Sedem darov Svetega Duha (4)

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (8)

DAR STRAHU BOŽJEGA

Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru.

VS 2015 08aV moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

    Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
    je dragocen in zelo potreben.
    Bog je Bog, jaz sem človek.
    Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
    Bog je izvir, jaz sem žejen.
    Bog je morje, jaz sem kapljica.
    Bog je mogočen,
    jaz sem slaboten.
    Bog je svet, jaz sem grešnik.
    Sveti Duh, dar strahu Božjega
    mi pomaga postaviti
    stvari na svoje mesto:
    samo Bogu čast,
    samo njemu slava.
    Kjer se človek povzpne,
    potlači vse pred seboj ...
    Sveti Duh, dar strahu Božjega
    me dela razumnega:
    spominja me,
    da moram pasti na kolena,
    če se hočem spet dvigniti.
    Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
    spodbuja me, da sklenem roke,
    ne več v strahu pred teboj,
    ampak v ljubezni do tebe.
    Priznam, da nisem nič,
    toda prav zato, ker to priznam,
    me objemaš ti, ki si Vse.

Strah božji pa je tudi ‘alarm’ pred nevarnostjo greha. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten ..., takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.
In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega. Zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov... tu imajo korenine Auschwitz, Huda jama, Kočevski Rog, Srebrenica ...
Strah Božji nas opominja, da nismo mi gospodarji dobrega in zlega, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih ... Ko se ne zmenimo za vrednote, pokažemo, da zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog, ki je Pravičnost, Dobrota, Resnica, Ljubezen ...

Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo spoštljivo. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot ljudje ...

Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.”
Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen.

VS 2015 08cNamesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati.

 

HODITI V DUHU

Sveti Duh ni neka nekoristna in popolnoma neuporabna stvarnost – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile.
Če razumemo, kdo v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah.
Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi.

    Pridi Sveti Duh!
    Ti si tisti, ki poživljaš,
    tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
    živi notranji studenec, ljubezen.
    Ti si življenje našega življenja,
    ti si posvečevalec,
    ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
    Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
    v naših dušah krščanski značaj.
    Ti si milina in hkrati moč
    pravega krščanskega življenja.
    Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
    izkazovati svojo naklonjenost,
    spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
    ljubeznivo darovanje in močno ljubezen.
    (bl. Pavel VI.)

S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov ... Ne, tu še ne more biti konec, in že na začetku letošnjih ‘katehez’ sem zapisal, da je Sveti Duh podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen ... in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad ... Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge – tako, da ga bomo uresničevali v svojem življenju. Tako bomo prihodnji mesec prešli na tretji del našega letošnjega veroučnega načrta, v katerem bomo spoznavali, kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha in se mu pustiti voditi, hoditi z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25) ...

Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. (Zvone Štrubelj)

 pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh