Brazilija

Misijon v Ponta do Cajú

piše in fotografira: Eva Slivka

1307-090aa copy

Pustolovščina se je začela že avgusta 2009, ko je moja sestra, s. Ana Slivka, FMM, iz rok takratnega koprskega škofa Metoda Piriha prejela misijonski križ. Hkrati ji je generalna predstojnica Christiane Megarbane dodelila misijonsko poslanstvo: Južna Brazilija. To je pomenilo, da je Ana v kratkem pospravila svoje stvari v kovček in poletela čez lužo. Septembra 2011 sem se za njo odpravila še jaz. Bilo je nepozabnih dvajset dni. Priznam, da sem imela o Braziliji precej bolj eksotično predstavo in prizori, ki sem jim bila priča, so me presenetili. Vedela sem, da ne bom obiskala neke popularne turistične destinacije, ampak skromen misijon v pristaniški Paranagui, pa vseeno ...

Prvo majhno presenečenje sem doživela že kar pri prvem obroku. Ana me je pričakala na letališču v Curitibi, nakar sva se z avtobusom odpeljali v Paranaguo. Vmes sva si privoščili dva sendviča.

Na meniju so zapisane samo cene kruha, salam, sirov, solat in drugih dodatkov (majoneza, koruza, kumare ...) Sam izbereš sestavine, uslužbenka pa sestavi iz njih tvoj sendvič. Lahko izbereš karkoli, tudi štiri vrste mesa, če tako želiš. Prilagojeno za vse okuse.

Ana me je že opozorila, da so ljudje tu nenormalno počasni in kmalu sem se prepričala, da je to še kako res. Ko sem gledala nastajanje svojega sendviča, sem mislila, da gledam nastanek Skalnega gorovja v Ameriki. Tako počasi, nekam zasanjano se je premikala uslužbenka, da me je prijelo, da bi skočila čez pult in sama zmetala skupaj tisti sendvič. Pri nas bi takšna počasnela hitro dobila čevelj, tam pa je to nekaj normalnega.

Druga zanimivost brazilskega prehranjevanja so restavracije 'na kilo'. To pomeni, da v restavraciji vzameš krožnik in se sprehodiš mimo dolge vrste posod z različnimi vrstami hrane. Tam je vse, od krompirja, lazanje, riža, manioka, polente, do rib, mesa, golaža, makaronov, pa različne vrste solat in sladic. Vse, kar nameravaš pojesti, naložiš na svoj krožnik, postaviš na tehtnico in glede na težo (torej količino hrane na krožniku), plačaš. Ideja se mi zdi veliko boljša kot naše porcije, ki so (vsaj meni) praviloma prevelike. Plačam celo, pojem samo pol. Tu pa plačaš kolikor poješ, če pa imaš oči večje od želodca, je pa tvoj problem. V nekaterih restavracijah za hrano, ki jo zavržeš, še dodatno plačaš kazen. Edino pravilno, kar se mene tiče. To bi bilo treba uvesti povsod.

 1307-090b 1307-090d 

V skupnosti sem najprej spoznala sestre Eleno, Amelio in Rito. Samostan je majhna hišica v ulici na pragu revne četrti Ponta do Cajú, ki je v celoti zgrajena na črno. Zrasla je ob izlivu mestne kanalizacije v morje in stoji na nasutem delu mesta. Nekoč je bilo tam morje, toda ko so ljudje hoteli poglobiti morsko dno, da bi lahko pluli z ladjami, so izkopani pesek nasuli na tisto območje. Ko se je mesto širilo, so si najrevnejši tu naredili borna zavetja. Revne kolibe so pogosto poplavljene. Ljudje pravijo, da morje ve, da je bilo prej tam in hoče nazaj. Kupi smeti in vonj po gnilem so tu stalnica. Potepuški psi si izmenjujejo bolhe in brskajo za užitnimi ostanki.

V tej četrti deluje Skupina za dostojanstvo deklet in žena. Namenjena je ženskam, ki so brez službe, največkrat tudi brez moža, in same skrbijo za številne otroke. Ker nimajo nobene šole in niso izučene za noben poklic, je edina možnost zaslužka prostitucija. Skupina za dostojanstvo deklet in žena pa jim ponuja možnost, da se naučijo šivati, krasiti prtičke, izdelovati košare in podobno. Plačilo je skromno, toda delo je pošteno.

Skupina je sprva delovala v leseni baraki, ko pa je le-to poplavilo in uničilo, se je morala preseliti. Najele so star lokal (že dve leti darovalci iz Slovenije s svojimi prispevki pokrivajo večji del najemnine) in ga napolnile s šivalnimi stroji. Tu se pod okriljem s. Elene učijo šivanja in drugih ročnih spretnosti. Tako se usposobijo za pošten poklic, s katerim lahko za prvo silo preživijo.

Že to, da so ob zadnji hudi poplavi žene pustile svoje revne, razpadle kolibe in tekle reševati šivalne stroje, platno, nitke, barve in drugi material iz delavnice, pove, koliko jim pomeni.

1307-090e

Ko sva jih z Ano obiskali, so bile dobro razpoložene. Smejale so se in niso imele nič proti fotografiranju. Ponosno so razkazovale svoje izdelke. Dona Tereza je tega dne prvič sešila srajco. Dona Tania se je ukvarjala s poslikavo kuhinjske krpe. V skupini je vladalo prijetno vzdušje.

Čez nekaj časa sva se z Ano odpravili dalje. Obiskali sva Fernando.

Fernanda je stara 23 let in je prizadeta od rojstva. Ko je bila majhna, je še lahko stegnila noge, zdaj pa tega ne more več. Nič ne govori, ničesar ne počne, cele dneve leži na svoji blazini in praska s prsti po vsem kar doseže.

Anino poznanstvo s Fernando se je začelo, ko je s. Elena pripovedovala o revni ženi iz Skupine, katere mož umira za rakom. Ker ne more več zadrževati vode in blata, ga žena zavije v najlonsko vrečo, saj nimajo dovolj krp. Ana je z naslednjim prispevkom, ki je prišel na njen misijonski račun, odkorakala v lekarno po plenice za odrasle. Prodajalka ji je dala šest velikih paketov svetlo modre barve. Tako je kar nekaj časa zalagala gospo in njenega bolnega moža s plenicami. Nekega dne pa v lekarni niso imeli dovolj modrih paketov. Ana je torej kupila tri modre in tri marelične. Ko je prišla čez dva tedna z novim paketom (tokrat je dobila šest modrih), je mož spet ležal zavit v vrečo. Gospa je opravičujoče pojasnila, da so bile plenice iz mareličnega paketa premajhne. Ker jih ni mogla uporabiti, jih je podarila naprej. Ana je takoj zastrigla z ušesi: če je gospa pakete podarila naprej, to pomeni, da še nekdo potrebuje plenice? Žena je Ano usmerila do lesene koče, v kateri živi Fernandina družina.

Ker je deklica ležala na nekaj kartonih, pregrnjenih z odejo, so ji sestre kupile blazino. Ana je še naprej prinašala plenice. Vsakič je vprašala, če potrebujejo še kaj. In vsakič je Fernandina mati skromno odkimala z glavo. Nekega dne pa je vendarle tiho rekla: »Sestra ... Lačni smo ...«

Seveda! Od samih plenic se ne da živeti! Tako jim je začela kupovati tudi hrano.

Ko sva se z Ano približali razpadajoči leseni kolibi, je nekajkrat glasno plosknila z rokami. Pojasnila mi je, da je tu ploskanje enako našemu trkanju. Lesena koliba seveda nima zvonca, pogosto niti vrat ne, ampak čez vhod visi najlon ali platno. Sama sem pomislila, da je koliba tako ali tako preveč trhla, da bi kdorkoli upal potrkati.

Dona Diva, Fernandina mami, naju je peljala v sobo, kjer je na gobi, položeni na tleh, ležala Fernanda. Dona Diva je povedala, da mora ležati na tleh, ker se včasih skotali dol z gobe in če bi padla s postelje, bi se lahko udarila. Sicer pa v leseni kolibi niti ne bi bilo prostora za posteljo. Skozi reže med deskami se je videla blatna zemlja. Okno je bilo za silo zastrto z napetim polivinilom, tik pod leseno streho pa je zijala široka špranja. Kljub vsem luknjam v tleh, stenah in stropu, je v prostoru vel neprijeten vonj po urinu. Za to je kriv Fernandin oče, ki je po kapi nesposoben poskrbeti zase, plenic pa noče sprejeti. Tako se pogosto polula kar na kavč, ta pa potem, prepojen z urinom, oddaja neprijeten vonj, ki se širi po celi kolibi.

Priznam, da me je bedno stanje Fernandine družine precej pretreslo. Kot kupček nesreče sem čepela ob Fernandinem jogiju in razmišljala, kako je mogoče, da v takšni kilavi kolibi dejansko živijo ljudje. Fernanda je odsotno praskala z nohti po lesenem podu, toda očitno je bilo, da Ano pozna in se razveseli njenega obiska. Videti je, da kljub težki prizadetosti vseeno kar nekaj razume: ko sem za dono Divo in Ano vstopila v sobo, je opazila nov obraz in me je zelo radovedno gledala.

(se nadaljuje v prihodnji številki)

 

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh