Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov.

Tercelj Filip1»Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih ... Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

»Le poglejte vinske griče! / Cerkvice na njih so v krogu. / Bele cerkvice – ovčice / čuva Mati v Logu.« je v pesmi Vipavska označil svoj domači svet Filip – Lipče Terčelj, ki se je rodil na svečnico, 2. februarja 1892, v zaselku Grivče v župniji Šturje. Od matere Marije se je naučil ljubezni do revežev in ljudi na obrobju družbe, od zahtevnega očeta Filipa pa delavnosti. V svojem učitelju Andreju Pernetu je imel zgled, kako versko življenje povezovati z znanjem, poučevanjem in umetnostjo. Ko so se leta 1905 odprla vrata Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, je Lipče postal član prve generacije slovenskih intelektualcev, ki so se na tamkajšnji gimnaziji izobraževali izključno v slovenskem jeziku. Imeli so odlične in zahtevne profesorje; prvi cilj Zavoda pa je bila vzgoja za vsestransko zrelo krščansko osebnost. Od 30 prvih maturantov leta 1913 se jih je kar 21 odločilo za duhovniški poklic. Med njimi je bil tudi Filip Terčelj, ki je ta klic čutil v sebi že od otroških let v globoko verni družini in živem župnijskem občestvu. Po štirih letih študija v ljubljanskem bogoslovju je bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel čez dva dni v Ljubljani, 13. junija pa ponovitev v cerkvi sv. Antona na Fužinah ob izviru Hublja. Tri tedne zatem je umrla mama Marija. Filip je bil duhovnik ljubljanske škofije in kmalu po novi maši je dobil dekret za kaplana v Škofji Loki, kjer je deloval od avgusta 1917 do septembra 1921, ko je šel na dodatni študij v Nemčijo. V Škofji Loki se je veliko ukvarjal z mladino; škof Jeglič je cenil njegovo delo in leta 1918 je v Škofijskem listu objavil Terčeljevo tehtno razpravo o delu z mladimi. Omogočil mu je, da svoja spoznanja obogati z nemškimi izkušnjami (1921–1922).
Sledilo je dvanajst let (1922–1934) neutrudnega dela v goriški nadškofiji. Povsod, kjer je deloval, je bil z vsem srcem. Nikoli pa ni skrival, da mu je najbližja primorska duša. Na Goriškem je bilo pomanjkanje duhovnikov in tako ga je škof Jeglič ‘posodil’ nadškofu Sedeju. Terčelj se je vključil v Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovsko združenje slovenskih in hrvaških duhovnikov, ki je s pristankom nadškofa Sedeja postalo pobudnik verske, narodne in kulturne dejavnosti med slovansko manjšino v Italiji. Terčelj je bil duhovni vodja in katehet v goriškem Alojzijevišču, zavodu za slovenske dečke s podeželja, ki so se pripravljali na šolanje v gimnaziji. Bil je glavni organizator Prosvetne zveze in urednik njenega glasila Naš čolnič. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Goriške Mohorjeve družbe (1925), ki je začela izdajati knjige, tudi njegove: Za domačim ognjiščem, Zrna, Mati uči otroka moliti. Leta 1929 je s skladateljem Vinkom Vodopivcem in drugimi pripravil tri pesmarice za slovensko bogoslužje: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Zdrava Marija (1933). V njih je 116 njegovih pesmi, ki so jih uglasbili tedanji najboljši slovenski skladatelji in številne pojemo še danes. Nadškof je leta 1929 izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinščini in s tem dal pobudo za “župnijske ali farne šole” za pouk krščanskega nauka. Terčelj je zanje napisal molitvenik Mati uči otroka moliti, priročnik za starše, kako naj otroke poučujejo verouk doma.Tercelj Filip2
Fašistični oblastniki so budno spremljali njegovo delovanje. 1. februarja 1930 je bil poklican na kvesturo (policijsko upravo) v Gorici. Kvestor mu je očital, da se ne posveča le duhovniškim opravilom, ampak se ukvarja tudi s politiko. Ostro ga je opozoril, da oblast tega ne bo dopuščala. Hkrati z opominom mu je izrekel nezaupnico, ki je omejevala njegovo gibanje. 30. decembra 1931 je bil aretiran. Najprej je bil v goriških sodnih zaporih, nato pa v koprski ječi, kjer so ga pri zasliševanjih tudi mučili, kar mu je pustilo posledice za vse življenje. 6. junija 1932 je bil obsojen na pet let konfinacije (pregnanstva) v mesto Campobasso v srednji Italiji zaradi delovanja med mladino. Druge obtožbe so se izkazale za neresnične. ‘Samo’ na konfinacijo je bil obsojen, ker mu niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi ga lahko obsodili na zaporno kazen. Decembra 1932 se je po amnestiji vrnil v Gorico. Za režim je bil še vedno nevaren. Nastale so nove stiske in težave. Na noben način ni mogel dobiti duhovniške službe, zato mu ni kazalo drugega, kot da se vrne v Ljubljano.
Proti koncu aprila 1934 je pobegnil čez državno mejo v Ljubljano. Škof Rožman ga je najprej postavil za prefekta v Marijanišču, od decembra tega leta do konca druge svetovne vojne je bil profesor verouka na II. državni (Poljanski) gimnaziji. Jeseni 1935 je postal tudi bolniški duhovnik v bolnišnici za duševne bolezni in se je preselil na Poljanski nasip. Ko so aprila 1941 Ljubljano zasedli Italijani, so Terčelja za štiri tedne zaprli. Leta 1942 je obhajal srebrnomašniški jubilej v bolniški kapeli v Ljubljani. Jeseni 1944 je bil po desetih letih zadnjič na obisku pri svojih domačih v Šturjah.
Po zmagi revolucije maja 1945 je bil od junija do septembra v komunističnih zaporih. »Jaz, ki sem izmed vseh duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova stopiti na križev pot, ki je bil najhujši.« Bližala se je njegova Kalvarija. Pred božičem je šel v Sorico pomagat tamkajšnjemu župnijskemu upravitelju Francu Krašni, ki je skrbel tudi za Davčo. Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1947, je Krašna v Sorici oznanil, da naslednji dan odhajata oba v Ljubljano in zato nekaj dni ne bo božje službe. Res sta se tega dne odpravila v Ljubljano in sta bila na poti proti Železnikom zajeta. Najstarejša pričevanja in pisni dokumenti povedo, kje sta bila zajeta in kje sta bila “zverinsko umorjena”, kot je v mrliško knjigo zapisal soriški župnijski upravitelj Ivan Skvarča. Iz raznih pričevanj je razvidno, da morilcem ni šlo le za likvidacijo. Iz sovraštva do vere in Cerkve so duhovnika več ur mučili, preden so ju umorili. »Ker si že pri Bogu,« je zapisal Ivan Albreht v Sklepnem pogovoru s Filipom Terčeljem, »veš, da sem na začetku iskal le podatke o tebi in prebiral študije o tvojem življenju ter besedila, ki si jih napisal. Toda v nekem trenutku sem se ti začel priporočati.«

ČUK, Silvester. Filip Terčelj (1892-1946). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 09, str. 42.

papez Francisek ZDA 04papeževe misli na svetovnem srečanju družin - "Danes nas je toliko na tem slavju in to je že samo po sebi nekaj preroškega, neke vrste čudež v sedanjem svetu, ki se je naveličal ustvarjati nove delitve, nove razdore, nove polomije. Ko bi le bili vsi preroki! Ko bi se le vsakdo od nas odprl čudežu ljubezni v blagor lastne družine in vseh družin sveta – govorim o čudežih ljubezni – da bi tako premagali pohujšanje slabotne in utrujene ljubezni, zaprte same vase, nestrpne v odnosu do drugih! Zastavljam vam vprašanje, na katero naj vsak sam odgovori – zakaj sem izrekel besedo nestrpna: ali pri nas doma kričimo ali se pogovarjamo z ljubeznijo in obzirnostjo? To je dobro merilo naše ljubezni.« Tako je v svojem neposrednem in preprostem slogu dejal papež Frančišek pri sklepnem evharističnem slavju na osmem svetovnem srečanju družin v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji 27. septembra 2015. To je bilo zadnje ‘dejanje’ njegovega pastirskega obiska na Kubi in v ZDA od 19. do 27. septembra 2015. Sam je povedal, da je bil glavni razlog za to njegovo potovanje, deseto po vrsti, prav svetovno srečanje družin.

papez Francisek ZDA 03Svetovno srečanje družin v Filadelfiji se je pričelo 22. septembra, papež Frančišek se je družinam z vseh celin pridružil zadnja dva dneva, 26. in 27. septembra. Posebej je nagovoril škofe, ki so sodelovali na tem srečanju družin. Spodbudil jih je naj kot dobri pastirji posebej skrbno varujejo družine. »Pastir ostaja buden in pomaga ljudem, da v trenutkih malodušja, razočaranja in neuspehov dvignejo pogled. Lahko bi se upravičeno vprašali: ali smo v svojem pastoralnem delu pripravljeni ‘izgubljati čas’ z družinami? Ali smo pripravljeni biti ob njih ter z njimi deliti skrbi in radosti? ... Naj nam Bog podeli dar obnovljene bližine družine in Cerkve.«
V soboto, 26. septembra zvečer, je papež Frančišek sodeloval pri molitvenem bedenju v parku Benjamina Franklina. Čeprav je imel za sabo že več kot teden dni napornih srečanj in številnih govorov, je bil kot prerojen, ko se je s papamobilom peljal skozi množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Ko smo spremljali to njegovo potovanje, smo videli: kadar je imel pred seboj tiste, ki veljajo za ‘velike’, je bil zelo resen in zadržan; pri srečanjih z ‘malimi’ pa se je razživel kot ljubeči oče. Za molitveno bedenje so pripravili raznovrsten program, pri katerem so se menjavala pričevanja družin z vsega sveta ter glasbene in plesne točke. Papež Frančišek je v svojem kratkem nagovoru poudaril, da je Bog Stvarnik “svet zaupal družinam” in da ima družina “božje državljanstvo”, ker je bila rojena v raju. Opozoril je na vlogo otrok in starih ljudi v družini: narod, ki ne skrbi zanje, bo izgubil prihodnost in bo ostal brez spomina na preteklost.

papez Francisek ZDA 05Zakoncem, ki jih je imel pred seboj, je ‘dal nalogo’: nikoli ne končajte dneva sprti!
Svetovno srečanje družin se je končalo z mašo v parku Benjamina Franklina v nedeljo, 27. septembra. Papež Frančišek je svojo homilijo navezal na božjo besedo tiste nedelje, v kateri tako Mojzes kot Jezus grajata sodelavce in učence zaradi ozkosrčnosti. »Bog hoče, da vsi njegovi otroci sodelujejo na prazniku evangelija. Ne ovirajte tega, kar je dobro – pravi Jezus – nasprotno, pomagajte, da raste. Dvomiti o delovanju Duha, zbujati vtis, da ne deluje v tistih, ki niso iz naše skupine, ki niso kakor mi, je nevarna skušnjava.« Poudaril je, kar vedno ponavlja, da se vera razodeva v drobnih vsakdanjih pozornostih. »Vera odpira okno dejavni navzočnosti Svetega Duha in nam kaže, da sta sreča, svetost vedno povezana z majhnimi dejanji. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi tega, ker ste Kristusovi – pravi Jezus, majhno dejanje – ne bo izgubil svojega plačila (Mr 9,41). Majhna dejanja, ki se jih človek nauči doma; dejanja v družini, ki se izgubljajo v vsakdanjosti, ki pa pripomorejo, da je vsak dan drugačen. To so dejanja mame, stare matere, očeta, starega očeta, sina, brata. so dejanja pozornosti, prisrčnosti, tankočutnosti. Recimo kot topla jed, ko čakamo na večerjo, kot zajtrk, ki nas že čaka, ko zgodaj zjutraj vstanemo. To so družinska dejanja. To je blagoslov pred spanjem, objem, ko po napornem delavniku pridemo domov. Ljubezen se kaže v majhnih dejanjih, v pozornosti za vsakdanje malenkosti, ki pomagajo, da ima življenje vedno pridih domačnosti. Vera raste, kadar jo oživlja in oblikuje ljubezen. Zato so naše družine, naši domovi resnične domače Cerkve: so primeren kraj, kjer vera postane življenje in življenje raste v veri.« Homilijo je sklenil z voščilom: »Nam vsem naj Bog podeli, da bi bili preroki veselja evangelija, evangelija družine, družinske ljubezni, da bi bili preroki kot Gospodovi učenci, in naj nam podeli milost, da bi bili vredni čistosti srca, ki je odprto za evangelij.« Na koncu je oznanil, da bo naslednji svetovni dan družin leta 2018 v Dublinu, glavnem mestu Irske.

papez Francisek ZDA 01papez Francisek ZDA 02Ko se je vrnil v Rim, ni odšel ‘domov’ v Vatikan, ampak najprej v baziliko Marije Snežne, da se je Božji Materi zahvalil za njeno varstvo na tem napornem potovanju. Na splošni avdienci v sredo, 30. septembra je kratko povzel svoje vtise in povedal: »Višek potovanja je bilo srečanje družin, ko se je skozi prizmo družin obzorje razširilo na ves svet.« Odločno je zatrdil, kaj je družina v božjem načrtu: »Svetopisemski humanizem nam postavlja pred oči tole sliko: človeški par, združen in rodoviten, ki ga je Bog postavil v vrt sveta, da ga obdeluje in ohranja.«
piše: Silvester ČUK

Pričevanje, Ognjišče (11) 2015, str. 38

drinske mucenke0Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

drinske mucenke5Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same. V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili.

drinske mucenke2V uvodu smo že zapisali, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marina Krizina Bojanc

drinske mucenke6Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi naši dve drinski mučenki. Sestra Krizina Bojanc se je rodila 14. maja 1885 v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala "rožni venec Marijinih solz". Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: "Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti." Ta njena želja je bila uslišana.

Sestra Marija Antonija Fabjan

drinske mucenke3Vas Malo Lipje, kjer je bila 23. januarja 1907 rojena Jožefa Fabjan, blažena sestra Antonija, je bila tedaj pod župnijo Hinje, zdaj pa spada v župnijo Žužemberk. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa pet, Jožefa je bila po starosti tretji otrok iz drugega zakona. Oče je zgodaj umrl in vse skrbi so padle na ramena mlade vdove, ki jo je telesni in duševni napor strl. Jožefa je skrbela zanjo kot enajstletna deklica, vendar je lučka njenega življenja ugasnila. Otroci so bili premajhni, zato so jih po smrti druge matere po tedanji navadi razdelili med sorodnike. Jožefa je imela srečo: k sebi jo je vzela teta Marija Poznik, pobožna in dobra žena. Ko ji je nečakinja razodela svojo odločitev, da gre v samostan, je bila vesela. Jožefa je stopila v družbo Hčera Božje ljubezni v svojem 22. letu v Sarajevu. Kot sestra je opravljala hišna dela, delala je na vrtu, na polju, v hlevu. Leta 1937 je naredila večne zaobljube. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljub, kjer obljublja "dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino ... Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga." To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.

Molitev
Gospod Bog, ti si svoje blažene Julo, Berchmano, Krizino, Antonijo in Bernadeto obdaril z milostjo redovniškega poklica in z močjo, da so zvestobo in ljubezen do Tebe potrdile s prelitjem svoje krvi. Podeli tudi nam stanovitnost v veri, da se tudi za ceno trpljenja ne ločimo od Tebe. Daj, da nam bosta njihov zgled in priprošnja pomagala v življenjskih bojih in da bomo tako dosegli večno zveličanje. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

ČUK, Silvester. s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. (Pričevanje). Ognjišče, 2011, leto 49, št. 4, str 20-21.

papez Francisek Fatima 01»Sinoči sem se vrnil z romanja v Fatimo – pozdravimo fatimsko Gospo! – in naša današnja marijanska molitev je nekaj posebnega, je polna spominov in prerokb za tistega, ki gleda na zgodovino v luči vere,« je začel svoj nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se v nedeljo, 14. maja 2017. »V Fatimi sem se potopil v molitev svetega vernega ljudstva, molitev, ki teče tam sto let kot reka, da prosi za Marijino materinsko varstvo nad vsem svetom ... V Fatimi je Devica izbrala nedolžna srca in preprostost malih Frančiška, Jacinte in Lucije za varuhe svojega sporočila. Ti otroci so ga pravilno sprejeli, tako da so jih priznali za zanesljive priče prikazovanj in so postali vzorniki krščanskega življenja. Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusu evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Že ob odhodu na romanje je napovedal, da bo posebno pozornost posvetil bolnikom ter vsem, ki so žrtve krivic in potisnjeni na obrobje.

Frančišek je četrti papež, ki je kot romar obiskal Fatimo in sicer ob stoletnici prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom. To je bilo njegovo 19. mednarodno potovanje. Na pot je krenil v petek, 12. maja v prvih popoldanskih urah. Pred odhodom je na Twitterju v raznih jezikih zapisal: »Prosim vse, da se povežejo z menoj kot romarji upanja in miru: vaša roke, sklenjene v molitvi, naj še naprej podpirajo moje.« Iz Doma svete Marte na rimsko letališče Fiumicino se je peljal z avtomobilom znamke Ford Focus. Na letalo se je povzpel s svojo ‘znamenito’ črno usnjeno torbo. Po dveh urah poleta je letalo s papežem pristalo v portugalski vojaški bazi Monte Real, okoli 50 kilometrov oddaljene od Fatime. Tam ga je sprejel portugalski predsednik Marcelo Nuno Rebelo de Sousa, s katerim se je papež zadržal v kratkem zasebnem pogovoru. Od tam se je do Fatime prepeljal s helikopterjem, zadnje 4 kilometre z odprtim papamobilom, s katerim se je ‘sprehodil’ skozi množico romarjev – okoli pol milijona – na ogromni ploščadi pred baziliko. Ustavil se je v kapeli prikazanja, zgrajeni leta 1919 na levi strani svetišča. »Vse od začetka, ko sem v kapeli prikazanja dolgo (deset minut) ostal v tihi molitvi in me je spremljala molitvena tišina vseh romarjev, se je ustvarilo ozračje zbranosti in kontemplacije, v katerem so potekali razni trenutki molitve,« je povedal v nedeljo po vrnitvi. Frančišek je položil šopek cvetja k nogam lesenega Marijinega kipa s krono, v katero je vgrajena krogla, ki je zadela papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981. Mariji je izročil zlato vrtnico, posebno papeško darilo fatimski Gospe. papez Francisek Fatima 02Po tihi molitvi je prebral svojo molitev v portugalščini (kot tudi vse svoje govore). V njej se je Mariji predstavil kot ‘škof v belem’, sklicujoč se na tretjo fatimsko skrivnost. Po večerji v zavodu karmelske Matere Božje se je papež vrnil med romarje, ob velikonočni sveči je prižgal svojo svečo, blagoslovil prižgane sveče ljudi in skupaj z njimi molil rožni venec. V kratkem nagovoru je med drugim dejal: »Čutim, da vas je Jezus zaupal meni in objemam ter Jezusu izročam vse, posebno tiste, ki so molitve najbolj potrebni, kot nas je učila Marija ... Ona, blaga in skrbna Mati vseh, naj vsem, ki so v potrebi, izprosi Gospodov blagoslov. Ta blagoslov se je v polnosti uresničil v Mariji, ki je dala človeški obraz Sinu večnega Očeta; in zdaj se lahko v ta obraz zaziramo v veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih trenutkih njenega življenja, ki jih podoživljamo v molitvi rožnega venca ... O da bi vsakdo od nas z Marijo postal znamenje in zakrament usmiljenja Boga, ki odpušča, odpušča vse.« Dan se je zaključil z mašo, ki jo daroval kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik.

    V svojem najglobljem dnu, v svojem brezmadežnem Srcu nas okrasi s sijajem  vseh biserov svoje krone in nas napravi za romarje, kot si bila sama romarica. S svojim deviškim nasmehom utrdi veselje Kristusove Cerkve. S svojim blagim pogledom okrepi upanje Božjih otrok. S svojimi rokami, ki jih v molitvi dvigaš h Gospodu, združi vse ljudi v eno samo človeško družino. (papež Frančišek)

Velika večina romarjev je noč prečula v molitvi in se pripravljala na slavje naslednjega dne, sobote, 13. maja, ko je papež Frančišek med mašo na prostrani ploščadi pred baziliko razglasil za svetnika Frančiška Marto in njegovo sestro Jacinto, ki sta bila leta 1917, v letu Marijinih prikazovanj, stara devet oziroma sedem let in sta kmalu zatem umrla za ‘špansko’ boleznijo. (Frančišek leta 1919, Jacinta 1929). Za blažena ju je razglasil papež sv. Janez Pavel II. 13. maja 2000 v Fatimi. Na pročelju bazilike sta bili ogromni sliki: Jacintina na Marijini desnici, Frančiškova na levici. Blizu daritvenega oltarja je bil brazilski deček, ki je na priprošnjo teh svojih dveh vrstnikov po nesrečnem padcu ostal živ in nepoškodovan. Obred kanonizacije – razglasitve za svetnika, je bil na začetku maše, pri kateri je bilo, računajo, blizu milijon ljudi. Sveti Frančišek Marto in sveta Jacinta Marto sta najmlajša svetnika, ki nista mučenca. »Njuna svetost ni posledica prikazovanj, temveč je v zvestobi in gorečnosti, s katero sta odgovorila na izjemno čast, ki ju je doletela, da jima je bilo dano videti Devico Marijo,« je pojasnil papež Frančišek pred nedeljsko molitvijo. Mašno homilijo pa je navezal na evangeljski odlomek, ko Jezus s križa izroči svoji Materi učenca Janeza, Janezu pa zaupa v varstvo svojo Mater (Jn 19,26-27). Večkrat je močno poudaril: “Imamo Mater!” »Po veri in občutju mnogih romarjev, če ne vseh, je Fatima predvsem ta plašč Svetlobe, ki nas pokriva tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere in jo prosimo, kot nas uči molitev Pozdravljena Kraljica, “pokaži nam Jezusa” ... Pod varstvom Marije smo stražarji jutra, ki se znajo zazreti v pravi obraz Kristusa Odrešenika, ki žari ob Vstajenju, in ponovno odkriti mladostni in lepi obraz Cerkve, ki sije, kadar je misijonarska, prijazna, svobodna, zvesta, uboga po finančnih sredstvih in bogata po ljubezni.«
Po maši je posebej nagovoril bolnike in invalide, ki so bili pod stebriščih na obeh straneh bazilike. »Danes Devica Marija vam ponavlja vprašanje, ki ga je pred sto leti zastavila pastirčkom: “Ali se hočete darovati Bogu?” Odgovor: “Da, hočemo.” nam omogoča, da razumemo in posnemamo njihovo življenje ... Zdaj bo šel mimo Jezus v Najsvetejšem, da vam izkaže svojo bližino in svojo ljubezen. Izročite mu svoje bolečine, trpljenje, svojo onemoglost.« Obhodil je vse hodnike in bolnikom podeljeval blagoslov z veliko monštranco.
papez Francisek Fatima 00Po molitvi Raduj se je papež Frančišek skupaj z vso množico mahal z belim robčkom: to je to je tradicionalni pozdrav Mariji v Fatimi, ko se procesija z njenim kipom vije proti kapeli prikazanja. Po kosilu s portugalskimi škofi je papež Frančišek poletel proti Rimu. Med poletom je odgovarjal na vprašanja novinarjev, spremljevalcev na tem romanju, ki se mu je vtisnilo globoko v srce.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str 42-43.

* 9. januar 1902, Barbastro, Španija; † 26. junij 1975, Rim, Italija

Poklicno delo naj postane Božje delo

Esacriva Josemaria2Ustanova Opus Dei, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1982 povzdignil v osebno prelaturo, je sredi leta 2003 začela svoje stalno apostolsko delovanje tudi v Sloveniji: odprla je svoje prvo središče v Ljubljani. Nekakšno "redovno pravilo" gibanja/ustanove Opus Dei je knjižica "Pot". Mnogi pravijo o njej; da je to "Hoja za Kristusom", napisana za ljudi naših dni. Srednjeveški duhovni pisatelj Tomaž Kempčan (ok. 1380-1471) v svoji Hoji za Kristusom poudarja, kako mo­ra kristjan bežati ven iz sveta, če se hoče približati Bogu, Josemaria Escriva de Balaguer pa hoče bralce svoje Poti prepričati: če se hočete posvetiti, približati Bogu, se mu morate približati sredi sveta. To je, po besedah drugega vatikanskega koncila, "pot svetosti za vse". Začetnik gibanja Opus Dei je španski duhovnik Josemaria Escriva de Balaguer, ki se je rodil 9. januarja 1902 v mestu Barbastro v Aragoniji.

Esacriva Josemaria5Najprej je študiral pravo na univerzi v Zaragozi in dosegel doktorat. Mladi doktor prava je začutil, da ga Bog kliče drugam in vpisal se je na teološko fakulteto v Madridu in jo kmalu dokončal, ker so upoštevali nekatere predmete njegovega prvega študija. Komaj triindvajset let mu je bilo, ko je postal duhovnik. Prva duhovniška služba ga je privedla v revna predmestja španske prestolnice. Skušal je narediti čim več, da bi se Bogu zahvalil za darove, ki so mu bili dani. Okoli sebe je začel zbirati ljudi najrazličnejših poklicev in stopenj izobrazbe: od preprostih ročnih delavcev do univerzitetnih profesorjev. Pogovarjal se je z njimi o Bogu, o duhovnem življenju, o našem krščanskem poklicu. "Bilo mi je šestindvajset let in z božjo pomočjo ter dobro voljo sem ustanovil družbo, ki je dobila ime Opus Dei." Namen te družbe je bil pomagati ljudem različnih socialnih slojev, da bi v sebi izoblikovali čim popolnejšo krščansko podobo - svetost - v izvrševanju svojega poklicnega dela.

Esacriva Josemaria6 V začetku so se ob njem zbirale le majhne skupine, ki jim je mladi duhovnik razlagal: "Če hočete služiti Bogu, ni treba, da bi delali ne vem kakšne reči. Kristus od vseh ljudi brez izjeme zahteva, da bi bili popolni kakor je popoln njegov Oče. Za veliko večino ljudi pomeni biti svet to: posvečevati svoje vsakdanje delo in z delom posvečevati še druge."

Ljudje, ki so se zbirali ob njem in jim je govoril o "krščanstvu za vsak dan", so ga prosili, naj svoje misli zapiše. Tako je nastala knjižica z naslovom Duhovne misli, pisana v zelo ognjevitem slogu. Izšla je leta 1934, vedno znova so jo ponatiskovali in tudi prevajali v številne jezike. Leta 1939 je dobila sedanji naslov Pot (El Camino). Knjižica ni namenjena le članom gibanja, temveč je dobrodošla vsem kristjanom, ki bi resnično radi bili to, kar po Jezusovih besedah morajo biti: sol zemlje in luč sveta.

Esacriva Josemaria4Družba Opus Dei je med obema vojnama poganjala globoke korenine med španskimi katoličani. Leta 1950 je Sveti sedež Opus Dei dokončno potrdil. Sedež ima v Rimu, kjer biva njegov voditelj prelat, razširjen je po vsem svetu, najbolj v špansko govorečih deželah. Duhovnost te družbe je strogo laična: od vseh članov duhovniki zavzemajo le dva odstotka. Najvodilnejši v njej so redni člani; ki živijo skupno in so neporočeni. Neporočeni so tudi pridruženi člani, ki pa živijo v lastnih družinah. Izredni člani družbe živijo svoje krščanstvo v zakonskem poklicu. Družbi Opus Dei pogosto podtikajo politične namene. Njen ustanovitelj je to odločni zavrnil: "Opus Dei se za nobeno ceno noče vtikati v politiko. Njeni nameni so izključno duhovni in apostolski. Od svojih članov zahteva edino to, da se trudijo svoje življenje oblikovati po idealih evangelija." Življenje ustanovitelja je nepričakovano ugasnilo 26. junija 1975 v Rimu. Kmalu je stekel proces za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo: za blaženega je bil razglašen leta 1992, med svetnike pa je bil prištet 6. oktobra 2002.

Pri Ognjiščću smo izdali tudi njegovo knjigo Brazda.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 7, str. 38.

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

Grozde Alojzij11"Proč mračne misli, nov se dan rodi, / zdaj grem na pot, srce se ne boji, / saj moja pot se ne gubi v megli, / jasno začrtano jo zró oči ..."

"Lani med evharističnim kongresom v Celju (13. junija 2010) je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca. Duhovna priprava na to slavje je potekala tri tedne pod geslom "Srce se ne boji", vzetim iz Grozdetove pesmi Jutrnica. S svojo mučeniško smrtjo je dokazal, da to niso bile prazne besede.

Grozde Alojzij13Zunanje slavje v čast našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, ki je pred božjim prestolom glasnik številne množice slovenskih mučencev iz tistih krvavih časov, se je pričelo 23. maja z izkopom njegovih zemeljskih ostankov na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem, ki so jih počastili in položili v poseben sarkofag. Potem se je začelo romanje relikvij po 'Grozdetovi poti'. Prva postaja je bila naslednji dan župnija Tržišče, kjer se je 27. maja 1923 rodil za ta svet in bil pri krsti zaznamovan za večnost. Somaševanje duhovnikov z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom, h kateremu so posebej povabili župnijske sodelavce, kajti Grozde je bil dejaven krščanski laik, so pričeli z blagoslovitvijo krstne vode in obnovitvijo krstnih obljub. 25. maja je bil sprejem relikvij v župniji Šentrupert, kjer je bil bl. Grozde doslej pokopan. Mašo je daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, ki je bil na začetku škofijskega postopka za beatifikacijo njegov postulator.

Grozde Alojzij5Večer so oblikovali birmanci. Iz Šentruperta so relikvije blaženega prenesli na Mirno, župnijo njegovega mučeništva. Med somaševanjem, ki mu je predsedoval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, so pri darovanju prinesli pred oltar Hojo za Kristusom (nabožno knjigo), Rimski misal (bogoslužni molitvenik) in zgibanke o Fatimi, 'gradivo', ki so ga Grozdetovi morilci imeli za dokaz o njegovi krivdi. Relikvije so nosili potomci in bližnji sorodniki otrok, ki so 23. februarja 1943 našli Grozdetovo truplo. V petek, 27. maja, na dan prvega praznovanja godu bl. Alojzija Grozdeta, je novomeški škof Andrej Glavan blagoslovil Grozdetovo kapelo v svetišču na Zaplazu in sprejel njegove relikvije. Mladi so tisti večer romali iz Mirne na Zaplaz, kjer so imeli od dveh do pol osmih zjutraj molitveno bedenje, imenovano 'Grozdetova noč mladih'. To je bila, kot je zapisano v gradivu, "noč iskanja Gospoda, ki je neusahljiv vir Božje ljubezni s svojo navzočnostjo v presveti evharistiji, iz katere raste naša vera v življenje, v dobroto in resnico". Namen te molitvene noči, med katero je mlade s katehezo nagovoril koprski pomožni škof Jurij Bizjak, je bil: spoznavati blaženega mučenca kot priprošnjika za svojo mladost in vero, poživiti iskanje Jezusa v tihi molitvi in evharistiji, poglobiti osebno in skupno molitev, krepiti veselje nad življenjem ter množiti svoje socialno, karitativno in družbeno delovanje.

Grozde Alojzij16V soboto, 28. maja 2011, je bila po zaključku 'Grozdetove noči mladih' molitvena priprava na slovesno mašo ob desetih, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval novi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, romarje, ki so napolnili svetišče in šotor ob njem, pa je s homilijo nagovoril ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Pol ure pred mašo so mladi k oltarju prinesli krsto z relikvijami blaženega Alojzija Grozdeta, ki so jih po maši slovesno prenesli v njegovo kapelo. Pri darovanju so predstavniki vseh šestih naših škofij prinesli vsak svojo s škofijskim grbom okrašeno svečo, ki so zdaj ob oltarju v Grozdetovi kapeli v znamenje, da je blaženi Alojzij Grozde priprošnjik za vse Slovence. "Ko so sedaj njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki tukajšnje romarske cerkve na Zaplazu," je v svoji homiliji dejal nadškof Stres, "bodo to božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi tri sonca: sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta, na kar nas bo spominjal njegov tukajšnji grob."

(pričevanje 07_2011)

Gasperi Alcide de1Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije). Na proslavitvi te obletnice so se zbrali visoki predstavniki vseh držav članic Evropske unije. Dan pred praznovanjem šestdesetletnice jih je sprejel papež Frančišek. V svojem nagovoru je dejal, da so ‘očetje Evrope’ – Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi – gradili skupnost na temelju krščanskih in človeških vrednot. Večkrat je poudaril, da lahko “Evropa znova najde upanje”, če se teh vrednot zave, jih spoštuje in uresničuje.

“Meni je politika že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.”

Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo.Alcide de Gasperi se je rodil 3. aprila 1881 v italijanski družini nedaleč od mesta Trento na Južnem Tirolskem, ki je bilo takrat pod Avstrijo. Gimnazijo je obiskoval v Trentu, potem pa je na univerzi na Dunaju študiral jezikoslovje in se vključil v politično delovanje v vrstah krščanskih socialistov. Po diplomi se je zaposlil kot katoliški časnikar pri listu Voce cattolica (Katoliški glas), ki se je pod njegovim uredništvom preimenoval v Il Nuovo Trentino (Novi Trentinec). Zagovarjal je kulturno samostojnost Trentina v sklopu z nemško Tirolsko, vendar ni postavljal pod vprašaj pripadnosti celotne Tirolske Avstro-Ogrski. Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem parlamentu. Ko je bila avstro-ogrska monarhija proti koncu prve svetovne vojne že v razsulu, je skupaj s slovanskimi poslanci podpisal deklaracijo o samoodločbi narodov. Besedilo so izoblikovali poslanci Jugoslovanskega kluba na zamisli, ki ji je utiral pot Janez Evangelist Krek, 29. maja 1917, zato je znana kot Majska deklaracija. De Gasperi se je leta 1919 vključil v Italijansko ljudsko stranko, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. Po odstopu don Sturza je postal glavni tajnik stranke. Leta 1922 se je poročil s Francesco Romani; rodile so se jima štiri hčere: Maria Romana, Lucia, Cecilia in Paola, na katere je bil oče Alcide zelo navezan. Sprva je podpiral Mussolinijevo vlado, odločno pa se je uprl prihodu fašizma na oblast. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta ječe, vendar je bil predčasno izpuščen. Pred stalnim policijskim nadzorstvom se je zatekel v Vatikansko knjižnico, kjer se je ob delu poglabljal v študij. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 sodeloval pri ustanavljanju nove stranke – Krščanske demokracije (Democrazia cristiana). Po vojni je bil najprej minister za zunanje zadeve, decembra 1945 pa je postal predsednik vlade, zadnje v Kraljevini Italiji, kajti 2. junija 1946 so se Italijani opredelili za republiko, zato je bil tudi predsednik prve republikanske vlade. 10. avgusta 1946 je nastopil kot vodja italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Priznal je, da sta Italija in Nemčija izgubili vojno ter dejal: »Ko se pred tem svetovnim zborom oglašam, čutim, da vse, razen vaše osebne vljudnosti, govori proti meni.« Njegov govor je izzvenel v ledeno hladnem ozračju. »Tega se dobro spominjam,« pravi njegova prvorojenka, 94-letna Maria Romana. »Moj oče je moral veliko delati, da je naši državi povrnil verodostojnost. In uspelo mu je.«
Gasperi Alcide de0Januarja 1947 ga je spremljala na potovanju v ZDA, kamor je šel prosit za pomoč italijanskemu gospodarstvu, ki je bilo popolnoma na tleh. »Spominjam se njegovega klica na neki ameriški radijski postaji: “Pomagajte nam, ker imamo kruha samo še za deset dni”.« Američani so se velikodušno odzvali in tudi Italija je bila vključena v načrt gospodarske pomoči Evropi, ki je začel veljati leta 1948 in nosi ime po tedanjem zunanjem ministru ZDA Georgu Marshallu. Po tem načrtu so dobivale do leta 1952 pomembno gospodarsko podporo številne evropske države. Na volitvah 18. aprila 1948 je Krščanska demokracija dosegla zgodovinski uspeh – 48% in De Gasperi je bil imenovan za predsednika prve vlade Republike Italije. S tako večino bi njegova stranka lahko vladala sama, toda De Gasperi je v vlado povabil liberalce, socialne demokrate in republikance. Na lokalnih volitvah v Rimu leta 1952 so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se poveže s skrajno desnico, da bi tako preprečili izvolitev ‘rdečega’ župana v Večnem mestu. Teh namigov ni poslušal, ker je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine. »Prav meni, ubogemu kristjanu, se je namerilo, da sem moral papežu reči ne!« mu ni bilo vseeno.

Alcide de Gasperi je bil velik zagovornik združene Evrope in istih misli kot Schuman in Adenauer. »Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih,« razmišlja De Gasperijeva hči Maria Romana, »jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor.« Alcide de Gasperi ni dočakal podpisa rimskega sporazuma. »Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa.«

Predsednik vlade je ostal do avgusta 1953. Umrl je 19. avgusta 1954 v svoji hiši blizu rojstnega kraja, kamor je rad zahajal s svojo družino. Svojo dušo je izdihnil z vzdihom: »Jezus! Jezus!« Pet dni pred smrtjo je rekel svoji hčeri Marii Romani: »Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja.« Za državni pogreb so njegovo krsto odpeljali v Rim z vlakom. Vlak se je pogosto ustavljal, da so ljudje lahko počastili velikega državnika in kristjana. Vstajenja čaka v preddverju rimske bazilike sv. Lovrenca, nagrobnik je izdelal kipar Giacomo Manzù. Leta 1993 so v Trentu odprli škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in Alcide de Gasperi ima naziv Božji služabnik.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 05, str. 42.

Zavrsnik Izidor0»Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?«
(Izidor Završnik)

Zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega. V zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta. Leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem.

Zavrsnik Izidor0Napisana je v obliki privlačne povesti in sicer na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok (najstarejši in najmlajša sta umrla v nežni dobi) Vinka Završnika in Lucije roj. Kosmelj in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so Izidorju pravili, je bil izredno bister otrok. »Bil je vsestranski. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil,« ga je pohvalil tri leta mlajši brat Drago. Ko je sedemletni Darko prejel zakrament svete birme, mu je mama Lucija na spominsko podobico zapisala: “Kaj Ti življenje bode osladilo? / In kaj v trpljenju bo Te tolažilo? / Kar za Boga - v ljubezni si storil / in da Marijin zvest otrok si bil.” Rad bi šel v šole, toda družina je bila revna, tedaj pa se je zanj zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega. Postal je njegov duhovni oče in dobrotnik. V Gržanovi povesti beremo, kako globoke življenjske nauke je posredoval Izidorju, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila zelo pri srcu. V šolskem letu 1928/29 je bil Izidor vpisan v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije. V razredu je bilo dvanajst semeniščnikov, deset od njih jih je kasneje vstopilo v bogoslovje in so bili tudi posvečeni. Izidor se je učil z lahkoto. »Kar so si drugi stežka ubijali v glavo, je Izidor razumel mimogrede,« je o njem dejal sošolec Franc Puncer. Ostajalo mu je veliko časa za izvenšolske dejavnosti. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovor s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in do leta 1941 je obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.
Mariborsko škofijo je v letih 1933 do 1949 vodil škof Ivan Jožef Tomažič. Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovnikih, ker so v ljudeh ohranjali slovensko narodno zavest. Škofovo posredovanje za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 ostarelih in onemoglih duhovnikov. Zaradi burnih političnih dogodkov je škof Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. »Kot dušni pastir se je Završnik z vso vnemo žrtvoval, ko je neutrudno vršil duhovniška opravila v več župnijah,« je povedal Franc Puncer, njegov duhovniški sobrat in tudi sotrpin. »Pri tem pa je, kot pravi narodni duhovnik, trpel s trpečim ljudstvom.« Pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Neki mož, ki je bil v službi na občini, ga je v največji tajnosti oskrboval z veljavnimi prepustnicami, s katerimi je reševal potrebne. To je bilo zelo nevarno in Izidor je moral računati z najhujšim, če Nemci to odkrijejo.
Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1943, je maševal v domači cerkvi in sredi maše so v zakristijo vdrli gestapovci. Preden je prestrašene vernike blagoslovil, je izrekel opogumljajoče besede: »Potrpite. Ne obupavajte. Svoboda pride.« Po maši ga je v zakristiji aretiral gestapovec in zahteval, da mu izroči prepustnice. Tudi po osebni preiskavi pri njem niso našli nobene, zato so ga gnali na dom in pri pregledu njegove sobe so našli eno prepustnico pod papirjem na dnu nočne omarice. Ob tem ‘zmagoslavnem’ odkritju je eden od gestapovcev Izidorja z vso močjo udaril. Odvedli so ga v zloglasni celjski zapor Stari pisker, zasliševan pa je bil na Grofiji, zasliševalnem poslopju Gestapa. Celjski trije gestapovci Niederberger, Wiegele in Kollman so bili znani po svoji krutosti. Med zasliševanjem so jetnike strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je povedala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.« Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora z naročilom, naj jim prihaja poročat. »Da bi to delal, mi še na misel ne pride,« je zaupal prijatelju Puncerju, ki mu je prigovarjal, naj se umakne nekam v notranjost Nemčije, pa mu je odvrnil, da pastir ne sme zapustiti svoje črede, posebno takrat, ko je v nevarnosti pred volkovi. Spet se je posvetil oskrbovanju župnij, ki so mu bile zaupane. V zgodnji jeseni 1942 so ga spet zaprli. Prestajal je nova zasliševanja in mučenja. »Vso noč sem visel obešen za roke. Če sem se popolnoma stegnil, sem s konci palcev dosegel tla. Trske so mi zabijali za nohte,« je šepetaje povedal sotrpinu Puncerju in dostavil: »Bog ve za nas.« Ko so zasliševanja končali, so ga preselili v mariborske zapore. Na pustni torek, 9. marca 1943, sta ga lahko obiskala oče in sestra Ana. Prosil ju je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev. Med njimi je bil tudi Izidor Završnik. Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.« Franc Puncer, Izidorjev sošolec, sobrat v duhovništvu in sotrpin v gestapovskih zaporih, pa je zatrdil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, ker je delil zakramente in imel vpliv na ljudi.«

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 04, str. 42.

Zajemi vsak dan

Ker je Božja podoba, ima človek v sebi neizmerno vrednost, ki zahteva spoštovanje: človek je ikona Boga. Bolj ko je svet, bolj je podoben Bogu.

(Tomáš Špidlík)
Četrtek, 22. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh