Nadškof Anton Vovk

* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana

Prešernov pranečak na poti k oltarju

Izšel je iz rodu, ki je dal slovenskemu narodu izredno veli­ko izobražencev, zlasti duhovnikov. Že leta 1828, ko se je iz­šolal France Prešeren, je bilo iz te rodovine 19 duhovnikov. Tudi pesnikov brat Jurij je bil duhovnik, drugi brat Jožef pa je kot petošolec umrl, zato je oče posestvo zapustil hčeri Mini, ki se je omožila z Janezom om iz Črnivca pri Brezjah. Njun sin Jožef je bil oče Antona, poznejšega škofa, ki je bil naj­mlajši od devetih otrok. Oče je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je prevzela mati Marija, doma z Do­brave pri Kropi. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, kjer je ostal do konca šestega gimnazijskega razreda. Jeseni 1917 je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu, kmalu zatem je izgubil mater. Po maturi leta 1919 se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Po štirih letih bogoslovnega študi­ja v Ljubljani je bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika. Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik - dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razda­jati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh po­stajah svoje duhovniške službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer je be­lokranjsko ljudstvo hitro vzljubilo mladega gospoda Antona, ki je znal tako lepo in glasno pridigati in peti ter je tako rad spovedoval (kot sto let pred njim Friderik Baraga).

Po treh le­tih je bil iz Metlike prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo okolje delavsko, pa tudi tam je brž osvojil srca vseh. Ko se je župnija izpraznila, je leta 1928 Anton Vovk postal tržiški župnik, tedaj najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanaj­stih letih uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je postal stolni kanonik in vodja bogoslovnega semenišča. Med vojno je veliko storil za duhovnike, ki so jih Nemci pregnali

iz Štajerske in Gorenjske. Ob koncu vojne je po odhodu škofa Rožmana na njegova ramena padlo breme vodstva ljubljanske škofi­je. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa, leta 1950 pa ime­novan za apostolskega administratorja (upravitelja) ljubljanske škofije. V teh težkih časih je pokazal izredne voditeljske spo­sobnosti. Ljudje so ga tako vzljubili kot pred njim samo škofa Jegliča. "Njegova mogočna beseda je dajala tak občutek gotovosti in trdnosti, da so jo v teh časih dvoma in omahovanja vsi spre­jemali kot neizmerno dobroto. Njegova dobrosrčnost je osvajala vsakogar" (Jakob Šolar). Leta 1959 je bil po smrti škofa Rož­mana imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Ko je bila 22. decembra 1961 ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, je Anton Vovk postal ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je odpravil v Rim na vesoljni cerkveni zbor.

V bolezni in trpljenju je rad ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Daritev njegovega življe­nja se je končala 7. julija 1963. Velikanska množica, ki se je udeležila njegovega pogreba, je bila zahvala za njegovo delo in obenem priznanje za njegovo evangeljsko pričevanje med nami.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 5, str. 58.