dr. Janez Janež

*14. januar 1913, Dolsko pri Ljubljani, Slovenija, † 11. oktober 1990, Luodong, Tajvan

"Prišel sem dajati, ne jemati!"

Janez Janez1"Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenč­ku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje. Podarjeno mu je bilo 14. januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani. Globoko verna mati Ana je v srca svojih otrok prelila ljubezen do Boga. Srčno je upala, da bo Janezek, ki je tako lepo stregel pri maši, nekoč stal pri oltarju kot mašnik. Po štirih razredih osnovne šole v Dolskem je postal za osem let dijak: naj­prej v Škofovih zavodih v Šentvidu, zatem pa na klasični gimnazi­ji v Ljubljani. Bil je resen fant in marsikdo je pomislil, da bo po maturi šel v bogoslovje. Sam pa je mislil drugače. Prijatelju Janezu Oražmu, kasnejšemu ravnatelju ljubljanskega bogoslovnega semenišča, je zaupal: "Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa." Od­ločil se je za študij medicine. "Mater je hudo zabolelo, ko sem prinesel papirje za vpis na univerzo, da jih podpiše. Tri dni ni nič jedla, samo jokala je in se žalostila." Medicino je začel štu­dirati leta 1931 v Ljubljani, nadaljeval pa v Zagrebu. 28. maja 1937 je dosegel naslov doktorja na medicinski fakulteti graške univerze, potem pa se je na Dunaju specializiral za transfuzijo. Janez Janez2Leta 1938 je dobil službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. "Ko je prišla vojna, so me potrebovali vsi tisti, ki so se borili, in pomagal sem vsakemu, kdorkoli me je prosil." Maja 1945 je po zanesljivih kanalih zvedel, da je na seznamu za likvi­dacijo, zato se je umaknil čez Karavanke. Ko je videl, da Angleži izročajo begunce, domobrance in druge, v roke partizanom, se je skril v njivo rži in si tako rešil življenje. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico njegove doktorske diplome. "Takrat sem ob­ljubil ostanek življenja dati bolnim, predvsem tistim, ki si ne morejo privoščiti kirurgov."

Janez Janez3Odšel je v Rim, kjer je srečal znamenitega slovenskega misijo­narja Jožefa Kereca, apostolskega administratorja škofije Čaotung na južnem Kitajskem. V svojem misijonu je imel bolnišnico in slo­venske bolničarke, iskal pa je zdravnika. Dr. Janez Janež je brez oklevanja rekel "da". Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravil na svoje misijonsko poslanstvo, ki ga je nastopil 23. maja 1948. V Čaotungu je deloval štiri leta (1948-1952). Spreje­mal je vse brez razlike. "Ne vprašam te, kdo si in kaj si, komu­nist ali kaj, povej mi, kje te boli, da ti bom pomagal." Spomladi 1952 je bil iz Kitajske, ki se je "rdeče pobarvala", izgnan. Prek Hongkonga je 15. junija 1952 prišel na otok Tajvan.

Ustavil se je v ribiškem mestecu Lotung, kjer so imeli itali­janski redovniki kamilijanci bolnišnico. Dr. Janež je v njej usta­novil kirurški oddelek, ki se je naglo širil in v katerem je opra­vil neverjetno visoko število uspešnih operacij. Kmalu je začela rasti nova, moderna bolnišnica, ki je leta 1986 imela 600 postelj. Urnik dr. Janeža je bil preprost: 24 ur na dan in 365 dni v letu v bolnišnici pri bolnikih. Janez Janez4Bil je silno zahteven do bolniškega osebja in zelo dobrohoten do bolnikov. Leta 1990 so odprli novo, enajstnadstropno bolnišnico, v kateri pa dr. Janež ni več delal. Umrl je 11. oktobra 1990. Še mesec in pol pred smrtjo je operi­ral. Če bi hotel, bi dr. Janez Janež lahko postal milijonar, ven­dar je odločno vztrajal pri svojem življenjskem geslu: "Prišel sem dajati, ne jemati!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12, str. 58.

Zajemi vsak dan

Vrhunec samovolje in nepravičnosti je dosežen tedaj, ko si nekateri, zdravniki ali zakonodajalci, prisvajajo oblast, da odločajo, kdo naj živi in kdo mora umreti.

(sv. Janez Pavel II.)
Sreda, 18. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh