Valentin Inzko st.

* 22. januar 1923, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 6. november 2002, Celovec, Avstrija

“Služil je Rodu in Gospodu, Skupna Koroška je njegova dediščina.”

Inzko Valentin st1Celovška Mohorjeva družba je izdala zajeten zbornik, posvečen dr. Valentinu Inzku (1923–2002), neutrudnemu vsestranskemu delavcu za Slovence in za njihovo ohranitev na avstrijskem Koroškem. Ko je ta plemeniti mož pred leti razmišljal o svojem življenju, je zapisal: »Če pregledam svoje 27-letno poklicno in javno delovanje, potem z mirnim srcem lahko rečem, da so bila izpolnjena ta leta z doslednim delom za narod. Vse to pa je bilo možno zaradi opore, ki sem pri tem delu našel v družini.« Devet let je vodil Narodni svet koroških Slovencev, potem pa so ga njegovi nasprotniki zvijačno ‘odžagali’. To ga je prizadelo, ne pa potrlo. »Kdor stoji v javnem življenju sredi odločitev, mora računati tudi z razočaranji. Vendar me taki trenutki v mojem življenju nikdar niso potrli, temveč sem se po vsaki težji življenjski preizkušnji vprašal, kako bom zastavil v bodoče svoje sile še bolj v prid slovenske narodne skupnosti na Koroškem.« Na njegovem grobu v rojstnih Svečah je napis: »Služil je Rodu in Gospodu,« ki povzema vsebino njegovega življenja in dela.

Inzko Valentin st2Rodil se je 22. januarja v kmečki hiši pri Pregleju v Svečah, na domu Einspielerjev, ki je dal slovenskemu narodu vrsto požrtvovalnih in za duhovni razvoj na Koroškem zaslužnih mož; šest duhovnikov med njimi Andreja (1813–1888), ki je bil skupaj s Slomškom in Antonom Janežičem ustanovitelj Mohorjeve družbe. Mati je bila učiteljica Marija Einspieler, oče Valentin Inzko pa orožnik. Mali Foltej je obiskoval najprej dvojezično šolo v Svečah, gimnazijo v Celovcu, nadaljeval pa na glavni šoli v Borovljah. Vpisal se je na učiteljišče, leta 1942 je moral k vojakom; konec vojne je dočakal v ujetništvu,od koder se je vrnil marca 1946. Na univerz v Gradcu je študij slavistike končal z doktoratom leta 1949. Leto prej, 30. marca 1948 se je pri Gospe Sveti poročil z učiteljico Marijo Ziherl, begunko iz Vodic nad Ljubljano, sorodnico Einspielerjevih. Inzko Valentin st3Njuno, čez zlato poroko segajočo ljubezen so obogatili štirje otroci: Zdravko (1949), Marija (1951), Zala (1952) in Alenka (1956). »Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja,« je povedal v pogovoru za Ognjišče ob 75-letnici. »Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka.« Najprej je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepisna klasični in realni gimnaziji v Celovcu, zatem pa na celovškem učiteljišču, dokler ni bil (1963) imenovan za strokovnega nadzornika za Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Kot profesor je pri pouku ustvarjal družinsko vzdušje, veliko so tudi prepevali. Poleg šolske dejavnosti je sodeloval na domala vseh področjih življenja koroških Slovencev. Veliko je pisal: bil je odbornik Mohorjeve, sodeloval je pri verskem listu Nedelja, pri slovenskih oddajah celovškega radia. Inzko Valentin st4V domači župniji je bil organist pri svitnah (adventnih zornicah). Ustanovil je Katoliško prosveto, Zvezo slovenskih katoliških izobražencev. Leta 1960 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je vodil devet let in v tem času je bil tudi urednik Našega tednika. Odmeven je bil njegov delež na sinodi krške/celovške škofije; na njej je Nemce na Koroškem prosil odpuščanja za vse, kar so jim Slovenci slabega storili. Ko mu je sin Zdravko dejal, da je bila to “odlična taktična poteza”, je oče Inzko odgovoril, da je to storil “iz čisto krščanskih nagibov”. Izvoljen je bil v osrednjo komisijo sinode ter skupaj z dr. Ernestom Waldsteinom pomagal pripraviti nemško-slovenski sinodalni dokument Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi. Plod sinode je bila tudi publikacija Das gemeinsame Karnten-Skupna Koroška, ki sta jo omenjena moža skoraj dvajset let. V spominskem zapisu, ki ga je škof Egon Kapellari pripravil za omenjeni zbornik, pove, da je ob svojem škofovskem posvečenju v celovški stolnici 21. januarja 1982 navajal besedilo te sinode, ki vabi k sodelovanju “v duhu krščanske ljubezni”.

Inzko Valentin st6Proti koncu avgusta 2002 ga je na domu v Svečah zadela kap in nekaj mesecev kasneje, 6. novembra je za vedno zaprl oči. Sin Zdravko se spominja: »Še malo pred smrtjo mi je rekel: Ti si en fajn pub. Nekaj podobnega je rekel tudi sestrama (Zali in Alenki, Marija je namreč leta 1995 umrla za rakom in to je bil za starše boleč udarec). Smrt je sprejel vdano in je mirno zaspal. S sestrama smo bili v bolnišnici, tudi mama. Tiho smo pomolili in ga še pobožali. Na mrtvaški oder smo ga položili v njegovi domači hiši pri Pregleju v Svečah, v tisti šiši, kjer se je rodil, in ogromna množica ga je spremljala k zadnjemu počitku.« Škof Egon Kapellari piše, da se je kot celovški škof s profesorjem Inzkom pogosto pogovarjal in da mu je mnogokrat dobro svetoval. »Ko je umrl, sem bil že dve leti graško-sekovski škof. Rad sem na željo njegove družine vodil mašo zadušnico v Svečah.« V svojem zapisu pričuje: »V krščanski veri je bil doktor Inzko po nauku katoliške Cerkve vse življenje globoko zakoreninjen. Pogosto izrečena tridelna formula za slovensko katoliško identiteto Bog, mati, domovina je bilo navdihujoče obzorje tudi tega zvestega sina Cerkve.«

Hči Alenka, najmlajša, pričuje: »Vesela sem, da je ostal nepozaben in v najlepšem spominu meni im mojim otrokom nežni in veseli očetov nasmeh, ki ga je kljub velikim političnim izzivom in pritiskom še vedno izžareval. Ob koncu dneva se je vedno rad nasmejal ... Duh je prevladoval in to nas je nosilo, to nas nosi še danes.«

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2015) 10, str. 38.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh