papež Benedikt: spomini brata Georga

Georg Ratzinger: »Moj brat, papež«

papez Benedikt brat Georg1»Ljudje okoli mene, vključno s časnikarji, me niso nehali spraševati, če bo moj brat postal papež. Moj odgovor je bil vedno enak: "Ne, gotovo ne bo!" Konklave nikoli ne bi izvolil moža njegove starosti – kmalu bo dopolnil 78 let ... Neposredno sem doživljal habemus papam, prižgal sem televizijo in videl, kaj se je zgodilo,« je zapisal v knjigi svojih spominov Moj brat, papež Georg Ratzinger, starejši brat Josepha Ratzingerja ob njegovi presenetljivi izvolitvi za papeža Benedikta XVI. Georg gre večkrat k njemu in ostane pri njem, zato ga dobro pozna. »Ostal je isti, da se razumemo, to ga ni spremenilo. Delovanje Svetega Duha je omejeno na njegovo uradno dejavnost, kot človek pa se ni spremenil ... Kaže se takšnega, kakršen je, ne mara igrati neke vloge ... Za javne nastope mu Sveti Duh podeli določene karizme, sicer pa je ostal dober, ljubezniv in preprost človek, nenarejen in prisrčen.«

Svoje spomine, ki so izšli septembra 2011 pod naslovom Mein Bruder, der Papst (Moj brat, papež), je Georg Ratzinger napisal ob bisernem jubileju (šestdesetletnici) mašništva, ki sta jo obhajala skupaj z bratom Josephom – papežem Benediktom XVI.

papez Benedikt brat Georg2Georg je sicer tri leta starejši, vendar sta prejela mašniško posvečenje isti dan: 29. junija 1951, kajti Georg je bil jeseni 1942 mobiliziran v nemško vojsko in se je iz ameriškega ujetništva vrnil leta 1945 ter sta naslednje leto skupaj z mlajšim bratom začela bogoslovni študij. Knjiga je napisana v obliki pogovora, ki ga je imel z njim časnikar in zgodovinar Michael Hesemann. »V pogovoru sem se osredotočil na človeški lik Josepha Ratzingerja. Moja knjiga je papeževa biografija, napisana po pripovedi njegovega brata, in dopolnjuje knjigo Petra Seewalda Luč sveta.«

papez Benedikt brat Georg3O svojem sogovorniku Georgu Ratzingerju je Hesemann dejal: »Ima zlato srce. Redkokdaj sem srečal tako ponižnega, tako prijateljskega in prikupnega človeka kot je on.« Rodil se je 15. januarja 1924 v kraju Marktl am Inn na Bavarskem kot drugi otrok v globoko verni družini, ki sta jo osnovala oče Joseph, orožnik, in mati Maria, izučena kuharica. Pred njim je prišla na svet sestra Maria, za njim pa Joseph (16. aprila 1927). Georg je že v otroških letih kazal veselje do glasbe, ki je ob duhovništvu postala njegov življenjski poklic. Oče mu je kupil harmonij, ob katerem je tako naglo napredoval, da je že pri enajstih letih sédel za orgle v župnijski cerkvi. Zaradi očetovega poklica (mož je odločno zavračal proticerkveni nacizem) se je družina večkrat selila. Druga svetovna vojna je poleg drugega gorja povzročila tudi nered v šolanju in šele po vojni sta oba sinova lahko stopila na pot priprave na duhovništvo v Freisingu in bila 29. junija 1951 posvečena v duhovnika. Georg je po novi maši deloval na raznih župnijah, obenem pa je študiral glasbo. Leta 1964 je postal dirigent stolnega zbora v Regensburgu in 'šef' Regensburških stolniških vrabčkov, najslavnejšega deškega zbora katoliškega sveta, ki ga je vodil trideset let in je z njim prepotoval velik del sveta. »Ljubi Bog je v mojem življenju vse čudovito urejal,« priznava na stara leta, ki jih preživlja v družbi upokojenih duhovnikov. Rad sede za klavir in si zaigra melodije, ki jih zna na pamet, not ne more več brati, ker mu je vid močno opešal. Ohranil pa je življenjsko vedrino, ki diha tudi iz njegove knjige.

papez Benedikt brat Georg4V pogovoru za knjigo je povedal, da je že večkrat preživljal krajše počitnice z bratom papežem. Po jutranji maši je papež opravljal nujno delo, po kosilu pa sta šla na sprehod. »Leta 2002 je trdno upal, da se bo upokojil. Toda vedno je imel tak čut odgovornosti, da je po svojih najboljših močeh nosil vsako breme, ki so mu ga naložili. Tako se je dal prepričati papežu Janezu Pavlu II., da je ostal v Rimu. Tudi če bi šel v pokoj, ni imel namena, da bi se vrnil v Nemčijo. Prav nič ga ni mikalo, da bi še enkrat prevažal čez Alpe ves tisti tovor knjig, ki so se mu nabrale. Hotel je ostati v Rimu, da pa bi večkrat za daljše obdobje prihajal v Nemčijo, da bi lahko bila več časa skupaj. Imel je tudi namen napisati še nekaj knjig in dokončati nekatera dela.« Na vprašanje, kako njegov brat papež zmore opravljati naporno delo od jutra do večera, je Georg odgovoril: »Vedno je ogromno delal. Vendar po večerji navadno ne dela več. To je bilo od nekdaj. Čez dan se zbere in dela zelo naglo, ni pa nočni delavec.« K bratu papežu gre na obisk bolj poredko, sta pa v stalnem stiku. »Imam telefon, katerega številko pozna samo on. Ko pozvoni, takoj vem, da je on. Pokliče me pa večkrat na teden ... Ko se pogovarjava, mu seveda rečem Joseph, vse drugo ne bi bilo normalno, saj sva vendar brata, Pogovarjava pa se v bavarščini, ki je najin materni jezik.«

Oseminosemdesetletni papežev brat se vedro pripravlja na prestop v novo, večno življenje. Pokopan želi biti ob mojstru, ki je vodil Regensburške stolniške vrabčke pred njim. »Tako sam je tam in slišim, da me že kliče.« Brat bo čakal vstajenja skupaj z drugimi papeži pod baziliko sv. Petra v Rimu, sestra Maria počiva v grobu skupaj s starši. »Toda v večnosti se bomo spet vsi srečali, zato si ne delam skrbi.«

(pričevanje 04_2012)

Zajemi vsak dan

Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.

(Jože Smej)
Sreda, 25. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh