Prvič bomo praznovali božič brez moža in očeta

Božični večer je. Pripravljam božično večerjo. Otroci delajo jaslice in zraven pojejo božične pesmi. Ta večer je za mene in za moje otroke drugačen, saj bomo prvič praznovali božič brez moža in očeta, ki je pred nekaj meseci umrl zaradi bolezni.
Spomini mi uhajajo nazaj v lansko leto, ko si skupaj z otroki delal jaslice. Saj veš, ti si vedno končal in dal na vrh smreke zadnji obesek. Tudi pel si z nami in se z nami veselil, ko je Jezušček tudi tebi prinesel majhno darilce. A vendar ti še vedno z nami živiš, saj je bilo tudi letos pod drevescem tudi zate darilo: Sveča. Ja, sveča kot simbol svetlobe in toplote, saj si tudi sam bil kot sveča, ki v svoji bolečini in trpljenju počasi izgoreva, vendar kljub temu do konca oddaja svetlobo in toploto, ter sveti in vliva upanje svoji družini, dokler ne dozori za večnost.
Za najino obletnico poroke sem ti na tvoj mnogo prerani grob nesla 17 nageljnov za 17 let najine ljubezni, ki sva jih skupaj preživela kot mož in žena. Vsak cvet naj pomeni zahvalo za vsako leto, ko sem z veseljem bila tvoja žena. V teh letih se nikoli nisva resno sprla, saj sva bila še vedno zaljubljena, kot, da bi vedela, da bo najina zemeljska ljubezen mnogo krajša. Res, dragi moj mož, iz leta v leto sem te imela rajši. Najbolj, dragi moj mož, te pogrešam ob večerih, ko te ni več pri skupni večerni molitvi, ni več tvojih čudovitih prošenj in tvojega blagoslova najinih otrok na čelo.
V sobi imam tvoj vzglavnik in na njem razgrnjen zgornji del tvoje pižame. Tja naslonim glavo, ko mi je hudo in sem s teboj in ti me potolažiš. A kaj, ko na svojih prsih ne slišim več bitja tvojega srca! Pogrešam tvojo toplo telo, tvoj stisk roke, tvoj objem, tvoj nasmeh, tvoj poljub… Nihče mi več ne reče moja žena, naša mamika. Nihče me več ne zagovarja, pogrešam najine pogovore, tvoje nasvete, tvojo tolažbo. Pogrešam najino skupno molitev pred spanjem, tri besede: rad te imam, križ na čelo, ter poljub za lahko noč. Res, s teboj sem živela kot v pravljici.
Ne sprašujem se več ZAKAJ?, ker na to vprašanje preprosto ni odgovora. Odgovor na to vprašanje ve samo On. On, ki je poskrbel, da sva se srečala in združil najini srci z vezjo večne ljubezni. On, ki je najin zakon blagoslovil s prečudovitim darom – z otroki. Hvala ti dobri Bog za čudovitega moža in za otroke, ki so najini srci in najin dom napolnili z veseljem in radostjo. Hvala ti dobri Bog, da si skupaj z nama začrtal najino skupno pot. Sedaj se je najina skupna pot končala, preostanek poti, pa bom morala prehoditi sama. Verjamem, da bom zmogla, ne bom omagala, saj mi Bog daje pot vere, upanja in ljubezni. Po tej poti bom vzgajala tudi najine otroke.
Tvoje zemeljsko življenje se je končalo. Vendar se tvoje življenje nikakor ni končalo, temveč se je spremenilo, saj sedaj živiš pri Bogu, ki nam je po svojem edinorojenem Jezusu Kristusu pripravil prostor v nebesih. Verjamem, da se v nebesih zopet srečava in se objameva.
Hvala ti, da sem lahko bila tvoja žena.
Tvoja žena

pismo meseca 01 2017

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
Prav ob praznikih številni ljudje še posebej občutijo samoto in praznino, ki nastane po izgubi najbližjih. Del tega razodeva tudi vaše pismo. Toda še bolj razodeva lep zakonski in družinski odnos. Kako lepo ste opisali zakonsko in družinsko molitev. Kako lepo skupno družinsko praznovanje. V našem času, ko mnogokrat slišimo o nasilju v družinah in beremo o ločitvah kot o nečem povsem normalnem, si takih pričevanj zakonskega in družinskega življenja lahko samo želimo. Vaše pričevanje je dragoceno, ker razodeva, kako nekaj lepega je družinsko življenje, kateremu je podlaga razumevajoč in skladen zakon, posvečen z zakramentom. Dragoceno je tudi zato, ker govori, da se je treba za tak odnos truditi. Ne pride sam od sebe, a je trud bogato poplačan. Še najbolj pa je dragoceno vaše pričevanje o veri, da vaš mož po smrti živi pri Bogu. Od tam vas spremlja. Prepričan sem: še bolj kakor vam je bil blizu, ko je živel med vami, vam je blizu sedaj, ko je pri Bogu. Hvala Bogu, da imate to vero, ki vam pomaga skozi težke trenutke izgube.
Sporočilo vašega pisma je dragoceno za vse, ki ga beremo, še zaradi nečesa drugega. Opozarja nas na problem, da so mnogi ljudje za praznike osamljeni. Vsaka samota je huda, a samota za praznike je še hujša in morda je najhujša prav samota za božični praznik. Takrat so naše oči zazrte v sveto družino, ki je sicer v izredno skromnih razmerah, a tudi izredno srečna, ker je skupaj in imajo njeni člani drug drugega, na katerega se lahko zanesejo, predvsem pa so srečni, ker imajo v svoji sredi Božje Dete, učlovečenega Boga. Zato v času božičnih praznikov pomislimo na osamljene, žalujoče, zapuščene ali bolne ter jih skušajmo na kakšen način razveseliti. Morda jim napišimo praznična voščila, morda jih obiščemo, morda jih povabimo na praznično kosilo ali večerjo. Morda poskrbimo, da bodo šli k maši ali jih sami peljimo. Praznik, ko bomo osrečili drugega, bo za nas dvakrat lepši.
Vaša družina je na neki način podobni sveti družini, ki je doživela izgubo, a je srečna, ker imate drug drugega in imate vero v Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je postal človek, nemočen otrok, da bi nam bil blizu. Postal je nemočen, da bi nam bil blizu v naši nemoči. Postal je ubog, da bi razumel naše notranje in zunanje uboštvo. Na božič nam je Bog izredno blizu, ker prihaja k nam prav tja, kjer smo najbolj nemočni in ubogi. Najbolj nežno nas poljublja v rano, ki nas najbolj boli.
Božič ima močno sporočilo tudi za osamljene in žalujoče. Pred leti sem obiskal zakonski par, ki dolgo let ni mogel imeti otrok. Ob tej bolečini je bil prav njun božič, ko sta gledala na dete v jaslih, sama pa bila brez otrok, še bolj žalosten. Toda prav v tej žalosti so se ju dotaknile besede, ki so ga angeli prinesli pastirjem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je rodil Odrešenik« (Lk 2,10-11). Rekla sta si: »Veselje za vse ljudi? Torej ni nihče izvzet iz tega veselja! Tudi midva ne. Od tedaj božič ni bil več žalosten praznik, ampak izvir upanja in veselja. Ko prvič pišem pismo meseca, želim tak praznik tudi vam, vaši družini in vsem bralcem.
Božo Rustja
Ognjišče (2017) 1, str. 6

Zajemi vsak dan

Namesto da ljudi obsojamo, jih rajši skušajmo razumeti. Skušajmo doumeti vzrok njihovega ravnanja. Iz razumevanja raste sočutje, strpnost in dobrota.

(Dale Carnegie)
Četrtek, 29. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh