Brazilija 2. del

Kaj vse lahko doživiš pri maši v Braziliji

piše in fotografira: Eva Slivka

Na moj prvi večer v Braziliji so bile sestre povabljene na slovesno mašo v sosednjo župnijo. Med potjo mi je Ana povedala neverjetno zgodbo o tej župniji.

Paranagua je pristaniško mesto. Velike ladje, polne tovora (in mornarjev) prihajajo z morja, tovornjaki z robo (in vozniki) pa prihajajo s kopnega. Vsa ta masa možakarjev si potem išče zabave v mestu, kjer je nepregledna možica revnih deklet in žena. Prostitucija je razširjena v vseh kotičkih Paranague.

Skupina za dostojanstvo deklet in žena se trudi po svojih najboljših močeh dati ženskam drugačen poklic. Duhovnik v župniji Sveti Krištof, Adelir de Carli, pa se je odločil poskrbeti za možakarje. Vozniki in mornarji si po dolgih, samotnih dneh jasno želijo družbe in sprostitve. Adelir je dobil čudovito idejo: zgradil bi neke vrste sprejemni center, kjer bi lahko prenočevali ti možakarji. Ponudil bi jim zabavo v obliki biljarda, namiznega tenisa ali nogometa, hkrati pa tudi možnost udeležbe pri sveti maši in spovedi, kdor bi želel. Tako bi jih umaknil z ulic in umazanih hotelskih sobic, kjer so bolj ali manj prepuščeni sami sebi.

Ideja je dobra, toda draga. Nihče ne ve, kako je Adelir prišel na idejo, da bi denar zaslužil z letenjem s helijevimi baloni. Naredil je načrt in se pripravil na krajši polet. Vse je šlo kot po maslu! Postal je drznejši! Poklical je medije in jim sporočil, da namerava (z namenom zbrati denar za šofersko-mornarski hotel) preleteti iz Paranague v Dourados v brazilski zvezni državi Mato Grosso do Sul, približno 1.000 kilometrov stran. Dobil je sponzorje in medijsko pozornost, videti je bilo, da gre vse po načrtu.

Ko je napočil dogovorjeni dan, so nebo zagrinjali črni oblaki in pihal je močan veter. Ljudje so se zaskrbljeno ozirali v temno nebo. Svetovali so Adelirju, naj nikar ne leti v takšnem vremenu, naj svoj polet prestavi. Toda vsi novinarji so bili tam in Adelir se je odločil, da bo za vsako ceno zbral denar za svoj projekt. Pripravil se je, sedel na svoj letalski stol in prerezal vrvi, ki so ga vezale k tlom. V nebo je poletel kot bi ga izstrelil iz katapulta. Veter ga je pograbil in zagnal med črne nevihtne oblake. Na množico je legla tiha skrb in jasno spoznanje, da ga ne bodo več videli. Še nekaj ur so strmeli v nebo in čakali na nekaj, karkoli ... Čez približno tri ure se je Adelir prvič in zadnjič oglasil prek radijske naprave: zavpil je na pomoč. Potem je vse utihnilo, slišalo se je samo še šumenje.

Državne službe so ga iskale deset dni, kot se pač išče pogrešane osebe. Svojci so iskali še naprej. Hoteli so vsaj njegovo truplo, saj nihče več ni verjel, da je živ. Čez tri mesece so na obali Rio de Janeira ribiči potegnili iz vode nogo v rumeni neoprenski obleki, kakršno je nosil Adelir na svojem poletu.

Ko se je prah polegel, je škof na zapuščeno župnijo postavil novega duhovnika. Adelir je imel idejo, karizmo in pogum za projekt, ki ga je bil zastavil. Žal je bil tudi do norosti drzen, kar ga je stalo življenja. Novi duhovnik se otepa z dolgovi in poskuša rešiti kar se da, da bi Sprejemni center vseeno nekoč stal in služil svojemu plemenitemu namenu.

Maša se je torej obhajala v nedokončani zgradbi nesojenega hotela. Prišel je škof in cel kup sester in župljanov in sploh vsi, ki so bili in ki nismo bili povabljeni. Maša naj bi se začela ob pol osmih zvečer, ampak so po brazilski navadi malo zamujali. Okrog 22. ure je bilo maše konec. Presenetilo me je, ko so po Evangeliju ljudje navdušeno zaploskali. Hitro mi je tudi postalo jasno, zakaj tu nihče ne spi med mašo, čeprav je dolga: ker je petje tako glasno, da ni najmanjše možnosti v takšnem vzdušju spati. S kadilom ne varčujejo. Na trenutke se je komaj videlo oltar. Še sreča, da je škof črn in je izstopal. Bledi svetlolasi duhovnik je kar izginil v dimu ...

090a copy

No, škof je svoje sorte pojava. Že ob prihodu v cerkev je od vrat do oltarja potreboval skoraj pol ure. Hodil je po pol koraka in blagoslovil skoraj vsakega posebej. Med pozdravom miru se je rokoval s skoraj polovico cerkve. Stopil je tudi k nama z Ano.

Stegnil je roko k meni in Ana je pohitela z razlago: »To je pa ...«

Škof: »Veeem, tvoja sestra!«

Ana (presenečeno): »Kako pa veste?«

Škof (se skrivnostno smehlja): »Vem, vem ...«

Ana: »Kje ste pa izvedeli?«

Škof: »Danes zjutraj. Na tržnici.«

Ko je rekel tisto o tržnici sem mislila, da se malo šali, pa mi je Ana razložila, da je mislil čisto dobesedno. Vsako soboto gre škof na tržnico po domačo zelenjavo in sveže čveke. Danes se je čvekalo o tem, da ima sestra Ana čezoceanski obisk.

090c

Tudi navadna večerna maša, h kakršni sva hodili ostale dni, je zanimiva.

Če pri nas človek zamudi mašo, navadno obstane nekje pod korom, da čim manj zmoti bogoslužje. Tu pa se ženska, ki je zamudila, odpravi proti svojemu stalnemu prostoru, tudi če je tip pred oltarjem že začel, in se spotoma ne obotavlja pozdraviti in objeti vse svoje prijateljice, ki so se potrudile priti točno k maši.

Druga zanimiva stvar so drobne platnene vrečke, ki se nahajajo na vseh klopeh. Ljudje pred darovanjem dajo denar v vrečke in le-te prinesejo do škatel pred oltarjem. Torej ni ministranta, ki bi šel pobirat od klopi do klopi, ampak se vedno daruje v škatle. In ni žvenketanja kovancev ali šuštenja bankovcev, so samo vrečke, za vse enake platnene vrečke.

In tretja, skoraj neverjetna zanimivost: plastični lončki z vodo in vrečke s pokovko tu v cerkvi niso nič neobičajnega. Ljudem se zdi povsem samoumevno, če med mašo srkajo vodo ali če majhne otroke zamotijo s pokovko, da so med mašo bolj pridni.

Všeč mi je bilo, ko je nekega dne po maši (še pred blagoslovom) župnik oznanil, da ima ena od župljank 91. rojstni dan. Vsi so vstali in zapeli 'vse najboljše' (s ploskanjem). Sledil je aplavz, potem pa smo ji vsak posebej čestitali. Ana je gospe najprej povedala, da sem njena sestra iz Evrope, potem je meni prišepnila, kaj naj rečem, nakar sem poskušala čim bolj dosledno ponoviti čudne besede, gospa pa se je blaženo smehljala in si najbrž mislila, da sva obe malo čez les.

Spet drugič mi je Ana po maši predstavila mlado vdovo Márcio. Njen mož je zbolel in spremljala ga je od zdravnika do zdravnika, od enega specialista do drugega, dokler niso postavili končne diagnoze: okužen je z virusom HIV. Na smrtni postelji ji je priznal, da ga je staknil pri prostitutkah. Takoj se je dala testirati in seveda je bila pozitivna. Sin je bil negativen. Kljub vsemu temu je ženska vedra in polna energije. Zaveda se, s kakšno boleznijo živi, in je dovolj osveščena, da pazi na sina in na druge ljudi. Z vso pravico bi bila zagrenjena in zamorjena. Po moževi smrti se ne more ponovno poročiti, saj bi ženinu za poročno darilo dala AIDS. Tako pač živi sama. Z optimizmom in nasmehom se prebija skozi življenje. Če samo pomislim, zaradi kakšnih malenkosti sem jaz včasih jezna in tečna, se počutim strašno neumna in otročja v primerjavi z njo, ki se je morala spoprijeti najprej s tem, da jo je mož prevaral, potem pa še s tem, da bo vse življenje nosila posledice te njegove prevare. Nič ni naredila narobe. Upravičeno bi besnela in kuhala mulo na Boga in na ves svet. Ona pa hodi skozi življenje pogumno in odločno.

To je samo nekaj zanimivih, tragičnih, zabavnih ali opogumljajočih zgodb, ki sem jih prinesla v svojem srcu iz Brazilije. Zdaj, ko je bila Ana prestavljena v mesto Manaus v zvezni državi Amazoniji, pridno zbiram denar, da jo obiščem tudi tam. Kljub temu se v molitvi še vedno pogosto spomnim ljudi, ki sem jih spoznala med svojim kratkim obiskom v Paranagui. Ne da bi se zavedali, so mi veliko dali – predvsem to, da se zdaj bolj zavedam, koliko pravzaprav imam ...

Konec

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh