Andrej Gosar

* 30. november 1887, Logatec, † 21. april 1970, Ljubljana

»Zame je samo še eden Gospod, ki mu skušam služiti.«

Andrej Gosar je izšel iz revnih razmer, zato je imel kasneje toliko posluha za pereča socialna vprašanja. Rodil se je 30. novembra 1887 v družini čevljarja v Dolnjem Logatcu. Ko je vse kazalo, da bo v tej obrti nasledil očeta, ker za šolanje ni bilo sredstev, je priskočil na pomoč župnik: Andrej je šel na gimnazijo v Ljubljani, kjer je bil vseskozi odličnjak. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je oblekel vojaško suknjo. Kolikor so mu dopuščale možnosti, je študiral in leta 1916 je študij zaključil z doktoratom. Zadnje leto vojne (1918) se je poročil z domačinko Antonijo Mihevc. Imela sta lepo družino z osmimi otroki, ki sta jih vzgajala z zgledom žive vere, zato sta dva od njih sledila božjemu klicu kot duhovnik in kot redovnica. Po koncu vojne se je vključil v politično in družbeno življenje na Slovenskem in sicer v okviru tedanje Slovenske ljudske stranke (SLS). Leta 1920 je postal član odbora za socialo pri Deželni vladi Slovenije. Leta 1920 in 1925 je bil izvoljen za poslanca v beograjski parlament, v letih 1927 in 1928 je bil socialni minister v jugoslovanski vladi, več let je bil zastopnik Jugoslavije v socialnem odboru Društva narodov v Ženevi. Od leta 1929 do upokojitve leta 1958 je na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze v okviru stolice za narodno gospodarstvo predaval pravo, ekonomijo in sociologijo, po vojni pa so mu dovolili predavati le zemljiške knjige in rudarsko pravo. Leta 1944 so ga Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil junija 1945, vendar so mu bili prepovedani kakršnikoli stiki z javnimi osebnostmi.

Po akademski izobrazbi je bil Andrej Gosar pravnik, toda vse svoje moči je posvetil družbenim vedam. O družbenih in ekonomskih vedah je izdal 19 samostojnih spisov (za kakih 3000 strani). Glavno njegovo delo pa je Za nov družabni red v dveh debelih zvezkih (1933–1935), v katerem je razgrnil svoje poglede na družbeno in politično življenje. Njegovo pojmovanje samouprave ('ukradel' mu ga je Edvard Kardelj) je poizkus uresničitve pravila subsidiarnosti, ene izmed zahtev krščanskega socialnega nauka: kar lahko stori nižja instanca, mora višja prepustiti njej. V svoji knjigi Socialni nauk Cerkve (1939) po besedilu papeških okrožnic od Leona XIII. do Pija XI. podaja vsebino krščanskega socialnega nauka. Gosar je v svojih prizadevanjih za uveljavitev sodobnega krščansko-socialističnega nazora navadno ostajal čisto sam, brez idejne podpore od katere koli strani. Ko so mu očitali, da se po njegovi krivdi med krščanskimi delavci širijo marksistični nazori, je tem govoricam naredil konec s tem, da je naziv 'krščanski socializem' zamenjal s 'krščanskim socialnim aktivizmom'. Andreja Gosarja in Edvarda Kocbeka, glasnika krščanskega socializma, je najbolj ločevalo pojmovanje razmerja med krščanstvom in marksizmom. Za Kocbeka je bilo sodelovanje med obema možno, za Gosarja ne. Jasno se je opredelil proti politiki komunistične partije, ki je izrabljala osvobodilni boj za revolucijo. Po njegovo naj bi se proti okupatorju borili v demokratični ilegali v soglasju z zavezniki, kar pa je ostalo le v zamislih.

Po upokojitvi je živel tiho in delavno na svojem domu v Trnovem v Ljubljani vse do svoje smrti 21. aprila 1970. Množici, ki se je zbrala k pogrebu na Žalah, je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik o pokojnem Andreju Gosarju dejal: »Umrl je vzoren krščanski mož, oče številne družine, idealen lik katoliškega javnega delavca. Njegov zgled molitve, resničnega katoliškega mišljenja in ravnanja, bomo pogrešali, ko prav danes tako manjka vzorov, ob katerih naj bi se tavajoča mladina zgledovala ... Svoje iskreno in globoko krščanstvo je rajni Gosar dokazal v najhujših preizkušnjah, tako tudi v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je razodeval resnično vdanost in iskreno zaupanje v Boga, celo bolj kot marsikak duhovnik. Po vojni je doktor Gosar prihajal vsak dan in ob vsakem vremenu v stolnico, kjer se je sivolasi starec krepil s Kruhom življenja. Marsikoga je ganilo, ko je videl, kako je Gosar vedno pokleknil do tal. Dajal je pravi vzor značajnega in doslednega moža.«

(pričevanje 03_2013)

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh