15. november

LETA 1630 UMRL JOHANNES KEPLER

NEMŠKI ASTRONOM (* 1571)

Študiral teologijo in klasiko na Univerzi v Tübingenu. Sprejel Kopernikovo teorijo, saj je verjel, da mora biti enostavnost Kopernikovih tirnic Božje delo. 1596 je objavil svoje prvo astronomsko delo Kozmografska nedoumljivost - prvo razumljivo in neizpodbitno poročilo geometrijskih prednosti njegove teorije. S svojimi temeljnimi odkritji pri preučevanju nebesnih teles in vesolja spada med največje ume vseh časov. Kepler je ugotovil, da se planet ne giblje po krožnici, kot so prvotno mislili, temveč okoli Sonca po elipsi, kar je osnova za njegove tri zakone, s katerimi je dokončno potrdil heliocentrično teorijo.

njegova misel:

Vsako jutro je majhno rojstvo, vsak dan je majhno življenje in vsak večer je majhna smrt.

LETA 1857 ROJEN ANDREJ KARLIN

DUHOVNIK in ŠKOF, GORENJEC NA ČELU MARIBORSKE ŠKOFIJE († 1933)

"Po smrti škofa Mihaela Napotnika (1922) smo bili v Mariboru eno leto brez škofa. Ko je Vatikan (6. junija 1923) imenoval Karlina za škofa, smo bili nekako razočarani, češ kaj naj bo dolgih letih Napotnikovega vladanja v škofiji novi skoraj enako star naslednik, povrhu še izgnanec iz Trsta in begunec s Kranjske, kakor da naj bo to imenovanje zanj samo pribežališče, kjer se lahko umiri svojemu dostojanstvu primerno. Takšno je bilo javno mnenje med mariborsko duhovščino, ko je Andrej Karlin, pregnani škof iz Trsta, zasedel škofijski prestol v Mariboru," se spominja dr. Anton Trstenjak, tedaj gimnazijec. "Toda to mnenje se je kmalu popolnoma spremenilo in pridružilo se mu je stopnjevano občudovanje. Karlin se je kljub starosti (66 let) takoj izkazal za pravega Gorenjca." Takoj je poprijel za delo, pritegnil mlade sodelavce. "Bil je ljudski človek, razgibal je škofijo in zapustil nepozabne, lepe spomine."

več:
S. Čuk. Andrej Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2007), 32-33.

LETA 1862 ROJEN GERHART J. R. HAUPTMANN

NEMŠKI PISATELJ IN DRAMATIK († 1946)

Ded nemškega dramatika Gerharta Hauptmanna je bil šlezijski tkalec, oče pa se je povzpel do hotelirja. Gerhart je po neuspešnem šolanju bil najprej kipar, potem pa se je posvetil pisanju. Uveljavil se je kot eden največjih dramatikov nemškega in evropskega naturalizma. Njegova drama Tkalci (1892) je kolektivna odrska kronika upora šlezijskih tkalcev. Velik uspeh je doživela njegova drama Potopljeni zvon (1897). Za svoje ustvarjanje na področju dramske umetnosti je dobil leta 1912 Nobelovo nagrado za književnost.

njegove misli:

Brž ko nekdo v neki stvari postane mojster, naj bi v neki drugi stvari postal učenec.
Jaz sem nekoč bil mlad, ti pa še nisi bil star, torej imam nekaj več kot ti – je rekel starec mladeniču.
Vera, ki človeka napravi mrkega, ne more biti prava.

LETA 1865 ROJENA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA († 1943)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

LETA 1880 ROJEN RAJKO GRADNIK

šolnik, geomorfolog, meteorolog († 1961)

Starejši brat pesnika Alojza Gradnika je po zaključnem izpitu na učiteljišču v Kopru leta 1899 do prve svetovne vojne poučeval v Kozani v rojstnih Brdih. Po vojni je živel na Bledu kot nadučitelj in šolski nadzornik in mnogo pripomogel k razvoju šolstva na Gorenjskem. Na univerzi v Ljubljani poslušal predavanja iz geologije in mineralogije. Preučeval je Bohinjsko in Blejsko jezero in svoja spoznanja objavljal v strokovnih revijah. Bil je najstarejši član Slovenskega geografskega društva. Bil je tudi glasbenik in planinec.

LETA 1905 ROJEN TONE ČUFAR

pesnik, pisatelj in dramatik († 1942)

Mladi Jeseničan se je zaposlil v tamkajšnji železarni kot mizar. Že leta 1931 pa se je posvetil samo pisanju. Proletarske pesmi je objavljal v raznih revijah, s svojimi odrskimi deli, med katerimi je zelo pomembna drama Polom (1934), je obogatil dramski repertoar predvojnih delavskih kulturnih društev. Njegovo najdaljše prozno delo je roman življenju jeseniškega delavstva Pod kladivom, ki pa je izšel šele po vojni (1950). Leta 1942 je bil ubit v Šentvidu nad Ljubljano med poskusom pobega pred Nemci.

LETA 1910 UMRL WILHELM RAABE

NEMŠKI PISATELJ (*1831)

V Berlinu je poslušal predavanja iz filozofije in zgodovine, kmalu pa se je odločil da bo samostojni pisatelj. Najprej je živel v Stuttgartu, po letu 1870 pa v Breunschweigu. Je pomemben predstavnik poetičnega realizma. S humorjem in ironijo je opisoval meščansko življenje in posebneže. Nekoliko se je zgledoval po Charlesu Dickensu, njegova dela so predvsem kritika materialističnega sveta, v njih je tudi veliko nemške zgodovine in vojn. Zerlo dobro se vživlja v resnične ljudi in njihove usode, vse skupaj pa zaplete s številnimi razmišljanji in citati od antike in sodobnega ljudskega izročila ... V skoraj petdesetih letih pisanja je napisal kar 86 romanov, novel in povesti: njegova glavna dela: Kronika Vrabčje ulice, Pastor lačnih, Mrtvaški voz, Sladkosned ...

nekaj njegovih misli

Vera prestavlja gore, toda ljubezen prekrije golo skalovje z zelenjem in cvetjem.
Velika, presenetljiva skrivnost sveta se nam v vsej lepoti in krasoti kaže v luči prav tega današnjega dneva.

LETA 1914 ROJEN IVAN ČAMPA

PESNIK IN PISATELJ († 1942)

Pesnik in pisatelj Ivan Čampa je izšel iz kmečke družine (Nemška vas na Blokah) in zaradi težkih gmotnih razmer se je s težavo šolal: med študijem prava je bil reporter, študijski prefekt, prodajalec v knjigarni. Z znanci je organiziral Literarni klub, ki je nastopal kot založba. Že pred maturo je izdal svojo prvo pesniško zbirko Iz belih noči (1938). Njegovo povest Mlin v grapi (1940) smo objavili kot nadaljevanko v Ognjišču (1983).

LETA 1916 UMRL HENRYK SIENKIEWICZ

POLJSKI PISATELJ (* 1846)

Poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz je avtor romana Quo vadis, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona (54-68). Preveden je bil v številne jezike. Pisatelj, ki je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je zaslovel s svojo "veliko trilogijo" (Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez).

nekaj njegovih misli:

Kdor neutrudno ne dela in se neprestano ne bori, da ne bi utonil, se neizbežno utaplja.
Misel je dobra, če so posledice dobre.
Zdravilo za življenjsko brezciljnost je delo.
Tako daleč ste prišli, da so volkovi bolj usmiljeni kot ljudje, kajti tu že trava poti kri, vetrovi ne pihajo, ampak tulijo, po rekah se pode valovi solza in ljudje kličejo smrt kot zavetnico ...« (obsodba vojne v knjigi Mali vitez)
Sienkiewicz je predvsem kronist, pa ne suhoparni kronist, saj junake, dogajanje in okolje popiše tako, da kmalu zaživiš sredi poljskih ravnin, se pridružiš junakom na bojnih pohodih, trepetaš za usodo dveh, ki se ljubita, pa jima nesrečna doba daje udarec za udarcem, iz srca zasovražiš slavohlepne in sebične ljudi, ki ne vidijo dlje kot do vrha svojega trebuha, iskreno vzljubiš junake, ki jim je usoda domovine ljubša od lastnega življenja ... (Silvester Čuk o knjigi Z ognjem in mečem)

LETA 1931 ROJEN OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA († 1999)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.
Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).
Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: "Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas." Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot - pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
S. Čuk, Otmar Črnilogar (1931-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2021), 40-41.

nekaj njegovih misli ...

Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.
več: ...

LETA 1944 UMRL PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1907)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. "Pomagal sem trpečemu Kristusu"" Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

... nekaj njegovih razmišljanj:

Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
Ko je Božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
Danes moramo biti orodje v Božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnjem vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk