Otto von Habsburg

* 20. november 1912, Reichenau an der Rax, Avstro-Ogrska, † 4. julij 2011, Pöcking, Nemčija

Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope

Pogrebne slovesnosti so se zvrstile v petih krajih; vstajenja čaka v 'cesarski grobnici' (Kaisergruft) v kapucinski cerkvi na Dunaju. Zadnji je bil tam položen k zadnjemu počitku njegov ded, cesar Franc Jožef I., ki je vladal celih oseminšestdeset let (1848–1916) avstro–ogrski monarhiji, tudi našim dedom. To poteka po posebnem obredu. Krsta s pokojnim se ustavi pred zaprtimi vrati kapucinske cerkve. Eden od pogrebcev s palico potrka na vrata. Glas kapucina v notranjosti vpraša, kdo je. Trkajoči predstavi pokojnika z njegovimi vladarskimi naslovi. Glas iz notranjosti odgovori, da ga ne pozna. Ponovno potolče po vratih in na vprašanje, kdo je, pokojnika predstavi z drugimi častnimi naslovi. Odgovor se glasi: "Ne poznam ga." V tretje pa ga predstavi samo z imenom ter doda "smrtnik in grešnik". Tedaj se vrata cerkve odpro. Ottu von Habsburg so se odprla 16. julija 2011.

Od leta 1916, po smrti cesarja Franca Jožefa, je bil kot prvorojenec njegovega naslednika cesarja Karla I., prestolonaslednik. Po prvi svetovni vojni habsburška monarhija razpadla in Republika Avstrija je leta 1919 nacionalizirala imetje cesarske družine, odpravila plemiške naslove, članom monarhije pa prepovedala politično udejstvovanje v domovini. Otto von Habsburg se je rodil 20. novembra 1912 nadvojvodu Karlu Avstrijskemu (ki je postal cesar Karel I.) in kneginji Ziti Burbonski (kasnejši cesarici). Šolanje je začel po starih avstrijskih učnih načrtih, ki so vključevali tudi madžarščino in hrvaščino. Po razpadu monarhije je cesarska družina odšla v izgnanstvo v Švico, nato pa na portugalsko Madeiro, kjer je oče, zadnji avstrijski cesar Karel I. leta 1922 umrl "kot cesar in kristjan", star komaj 35 let (papež Janez Pavel II. ga je oktobra 2004 razglasil za blaženega). Svoj položaj je prepustil takrat komaj devetletnemu sinu Ottu. Vdova z otroki se je za nekaj časa preselila v Belgijo, kjer je Otto študiral in na univerzi v Louvainu leta 1935 dosegel doktorat iz družbenih ved. Bil je nadarjen za jezike in je tekoče govoril in pisal vse svetovne jezike in latinščino. Bil je odločen nasprotnik Hitlerja. "Če ste prebrali Mein Kampf, ne morete dvomiti, da nas bo ta človek zapeljal v vojno," je opozarjal svoje rojake. Po nemški zasedbi Belgije in Francije se je družina umaknila na varno v ZDA. Otto se je leta 1944 vrnil v Evropo. Leta 1951 se je nadvojvoda Otto von Habsburg poročil s princeso Regino Saško. V srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: pet hčerk in dva sinova. Od leta 1954 je družina živela v bavarskem mestecu Pockingu. Na avstrijska tla je smel Otto stopiti šele leta 1966, potem ko je pet let poprej podpisal izjavo, da se odpoveduje vsem pravicam prestola in brezpogojno sprejme ustavo Republike Avstrije. Svoje politične cilje je usmeril k združevanju Evrope, toda ne kot zgolj interesne skupnosti, temveč kot družine narodov, ki se zaveda svojih krščanskih korenin. Veliko je tudi pisal: njegova bibliografija obsega 37 knjig v devetih jezikih, posvečenih zgodovini, socialni politiki, predvsem pa vprašanjem evropskega združevanja. Bil je soustanovitelj Panevropske unije in v letih 1973–2004 njen predsednik. Leta 1979 je postal bavarski poslanec v evropskem parlamentu, kjer se je odločno zavzemal za krščanske vrednote. Ko se je razprava nekoč dotaknila vprašanja kloniranja (umetnega izdelovanja človeških zarodkov), je brez ovinkov dejal: "Človek je vendar božja podoba na zemlji – tako nas uči krščanska vera – in kar počnemo /s kloniranjem/, pomeni kratko malo uničenje te podobe. Tovrstni poskusi jasno kažejo, da je svet brez vere pravi pekel." Ob razpadu Jugoslavije se je zavzemal za diplomatsko priznanje Slovenije in Hrvaške. Bil je tudi vnet zagovornik širitve Evropske unije na Vzhod. Ko je nehal biti evropski poslanec, so ga vabili na vse strani, da bi ljudem spregovoril o združeni Evropi, kakor si jo zamišlja on, ki deluje v politiki kot iskren in prepričan kristjan. Evropa brez krščanskih korenin zanj ni bila razumljiva, zato je gotovo z grenkobo v srcu doživljal njeno oddaljevanje od njih. Iz javnosti se je umaknil po smrti svoje ljubljene žene Regine (3. februarja 2010). Veliki Evropejec, ki je dosegel častitljivo starost svetopisemskih očakov, kaže pot, na katero bi morala stopiti Evropa, da bi postala resnična družina narodov, povezana z duhovnimi in materialnimi vezmi.

(pričevanje 08_2011)

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh