Stanko Janežič

* 4. avgust 1920 na Pavlovskem vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu; † umrl 10. septembra 2010, Pavlovski vrh.

Janezic Stanko1"V Božjem kraljestvu ni mladih in starih, ni profesorjev in učencev, vsi smo samo božji otroci."

Njegovo dolgo in bogato življenjsko potovanje se je pričelo 4. avgusta 1920 na Pavlovskem Vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, ko se je rodil kot zadnji, štirinajsti otrok v družini kmečkih staršev Antona in Ane. V osnovno šolo je hodil k Sv. Miklavžu, vsak dan eno uro peš, zatem je bil eno leto v meščanski šoli v Ormožu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru kot gojenec semenišča. Po maturi se je vpisal v mariborsko bogoslovje. "K nam so prihajali na obisk duhovniki, ker je bil oče cerkveni ključar.

Janezic Stanko2Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo," jo povedal v pogovoru za Ognjišče junija 1992. Tam je bil samo dobrih šest mesecev, kajti v začetku aprila 1941 so Štajersko zasedli Nemci in zaprli vse slovenske šole. Janežič se je z nekaterimi sošolci umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval bogoslovni študij. Maja 1954 se je krvavim nasiljem umaknil na Koroško. Mašniško posvečenje je prejel 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu v severni Italiji. Kot mlad duhovnik je "prijel za plug" med Slovenci na Tržaškem: najprej je deloval kot kaplan župnij Prosek in Kontovel, kjer se je posvečal zlasti otrokom. V letih 1954-1960 je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je doktoriral iz vzhodnega bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem (njegov mentor je bil nedavno umrli Tomaš Špidlik).

Janezic Stanko3Po vrnitvi na Tržaško je deloval v župniji Mačkolje, pri Sv. Ivanu v Trstu je vodil Ekumenski center ter bil urednik zbornika Kraljestvo božje (po vrnitvi v domovino se je zbornik izhajal pod imenom V edinosti in Janežič je bil dolga desetletja njegov urednik). Devet let je pridigal po radiu in s svojimi ognjevitimi besedami privabljal poslušalce tudi v Sloveniji, kamor je segel glas slovenskega radia iz Trsta. O svojem tržaškem obdobju je dejal: "To so bila zelo lepa in razgibana leta, od verske do mnogostranske prosvetne dejavnosti."

Janezic Stanko5Leta 1969 je prišel domov, v Maribor, kjer je opravljal razne odgovorne naloge: bil je profesor za osnovno in ekumensko teologijo na mariborskem oddelku teološke fakultete v Ljubljani, nekaj let spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, študijski prefekt v mariborskem bogoslovju in duhovni asistent za študente v Mariboru. Kot vnet delavec za edinost kristjanov je bil izbran za predsednika Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je že omenjeni ekumenski zbornik V edinosti. Pri vseh teh številnih nalogah je našel čas za leposlovno ustvarjanje. "To je moje veliko veselje, muka in zadoščenje hkrati." Kot pesnik se je uveljavil že v srednji šoli, ko je sodeloval v semeniškem literarnem listu Brazde, kot maturant je nekaj svojih prispevkov objavil v almanahu Majolika (1940). Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Pisal je znanstvene članke in knjige s teološkega področja, zlasti ekumenskega; dragocen je njegov Ekumenski leksikon (1986). Njegove radijske duhovne misli so izšle v knjigi s pomenljivim naslovom Radost življenja (1966).

Janezic Stanko4Še obsežnejša je bera njegovih leposlovnih knjig: izdal je devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegova religiozna lirika je zbrana v knjigi Božja obzorja (1990). "Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega, kar si doživel sam." Ko je razlagal, kaj je hotel povedati s svojo pesniško zbirko Morje (1992), je dejal: "Tudi naše življenje je valovanje. vse pa vodi h končnemu cilju, v pristan, in ta pristan je večnost."

Ta "pristan" je imel pred očmi, ko je že pred nekaj leti na pokopališču rojstne župnije Sv. Miklavž pri Ormožu dal postaviti nagrobnik. Izdelan je v obliki križa, na sredini je podoba od mrtvih Vstalega, na levi monogram MARIA, na desni pa Alfa in Omega. Na njem je napis: "Tu čaka Vstajenja in polnost Življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj." Ko so 10. septembra 2010 njegovo telo izročili blagoslovljeni zemlji kot pšenično zrno, je bilo treba na nagrobnik vklesati samo še dve letnici: 1920 in 2010 - letnici za ta svet in za večnost.

(pričevanje 10_2010)

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh