sv. Hildegarda iz Bingena

 * 16. septembra 1098, Bermersheim vor der Höhe, rimsko cesarstvo; umrla 17. septembra 1179, Bingen am Rhein

Odločna žena s preroškim duhom in izrazito ljubeznijo do stvarstva.

Hildegarda iz Bingena1Nova cerkvena učiteljica je bila, poleg sv. Bernarda, svetilnik 12. stoletja, spoštovana kakor nobena od sodobnic in kot le malo žensk v poznejših stoletjih. Rodila se je sredi leta 1098 v plemiški družini Vermersheim v kraju Bermesheim. Že v nežnem otroštvu je začutila, da ji Bog naklanja izredne darove videnja. V zgodovino ni prišla z družinskim priimkom, temveč v zvezi z mestom Bingen, kjer je nad trideset let živela in delovala kot opatinja samostana benediktink Rupertsberg. Kot otrok imenitnega rodu je po tedanji navadi prišla že osemletna v samostan Disibodenberg, ki ga je vodila družinska sorodnica Juta Sponheimska. Pri petnajstih letih je izrekla redovne zaobljube. Po smrti opatinje Jute so vodstvo samostana prenesli na ramena 38-letne Hildegarde, proti njeni volji, saj je bila po naravi plaha in nežna, večkrat bolna in težko je hodila, "mehkega mesa in boječega duha", kot se sama izraža, torej po naravi vse prej kot 'močna' žena, kot bi mislili o njej po tem, kako velike reči je naredila.To delo je opravila v zavesti, da jo k temu kliče božji glas v njeni notranjosti.

Hildegarda iz Bingena2Leta 1147 je bil po njenih načrtih zgrajen nov samostan Rupertsberg pri mestecu Bingen. Ni je ustavilo nasprotovanje cerkvenih in svetnih mogočnikov. Odločno se je postavila za pravico, ni se ustrašila nikogar, če se ji je zdelo, da se ne ravna po božjih postavah. Dana ji je bila preroška jasnovidnost, ki jo je uporabljala le za svarilo in pouk. Pogosto je imela videnja in sicer pri polni zavesti. Pri štiridesetih letih je zaslišala v svoji notranjosti ukaz, naj zapiše vse, kar je doslej videla in slišala. Tako so nastali njeni trije najpomembnejši spisi: Sci vias (Spoznaj poti), po poti vere, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in krepostih, Knjiga božjih del, mistična kozmologija.

Hildegarda iz Bingena3Prav na podlagi teh njenih del in njenih številnih pisem je bila uvrščena med cerkvene učitelje. V svojih pismih se je pogosto ustavljala ob Mariji. Eva je bila z nepokorščino Bogu ob Adamu začetnica greha, Marija pa je z rojstvom Kristusa vrnila ženski ugled. V teh pismih čutimo to misel kot poziv moškim, naj dojamejo ženske kot polnopravna bitja! O sebi pravi, da je "neuka, ker je niso poučili kot so moške" v sedmerih umetnostih tedanjih šol, toda njena dela dokazujejo, da je bila zelo izobražena.

Hildegarda iz Bingena5V novejšem času 'odkrivajo' sveto Hildegardo kot učiteljico in zagovornico naravnega zdravilstva. S tega področja je najbolj znan njen spis Causae et curae (Vzroki in zdravljenje), pisan v tedanji nemščini. V njem govori o vzrokih bolezni, o telesnih znamenjih duševnih težav, o zdravilni moči zelišč, korenik, plodov in rudnin. Učila je: temelj življenja je od Boga podarjena energija, ki jo prejme vsak človek in vsak mora ravnati z njo odgovorno. Navaja zlata pravila za zdravo življenje: živila so hkrati zdravila za življenje; če zboliš, poišči zdravila v naravi; spoštuj naravni ritem spanja in gibanja; uskladi molitev in delo; s kopelmi in umivanjem očiščuj svoje telo; ne prepuščaj se žalosti, poišči nekaj, kar te bo razvedrilo.

Hildegardino poslanstvo je bilo namenjeno predvsem duhovščini. To so namreč bila temna in zmedena desetletja. Hildegardo je zelo bolela posvetnost, ki je vladala med višjo duhovščino in po samostanih. Tiste med duhovniki, ki so to videli, je spodbujala: »Predvsem ne padi v prepad otožnosti in pobitosti, marveč moli zdaj in zaupaj, da te Bog ne zapusti, in kmalu bo vzšla zarja tvoje osvoboditve.«

Hildegarda iz Bingena6Lepša kot vsa slava in vsa priznanja, ki so ga izrekli Hilgegardinemu znanju in njenim zmožnostim, je vtis, ki ga je ob srečanju z njo začutil njen prvi življenjepisec: »V njenih prsih je gorela ljubezen, ki ni izključevala nobenega človeka.« Mali ljudje so jo ljubili, velikaši – cerkveni in svetni – pa so ji grenili življenje še tedaj, ko se je iztekalo. Umrla je v zgodnjih jutranjih urah 17. septembra 1179. Ob njeni smrti so se na nebu prikazala čudežna znamenja, ki so potrdila prepričanje vseh, da je umrla svetnica. Kot tako so jo ljudje častili že za življenja, uradni postopek ni bil končan, leta 1583 pa je bilo njeno ime vpisano v svetniški koledar katoliške Cerkve. Njeno svetniško veljavo je potrdil papež Benedikt XVI. z uvrstitvijo v zbor cerkvenih učiteljic.

(pričevanje 11_2012)

 

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh