Imam vprašanja, na katera bi rada bolj konkretne odgovore.
Ni mi jasno, kaj se zgodi z dušo človeka po njegovi smrti. Na pogrebu namreč župnik pravi: “Vzemi, zemlja, kar je tvojega ...” in pa, ponesite njegovo dušo pred obličje Najvišjega” ... ali nekako tako. Ampak božje sodba bo ob koncu sveta, ob drugem Kristusovem prihodu. Torej se duši ne sodi takoj, kako potem gre lahko duša v nebesa ali pekel, dokler se ji ne sodi? Vice oziroma svet duš niso v Svetem pismu nikjer omenjene, pred leti sem celo brala, da bo papež vice ukinil – ali je že – potem pa o tem nisem več nič zasledila. V Veri tudi pravimo, da bo Jezus “prišel sodit žive in mrtve”, torej šele na sodni dan bo odločeno, kdo bo šel v nebeško kraljestvo. V Svetem pismu tudi piše, da mrtvi spijo, da mrtvi ne vedo ničesar, da človek, ko umre, gre v podzemlje, da bo vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu in pa da ima nesmrtnost samo Bog. Torej se to, kar piše v Svetem pismu, in kar slišimo na pogrebih, izključuje ...
Drugo vprašanje: ena izmed božjih zapovedi pravi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” Ko sem pogledala zadaj razlago, sem videla, da sobotni dan pomeni dan počitka. Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. In ker začnemo delovni teden v ponedeljek, se mi je zdelo vse v redu. Potem pa sem neko nedeljo po televizijskem prenosu slišala župnika reči: “Zbrali smo se na prvi dan v tednu ...” Če je prvi dan v tednu nedelja, potem je sedmi dan sobota?
Imam še nekaj: mama je zelo gluha, pri maši ne sliši niti ene besedice. Kaj je potem bolj smiselno, da hodi k maši, samo da je pri maši, ali da ta čas doma moli?
Helena

pismo meseca 11 2011Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetnikov in Spominom vseh vernih rajnih. V teh dneh gremo radi na pokopališča, nesemo na grobove svojih dragih cvetje, prižgemo sveče ... To storijo tudi taki, ki morda sploh ne gredo v cerkev. To je lep običaj, spomniti se pokojnih, ki so nam naredili veliko dobrega ali nam celo dali življenje. Spoštovanje do rajnih je najstarejša oblika verovanja v zgodovini. Arheologi odkrivajo grobnice iz pradavnine. To je dokaz, da so ljudje že od začetka verjeli v dušo, ki ne propade skupaj s telesom.
Največ o usodi naših rajnih najdemo v Svetem pismu, predvsem v Novi zavezi. V Stari zavezi je tudi nekaj zapisov, zlasti v psalmih, ki nas morda začudijo. Nekoliko je to pesniška oblika in pa vpliv takratnega verovanja okolice, tudi poganov. Tudi razodetje se razvija postopoma. Ljudje nekdaj ne bi bili sposobni razumeti stvari, ki jih mi danes z lahkoto razumemo.
Tvoje osnovno vprašanje je: kam gre duša po smrti? Res je, da bo vesoljna sodba ob koncu sveta. Tega ne bi vedeli, če bi nam Jezus ne govoril tako obširno in s poudarkom. Hotel nas je prepričati, da bomo dajali odgovor, kako smo izpolnjevali najbolj osnovno zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato nam je že vnaprej povedal, kako bo ta sodba potekala (Mt 25,31-46). Kje pa bo duša do vesoljne sodbe? Vemo, da je Jezus na križu skesanemu desnemu razbojniku, ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« obljubil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« ( Lk 23, 42-43). To pomeni, da ne bo čakal do sodnega dne. Katoliški nauk je, da po smrti duša pride pred Boga in Bog jo sodi. To je osebna sodba. Duša na temelju te sodbe gre ali v nebesa ali v vice ali v pekel, kakor si je zaslužila.
Ni res, da bi papež vice ‘ukinil’. Časopisi pišejo marsikaj, kar ni res. Res je, da se o vicah v Svetem pismu ne govori izrečno, razen v nekem odlomku Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: » Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3, 15). Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem stavku nakazan obstoj vic. Nauk v vicah v Cerkvi sloni tudi na izročilu, ki je eden od virov razodetja. Vemo, da so grehi lahko zelo različni, majhni ali veliki. Čudno bi bilo, da bi nekdo, ki je živel v grehih, naredil veliko hudega, tudi če se je pred smrtjo skesal in očistil, bil izenačen z eno od tistih duš, ki so se stalno trudile za dobra dela, se žrtvovale za svojo družino, kot so to delale po večini naše mame. Čut za pravičnost narekuje, da take duše ne morejo biti izenačene z toliki sebičneži, ki niso naredili skoraj nič dobrega, pač pa povzročili veliko hudega. Neko povračilo zanje mora biti. Če povemo s primero. Nekoga, ki je ves umazan in razcapan, povabijo naj pride pred kralja. Seveda bo rekel: »Tak ne morem pred kralja, me je sram. Dajte mi možnost, da se okopam, čisto obleko, potem bom šel pred njegovo obličje.« Podobno je z dušo, ko pride pred Boga: uvidi, da še ni sposobna njegove večne ljubezni, dokler se ne očisti.
Tvoje drugo vprašanje se nanaša na praznovanje sobote in prvega dne v tednu. Evangelist Luka poroča, da so šle nekatere žene, ki so hodile za Jezusom, prvi dan po soboti h grobu. V petek so Jezusa na hitro pokopali, ker je bila drugi dan sobota, ko Judje niso smeli opravljati nobenega dela, sobota pa je po njihovem načinu računanja nastopila z sončnim zahodom v petek. Dan po soboti so hotele dokončati pogrebne običaje, kot beremo: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu« (Lk 24,1). Za kristjane je ‘prvi dan v tednu’, dan po soboti, t. j. nedelja, Gospodov dan. Največji dogodek v zgodovini človeštva, Jezusovo vstajenje, je zanje postal glavni praznik, ki so ga obhajali vsak teden. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«, to pomeni, pri maši. Tako so že apostoli zamenjali judovsko soboto z našo ‘nedeljo’, čeprav so še nekaj časa, ko so bili med Judi, obhajali tudi soboto, da niso pohujševali Judov. Judje še danes obhajajo kot dan počitka in molitve soboto.
Glede maše tvoje ostarele mame pa je tako: maša je ponovitev Jezusove daritve na križu. Mi se združujemo z njim v duhu in pri svetem obhajilu tudi telesno. Niso najbolj važne molitve, ampak Jezusova prisotnost na oltarju. Pri maši smo kot občestvo in zato, če le zmore, naj prisostvuje sveti maši v cerkvi, je mnogo več kot, če doma moli.*

BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 6-7.

pismo meseca 10 2013Imam ogromno vprašanj in marsikaj mi še ni jasno. Če boste pri volji, bom vesela vašega razmišljanja.
Kot prvo naj napišem, da sem bolj mlačna vernica. Tako se je izrazila gospa pri Prenovi v Duhu. Pa ne, da ne bi verjela v Boga, ... o, to verujem in predvsem verjamem, da ko svet zapustimo odgovarjamo za dejanja, ki smo jih storili. Bolj me bega to, da pri svojih srednjih letih še nisem našla svojega poslanstva. Ne bi rada slišala od Boga: »Irena, kako si izrabila darove, ki sem ti jih podaril, si jih pomnožila?« Stala bom pred njim in ne bom vedela kaj reči, kaj pokazati.
Neprijetno, mar ne?
Sem poročena žena, mama dveh malih otrok. Zavedam se, da je to blagoslov in lepo poslanstvo. Ampak čutim in nekaj mi ne da miru, da ni to vse, da je še nekaj, pika na ‘i’... Samo nekako še ne vem, kaj bi to bilo, še nisem našla ... gotovo moram neki dar, ki mi je bil dan, izkoristiti in dodati nekaj dobrega, svojega. Pravijo, da sem zelo vesela in nasmejana in znam čutiti ljudi ... duša mi zapoje, ko vidim, da sem komu kaj dobrega naredila ... mogoče je to dar ... Išči in boš našel ...
Pravijo, da se vsi odgovori skrivajo v nas, le pogledati, zazreti se moramo vase. Menda je to novodobno razmišljanje, new age - nekako tako rečejo temu. Ampak po mojem je to delal že Jezus, tudi on je šel v samoto in razmišljal. Torej to ne more biti neka nova znanost. Zakaj bi torej to bilo tako narobe?
Ko sem prebrala knjigo Zadela me je strela (verjetno jo poznate), sem se zamislila in sama pri sebi dejala: »Irena, glej, ne da greš v pekel! Ker v nebesa pridejo samo svetniki in mala peščica, ki gre po ozki in strmi poti ...«
Če prav razumem Sveto pismo, je pomembno, da svoje misli, besede in dejanja uravnavam po ‘zlatem pravilu’, ki ga je povedal Jezus v svojem govoru na gori: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Verjetno se tole bere vse skupaj malo zmedeno.
Ura je že pozna in tudi moje misli so že utrujene.
Malo sem opisala svoja razmišljanja, res malo. Zanima me vaše mnenje, ko boste imeli čas in voljo.
Irena

Največji zaklad, ki nam ga Bog daje, je čas, ki ga imamo na razpolago. Ta je tako dragocen, da nam ga ne daje ‘na debelo’, v večjem kosu, ampak ga daje sproti, da ga ne moremo zapraviti. Vsak trenutek lahko uporabimo za različna opravila. Imamo čas za spanje, čas za poklicno delo, čas za odmor, čas za klepet, čas za kosilo, večerjo, čas za gledanje televizije, čas za molitev... Tako si razporedimo čas. In prav je tako. Če rečemo: “Nimam časa”, je to samoprevara. Lahko pa rečemo: to ima prednost, to moram nujno narediti, vendar ves čas je naš. Uporabimo ga lahko, kakor hočemo. Pravilno stališče je: uporabiti čas, kakor Bog hoče. On hoče, da delamo, in tudi da počivamo, da jemo in spimo, tudi, da se zabavamo, da skrbimo zase in za druge, kot si zapisala po zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Torej vprašanje je, ali delam tisto, kar Bog pričakuje od mene? Ali pravilno uporabljam svoj čas, za katerega bom moral dajati Bogu odgovor?
To vprašanje je lahko zastrašujoče, kot si brala v knjigi, ki jo omenjaš (tudi jaz sem jo bral). K sreči vemo, da moramo verjeti le evangeliju, Jezusovemu nauku, in ne dogodkom, ki jih opisuje knjiga Zadela me je strela. Če se je njej dogajalo to, kar opisuje, je dolžna verjeti in se po tem ravnati samo ona, ne pa tudi jaz. Temu pravimo privatno razodetje, ki ga upoštevamo pod pogojem, da se sklada z razodetjem v evangeliju. In nisem prepričan, da se tisto, kar je zapisano v tej knjigi, povsem sklada s Svetim pismom, začenši s tem, da bi morali biti vsi v peklu.
Če pogledamo na svoje življenje, vemo, da nam ga je Bog dal, da bi naredili kaj dobrega, čim več dobrega. Kaj to pomeni? Izkazati bližnjim čim več ljubezni. Zlato pravilo, ki ga navajaš, je povezano z ljubeznijo do Boga. Ko ga je neki učitelj postave vprašal, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37–39). V tem smislu je treba razumeti zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).
Nisi zadovoljna sama s seboj. To je koristen občutek, ki se pojavlja v tvojih letih, ko se sprašuješ: Kaj sem pomembnega naredila do sedaj v svojem življenju? Imaš družino, moža, otroke, službo ... To je že veliko, kar si dosegla. Tudi glede vere si dejavna, iščeš. Morda ne vedno na pravem kraju in pri pravem izviru. ‘New age’, kot imenujemo sodobno iskanje. Pobira malo tukaj ‘malo tam’, vzamem, ‘kar mi je všeč’. Nobene obveznosti, nič stalnega, nič obvezujočega, nobena trdna skala, o kateri govori Jezus, na katero bi lahko zidali stavbo svojega življenja, svoje družine. In bi je viharji in nalivi ne porušili. Po mojem moraš od sebe zahtevati več discipline. Ne vem, kako je s tvojo molitvijo, z molitvijo v družini? Nedeljska maša in obhajilo bi mora biti tvoja ‘trdna skala’. Ne pravim, da bi se morala ozirati na oceno Prenove v Duhu, ki najbrž ni edini pravilni način ’verovanja“, za nekatere pa je spodbuda za globlje versko življenje. Osnova naj ti bo Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, ki jo pogosto beri in premišljuj, evharistija in pobožnost k Mariji. Če si boš dobro razporedila čas, boš lahko poglabljala svojo vero. To ti bo še najbolj dalo občutek, da si naredila nekaj pomembnega – v sebi. Potem boš lahko to prenašala na otroka, moža, svoje okolje. To ne sme biti neko pobožnjakarstvo, ampak trdna navezava na Boga.
Morda ti manjka neka zdrava opora v kakšni prijateljici ali skupini, ki ima čisto določen dobrodelni načrt. Prilik je danes, ko smo v takih težavah, prav veliko. Biti določeni družini v pomoč, starejšim, bolnim ... Imeti vpogled v svojo okolico in pomagati. Si inteligentna in podjetna, škoda bi bilo zakopati vse te talente. To pomeni tudi izkoristiti čas, ki ga nam Bog daje sproti, po kapljicah, da bi ga čim bolj cenili.k

BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str. 6-7.

Sem redna bralka vaše revije in ko počitnikujemo v Kopru, radi zavijemo v vašo trgovino. Hvala, da ste. Hvala tudi za to, da Vam lahko napišem nekaj o svoji bolečini, o kateri se mi zdi dobro, da bi jo morda dobro razdelati tudi v Ognjišču.
Torej, sem mama več otrok. Prvi trije fantje so od malih nog ministrirali v naši župniji, kjer je bila ob nedeljski sveti maši lepa skupina ministrantov, kakšnih deset. Oblečeni so bili še v klasične ministrantske obleke, lepo so poklekali, sodelovali, po obhajilu klečali pred oltarjem. Z njimi se je na mesečnih srečanjih ukvarjal predan mlad laik, ki je odrasel v salezijanski župniji in je imel bogate izkušnje s tem.
Po menjavi župnika je novi gospod laika odslovil, češ da se bo z ministranti ukvarjal sam. Dve leti je bilo še vse v redu, brez težav in maše so bile lepe, zbrane. Potem pa je župnik na župnijskem pastoralnem svetu naznanil namero, da bo uvedel ministrantke. Neki mož mu je omenil, da obstaja nevarnost, da s prihodom ministrantk fantov ne bo več, kot se je zgodilo marsikje drugje. Župnik ni verjel in je vztrajal. Prišlo je veliko število deklic, nekaj časa so dečki še prihajali, a kmalu se je res zgodilo to, da so dečki poniknili. Dobesedno. Sedaj redno ministrira 13-leten fant, za katerega mi je rekla njegova mama, ki je sicer katehistinja, da ima to pod obvezno, torej nekako pod prisilo. Potem še mlajši bratec ene ministrantke in občasno še en majhen deček. Raven ministriranja pa je: hihitanje, popravljanje las, oblek, šepetanje, skratka ... Kot sem razumela od svojih sinov, je v trenutku prihoda deklet v zakristijo prihajalo do rivalstva, nemira, spletk. Skratka, zgodilo se je tisto, česar fantje nimajo radi. Ker jim je to presedalo, jih seveda ne siliva in tako sedaj družina s fanti sedi v klopi, medtem ko imamo prezbiterij z vedno redkejšimi ministrantkami, ki so sedaj oblečene le še v bele halje, kot si je to zamislila katehistinja.
No, da strnem. Zanima me vaše mnenje o tem, zakaj fantje nočejo ministrirati s puncami? Kako vi gledate na pojav ministrantk? Morda imate kaj vpogleda v to, kakšno je stanje v Sloveniji glede tega? Morda kakšno je mnenje škofov?
Mene ta tema zelo zaposluje, ker me neposredno zadeva, pa tudi v luči duhovnih poklicev. Letos imamo v Sloveniji štiri novomašnike, pa bomo še naprej širili pojav, ki, milo rečeno, ravno ne prispeva k razvoju duhovnih poklicev?
V upanju, da bom lahko brala vaše mnenje, vas lepo pozdravljam.
Iva

pismo meseca 10 2017Zahvaljujem se vam za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da so vam všeč naše izdaje in jih radi kupujete. Sprašujete me, kakšne so moje izkušnje z ministranti. Sam sem doživel oboje: so župnije samo z ministranti in se odlično obnesejo. Sem pa opazil in doživel, da je zlasti v manjših župnijah, kjer je malo otrok, težava, da bi imeli samo ministrante. Zato so župniki uvedli tudi ministrantke. Po moji izkušnji te niso ‘pregnale’ dečkov. Je pa res, da je pri deklicah veliko več pozornosti na bogoslužni obleki, nameščanja in popravljanja pasov pri albi, spenjanja in razpenjanja las ter veliko več ogledovanja pred ogledalom v zakristiji. Osebno tega nisem jemal tragično. Saj tudi dečki niso idealni. Če se ustavimo pri oblekah, potem jim je veliko manj mar, kako urejeni pristopajo k oltarju. Tudi klepetanje ni samo domena deklic.
Vi, žal, opisujete drugačno izkušnjo, ko so se ob prihodu deklic ministranti umaknili. Morda je to posledica tudi tega, ker so običajno deklice bolj redne in vestne. Vendar menim, da se da tudi ta težava rešiti. Narediti je treba spored ministriranja, kjer se izmenjujejo dečki in deklice in tako nihče ne bo imel občutka, da je zapostavljen.
Opisujete, da je v vaši župniji mlad laik skrbel in delal z ministranti. To je zelo pohvalno. Tudi moja izkušnja s takimi zavzetimi laiki je pozitivna. Zlasti tam, kjer duhovnik upravlja več župnij, je tak sodelavec zelo dobrodošel. Ta lahko uvede ministrante v ministriranje pri maši in drugih obredih. Pomislimo samo na sveto velikonočno tridnevje! Na neki način razumem tudi župnika, da je sam prevzel delo z ministranti. So namreč duhovniki, ki imajo za to poseben dar. Morda ga ima tudi vaš župnik in se je želel zato sam ukvarjati z ministranti. Predvidevam, da nima nobene župnije v soupravi in se lahko temu posveča. Bistveno je, da se z ministranti nekdo ukvarja, jih uvaja v streženje pri oltarju, v različne obrede pa tudi, da jim približa pomen bogoslužja, bogoslužnih simbolov in drž ter pomen cerkvenega leta ter jih uči, uvaja ter vedno znova opozarja na primerno obnašanje pri oltarju.
Imate prav – v preteklosti je mnogo duhovnikov prihajala iz vrst ministrantov. Bližina oltarja in sodelovanje pri maši jim je, tako se zdi, pomagala pri odločanju za duhovni poklic. Vendar ni bilo odločilno samo to. Običajno so ministranti prihajali iz krščanskih družin, kjer so bili deležni verske vzgoje. Bili so blizu duhovniku, morda so z njim šli na počitnice, na izlete in na srečanja za ministrante na škofijski ali dekanijski ravni. Spremljali so ga k bolnikom ... Od blizu so lahko videli, koliko lahko dobrega naredi duhovnik, kako se posveča ljudem. Lahko so videli, da je srečen. Vse to in še druge stvari so jim pomagale, da so lahko prepoznali božji klic in odgovorili nanj. Ne vodi pa samo ministriranje v duhovni polic. Srečal sem že tudi stare partijce in celo udbovce, ki so se hvalili, kako so ministrirali temu ali onemu duhovniku. Kljub temu, da so opustili versko življenje, so mnogi med njimi ohranili lepe spomine na duhovnika, ki so mu ministrirali in celo spoštovanje do duhovniškega poklica.
Iz vašega pisma razberem, da imate med svojimi otroki tudi več fantov, ki pa ne ministrirajo (več). Morda jih spodbudite, da bi šli ministrirat, zlasti če doslej niso bili ministranti. Spletkam in odrivanjem fantov se lahko izognete s tem, da naredite seznam ministrantov, zlasti da določite ‘glavna’ ministranta. Seznam mora biti sestavljen tako, da se pravično izmenjujejo vsi ministranti, ki so sposobni prav in lepo streči pri maši. Pri ministriranju in vsem pastoralnem delu ne moremo gledati na osebne zamere in preference. Ko sem še sam ministriral, smo imeli v zakristiji napisanih deset ministrantskih zapovedi. Prva se je glasila: Ministrant služi Kristusu, najvišjemu Gospodu. Takrat tiste zapovedi nisem razumel. Bolj sem razumel one, ne klepeta, se ne preriva ... Danes jo razumem. Prepričan sem, da tudi vi želite, da bi vaši sinovi služili Kristusu, najvišjemu Gospodu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 6-7

S sošolko sva se pred nekaj urami zapletli v pogovor o nekem dekletu najinih let ... Stara je 19 let, tik pred maturo, noseča v 5. mesecu ... Starši so ji obrnili hrbet, pravzaprav ima težave z njimi že dolgo. S fantom sta se po dveh letih razšla, čeprav je v njem našla vse – od prijatelja do staršev ...
Ker za nosečnost ni vedela, je še dva meseca jemala kontracepcijske tablete, pila, kadila, tudi droga ni bila izjema. Otrok bo po vsej verjetnosti bolj ali manj prizadet. Sošolka, ki sicer ni verna, a je proti splavu, je njeno odločitev, da otroka obdrži, nekako obsodila z besedami: »Sama tega ne bi storila. Nobenemu otroku, ki je prizadet, ne privoščim takega življenja ... Ostaja osamljen, drugi otroci se mu posmehujejo, kar tako zelo boli in za vedno ostane v človeku. Celo življenje bi bil odvisen od drugih ...« Sprva sem ji nasprotovala, a čez čas sem se spraševala, kaj bi sama, izgubljena, negotova, osamljena, brez sredstev in resnične pripravljenosti na otroka, storila na mestu tega dekleta. Otroka bi sicer imela, toda kakšno življenje bi mu lahko ponudila?
Za vsemi velikimi političnimi sistemi, zgodovino, znanostjo se skrivajo posamezniki in njihovo vsakdanje življenje. Toda šola, ki ima pomembno vlogo, ne vzgaja ljudi za razumevanje, spoštovanje, strpnost. V glavo ti trpajo informacije, znanje, učijo tekmovalnosti in kako čim višje zlesti po lestvici uspešnosti v družbi ...
Spoznavam, kako malo poznam težko življenje, naporno delo, življenje ljudi ‘na robu’, invalidov, prizadetih, neurejenih družin, otrok brez otroštva ...
V varnem zavetju veroučnih skupin, vsakdanjega študija in drobnih obveznosti, sem tako daleč od življenja.
Človek preživi, tako ali drugače, življenje, ki mu je odmerjeno, in potem umre. S smrtjo je za večino ljudi vsega konec. Danes ljudje ne dajo veliko na nebesa ali pekel, to ni več pomembno. Če je kaj po smrti, prav, če ne, tudi prav. Zakaj bi potem postavljali neke vrednote, se zanje borili, ko pa le te s človekom umrejo? Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?
Včasih se mi zdi, da smo ljudje ‘umetniki’ v egoizmu, zatiranju drug druge in da mo pač prisiljeni živeti skupaj...
Moja sestrica me je vprašala: »Kaj mi bo koristil verouk, vera v življenju?« Ne vem ji kaj odgovoriti, čeprav se že dolgo sprašujem, iščem: Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo? Neskončni pogovori, razprave, konference? Čemu živeti za denar, drobne, prijetne stvari; za užitke, za uspešnost, za sebe, za sočloveka? Čemu?
Helena

pismo meseca 10 2012Ko sem prebral tvoje pismo, sem pomislil: glej v kakšnem svetu živi današnja mladina. Pravimo, da onesnažujemo zrak, ki ga dihamo, s tolikimi strupenimi plini, da morajo v velikih mestih določene dni prepovedati vožnjo z avtomobili, ker je za naš organizem nevarno vdihovati tak zrak. Toda zdi se mi, da je duhovno onesnaženje našega okolja še veliko bolj strupeno. In ta zrak morajo naši mladi vdihovati vsak dan. Pravim mladi, ker je njihov duhovni organizem še posebej občutljiv.
Študentka, ki redno jemlje tablete proti zanositvi, kot bi bili to bomboni. Živita s fantom dve leti, kot mož in žena, gresta narazen, ona pa je v petem mesecu nosečnosti. Pije, kadi, jemlje mamila, živi ‘normalno’, ker ne ve, da je noseča! Boji se, da otrok ne bo normalen. Zakaj? Saj je ona živela ‘normalno’, včasih bi temu rekli nemoralno. Danes ne več. Upam, da je sedaj že rodila ‘normalnega’ otroka, ker ni hotela splaviti. Vendar je v njej še nekaj ‘normalnega’, normalen materinski čut, da svojega otroka ne moreš, ne smeš umoriti. Tvoja prijateljica, ki je sicer proti splavu, bi to naredila. Torej je proti splavu samo v besedah. Hvala Bogu, da ti rečeš: jaz tega ne bi naredila. Zavedaš se, da bi ne bila sposobna umoriti svojega otroka, pa naj bo karkoli, tudi če bi bil invalid. Veliko je mater, ki sprejmejo otroka invalida od rojstva ali je postal invalid po nesreči. Občudujem jih (tudi očete), ki se z neverjetno ljubeznijo posvetijo takemu otroku, tudi če zaradi tega me morejo na počitnice, potovanja, nimajo prostih dni ... Kako so nanje navezani, s kakšno požrtvovalno ljubeznijo. To je tisto, kar bi lahko ponudila invalidnemu otroku. In misliš, da si želi kaj več? Ne, samo to, da ljubi in je ljubljen.
Danes mnogi ne verujejo ne v nebesa ne v pekel. Če si nad prepadom, nič ne pomaga reči: saj ni prepada, da bo v resnici izginil. Pekel in nebesa niso zaradi tega, ker nekdo vanju veruje ali ne veruje. To so dejstva. Tudi naš razum nam pravi, da bi bilo krivično, če bi enako končali ljudje, ki so se žrtvovali za druge, npr. mati invalidnega otroka, ki je stalno ob njem in ga neguje, kot recimo Stalin, Hitler, Mussolini, da naštejem samo te, ki so povzročili trpljenje in smrt milijonov. Če po smrti ni nič, je vseeno, kakšen si zdaj. Sama to čutiš, saj si zapisala: »Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?« Zato, ker bo po smrti vsak človek sojen po svojih delih, kot nam zagotavlja Jezus, večni in pravični sodnik, in nam postavlja pred oči prizor sodbe ob koncu časov (Mt 25,31-46).
Sestrica te sprašuje: »Kaj mi bo v življenju koristil verouk, vera?«. To je prvo: vedeti, kaj je prav, in kaj je narobe, in zakaj. Verouk nas pouči, da Bog obstaja! Kako bi mogel obstajati svet, ki je tako čudovito urejen. Bolj ko ga spoznavamo (znanost), bolj ga moramo občudovati. Ko so odkrili DNK dvojno spiralo v vsaki naši celici, ki vsebuje genetsko kodo, navodila za razvoj, je to še en dokaz, kako mora obstajati nekdo, ki je neskončno moder, da je dal v najmanjše delce zakonitosti, po katerih naj se razvijajo.
Šola bi morala, kot sama ugotavljaš: “vzgajati ljudi k razumevanju, k spoštovanju, k strpnosti”, pa tega ne dela. Sprašuješ: »Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo?« Njegovo poslanstvo je učiti ljudi, da smo na svetu zato, da ljubimo Boga, ki nas ljubi in nas je zato ustvaril, da to njegovo ljubezen širimo med ljudmi, ki so vsi otroci skupnega Očeta. Smisel in cilj našega življenja je Ljubezen.

Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 8-9

Sem dolgoletna naročnica ‘naše revije Ognjišče’, ki je pravzaprav mladinska revija, vendar jo tudi starejši radi prebiramo, mogoče še bolj zvesto kot mladi.
K temu pisanju sta me nagovorile ugotovitve v vaših odgovorih, da je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da so ljudje izgubili občutek za greh, kjer sem se našla tudi jaz. Zelo težko se odločim za sveto spoved (k spovedi grem približno na tri mesece), ker se od spovedi do spovedi nič ne spremenim.
Kako naj rečem: trdno sklenem in da mi je žal, ker mi v bistvu nič ni zares žal (ne bi rada izpadla kot farizej), čeprav se vedno trudim, da bi bila boljša.
Sem redno pri nedeljski sveti maši, tudi med tednom grem k maši in obhajilu, molim, premišljujem Sveto pismo, čeprav ga težko razumem, obiščem kakšnega bolnika, saj sem tudi sama bolnica (stara sem 82 let). Hvala Bogu, povsod me pelje moja snaha.
Odriniti na globoko? Saj imamo božje zapovedi, ki se jih moramo držati, če smo kristjani. Mesečna spoved, ki se zelo priporoča, se mi ne zdi potrebna, saj so nam mali grehi odpuščeni pri vsaki sveti maši, smrtnega greha pa človek tudi ne naredi kar tako. Vem tudi, da “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”.
Vse to me vznemirja in ne najdem tistega notranjega miru, ki si ga tako želim in to me spravlja v obup. Nimam veselja do življenja in ne morem se strinjati z Jezusovimi besedami ko pravi: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Kdor more razumeti, naj razume!
Mira

pismo meseca 09 2013Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.« To je problem, ki ga čutimo vsi. Bog nas kliče, da “odrinemo na globoko”. To pa ne pomeni, da ne bomo po spovedi naredili nobenega greha ali napake. Bog tega niti ne pričakuje. Naše slabosti in mali grehi nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika, kot ošabnega pravičnega. To nam je jasno povedal s priliko o farizeju in cestninarju, ki jo omenjaš. Oba sta prišla v tempelj molit, toda kako različna je bila njuna molitev! Farizej je molil: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan,« (Lk 18,11–14). Seveda se nam je težko ponižati pred Bogom in njegovim duhovnikom ter priznati, da smo grešniki. Zato nam je spoved neprijetna in se izmišljujemo razne izgovore. Mnogi rečejo, da nimajo nobenega greha in karkoli jim spovednik omenja kot greh, ki so ga morda storili, rečejo, da ne. Takemu spovedancu duhovnik ne more dati odveze, ker ga nima česa ‘odvezati’. Za to, da prejmemo zakramentalno odvezo, moramo imeti ‘materijo’ in to ni težko najti, saj pravi apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Brez greha sta bila samo Jezus in Marija.
Ti sicer ne praviš, da nimaš greha, ampak da imaš vedno iste grehe od ene spovedi do druge, torej da se nič ne poboljšaš. Tudi to ne bo držalo. Vsak greh, ki ga storimo, je ‘nov’. Če se iskreno trudimo, da bo teh ‘novih’ grehov vedno manj. In to Bog od nas pričakuje: da se trudimo, da bi bili boljši in da ga prosimo odpuščanja, ker bi lahko bili boljši.
Lahko si pri tem pomagamo s prispodobo. Ljudje moramo jesti in piti, da ohranimo svoje telo pri življenju. Ko jemo, vemo, da bomo zopet lačni, in ko pijemo, vemo, da bomo zopet žejni. Pa ne rečemo: čemu naj jem, če bom zopet lačen, in čemu naj pijem, če bom zopet žejen? K temu nas sicer sili naša narava, naš organizem. Žal za duhovno hrano ne čutimo tako močne potrebe, pa bi jo morali, če bi dobro premislili. Tudi za to duhovno lakoto moramo prositi Gospoda, da nam jo da kot posebno milost.
Zavedati pa se moramo, da je spoved zakrament, ki nam daje milosti, ki so temu zakramentu lastne, da se varujemo grehov in jih ne ponavljamo tako pogosto. Poglablja nam spokornega duha, pomaga nam rasti v ponižnosti, zmanjšuje napuh in vsa druga grešna nagnjenja, ki nas oddaljujejo od Boga. Nekateri svetniki so se zaradi milosti zakramenta spovedovali vsak dan.
Moram te pohvaliti, da hodiš tako pogosto k maši in obhajilu pa tudi, da greš na obisk h kakemu bolniku. (Dovolim si, da te tikam, saj sva po letih skoraj na istem ‘klinu’ življenjske lestvice.) Žal mi je, da nimaš pravega veselja do življenja, da ne najdeš notranjega miru. To so preizkušnje, ki ti jih Bog dopušča in kot take jih moraš sprejeti. Nihče nima toliko razlogov, da se veseli življenja, kot kristjan. In tudi, da sprejme križe, ki mu jih Bog pošilja. Saj nas je Jezus učil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Res je težko razumeti Jezusove besede: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, vendar pred tem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29). Jezusa moramo vedno imeti kot vzor. Praviš, da težko razumeš Sveto pismo; beri evangelije in apostolska pisma, morda tudi Apostolska dela, to je večji del Nove zaveze, vsebuje Jezusovo oznanilo.
Morda bi bilo prav da vzameš v roke kakšno versko knjigo. Danes jih imamo, hvala Bogu, veliko na razpolago. Ko smo bili mi mladi, veš, da ni bilo tako. To je naša duhovna hrana, ki dopolnjuje evharistično hrano (mašo in obhajilo) in molitev.
Bog ti pošilja preizkušnje. Po apostolu Pavlu nam zagotavlja, da »je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13). Daje pa ti tudi veliko milosti, priložnosti za dobra delo in molitev. Mnogi nimajo toliko duhovnega bogastva kot ti. Njegove darove moramo ceniti in ‘zaklade’, ki nam jih je dal, pomnožiti, ker bomo ob svojem času morali dati odgovor.

Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 6-7

Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži ... in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi ... No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo... Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša

pismo meseca 09 2008Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva ... Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7

Ob koncu šolskega in veroučnega leta je župnik pri maši ‘prosil’, naj tudi med počitnicami prihajamo k sv. maši, posebno otroci! Žal smo vsi, tudi običajni verniki, RAZOČARANI ob zelo slabi udeležbi šolarjev pri nedeljski maši.
Uganka so mi starši, ki svojih otrok obvezno ne pošiljajo redno k nedeljski maši.
Dovolijo, da se sošolci med seboj pohujšujejo, lenarijo in podcenjujejo sveto mašo.
V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in ob zelo slabemu vremenu.
Strah me je. Kam to pelje?! Kakšna je prihodnost katoliške vere pri nas?!
Gabi

pismo meseca 09 2017S svojim pismom ste se dotaknili izredno pereče teme. V mnogih župnijah šoloobvezni otroci med počitnicami v zelo skromnem številu obiskujejo mašo. Žal ni tako samo med počitnicami. Župniki in kateheti bodo vedeli povedati, da tudi med šolskim letom številni veroučenci ne obiskujejo nedeljske maše. V nekaterih župnijah so veroučenci, ki jo obiskujejo, celo v manjšini. K sreči imate še tako vestnega župnika, ki spodbuja starše in otroke k obisku nedeljske maše tudi med počitnicami.
Pišete, da starši “svojih otrok ne pošiljajo k nedeljski maši”. Bolj kot to, da jih ne pošiljajo, bi rekel, da starši ne gredo z otroki k maši. Nikakor ni dovolj, da starši ‘pošiljajo’ otroke k maši, ampak se je morajo tudi sami udeleževati. Menim celo, da je bilo to, da so starši ‘pošiljali’ otroke k maši, prva stopnja oddaljevanja od Cerkve. Ko sem pred dobrim četrt stoletjem nastopil duhovniško službo, so nekateri starši pripeljali otroke z avtom do cerkve. Tam so jih pustili, da so šli k maši, čez slabo uro so jih prišli iskat. Kakor smo po eni strani lahko pohvalili pripravljenost staršev, da skrbijo za to, da gredo otroci k maši, pa so po drugi strani otrokom dajali slab zgled: sedaj, ko si majhen in še hodiš k verouku, obiskuješ mašo. Ko boš odrastel kakor mi (natančneje, ko boš prejel zakrament birme), pa ti je ne bo treba več obiskovati. To je bila prva stopnja. Druga stopnja pa je današnje stanje, ko številni starši ne poskrbijo več, da otroci redno obiskujejo mašo, nad čemer ste vi zgroženi.
Seveda je logično, da otroci ne bodo šli k maši, če starši ne bodo poskrbeli za to in če ne bodo imeli v starših lepega zgleda. Opažam, da imajo danes številni starši neki strah, da bodo oni in njihovi otroci nekaj izgubili, če bodo hodili k maši ali resno vzeli vero. Tem bi namenil zgodbo z naslovom Vera je za stare ženice:
Bila je nedelja in oče in sin sta se odpravila delat. Sin je takrat dejal očetu: »Oče, ne bi smela delati. Nedelja je in tretja božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi iti maši, ne pa delati!«
Oče je pogledal sina in nekoliko ironično, posmehljivo dejal: »Daj no, zapovedi so za stare ženske. Njih naj duhovniki učijo take neumnosti. Sedaj si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi in otročarijami!«
Sin je tedaj očetu rekel: »Če torej ne velja tretja božja zapoved, potem ne velja tudi četrta, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev in uboganja staršev velja samo za stare ženske in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, je ni treba več spoštovati, ubogati in poslušati staršev. Torej tudi tebe ne?« Oče je v tistem trenutku spoznal, kako nespametno je učil svojega sina.
Strah staršev, da bi njihovi otroci ‘preveč’ resno vzeli vero, je odveč. Otroci bodo v veri tudi našli smisel in oporo v življenju. V sušnih dneh sem opazoval, kako suhe so rastline, ki imajo plitve korenine. Tiste, ki imajo globlje korenine, je suša manj prizadela. Vera da ljudem globino, globoke korenine. Prednost teh pa opazimo prav v času ‘suše’ in viharjev življenja.
Starši, ki želijo otrokom dobro, jim bodo posredovali vero. Seveda je za globoko vero treba tudi nekaj narediti, med drugim tudi redno sodelovati pri maši, saj z mašo ohranjamo in poglabljamo svoj odnos z Bogom. Opuščanje maše je zato znamenje, da nismo osebno povezani z Bogom in da je naša vera šibka. Ob prvem življenjskem viharju bomo kot drevo s plitvimi koreninami, ki ga izruje viharni veter.
Tako je ‘rešitev’ za obisk maše treba iskati v poglabljanju vere in vzgoji k osebni veri. Sami ugotavljate, da otrok ni več k maši ‘iz tradicije’. Potrebna bo torej osebna zavestna odločitev za vero in za Kristusa in iz te vere bodo starši obiskovali mašo ter bodo potem v tej veri vzgajali tudi otroke.
Lepo ste zapisali: “V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in zelo slabemu vremenu”. Komur je maša velika vrednota in velika vrednota mu bo, ko bo imel osebno in živo vero v Boga, se je bo redno udeleževal.
Kdor bo imel globoko vero, bo za obisk maše tudi kaj žrtvoval. Iz študentskih let se spominjam gospe na vozičku, ki je redno obiskovala maše v stolnici. Videl sem jo, kako težko je s posebnim mehanizmom poganjala voziček. Pa ji ta žrtev ni bila odveč, ker ji je bila maša vrednota. Za ceno truda in žrtve je redno prihajala tudi k delavniškim mašam. Videl sem jo tudi v snegu in slabem vremenu. Nič ni bilo zanjo ovira. Pravo nasprotje številnim ljudem, ki se imajo za kristjane, pa s tako lahkoto opuščajo mašo.
Obisk nedeljske maše je za katoličane dolžnost. To nam zapoveduje cerkvena zapoved. Ljudje, ki iz vere živijo, poudarjajo, da maša ni dolžnost, ampak potreba. Kaj to pomeni? Ob nedeljah (taki ljudje tudi ob delavnikih) gredo k maši ne zato, ker je to zapoved, ampak tudi ker brez maše ne morejo živeti, ker je maša njihova potreba. Župniku ni treba prositi, naj pridejo k maši, ker so sami spoznali vrednost evharistične daritve. Lep zgled tega so mučenci iz Abitinije v severni Afriki. Pred več kot 1600 leti so jih rimski vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije). Ker je bilo v rimskem cesarstvu krščansko bogoslužje prepovedano, so bili obsojeni na smrt. Njihovo mučeništvo je zgovoren zgled, kaj so žrtvovali za praznovanje in posvečevanje nedelje z mašo. Zasliševalci so gospodarju očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje ‘svetih skrivnosti’. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši.
Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali mašo. So nekakšni “mučenci nedeljskega obhajanja evharistije”. Oni so iz maše črpali moč za krščansko življenje in celo za mučeniško smrt. V začetku veroučnega leta se priporočimo tem mučencem, da bi tudi mi resnično živeli iz maše in da bi v tej veri vzgajali tudi mladi rod.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 9, str. 6-7

Vsakokrat, ko gledam slike pohabljenih, lačnih, me pretrese in sprašujem se, le zakaj morajo tako trpeti. Zakaj mora ubogi otročiček, ki ni nikomur nič naredil, stradati in zaman prositi za kos kruha. Zakaj se morajo mnogi že roditi prizadeti ali pohabljeni. Čeprav je trpljenje Kristusov poljub (mati Terezija), se vseeno ne morem sprijazniti s tem dejstvom, ne morem razumeti te neenakosti. Nekdo se rodi zdrav in živi srečno celo življenje, drugemu pa ni z ničemer prizaneseno. Zakaj mora za grehe staršev (mati je jemala kontracepcijske tablete) trpeti otrok? Poznam več takih primerov.
Prav tako tudi ne bom nikoli razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo naš cilj. Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v takem okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, ko so z rojstvom pogojeni, in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere? Ne vem, kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primarnost materije, da ne veruje in je srečna na svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, tako kot meni?
Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so bila meni dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona (in še mnogi) pa bodo leta ali kar celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se vzpenjali k svojemu cilju in, nenazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero sami niso nič krivi? Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremagljive (sprememba navad, odpor staršev...)
Dragi oče, zahvaljujem se vam že, če ste moje pismo prebrali do konca, neizmerno pa bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. Z vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »Tako mora biti,« pa nisem bila zadovoljna.
Dolores

pismo meseca 08 2007aPri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar - svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
To niso pravljice za otroke.
V nas je neka dvojnost, kot pravi sv. Pavel: »V sebi odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 21-23). Če ne bi vedeli za izvirni greh, si ne bi mogli razložiti, kako to: vemo, kaj je prav, pa vendar nas strasti in poželenje silita, da delamo narobe.
Večino trpljenja in gorja povzroči prav greh. Če bi obvladali svoje strasti in bi živeli v miru in slogi, bi ne bilo lačnih otrok, ločenih družin, zapuščenih starčkov, brezposelnih in lačnih. Naš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat...« Za vse hudo in za vse krivice Bog ni nič kriv, krivi smo sami.
So bolezni, pohabljenost, invalidnost, smrt »enake možnosti za vse«?. Tu pa je Bog kriv? Ljudje bi s pravilno uporabo razuma, lahko premagali mnoge bolezni. Če bi farmacevtska industrija ne temeljila na pohlepu velikih multinacionalk po dobičku, bi bilo tudi marsikaj drugače. Glavni krivec za trpljenje je človek sam. Res je, vsi nimamo enakih možnosti na vseh področjih. Vendar za srečo to ni bistveno. Naši predniki so imeli veliko manj materialnih dobrin, manj udobnosti, malo šol, pa so bili najbrž bolj srečni, kot smo mi sedaj, ker so imeli veliko več vere. Tudi danes ni rečeno, da je tisti, ki ima veliko, bodisi intelektualnih zmožnosti ali zdravja in lepote (športniki, pevci, filmski igralci), premoženja, tudi bolj srečen. Poglejmo te afriške otroke na sliki, nimajo skoraj ničesar, kar imajo otroci pri nas, pa kar prekipevajo od veselja.
Glede vere Bog seveda upošteva to, da nekdo ni imel možnosti verske vzgoje. Od nas vseh zahteva plemenitost srca. Vsi imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, po njej se moramo ravnati. To je potrebno za zveličanje. Mislim, da bomo v nebesih zelo začudeni, ko bom med zveličanimi našli tudi take, ki smo jih imeli za »ateiste«. Bog se razodeva po svojih delih in nemogoče je reči: vse to je nastalo samo od sebe, slučajno. In mnogi teologi so prepričani, da bo ob smrti mnogim postalo jasno, česar prej niso razumeli, in se bodo odločili za Boga.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2007, leto 43, št. 8, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh