Tudi papež Frančišek je v apostolski spodbudi Christus vivit (Kristus živi) spomnil na mladega Carla, ki si je v času, v katerem je živel, prizadeval za oznanjevanje evangelija. Prav tako si računalniškega znanja ni pridobival samo zase, ampak je s pridobljenim znanjem pomagal prijateljem, sošolcem in skupinam prostovoljcev v domači župniji. Pri tem je bil zelo velikodušen in nikomur ni odrekel pomoči. Na neki način je Carlo uresničeval misel papeža Frančiška, da je treba evangeljsko oznanilo prinesti na obrobja človeške družbe in človeškega bivanja.
Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo. Poleg tega je takrat pomagal izdelati več spletnih strani za župnije in za prostovoljne ali dobrodelne organizacije.

LJUBEZNIV, A TRDEN V KRŠČANSKIH NAČELIH
Acutis Carlo4Carlovih sošolcev se je dotaknila njegova samodisciplina, veselje, živahnost, velikodušnost in želja po sklepanju prijateljstev. Ne spomnijo se, da bi se kdaj razjezil, četudi je bil izzvan. Spominjajo pa se, kako se je postavil v bran invalidnemu fantu, ko so se mu posmehovali. Prav tako je oštel fante, ki so se posmehovali ženski, oblečeni v indijski sari. Ni se bal zoperstaviti ustrahovanju, ki je pogosto med najstniki. Prav tako je bil odločen pri zagovarjanju stališč Cerkve, zlasti pri spoštovanju človeškega dostojanstva in moralnih načel. Zagovarjal je stališče Cerkve, o nedotakljivosti človeškega zarodka. Nekoč so v razredu vroče razpravljali o splavu. In Carlo je edini odkrito nasprotoval uboju nerojenega otroka.
    • Vsi ljudje so rojeni kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.
    • Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
    • Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
    • Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
    • Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
    • Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
    • Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.
Pogumno je zagovarjal stališča Cerkve in zatrjeval: »Kdor zaničuje Cerkev, pljuva v lastno skledo!«
Carlo je bil najstnik in tudi v njem je deček zorel v fanta. Znano je, da je bil samodiscipliniran in varoval se je vsakršnega greha. Trudil se je za čistost, saj se je zavedal, da je telo svetišče Svetega Duha. Pornografijo je zavračal, ker je menil, da služi le temu, da druge ponižuje na predmet uživanja. Zanimivo, da so po njegovi smrti za postopek beatifikacije pregledali zgodovino računalnika in niso našli nič nespodobnega. Do deklet je imel spoštljiv in čist odnos. Imel je kakšno oboževalko, a tega ni izkoriščal. O njegovi normalnosti pa priča dogodek, ko ga je dekle, ki se je navezalo nanj in se je znašlo v čustveni stiski, prosilo za poljubček. Imel je razumevanje s stisko in dal ji je poljubček, a le na lice.

PREZGODNJA SMRT, A TUDI V UMIRANJU PREDAN BOGU
Svetnik pričuje s svojim življenjem, pa tudi s svojo smrtjo. To velja tudi za blaženega Carla Acutisa. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel. Najprej so mislili, da gre za gripo, potem da gre za mumps. Dejansko pa je šlo za prve simptome najagresivnejše levkemije tipa M3, ki jo imajo zdravniki za neozdravljivo.
Carlo je nekaj dni pred odhodom v bolnišnico dejal: »Vse, kar bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev. Tako mi ne bo treba oditi v vice, ampak bom šel naravnost v nebesa.« Kaže, da je Carlo vedel ali vsaj slutil, da gre za resno bolezen in se je komaj petnajstleten pripravljal na odhod s tega sveta. Kako huda je bila bolezen, pove dejstvo, da je 12. oktobra umrl. V bolnišnici je bil samo nekaj dni!
Toda vrnimo se k začetku bolezni. Carlu se stanje ni izboljšalo. Težave so se vrstile. Starša sta zato poklicala otroškega zdravnika, ki ga je spremljal več let. Naročil je, naj ga odpeljejo v bolnišnico, ki je specializirana za krvne bolezni otrok in v kateri je bil on primarij. Tamkajšnji zdravniki so takoj spoznali za kako resno bolezen gre.

    ZAVETNIK INTERNETA
    V Carlovem življenju so se prepletali “evharistija in računalnik, češčenje Najsvetejšega in šolske knjige, rožni venec in Facebook … Zato si tega petnajstletnika zlahka predstavljam kot zavetnika spletnih kibernavtov. Kakor vrstniki je bil navezan na internet, v katerem je videl sredstvo za evangelizacijo in katehezo. Na spletu še vedno najdemo Carlovo virtualno razstavo, ki jo je programiral pri štirinajstih. Zdaj kroži po svetu in pričuje o tem, da je bila zanj evharistija ‘avtocesta za nebesa’,” je zapisal nekdanji prefekt Tajništva za komunikacijo Dario Vigano v predgovoru v Carlov življenjepis Računalniški genij v nebesih.
    Da bi bil primeren za zavetnika interneta in drugih sodobnih sredstev komuniciranja priča tudi dejstvo, da je takrat, ko je ugotovil, da ga igranje Playstationa tako privlači in mu jemlje preveč časa, igranje omejil na eno uro na teden! Bil je zvest svojim besedam: »Kaj pomaga človeku, če zmaga v tisočih bitkah, ni pa sposoben premagati svojih pokvarjenih želja? Nič ti ne pomaga. Resnična bitka je tista s samim sabo.«

Starša se nista mogla sprijazniti, da so edinemu otroku šteti dnevi. Kaže, da je bil Carlo bolj pripravljen na težko novico, saj je mirno dejal: »Gospod mi je pripravil budnico!«
Potem so se dogodki izredno hitro odvijali. Carla so premestili v sobo za intenzivno nego in mu na glavo namestili nekakšno plastično čelado, ki naj bi mu olajšala dihanje, a mu je povzročala nelagodje. Ob njem sta bili mama in babica. Premestili so ga v bolnišnico v Monzi, ker je ta bolje opremljena za tako težko vrsto krvnega raka. Duhovnik mu je podelil zakrament bolniškega maziljenja.
Zdravstveno osebje in domači, ki so bili ob njem, vedo povedati, da je bil miren in da je bolečine prenašal z izredno potrpežljivostjo. Na vprašanja, kako se počuti, je odgovarjal, da dobro. »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene,« so bile njegove besede, čeprav poznavalci zatrjujejo, da tovrstni rak povzroča izredno hude bolečine. Zaradi strdka so možgani prenehali delovati 11. oktobra, dan pozneje pa se je ustavilo še komaj petnajstletno Carlovo srce.
Carla je kropila ogromna množica ljudi. Velika množica, ki so jo sestavljali tudi predstavniki priseljencev in pripadnikov drugih ver, je spremljala tudi pogrebno mašo, ki je bila bolj podobna vstajenjskemu prazniku kakor pa žalostnemu slovesu od mladega fanta. Njegovo truplo so najprej položili v družinsko grobnico, nato pa ga leta 2007 prenesli na asiško pokopališče.
Leta 2012 je milanska škofija vložila predlog za postopek Carlove beatifikacije, leta 2018 je bil razglašen za Božjega služabnika. Leto pozneje so njegovo truplo prenesli v asiško cerkev Svete Marije Velike – svetišče novega začetka. Čudež, ki so ga priznali na njegovo priprošnjo, se je zgodil v Braziliji leta 2013. Šlo je za otroka, ki je imel hude motnje na prebavnem aparatu, z redko prirojeno anatomsko nepravilnostjo trebušne slinavke, vendar pa ni bil operiran. Družina in domača župnija so molili h Carlu in otrok je ozdravel. Za beatifikacijo so Carlovo truplo oktobra 2020 prenesli v omenjeno cerkev.
Tako smo v blaženem Carlu Acutisu dobili blaženega našega časa, ki naj postane mladim, tako navezanim na računalnike, in nam vsem navdih in priprošnjik v hoji za Kristusom.

Acutis Carlo8OTROCI SVETNIKI
Carlo Acutis ni edini primer najstniške svetosti. V zgodovini Cerkve je bilo kar nekaj takih primerov. Sveti Tarzicij, ki je raje dal življenje, kakor da bi pustil oskruniti sveto Rešnje Telo, ko je nesel obhajilo zaprtim kristjanom. Sv. Marija Goretti in Laura Vicuña sta pretrpeli mučeniško smrt pri dvanajstih letih. Prva je branila svojo nedolžnost, drugo pa je do smrti pretepel materin ljubimec. Štirinajstleten se je rodil za nebesa sv. Dominik Savio, ki je dejal, da raje umre, kakor greši. Ne moremo mimo Alojzija Gonzage, Stanislava Kostke in pa dveh fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte, ki sta bila ob smrti stara deset, oziroma devet let. Tudi blaženi Lojze Grozde ni dočakal dvajsetega rojstnega dne, ampak je prej prelil svojo kri za Kristusa v mučeniški smrti.


B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

"Moje srce je polno ljubezni do mladih ljudi"

Elvira Petrozzi1Ko je sestra Elvira je 21. januarja 2007 dopolnila sedemdeset let življenja, je na vprašanje, kako se počuti, za bralce znanega hrvaškega verskega tednika Glas koncila odgovorila: "Počutim se vedno bolj živa, ne pa mlajša, saj se v ogledalu vidim, da so moje gube vedno globlje in tudi hrbet se krivi... življenje pa ne! Srce je vedno mlado, pogum je vedno večji in s tem tudi sposobnost, da tvegam v veri, v veri, ki je ljubezen ter daje življenju okus in smisel. Čutim v sebi silno moč, moč, da darujem življenje, moč, ki me sili, da najprej mislim na druge, ne pa na svoje strahove, lakoto, žejo in utrujenost." Skoraj šestdeset let je že redovnica. Božji klic je začutila v zelo težkih družinskih razmerah. Bila je četrti otrok med sedmimi brati in sestrami. "Ko danes gledam na svojo preteklost kot na svetlobo srečanja z Bogom, moram priznati, da je On že deloval v mojem življenju in da je Sveti Duh vodil moje starše in vse, kar se je dogajalo, da bi me naučil, kako naj z dobroto in ljubeznijo živim poslanstvo, ki sem ga morala odkriti. Bog pripravlja svoje 'poslance' po dobro zasnovanem načrtu." Njo je pripravljal na dokaj "krut" način.

Elvira Petrozzi2Oče je bil alkoholik in breme družine je bilo na ramenih matere, ki je bila bolničarka in je zaradi tega bila zelo malo doma in tako so morali otroci misliti drug na drugega in si med seboj pomagati. Borili so se z revščino in sestra Elvira (njeno krstno ime je Rita) se spominja, da je do petnajstega leta hodila v šolo bosa. Kasneje se ji je "posvetilo", da je Sveti Duh vodil njeno življenje po slabostih njenega očeta."Če ne bi bil takšen," je pričevala pred mladimi, "s v meni verjetno ne bi rodila tolikšna ljubezen do vseh drugih odvisnikov. Mnogi odvisniki opravičujejo svoje obnašanje in odvisnost s problemi v družini. V mojem primeru je bilo popolnoma drugače: prav iz stanja v družini se je rodila moja posebna ljubezen do odvisnih in goreča želja, da se posvetim njihovemu zdravljenju in duhovnemu oživljanju."

Elvira Petrozzi3Ko je svojim domačim povedala, da gre v samostan, so se vsi postavili proti njej. Malo se je zamislila, čez nekaj dni pa je zbrala skupaj nekaj svojih reči in zgodaj zjutraj šla od doma, ne da bi se od koga poslovila. Mama je prihitela za njo na železniško postajo, vendar je ostala pri svojem sklepu. "Danes sem prepričana, da je potrebna bolečina, da se lahko ločiš od zemeljskih vezi in slediš Bogu." Mlada redovnica je s svojimi redovnimi sestrami veliko molila. Sestra Elvira je med molitvijo vedno jasneje slišala Božji klic, naj naredi nekaj za mlade. Ni pa vedela, kako naj ta klic uresniči. Večkrat se je s svojo predstojnico pogovarjala, da bi odprla hišo za mlade, ki jih je potrošniška družba potisnila na rob. Ta jo je poslušala in jo skušala strezniti: "Saj nimaš nobene specializacije, nobene priprave, nobenih izkušenj nimaš, kam bi rada šla!"

Elvira Petrozzi4Božji klic je preglasil vse pomisleke. Leta 1983, kot smo že zvedeli, je s. Elvira skupaj z neko drugo redovnico ter mladim dekletom "odprla" prvo hišo občestva Cenacolo (to je italijansko ime za dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu). "To ime sem izbrala zato, ker je bila v dvorani zadnje večerje navzoča Marija, ki je v molitvi z učenci pričakovala prihod Svetega Duha." Hiša je bila brez vrat in oken in brez vsake opreme. "Jaz sem jo videla pred seboj prenovljeno, polno mladih ljudi," se spominja s. Elvira. "V začetku smo živeli zelo revno, ker nismo imeli ničesar, razen vere v Boga." Prav z bogastvom vere, ki se razodeva v dejavni ljubezni, se v občestvu Cenacolo dogajajo vedno novi čudeži.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 7, str. 20.

Mendel Gregor01(* ob obletnici) Avguštinski redovnik Gregor Mendel, profesor naravoslovnih predmetov na gimnaziji v Brnu na Moravskem, je v kotičku samostanskega vrta zasadil dve gredici graha, na prvi rastline, ki imajo visoko rast, na drugi pa bolj nizke; višji grah je imel gladka in okrogla rumena semena, nizki pa nagubana rumena semena. Izbral je “čist rod” visokih rastlin, ki so vedno imele visoke potomce, in “čist rod” nizkih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Potem pa je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Nato je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil, je vzgojil nove rastline, od katerih so bile tri visoke, ena nizka. Ta poskus je ponavljal večkrat. Vedno je bilo razmerje 3:1. Opazoval je nove rodove graha in svoje poizkuse prenesel na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega dela je lahko izluščil nekatere zakonitosti dedovanja lastnosti. Dednim zasnovam, ki določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca, biologi pravijo geni. Znanost, ki proučuje zakone dednosti, se po njih imenuje genetika. S svojimi odkritji ji je položil temelje pater Gregor Mendel, ki se ga spominjamo ob 200-letnici rojstva.Mendel Gregor02
Na ta naš lepi svet je prišel 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v tedanji avstrijski Šleziji. Njegovo krstno ime je bilo Johann, ko je pri dvajsetih letih vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Moravskem, je dobil ime Gregor. Leta 1847 je bil posvečen za duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega patra poslali na Dunaj. Po treh letih marljivega študija na tamkajšnji univerzi se je usposobil za profesorja fizike in matematike. Ko se je vrnil v Brno, je postal profesor naravoslovja na tamkajšnji gimnaziji. Ob profesuri se je, kot smo že povedali, v svojem ‘laboratoriju’ na samostanskem vrtu posvečal raziskovanju skrivnosti življenja rastlin in vsega živega. Svoja odkritja je leta 1865 objavil v drobni knjižici, ki jo je poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Od nikoder ni dobil odgovora. Knjižica se jim ni zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor in povrhu še menih? Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se nihče od velikih znanstvenikov zanj ne zmeni. Čez dve leti je bil izvoljen za predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali zaradi njegove učenosti, skromnosti in dobrote. Na čudovite zakone življenja, ki jih je bil odkril v mirnem kotičku samostanskega vrta, je skoraj pozabil. Cenili so ga le tisti, ki so ga osebno poznali. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 6. januarja 1884.Mendel Gregor03
Leta 1900 je nemški biolog Carl Corens iskal znanstvena dela, ki govorijo o zakonih dedovanja. Naletel je na ‘pozabljeno’ knjižico patra Mendla in jo objavil. Ves znanstveni svet je bil pokonci! Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa se nihče ni vedel zanje. Njegova spoznanja so povzeta v tri Mendlove zakone: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci enaki. 2. Če križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo. 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Znanstveniki so si zastavili vprašanje: Ali ti zakoni veljajo samo za rastlinski, ali tudi za živalski svet? Po temeljitih raziskavah so prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni. Najbrž ni zgolj naključje, da je dragocene zakone življenja, življenja, ki je Božji dar, odkril vztrajen raziskovalec, ki je bil ‘samo’ duhovnik in redovnik in ga tedanji ‘veliki’ znanstveniki niso upoštevali.

S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

* 5. januarja 1876, Koln; 19. aprila 1967, Bad Honnef-Rhöndorf

Adenauer Konrad2(ob dnevu Evrope) "Doživetja, ki jih človek odnese iz svoje rojstne hiše, so zanj odločilnega pomena," je zapisal Konrad Adenauer, ki se je rodil 5. januarja 1876 v Kölnu. "Moji starši so bili pobožni ljudje in so nas, otroke, vzgajali v krščanskem pogledu na življenje. Zjutraj in zvečer smo skupaj molili, vsako nedeljo je vsa družina dopoldne šla k maši, popoldne pa k večernicam. Otroci smo tudi dobro vedeli, da se naš oče vsak dan, ko se vrača iz službe (bil je tajnik deželnega sodišča), ustavi v Marijini cerkvi blizu našega doma." Mali Konrad je bil v šoli vedno med najboljšimi učenci in dijaki. Rad je imel nemščino in latinščino, posebej pa mu je bila pri srcu botanika.

Adenauer Konrad1Po končani gimnaziji in maturi se je na očetovo željo zaposlil v banki, da je prišel do plače. To ga je zagrenilo: rad bi šel študirat na univerzo kot njegova starejša brata. Oče je kmalu sprevidel, kako je Konradu pri srcu in dovolil mu je, da gre za klicem svojega srca. Odločil se je za študij prava v Bonnu, Münchnu in Freiburgu. Študij je dokončal, ni pa doktoriral, ker je zmanjkalo denarja. To "pomanjkljivost" je pozneje obilno nadomestilo kar 21 častnih doktoratov, ki jih je prejel od raznih priznanih univerz!

Adenauer Konrad3Po končanem študiju prava se je zaposlil. Ko mu je bilo sedemindvajset let, se je poročil z Emo Weyer. V srečnem zakonu sta imela troje otrok, toda že leta 1916 mu je žena umrla. Prav tedaj je Konrad sprejemal vedno bolj odgovorne naloge v javnem življenju. Leta 1917 je postal župan Kölna in na tem mestu je ostal vse do leta 1933, ko je prišla na oblast Hitlerjeva nacistična stranka, s katero se kot poštenjak in kristjan ni mogel strinjati. Kot župan je za mesto Köln storil ogromno: dal je zgraditi nove stanovanjske četrti, novo univerzo, v okolici so gradili avtoceste, mesto je dobilo "zeleni pas". Bil je med ustanovitelji in voditelji katoliške stranke Center, ki so jo nacisti prepovedali. Pod nacizmom je Adenauer prestal veliko hudega. Svoji ženi Gussie Zinser, s katero se je poročil tri leta po smrti prve žene, je v času največjih preganjanj govoril: "Bodi mirna, vsi smo v božjih rokah!"

Adenauer Konrad4Ko so spomladi 1945 Köln osvojili Američani, so prosili Adenauerja, naj spet prevzame službo župana. Težko nalogo je sprejel in ogromno se je trudil za obnovo mesta, ki je bilo med vojno večkrat zbombardirano. Začel je ustanavljati novo stranko - Krščansko demokratsko unijo (CDU), s katero je povezana nova, povojna Nemčija. Stranka je zmagala na prvih volitvah leta 1949 in 73-letni Konrad Adenauer je postal nemški kancler (predsednik vlade). "Veliki starec", kot so mu rekli, je bil kancler še tri nove mandate - vse do leta 1963. Breme je odložil dobra tri leta pred smrtjo. V Bogu, kateremu je vse življenje služil, je mirno in vedro zaspal 19. aprila 1967, v 92. letu starosti.

Njegov sin Paul, ki je postal duhovnik, je o očetu dejal: "Nikdar se ni zgodilo, da bi glede verskega prepričanja ne bil trden. Zanj je bilo javno izpovedovanje vere del življenja, ki se mora ujemati s krščansko odgovornostjo."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 5, str. 20.

Gasperi Alcide de1Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije). Na proslavitvi te obletnice so se zbrali visoki predstavniki vseh držav članic Evropske unije. Dan pred praznovanjem šestdesetletnice jih je sprejel papež Frančišek. V svojem nagovoru je dejal, da so ‘očetje Evrope’ – Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi – gradili skupnost na temelju krščanskih in človeških vrednot. Večkrat je poudaril, da lahko “Evropa znova najde upanje”, če se teh vrednot zave, jih spoštuje in uresničuje.

“Meni je politika že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.”

Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo.Alcide de Gasperi se je rodil 3. aprila 1881 v italijanski družini nedaleč od mesta Trento na Južnem Tirolskem, ki je bilo takrat pod Avstrijo. Gimnazijo je obiskoval v Trentu, potem pa je na univerzi na Dunaju študiral jezikoslovje in se vključil v politično delovanje v vrstah krščanskih socialistov. Po diplomi se je zaposlil kot katoliški časnikar pri listu Voce cattolica (Katoliški glas), ki se je pod njegovim uredništvom preimenoval v Il Nuovo Trentino (Novi Trentinec). Zagovarjal je kulturno samostojnost Trentina v sklopu z nemško Tirolsko, vendar ni postavljal pod vprašaj pripadnosti celotne Tirolske Avstro-Ogrski. Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem parlamentu. Ko je bila avstro-ogrska monarhija proti koncu prve svetovne vojne že v razsulu, je skupaj s slovanskimi poslanci podpisal deklaracijo o samoodločbi narodov. Besedilo so izoblikovali poslanci Jugoslovanskega kluba na zamisli, ki ji je utiral pot Janez Evangelist Krek, 29. maja 1917, zato je znana kot Majska deklaracija. De Gasperi se je leta 1919 vključil v Italijansko ljudsko stranko, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. Po odstopu don Sturza je postal glavni tajnik stranke. Leta 1922 se je poročil s Francesco Romani; rodile so se jima štiri hčere: Maria Romana, Lucia, Cecilia in Paola, na katere je bil oče Alcide zelo navezan. Sprva je podpiral Mussolinijevo vlado, odločno pa se je uprl prihodu fašizma na oblast. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta ječe, vendar je bil predčasno izpuščen. Pred stalnim policijskim nadzorstvom se je zatekel v Vatikansko knjižnico, kjer se je ob delu poglabljal v študij. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 sodeloval pri ustanavljanju nove stranke – Krščanske demokracije (Democrazia cristiana). Po vojni je bil najprej minister za zunanje zadeve, decembra 1945 pa je postal predsednik vlade, zadnje v Kraljevini Italiji, kajti 2. junija 1946 so se Italijani opredelili za republiko, zato je bil tudi predsednik prve republikanske vlade. 10. avgusta 1946 je nastopil kot vodja italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Priznal je, da sta Italija in Nemčija izgubili vojno ter dejal: »Ko se pred tem svetovnim zborom oglašam, čutim, da vse, razen vaše osebne vljudnosti, govori proti meni.« Njegov govor je izzvenel v ledeno hladnem ozračju. »Tega se dobro spominjam,« pravi njegova prvorojenka, 94-letna Maria Romana. »Moj oče je moral veliko delati, da je naši državi povrnil verodostojnost. In uspelo mu je.«
Gasperi Alcide de0Januarja 1947 ga je spremljala na potovanju v ZDA, kamor je šel prosit za pomoč italijanskemu gospodarstvu, ki je bilo popolnoma na tleh. »Spominjam se njegovega klica na neki ameriški radijski postaji: “Pomagajte nam, ker imamo kruha samo še za deset dni”.« Američani so se velikodušno odzvali in tudi Italija je bila vključena v načrt gospodarske pomoči Evropi, ki je začel veljati leta 1948 in nosi ime po tedanjem zunanjem ministru ZDA Georgu Marshallu. Po tem načrtu so dobivale do leta 1952 pomembno gospodarsko podporo številne evropske države. Na volitvah 18. aprila 1948 je Krščanska demokracija dosegla zgodovinski uspeh – 48% in De Gasperi je bil imenovan za predsednika prve vlade Republike Italije. S tako večino bi njegova stranka lahko vladala sama, toda De Gasperi je v vlado povabil liberalce, socialne demokrate in republikance. Na lokalnih volitvah v Rimu leta 1952 so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se poveže s skrajno desnico, da bi tako preprečili izvolitev ‘rdečega’ župana v Večnem mestu. Teh namigov ni poslušal, ker je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine. »Prav meni, ubogemu kristjanu, se je namerilo, da sem moral papežu reči ne!« mu ni bilo vseeno.

Alcide de Gasperi je bil velik zagovornik združene Evrope in istih misli kot Schuman in Adenauer. »Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih,« razmišlja De Gasperijeva hči Maria Romana, »jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor.« Alcide de Gasperi ni dočakal podpisa rimskega sporazuma. »Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa.«

Predsednik vlade je ostal do avgusta 1953. Umrl je 19. avgusta 1954 v svoji hiši blizu rojstnega kraja, kamor je rad zahajal s svojo družino. Svojo dušo je izdihnil z vzdihom: »Jezus! Jezus!« Pet dni pred smrtjo je rekel svoji hčeri Marii Romani: »Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja.« Za državni pogreb so njegovo krsto odpeljali v Rim z vlakom. Vlak se je pogosto ustavljal, da so ljudje lahko počastili velikega državnika in kristjana. Vstajenja čaka v preddverju rimske bazilike sv. Lovrenca, nagrobnik je izdelal kipar Giacomo Manzù. Leta 1993 so v Trentu odprli škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in Alcide de Gasperi ima naziv Božji služabnik.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 05, str. 42.

»Bernardka nas ni varala« – Zgodovinska raziskava resnice o Lurdu.

Messori Vittorio3»Temelj naše vere so prikazovanja Vstalega apostolom, kakor nam jih posredujejo dobri poročevalci, ki jim pravimo evangelisti. Druga prikazovanja so pomoč, zastonjski dar. Lahko jih sprejmemo ali ne. Marija opravlja svoj poklic mame. Na križu je bil Jezus jasen: "Sin, glej, tvoja mati, mati, glej, tvoj sin." Izročil nas je njej in ona nas ne zapusti.« Tako pravi znani italijanski mislec Vittorio Messori v svoji novi knjigi Bernardka nas ni varala, ki je sad dolgoletnega študija o Lurdu, najbolj obiskani božji poti katoliškega sveta. »Od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni deklici, ki je duhovnikom posredovala njeno naročilo, naj tam zidajo kapelo. Zaradi tega je prestala veliko hudega: imeli so jo za noro, lažnivko, jo strogo nadzorovali. Ona pa se ni dala zbegati, z mirnim srcem je prisegala, da je govorila resnico, samo resnico.« Škof Bertrand Laurence, pastir škofije Tarbes, v katero spada Lurd, je 18. januarja 1862 v uradnem odloku zapisal: »Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija 11. februarja 1858 resnično prikazala Bernardki Soubirous in potem še sedemnajstkrat v votlini blizu Lurda. Po strogi in natančni preiskavi, ki jo je v skoraj štirih letih opravila komisija, ki smo jo ustanovili, izjavljamo, da imajo ta prikazanja vse značilnosti resnice in verniki imajo utemeljene razloge, da jih sprejmejo kot zanesljive.«

Messori Vittorio1Vittorio Messori je zaslovel po vsem svetu s svojima dvema knjigama Poročilo o verskem stanju (1984) in Prestopiti prag upanja (1994). Prva prinaša njegove pogovore s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, v drugi pa so njegovi pogovori s papežem bl. Janezom Pavlom II. ob petnajsti obletnici njegove papeške službe. Prvotno je bilo mišljeno, da bi se Messori pogovarjal s papežem pred televizijskimi kamerami in Messori je papežu poslal 35 vprašanj. Televizijskega snemanja ni bilo, papež pa je Messoriju sporočil, da bi bilo škoda, če na njegova tehtna vprašanja ne bi odgovoril in nekega dne se je v njegovem domu ob Gardskem jezeru oglasil Joaquin Navarro-Walls, direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu. »Iz aktovke je vzel veliko belo ovojnico. V njej je bilo napovedano besedilo, ki ga je papež sam napisal.« Po odposlancu mu je sporočil: »Naredite, kot se vam zdi prav.« Tako je nastala knjiga, ki je bila brž prevedena v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino (v slovenskem prevodu imamo tudi pogovore s kardinalom Ratzingerjem).

Messori Vittorio6Vittorio Messori je bil 'povabljen' na te strani Ognjišča novembra 2006, zato ga bomo tukaj predstavili čisto na kratko. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni v proticerkveni družini. Vse šole, od osnovne do univerze, ki jo je končal leta 1965 z doktoratom, je opravil v Torinu, kamor se je družina preselila po drugi svetovni vojni. Med študijem za doktorat je ob branju Pascalovih Misli doživel 'razvidnost srca'. Francoski mislec mu je 'potisnil v roke evangelij'. Postal je goreč katoličan in svojo vero izpoveduje z življenjem in s peresom kot sodelavec raznih katoliških revij in avtor knjig, ki so po pravilu uspešnice. Sad poglobljenega branja Svetega pisma je bila njegova prva knjiga Kdo je Jezus (1976).

Messori Vittorio2Njegova nova knjiga Bernardka nas ni varala (2012) je, kot rečeno, posvečena 'skrivnost' Lurda. V pogovoru za italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana je dejal: »Ni, ali ni samo knjiga o Mariji. Je knjiga o veri v evangelij. V Lurdu nam je bil dan velik dar: dal nam je na razpolago previdnostno oporo, trden ročaj, na katerega se opremo, ko je vera v krizi. Marija ni nekaj 'na izbiro', nekaj za pobožne ženice. Vodi k Sinu. Od tam, kjer Božjo Mater pozabljajo ali se iz nje norčujejo, Jezus odide.« Na vprašanje, čemu danes raziskovati lurška dejstva, je odvrnil: »Zato, ker so v tem zgodovinskem trenutku mnoge naše cerkve skoraj prazne, se ob tisti votlini vrsti, moli, joka in se spreobrača pet do šest milijonov romarjev letno. So mar vsi žrtve strašne prevare?« Po tridesetletnem skrbnem raziskovanju je prišel do zaključka, da je to, kar se je dogajalo v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858, resnično. »Ni slučajno, da se prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila, dogajajo v določenih zgodovinskih trenutkih, ko preti nevarnost veri in Cerkvi. Lurd 1858 je prišel po širjenju teorij Charlesa Darwina, Karla Marxa, Renana; Fatima 1917 pred oktobrsko revolucijo in nastopom komunizma, Banneux 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler ... Obstaja neke vrste marijanski koledar, ki spremlja zgodovino. In vodi h Kristusu.«

Messori Vittorio5Po Messoriju nič ni bolj 'katoliško' kot je Lurd: ko se Gospa prikazuje Bernardki, ima v rokah rožni venec, ki je 'ikona' katoliške pobožnosti; potrdi dogmo o brezmadežnem spočetju, ki jo je štiri leta poprej slovesno razglasil papež Pij IX. Datum prvega Marijinega prikazanja, 11. februar, je prišel v bogoslužni koledar vesoljne Cerkve kot Lurška Mati Božja. Lurd je pri srcu vsem papežem: papež Janez Pavel II. ga je izbral za cilj svojega zadnjega apostolskega potovanja v tujino 15. avgusta 2004, ko je molil pred lurško votlino kot bolnik med bolniki; papež Benedikt XVI. pa se je ustavil tam kot romar od 13. do 15. septembra 2008, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Čudežna telesna ozdravljenja so 'pečat' za resničnost. Vsem se v Lurdu ponuja možnost ozdravljenja duha – odkritje ali ponovno odkritje vere.

(pričevanje 02_2013

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh