Julien Green

* 6. september 1900, Pariz, 13. avgust 1998, Pariz

 "Bog se zanima zate"

Rodil se je 6. septembra 1900 v Parizu ameriškim staršem, ki se jim je po žilah pretakala mešanica škotske in irske krvi. Mati ga je vzgajala po strogih pravilih anglikanske vere in morda je bila prav ta stro­gost vzrok njegove "razcepljenosti". Leta 1914 mu je umrla mati in to ga je zelo prizadelo. "Kot da bi oster kamen presekal moje srce." Kmalu po materini smrti je prestopil v katoliško Cerkev, toda ta njegova "spreobrnitev" je bila bolj površna. Ko mu je bi­lo sedemnajst let, je šel kot prostovoljec Rdečega križa na fron­to. Po koncu prve svetovne vojne je odšel v Ameriko, kjer je do­končal študije. Leta 1919 je tam začel pisati svoj znameniti Dnevnik (Journal), ki mu je ostal zvest skoraj do konca svojega življenja, tako da je narastel v najobsežnejši dnevnik v zgodovi­ni svetovne književnosti (obsega 17 zajetnih knjig). V tem svojem dnevniku kritično spremlja dogajanje okoli sebe, hkrati pa postavlja na ogled svojo lastno podobo, svoj duhovni razvoj. Leta 1922 se je vrnil v Francijo in se kmalu uveljavil kot pisatelj. Svojo prvo knjigo (Psihiater vajenec) je izdal, ko mu je bilo komaj 22 let.

Leta 1926 je izšel njegov prvi roman Mon­te-Cinere ter pripoved Popotnik na zemlji. Sledila so dela: Adri­enne Mesurat, Ključi smrti, Christine, Leviathan, Moira, Ko bi bil na vašem mestu jaz. Najbolj odmevni pa so bili njegovi dnevniki, ki jih je redno pisal in zapiske še sveže objavljal.

Njegov spis Pamflet proti katoličanom, ki ga je objavil leta 1924, je vzbudil pozornost katoliškega filozofa Jacquesa Marita­ina. Njegovo pismo mlademu pisatelju je pomenilo začetek plodnega dopisovanja, ki je nekakšno "duhovno vodstvo" s strani globoko vernega Maritaina. Green, ki je bil še na poti iskanja Boga, je filozofu pošiljal v presojo vse svoje spise. Maritain, ki je ce­nil Greenovo iskrenost in poštenost, pa je svoje verne prijatelje in znance prosil, naj molijo za tega mladega pisatelja, čigar duša mu je "zelo pri srcu". Rešiti ga je hotel tudi negativnega vpliva, ki ga je imel nanj pisatelj Andre Gide, do vere sovražno razpolo­žen. Vse te molitve niso "streljale v prazno": milost usmiljenega Boga se je dotaknila Julienovega srca, da se je iskreno odprl. To se je zgodilo spomladi leta 1939. Decembra tega leta je Green pi­sal Maritainu: "Mislim na vas in na vašo ženo Raisso in vaju rotim, da se me spominjata v svojih molitvah."

Med drugo svetovno vojno se je Julien spet umaknil v Ameriko, zibelko svojih staršev in prednikov. Dobil je službo profesorja na univerzi v Baltimoru. Ko je bilo vojne konec, se je vrnil v Francijo, kjer je nadaljeval svoje pisateljsko delo. To mu je od­prlo vrata v "svetišče" francoske Akademije nesmrtnih, kjer je za­sedel (1971) mesto svojega umrlega prijatelja pisatelja Francoisa Mauriaca, čeprav ni bil francoski državljan. Po naravi je bil sa­motar in tudi na časti in odlikovanja ni veliko dal, zato se je leta 1996 članstvu v Akademiji odpovedal. Z mislimi je bil že on­stran. Ko je nekoč obiskal cerkev sv. Egidija v Celovcu, ga je tamkajšnja stara Marijina slika tako prevzela, da si je želel biti pokopan v kapeli blizu te slike. Ta njegova želja je bil izpolnje­na 21. avgusta 1998.

(pričevanje 06_1999)