23. september

LETA 1845 UMRL MATIJA AHACEL

24 02 1779 Matija AhacelUREDNIK, PESNIK IN PUBLICIST (* 1779)

Rojen v Gorenčicah na Koroškem , leta 1801 postal na celovškem liceju nadomestni učitelj matematike, pozneje pa je vodil stolico za kmetijstvo in od 1825 učil naravoslovje. Od leta 1811 je bil član in od 1820 tudi tajnik koroške Kmetijske družbe. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju (1821) je za bogoslovce nakupil slovenske knjige. Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami (pesmi Mihaela Andreaša, U. Jarnika, A. M. Slomška, L. Volkmerja).

 

LETA 1852 ROJEN FRAN MASELJ – PODLIMBARSKI

23 09 1852-Fran-Maselj-PodlimbarskiČASTNIK IN PISATELJ († 1917)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Maslja – Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo (1913), ki mu je prinesel slavo in – nesrečo: ker je v njem odkrito opisoval in grajal nevzdržne razmere v Bosni po avstrijski okupaciji leta 1878, so avstrijske oblasti kmalu po usodnih strelih v Sarajevu 28. junija 1914, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna, roman zaplenile, pisatelju pa so odvzeli častniške čine in poslali v izgnanstvo, kjer je zagrenjen umrl. Kako je bil roman sprejet med zavednimi Slovenci, kaže ocena pesnika Otona Župančiča: »Gospodin Franjo je nastal, ne ker je Podlimbarski hotel nekaj napisati, temveč ker nam je imel nekaj povedati. Ta pečat notranje pristnosti je udarjen tej iskreni knjigi tako krepko in odločno, da kritik, ki bo jahal samo nervoznega estetskega konjička, ne bo mogel biti pravičen njeni etični vsebini ... Podlimbarski je svoj roman po vesti napisal, mi ga po vesti berimo, in prav bo tako.« Roman se je bralcem priljubil zaradi živahnega pripovedovanja in zlasti zaradi tople človečnosti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_2012

 

LETA 1919 UMRL IGNACIJ BORŠTNIK

23 09 1919-Ignacij-BorstnikGLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG (* 1858)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo "teden slovenskih gledališč" in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje "Borštnikovo srečanje" po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume... Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen ...

... zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008.

 

LETA 1919 ROJEN MIRKO MAHNIČ

23 09 1919 Mirko MahnicREŽISER, LEKTOR, GLEDALIŠKI USTVARJALEC († 2018)

Zibelka mu je tekla v Bohinjski Bistrici. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost. Vse svoje življenje, ki je trajalo skoraj 99 let, je bil povezan s preučevanjem in poučevanjem jezika. Napisal je okoli 60 knjig o slovenskem jeziku, o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu. Dramatiziral je več literarnih del, napisal gledališke in radijske igre, veliko za slovenski radio v Trstu. Bil je predavatelj odrskega jezika na AGRFT, dolga leta je predaval retoriko na Teološki fakulteti.

 

LETA 1934 ROJEN FRANC RODE

23 09 1934-kardinal-Franc-Rode-jpgDUHOVNIK LAZARIST, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT, KARDINAL

Rojen na Rodici (v župniji Jarše – severno predmestje Domžal). Po koncu druge svetovne vojne je, tko kot številni Slovenci, odšel v Argentino. Študiral je v Buenos Airesu in vstopil k lazaristom. Po končani filozofiji je odšel na študij teologije v Rim. Potem je študij nadaljeval v Parizu, kjer je doktoriral iz teologije (1963 – tematika: modernistično gibanje v Cerkvi). Leta 1965 se je vrnil v domovino in najprej delal na pastoralnem področju. Leta 1968 je predaval veroslovje in misiologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, pozneje še moderni ateizem. Že od leta 1973 je bil svetovalec Tajništva za neverne v Rimu, še naprej je predaval na TF in leta 1976 je postal izredni profesor. Bil je tudi provincial slovenskih lazaristov, urednik revije Znamenje in Bogoslovnega vestnika. Veliko je predaval (teološki tečaji, predavanja za študente ...) in pisal (Živa verstva, Uvod v moderni ateizem ..)Leta 1997 je na položaju ljubljanskega nadškofa in ljubljanskega metropolita zamenjal Alojzija Šuštarja. Za škofovsko geslo si je izbral Trubarjev rek "Stati inu obstati". Na tem položaju je ostal do leta 2004, ko ga je nasledil Alojz Uran in 11. februarja 2004 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. 24. marca 2006 ga je papež Benedikt imenoval za kardinala. ...

... več o njem preberite v rubriki (gost meseca 09_1993 (ko je bil tajnik papeškega sveta za kulturo)

... gost meseca 04_1994 (ko je postal ljubljanski nadškof)

... v rubriki Moj pogled 04_2004

... in v rubriki gost meseca 05_2006 (ko je postal kardinal)

nekaj njegovih misli:

  • Spoznati, da Bog biva, ima najgloblje posledice za človeka. Ali je naše srce sporazumno s tem, da Bog biva? V nas je nekaj, kar lahko imenujemo »dobra volja«, del nas, ki hrepeni po Bogu. Je pa tudi drugi del, ki mu nasprotuje in ga zavrača.
  • Prav gotovo nas odpoved, ki jo terja od nas evangelij, ne vodi v slepo ulico. To je pot, ki vodi v življenje. Če zaradi Kristusa privolimo v smrt, naredimo to zato, ker vemo, da je smrt, sprejeta v ljubezni, rodovitna.
  • V človeku sta dva jaza: njegov plitvi, narcistični, lastniški jaz, ujet v mrežo sebičnosti in pohlepa, in njegov pravi, globoki jaz, sposoben darovanja in ljubezni. Človek privoli v odpoved, da bi mogel njegov pravi jaz zaživeti, se uveljaviti in okrepiti.
  • Na tem svetu ima vsak človek svojo pot. Tudi k Bogu gre vsak človek po svoji poti. Zakaj bi ga torej silili na pot, ki ni njegova? Spoštovati druge ljudi, jim priznavati njihovo izvirnost in enkratnost - to je eden od bistvenih pogojev za veselje.
  • Če hočemo, da bo naša vera trdna kljub preizkušnjam, katerim je izpostavljena, potem se mora uresničevati v ljubezni. Če hočemo, da bo imel mladi rod močno vero, potem ga moramo navajati k delom usmiljenja.

... več misli kardinala Rodeta:

 

LETA 1939 UMRL SIGISMUND FREUD

AVSTRIJSKI PISATELJ, ZAČETNIK PSIHOANALIZE (* 1856)

Psihoanaliza ("razčlenjevanje duše") je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj s tem, bolnik spregovori o neprijetnih doživetjih, ki jih je potisnil v podzavest. Začetnik psihoanalize je avstrijski psihiater Sigismund Freud, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

  • Ljubezen in delo ... to je vse, kar obstaja, to sta stebra človeštva.
  • Če ima kdo sebe za skeptika je dobro, da kdaj podvomi tudi v svoj dvom.
  • Ko bi mladost vedela, ko bi starost zmogla!
  • Biti popolnoma iskren do sebe, to je dobra vaja!
  • Nikoli nismo tako brez moči pred trpljenjem kot takrat, ko ljubimo.
  • Prvi človek, ki je nasprotnika zadel z žalitvijo namesto s kamnom, je bil začetnik civilizacije.

 

LETA 1968 UMRL SV. PATER PIJ IZ PIETRELCINE

23 09 1968-pater-PijKAPUCINSKI REDOVNIK, SPOVEDNIK, STIGMATIK IN SVETNIK (* 1887)

"Jezusove besede: 'Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko', moremo razumeti kot čudovit povzetek celotnega življenja patra Pija iz Pietrelcine, ki je bil danes razglašen za svetega," je dejal papež Janez Pavel II. 16. junija 2002 med veličastnim slav­jem, na katerem se je v Rimu zbralo nad 300.000 vernikov iz vseh koncev sveta, ki so tega ponižnega kapucina, zaznamovanega s Kri­stusovimi ranami, že dolgo imeli za svetnika. Ko je ob 10.25 prebral latin­sko formulo: "Beatum Pium a Pietrelcina sanctum esse decernimus et definimus" (Blaženega Pija iz Pietrelcine razglašamo in dolo­čamo za svetnika), je zbor zapel zahvalno Alelujo, množica na Trgu sv. Petra v Rimu in v številnih ulicah okoli njega ter mili­joni gledalcev pred televizijskimi zasloni pa so zavriskali od veselja. Pater Pij iz Pietrelcine je bil 465. svetnik, ki ga je raz­glasil Janez Pavel II. V svoji homiliji je nove­ga svetnika predstavil kot redovnika, ki je bil vse življenje povezan z Gospodovim križem in zaznamovan z njegovimi ranami. V moči križa je bil kot spovednik "velikodušni delivec božjega us­miljenja", pri maši pa se je poistovetil s Kristusom-žrtvijo.
V predstavah ljudi obstajajo različne podobe patra Pija: čudodelnik, prerok, žrtev predpisov, svet mož ali preprosto 'pater' (pri tistih, ki so ga osebno poznali). Bil je mistik, čutil pa se je navadnega človeka in delil z ljudmi vse: kulturo, verovanja, narečje, ljudje pa so ga imeli za nekoga med njimi. Če bi lahko danes namenil kakšno sporočilo svojim privržencem, mislim, da bi jim naročil, tako kot je naročal skupinam, ki so se na večer zbirale pod njegovim oknom, ko je še živel: "Molite!". Sam ni hotel biti nič drugega kot samo "ubog brat, ki moli".
Nekdo je za patra Pija dejal, da je "svetnik tretjega tisočletja". Če se ves svet navdušuje nad patrom Pijem, kakor se je nekoč navduševal nad Frančiškom Asiškim, je to zato, ker nekako sluti, da nas ne bo rešila niti tehnika z vsemi svojimi pripomočki ne znanost z vsemi svojimi obljubami, temveč samo svetost. In ta pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen.

več:
S. Čuk, Sveti pater Pij: Priloga, v: Ognjišče 8 (2002), 45-55.
S. Čuk, Posebna priloga ob letu usmiljenja, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.
knjiga: L. de Fara, Pater Pij - sveti, ponižni in ljubljeni, Ognjišče, Koper 2007.

nekaj njegovih misli:

  • Dobrota, naj pride od koderkoli, je vedno hčerka iste matere — Božje previdnosti.
  • Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.
  • Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.
  • Bolečina ni samo delo Božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.
  • O Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  • Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.
    več:

 

LETA 1970 UMRL VENO PILON

23 09 1970-Veno-PilonSLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF (* 1896)

"Živa in prizadeta podoba človeka in krajine sta prevladujoči vsebini Pilonovega ekspresionističnega slikarstva, s katerim se je tako neizbrisno zapisal v zgodovino slovenske sodobne likovne umetnosti. Podoba človeka, izražena kot psihična krajina upodobljenčeve notranjosti, je zatem v jedru Pilonove fotografije, kateri se je posvetil za časa svojega bivanja v Parizu." Tako je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik o slikarju Venu Pilonu, ki se je rodil na današnji dan v Ajdovščini, kjer je njegov rojstni dom spremenjen v galerijo.

več: Silvester Čuk, Veno Pilon. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 9, str. 28-29.

 

 

LETA 1975 UMRL RADO BEDNARIK

23 09 1975 Rado BednarikČASNIKAR, PREVAJALEC, UČITELJ, KNJIGOVEZ (* 1902)

V Gorici rojeni časnikar, publicist in šolnik Rado Bednarik je po končani gimnaziji v rojstnem mestu študiral zgodovino in zemljepis na univerzi v Ljubljani. Dolgo časa je deloval kot urednik, časnikar in javni delavec. Preživljal pa se z delom v lastni knjigoveznici, ki jo je podedoval po očetu. Jeseni leta 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici, od leta 1946 do upokojitve pa je bil profesor na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. Za pouk na liceju je napisal več učbenikov (skript).


pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh