Janez Pavel I.

 Albino Luciani, * 17. oktober 1912, Canale d'Agordo, † 28. september 1978, apostolska palača Vatikan

Njegovi življenjski zgodbi bi lahko dali naslov "skrivnost prepro­stosti". Izšel je iz revne kmečke družine v vasi Forno di Canale (od 1964 Canale d'Agordo) pri mestu Belluno. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 kot prvi sin Giovannija Lucianija in Bortole Tancon: to je bila njegova druga žena, s katero je imel še dva sina in hčer­ko, v prvem zakonu sta se mu rodili hčerki, obe gluhonemi. Oče je kar naprej potoval po Evropi "s trebuhom za kruhom", na lastni koži je čutil krivičen družbeni red, zato je postal socialist. Ko je sin Al­bin izrazil željo, da postane duhovnik, mu je iz Francije pisno do­volil. Ta duhovniški poklic je bil v veliki meri sad močne in dejav­ne vere matere Bortole. Ko mu je bilo enajst let, je šel v malo se­menišče v Feltre. Učil se je z lahkoto in ostalo mu je veliko časa za branje in pisanje.

Po končanem študiju bogoslovja v Bellunu je bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Poslali so ga nadaljevat študije v Rim, kjer je na Gregoriani dosegel naslov doktorja teolo­gije. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je postal ravnatelj bogoslov­nega semenišča v Bellunu in profesor štirih predmetov: dogmatike, moralke, cerkvenega prava in umetnosti. Imel je časnikarsko žilico in sodeloval je v krajevnih cerkvenih listih. Njegova posebna ljube­zen je bila kateheza. Napisal je knjižico Katehetske drobtinice.

Leta 1958 mu je Janez XXIII. zaupal vodstvo škofije Vittorio Veneto. Kot škof je sodeloval na vseh zasedanjih drugega vatikanskega konci­la. Papež Pavel VI. ga je 15. decembra 1969 imenoval za patriarha v Benetkah, leta 1973 pa za kardinala. Benečanom se je brž priljubil s svojo vedrino in preprostostjo. V letih 1971-1975 je za mesečnik Messaggero di S. Antonio, ki izhaja v Padovi, pisal svoja znamenita Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma 40 osebnos­tim iz preteklosti, v katerih na duhovit in anekdotičen način obrav­nava pereča vprašanja našega časa.

V takšnem slogu se je pogovarjal z verniki tudi potem, ko je bil 26. avgusta 1978, po tretjem glaso­vanju, izvoljen za papeža. Kot prvi v zgodovini papeštva si je izbral dvojno ime: Janez Pavel - Janez XXIII. ga je posvetil za škofa, Pa­vel VI. pa imenoval za kardinala. Predvsem pa je bila ta izbira na­poved, da hoče nadaljevati delo teh dveh koncilskih papežev. 26. av­gusta zvečer je z lože cerkve sv. Petra podelil svoj prvi apostolski blagoslov in prvi nasmeh; 3. septembra je kar se da preprosto uradno nastopil svojo papeško službo; 27. septembra je imel zadnjo avdien­co, pri kateri je govoril o temeljni krščanski kreposti - ljubezni, ki je iz njega izžarevala.

Svoje zadnje počivališče je dobil v vati­kanski baziliki med Janezom in Pavlom, katerih imeni je nosil. Samo triintrideset dni.

(pričevanje 09_1998)