Lovro Kaselj

7. avgusta 1913 Stara vas pri Grebinju; 2007, Hodiše

"Ali naj pesem Slovenec sem ostane le spomin?"

Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koro­škem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za sloven­sko skupnost. Lansko leto je to priznanje - dvajseto po vrsti ­prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. "Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odli­kovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vlo­žil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala," je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.

"Podelitev Tischlerjeve nagrade, na katero nisem bil niti malo pripravljen, mi je končno le v veselje," je v pogovoru za koroški verski tednik Nedelja povedal Lovro Kaselj. Čeprav se bliža že 87. rojstnemu dnevu, je še mladostno delaven, kot je bil vse življenje. Rodil se je 7. avgusta 1913 v Stari vasi pri Grebinju v zavedni slovenski družini. Njegov rod izhaja z Djekš, od koder so se star­ši preselili v dolino, kjer je oče kupil kmetijo in gostilno. V družini je bilo šest otrok, trije sinovi in tri hčere. Lovro je bil zelo bistre glave in grebinjski kaplan, ki je pogosto prihajal v hišo, je očeta nagovoril, naj ga pošlje v šole. Po maturi na celovški gimnaziji je vstopil v semenišče, ki so ga leta 1938 za­sedli hitlerjanci, tako da je bogoslovni študij dokončal v Šent­jurju ob Dolgem jezeru. Leta 1939 je bil posvečen v duhovnika. Dober mesec je bil kaplan v Šmarjeti v Rožu, zatem do leta 1942 v Pliberku; do konca vojne je upravljal župnijo Pečnica ob Baškem jezeru. Bogoslužje je moralo biti strogo nemško. Ljudje so bili svojemu mlademu duhovniku hvaležni, da so se mogli pri njem vsaj spovedovati v materinščini. Po vojni se je, v veliko veselje vseh, duhovnika najbolj, v cerkev in javno življenje vrnila slovenščina. Že poleti 1945 je bil Kaselj premeščen v Št. Vid v Podjuni, kjer je bila tedaj skoraj vsa fara še slovenska. Tam se je dobro poču­til in bi tudi ostal, pa je po nasvetu prijateljev zaprosil za stalno župnijo in tako je leta 1952 prišel v Hodiše, kjer je sklenil svojo bogato življenjsko pot 21. marca 2007..

Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govori­la nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobražen­ci "naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom pri­kazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom," svetuje Kaselj. "Kaj koristi na­rodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za nasled­nje rodove!? Ali naj pogumna pesem 'Slovenec sem, tako je mati dja­la, ko me je dete pestovala' res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?"

Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska be­seda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše neko­liko "uredil", mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišlja­nji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami "z dru­gega brega". Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja "lik sloven­skega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati".