škof Anton Mahnič

 * 14. september 1850, Kobdilj, † 14. december 1920, Zagreb

Mahnic Anton1Luč sveta je zagledal 14. septembra 1850 v kmečki hiši v kraški vasici Kobdilj, ki spada pod župnijo Štanjel. Po osnovni šoli je odšel v malo semenišče v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je kot prefekt v malem semenišču na dunajski univerzi doktoriral. Postal je profesor Svetega pisma v goriškem bogoslovju. Urejal je uradni škofijski list in vanj pisal v klasični latinščini. Novembra in decembra 1884 je v Slovencu izhajal niz člankov v obliki pogovorov med doktorjem Junijem (Mahničem) in mladim prijateljem pod naslovom Dvanajst večerov. V njih je Mahnič odločno nastopil proti skepticizmu v umetnosti, proti maličenju načel v imenu umetnosti. Obsodil je Prešernove ljubezenske pesmi, odklonil Stritarjevo svetobolje. Spravil se je tudi na Gregorčičeve pesmi, zlasti na pesem Človeka nikar.

Mahnic Anton3Očital mu je, da v njej Boga kliče na zagovor. Pesnik mu je odgovoril, da je ta njegova pesem prošnja, ne ukaz, molitev, ne očitek Bogu. Mahnič je Gregorčiča zelo prizadel. Pozneje kot škof na Krku je iskal zbližanja in poravnave in bi pesnika rad obiskal, pa je Gregorčič to odklonil. Julija 1888 je Mahnič začel izdajati 'svojo' revijo Rimski katolik, ki mu je v uvodniku prve številke postavil načelo: »Naš list naj služi razodeti resnici.« Polnil ga je s svojimi sestavki, v katerih je poudarjal, da hoče razodeto resnico v slovenskem ljudstvu braniti proti tistim, ki jo v javnosti bodisi kot politiki bodisi kot umetniki potvarjajo, in proti tistim, ki jo zatemnjujejo. Novembra 1896 ga je cesar imenoval za škofa na Krku, ko je papež to imenovanje potrdil, je v Gorici prejel škofovsko posvečenje in 27. marca 1897 je bil na Krku ustoličen. Nemudoma se je lotil dela. Leta 1901 je pripravil škofijsko sinodo, ki je rešila zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju.

Mahnic Anton5Škof Mahnič je glagolsko bogoslužje odločno podprl in ustanovil Staroslovansko akademijo za ohranitev glagoljaškega izročila v škofiji (ob prenosu njegovega telesa leta 2002 je bilo bogoslužje v krški stolnici deloma v glagolskem jeziku). Veliko je pisal, svoje vernike je nagovarjal s pastirskimi pismi. Za ljudi je ustanovil list Pučki prijatelj. Odločno se je boril za pravice hrvaškega jezika in je zagrozil celo z izobčenjem (najhujšo cerkveno kaznijo) učiteljem, ki bi poučevali verouk v italijanščini namesto iz šol izgnanih duhovnikov. Zaradi tega odločnega stališča so ga časopisi v severni Italiji razglašali za 'zakletega sovražnika' vsega italijanskega. To ga ni ostrašilo. Med prvo svetovno vojno je pokazal vso svojo človeško –svetniško veličino. Svoje premoženje je dal na voljo beguncem, skrčil je na minimum izdajateljsko dejavnost in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Ko je Italija po prvi svetovni vojni zasedla jadranske otoke, je pariški mirovni konferenci poslal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih morajo s strani italijanskih zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki. To je plačal z enoletno konfinacijo, katere posledica je bila prezgodnje smrt 14. decembra 1920.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega.

pričevanje 12_2012

Zajemi vsak dan

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.

(Benedikt XVI.)
Torek, 26. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh