Jakob Ukmar

* 13. julij 1878, Opčine, † 2. november 1971, Škedenj, Italija

"Bodimo majhni in skriti pred svetom, da bomo veliki pred Bogom."

Alojz Rebula se je z Jakobom Ukmarjem prvič srečal 26. januarja 1966 in v svoj dnevnik je zapisal: "Velik dan, da sem mogel osebno spoznati največjega človeka - intelektualca in kristjana - v zamejstvu." Dva meseca kasneje v njegovem dnevniku (Rebulovi dnevniški zapiski so izšli v več knjigah) beremo: "V škedenjski večer sem odnesel jasen vtis svetosti." Izbral si ga je za svojega duhovnega voditelja. Očak Ukmar mu je s svojimi kratkimi nasveti, predvsem pa s svojim življenjem, posredoval nauk, ki ga je zapisal v svoji Mariologiji, knjigi, posvečeni Božji Materi: "Bodimo še mi majhni in skriti pred svetom, da bomo resnično veliki pred Bogom."

Tak je bil Jakob Ukmar vse življenje, ki je trajalo več kot 93 let. Pričelo se je 13. julija 1878 v železniški čuvajnici na Opčinah. Oče Simon, po rodu iz Sežane, kot tudi mati Marija Šušteršič, je bil železniški čuvaj. Po osnovni šoli na Opčinah je šel Jakob na nemško gimnazijo v Trst. Po maturi je študiral bogoslovje v Centralnem semenišču v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 14. julija 1901, teden dni zatem je pel novo mašo na Opčinah. Po novi maši je bil najprej duhovni pomočnik v Bazovici, nato kaplan v Rojanu, v letih 1906-1910 pa župnijski upravitelj v Ricmanjah (v času spora tamkajšnjih župljanov s tržaško škofijo). Kot katehet na nemški državni gimnaziji v Trstu je bil obtožen "cesarju sovražne propagande" in bil pet tednov zaprt na ljubljanskem gradu. Med prvo svetovno vojno je na Dunaju študiral cerkveno pravo in študij leta 1917 končal z doktoratom. Jeseni 1919 se je nastanil v škofijski hiši v Škednju, kjer je ostal do smrti. Opravljal je razne škofijske službe in ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu, zlasti na prižnici in v spovednici; zapustil je nad 3000 skrbno zbranih in ohranjenih govorov, imel je seštete vse svoje spovedi od januarja 1905 do 10. oktobra 1971 (tri tedne pred smrtjo) - 373.896. V svoji pridigi pri novi maši škedenjskega rojaka Placida Sancina 15. junija 1930 je dejal: "Bog nam daj mož, ki se ne strahopetno umikajo pred vsako sencu, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo." To so bila leta najhujšega fašističnega divjanja zoper Slovence in Hrvata, ki niso dobili opore in zaščite pri cerkvenih predstojnikih. Apostolski pogum je pokazal Jakob Ukmar v svojem znamenitem govoru v škedenjski cerkvi zadnji dan šmarnic, 31. maja 1931, o krščanskem sožitju med narodi zoper potujčevalno fašistično politiko na Primorskem. Govor je napisan v italijanščini za italijanske vernike, v njem je en sam slovenski stavek: OČE, ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO. Ko je Alojz Rebula leta 1966 ta Ukmarjev govor prebral, je zapisal: "Tako rekoč oblegan od črnih srajc, sredi morja fašizma... osamljen slovenski duhovnik s prakrščansko neustrašenostjo izreka režimu svoj NE!"

Od leta 1940 do 1960 je član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer se je osebno spoznal s patriarhom Angelom Roncallijem, poznejšim papežem Janezom XXIII. Ko je papežev osebni tajnik Loris Capovilla zvedel, da so v Trstu začeli postopek za Ukmarjevo beatifikacijo, je tržaškemu škofu Evgenu Ravignaniju izrazil svoje veselje. V svojem pismu je Ukmarja pohvalil: "Bil je eden od prvih prizadevnih duhovnikov, ki je Janezu XXIII. posredoval koristno gradivo za pripravo 2. vatikanskega koncila. Izdelal je vrsto predlogov, ki jih je papež sprejel z naklonjenostjo." Bil je imenovan za apostolskega administratorja za ozemlje tržaške škofije, ki je 15. septembra 1947 prišlo pod Jugoslavijo, vendar so prevzem te službe preprečili dogodki v Lanišću. Tam so Ukmarja kot birmovalca hudo ranili, mladega duhovnika Mira Bulešića (hrvaškega svetniškega kandidata) pa umorili.

Jakob Ukmar je tudi veliko pisal. Izšli sta dve knjigi njegovih govorov (Naša daritev, Zadnja večerja), Mariologija - nauk o Božji Materi (1969) in Eshatologija - nauk o poslednjih rečeh (1972). Slednja se končuje z besedami apostola Pavla, katere je božji služabnik Jakob Ukmar "podpisal" s svojim življenjem: "Bodimo stanovitni, neomahljivi v veri, bogati v delu Gospodovem, v sreči in nezgodi, v veselju in žalosti, ker vemo, da naš trud ni prazen v Gospodu" (1 Kor 15,58)

(pričevanje 09_2009)

 

Zajemi vsak dan

Pri Mariji je vera resnično celostna in pomeni: izročiti se Bogu brez slehernih pridržkov, dati se v roke nevarljivi Resnici, ki je hkrati Ljubezen.

(Anton Strle)
Sreda, 21. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh