Iskanje svoje poti

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 4. del

Pogovor o sinodi 04 2018a- V prejšnji številki sva končala pri potrošništvu – novodobnem skritem sovražniku, ki mlade razceplja, saj jih s svojo zunanjo ponudbo vleče v umetno ustvarjene želje in potrebe. V pripravi na sinodo mladih je ravno v tej točki velik poudarek, kako naj mladi v procesu iskanja svoje lastne poti prisluhnejo glasu Svetega Duha; kaj je njim lastno in kaj je njihova pot.
Ustvaril se je paradoks – po eni strani smo visoko individualizirana družba in se individualno zelo poudarja. To lahko vidimo v mnogih oglasnih sporočilih, ki nas nagovarjajo, da če želimo biti posebni, unikatni, naj uporabljamo ta in ta produkt, vozimo ta in ta avto. Poudarja se edinstvenost, nagovarjajo nas, kako bomo s to kozmetiko, s temi napravami izstopali, bili posebni. S tem pritiskajo na naš gumb enkratnosti, posebnosti. Po drugi strani pa smo v neki obliki novega kolektivizma. Gre za brezoblično maso, ki jo oblikuje potrošniški svet; ta svet gradi porabniški kolektivizem in hkrati ga v tej brezobličnosti izčrpava.
V glavnem vidimo, da danes le malokdo zna izstopiti iz te mase. Svež primer iz mojega okolja: McDonalds je na severu Celja odprl drive možnost – se pravi, da lahko z avtom prevzameš hamburgerje za na pot. Ko se je to zgodilo, so otroci in najstniki začeli jesti več te hrane, saj jo starši na poti iz Celja iz avta z lahkoto naročijo in pripeljejo domov. Da zdaj jedo več hitre hrane, je bilo zaslediti iz njihovih pogovorov. Ne gre za to, da bi spraševal, kaj jedo, temveč da je prišlo do tega, da so mladi med seboj ustvarjali razlikovanje, kdo je to pripeljano hrano dobil domov in jo jedel in kdo ne. Tisti, ki je še niso užili, so bili na udaru, češ kako to, da je še niste jedli, pa veste, kako dobra je itd. Pritisk potem naredi, da še tisti, ki jim je malo mar za tovrstno hrano, omahujejo v svojem prepričanju in navsezadnje zaradi pritiska okolice popustijo in gredo po tisti hamburger, da ne bodo črne ovce.
Kako malo je potrebno, da vsi kakor piščanci letijo v eno smer, kjer nekdo potrosi samo malo otrobov po tleh. Zanimivo je, kako se okoli navadnega prehrambenega produkta zasuče njihovo življenje, njihove želje in medsebojna hierarhija. Sprašujejo se in primerjajo, kdo vse je že dosegel to stopnjo življenjskih izkušenj, užitkov in kdo je še ni. V tem je potrošniškemu svetu uspel veliki met: prodrl je v duše ljudi in jih oblikuje, še posebej mlade.

- Kako pa je pri mladih s presojanjem glede tega? Jih lahko kako pomagamo oborožiti s kakšnimi orodji, da bi vseeno znali razločevati, kaj je v tem svetu umetno ustvarjena potreba, kaj je privlečeno za lase?
Človek bi v takšnem svetu moral imeti izoblikovan zelo močan občutek svoje edinstvenosti; ljubosumen bi moral biti na lastno svobodo. Na prejšnjem primeru to pomeni, da se vsak sam neodvisno od pritiskov in mnenj drugih odloči, če in kdaj bo šel v tisto restavracijo s hitro prehrano na hamburger, ne pa, ko nanj pritisne okolica ali reklame. Tudi reklame moramo jemati samo kot obvestila, saj moramo ohraniti toliko svobode, da neobremenjeno rečemo da ali ne. Ni greh početi nekaj, kar počne tudi večina okoli tebe, vendar naj odločitev za nekaj temelji na lastni presoji, če je to zame dobro, če to res želim, če to res potrebujem itd. Oblikovati si moramo prostor svobodne izbire in to mora biti cilj tudi pri mladih, če jih želimo duhovno oblikovati.

    Danes manjka pozitivne strasti do življenjskih stvari. Mladi se znajo danes hitro odločiti za majhne stvari, obstanejo pa pri odločitvah, ki zahtevajo nekaj več razmisleka. Manjka velika pozitivna strast, da bi se stvar premikala. To stanje je povezano tudi z blagostanjem – če pridemo v čas pomanjkanja, bi se tudi mladi hitro odločili za večjo aktivnost v osnovnih stvareh.

Nekateri mladi to imajo. Nekaj je takih, ki v uporniški fazi izstopijo iz te množičnosti, iščejo svojo identiteto v kakšnih drugih smereh, tudi v kakšni protestniški kulturi, čeprav te danes niso več tako močne, kot so bile pred desetletji.
Pri mladih opažam, da tisti, ki se jim potrošniški svet zagnusi, ki začutijo to brezoblično potrošniško maso in bi se radi dvignili nad njo, ne vedo, kam naj se dvignejo. In je tudi vprašanje, ali se v tej družbi sploh imajo kam dvigniti. Saj so povsod isti potrošniški vzorci: tudi v športu in kulturi. Nimajo močne vere, druge poti pa ne vidijo. Zaradi tega se lahko znajdejo v kakšnih depresivnih stanjih. Lahko imajo občutek izgubljenosti, kot da ne pašejo v ta svet, lahko se začnejo zapirati v svojo sobo, loti se jih družbena pasivnost ... Hvala Bogu, še vedno visoko cenijo domačo družino, ki jim še vedno nudi veliko podporo.

- Po čem pa mladi presojajo, kaj je prav in narobe? Ponudba je raznolika, v vsakem dnevu so lahko podvrženi raznim ponudbam, s strani sošolcev, prijateljev, širšega kroga, ki jih lahko spelje v to ali ono smer ...
Ob prejšnjem navajanju, da je zelo pomembna svoboda, je treba dati zraven še odgovornost. Odgovornost do lastne izbire in veščina razločevanj, presojanja. Presojanje se vedno odvija na ravni morale in zato se je treba vprašati, kakšna je bila moralna vzgoja mladih do tega dne. V moralni vzgoji je en absolutni prav in en absolutni narobe. Če smo pri mladih moralno vzgojo opustili in ni več tistega absolutnega prav in narobe, potem je vse vmes. Tako je vse to vmes stvar lastne interpretacije in je težko presojati. Presoja tako ne bo temeljila na absolutnem prav ali narobe, ampak se bo presojalo na podlagi lastnih želja. Zmagala bo želja in želja je potem tista, ki bo narekovala moralo. Pri mladih se to velikokrat zgodi: želja nadomesti vest. V smislu: ker si želim, je moralno prav, da to storim. Posameznik se tolaži s tem, da se mu zdi, da je do nečesa upravičen, da je vseeno naredil prav, ker si je tako želel in mu je bilo všeč. Ta vzorec se sedaj pogosto pojavlja.
Po drugi strani pa lahko na njihovih Facebook profilih zasledimo tudi veliko izvorne morale, kjer absolutno zavračajo neko zlo, nasilje – ampak to pride na plan takrat, ko se zgodi nekaj šokantnega. Potrebujejo nekaj, da jih strese – kot pri orehu mora trda lupina počiti, da pridemo do tega, kar je dobro. V taki situaciji vseeno pokažejo neko plemenitost. Recimo ob islamističnih atentatih je bilo na družbenih omrežjih s strani mladih veliko sočustvovanja z žrtvami, zavračanja nasilja, celo pozivanja k molitvi za žrtve.

-. Poglejva sedaj na osrednjo temo priprav na sinodo mladih, ki je v razločevanju in iskanju lastne poti. Kako si mladi danes predstavljajo svoje mesto v družbi, k čemu se čutijo, da so poklicani?
Pogosto si postavljajo vprašanje o tem, kaj bi radi bili v življenju. Veliko se ozirajo na svoje starše in se po njih zgledujejo; k temu spadajo tudi sorodniki, družinski prijatelji, torej ljudje okrog njih, po katerih si ustvarjajo želje o tem, kaj bi pa oni radi bili.
    Debata o svobodi je še kako pomembna. Razločevanje svobode od svobodnjaštva in zorenje za svetopisemski pojem svobode – svoboden od zla, svoboden od lastnih nezdravih strasti, svoboden od lastnega egoizma, od družbenega narekovanja ... S tem mladi začutijo, da obstaja svoboda, ki je večja in višja kot samo svoboda tega, da si lahko izbiraš televizijske kanale ali stvari na trgovinskih policah. Ko to ena generacija začuti, tudi začuti, da takšna svoboda pride skupaj z odgovornostjo in prevzemanjem odločitev.

Bolj kot to, kaj si mladi želijo, vidim pomembno vlogo starejših pri razločevanju. Mladi potrebujejo vodstvo, pogovore in tukaj vidim največje pomanjkanje. Zlasti če v družini ni starih staršev, ki so po tradiciji odlični sogovorniki svojim vnukom. Če se vsaj starši pogovarjajo s svojimi mladostniki, je to vsekakor zelo dobro. Starši so nezamenljivi. Če pa starši ne opravljajo te pogovorne funkcije in če za mlade ni neke namenske debatne mladinske skupine, kot so bile včasih, potem so ti procesi lahko zelo zamegljeni. Tista leta, ko bi se oni morali pogovarjati, se poglabljati vase, ostanejo nekje na površini; v klapi običajno obveljajo stvari, ki so bolj frajerske in tudi ne pride do pravega razločevanja; tako mladi enostavno ne dajo te poti razločevanja skozi.
Če samo pomislim, koliko ur pogovorov je prejšnja generacija v mladinskih skupinah namenila temeljnim vprašanjem življenja, sobivanja, samoizgradnje. Smisel poklica, imeti družino in se poročiti, smisel aktivnosti v družbi, kaj bi rad od sebe v prihodnosti ... To so najstniki reševali med svojim 16. in 21. letom starosti. Danes teh trenutkov zelo manjka. Nekatere identitetne in moralne vozle rešujejo okrog 30. leta starosti.

- Zdi se, da živimo v času, ko se zelo bojimo narediti korak in nekaj izbrati. Tudi papež Frančišek pravi: »Kako lahko znova prebudimo veličino in pogum poglobljenih odločitev? Beseda, ki jo pogosto izrekam, je: tvegaj! Tvegaj! Kdor ne tvega, ne napreduje. ‘Kaj pa, če naredim napako?’ Hvala Bogu! Še večjo napako boste storili, če ne boste ničesar storili« (Govor v Vili Nazaret, 18. junij 2016).
Mlade je strah narediti korak, tvegati, ker se predvsem bojijo, da bodo naredili kaj narobe, ali še bolj, da bi izgubili blagostanje. Tudi na ustvarjanje svoje lastne družine gledajo na tak način, kot da bodo s tem izgubili svobodo. Ko jih vprašaš, kdaj se bodo poročili, ti zmeraj odgovorijo, da še ne kmalu, ker bi radi bili svobodni in uživali življenje. V tem lahko vidimo, da včasih celo ljubezen jemljejo kot ne-svobodo. Kot da družinska nežnost ni svoboda.
Strah je pri mladih precej prisoten. Strah jih je, da ne bi bili sprejeti, da ne bi uspeli, da ne bi bili dovolj lepi, pojavijo se jim neumni kompleksi. Veliko teh stvari nato rešuje najstniška klapa, če je v njej dobra klima, če ni zabredla v alkohol ali droge. V takšni klapi vlada medsebojno sprejemanje, je manj očitanja, tudi posamezniki z nižjo samopodobo se lahko v takšni družbi sprostijo. Problem je, da tudi vloga klape slabi, mladi so se porazgubili, so razbiti, so za računalniki. To nas lahko skrbi, ker to pomeni, da umanjka tudi tisti koristni del, ki ga je opravila klapa.
Včasih pa moramo pri teh procesih tudi počakati, da mlade življenje zagrabi v konkretnosti. V njihovi domnevi, teoriji se lahko ustvari neka zamisel, recimo, da v življenju ni treba trdo delati. Vendar jih potem življenje pogosto zagrabi in pripelje do odgovora, ki ga prej niso želeli videti ali slišati – in so pripravljeni trdo delati.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 4, str 38-39.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh