Človek zori v svojem trpljenju

Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

pismo meseca 03 2007V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

    Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki.

Zakaj trpljenje tako težko razumemo? Ker nas je Bog ustvaril za srečo. Naša naravna težnja je biti srečni. Prvi greh v raju in vsi drugi grehi, ki so temu sledili, so porušili to harmonijo, ki je bila v božjem načrtu. Sedaj se ta harmonija v nas in človeštvu lahko vzpostavi s trpljenjem, odrekanjem, žrtvovanjem. Velikokrat res ne razumemo, zakaj nam Bog pošilja kakšno preizkušnjo, trpljenje, zlasti izgubo drage osebe, hudo bolezen, prometno nesrečo, nehvaležnost, osamljenost. Če jo sprejmemo, se pogosto že tu na zemlji pokaže, zakaj je to bilo dobro. Končne odgovore bomo dobili v nebesih. Vidimo starše z invalidnim otrokom. Zdi se nam, kako mora biti to hudo. Pozneje pa odkrijemo, koliko veselja in sreče jim je prinesel ta otrok in da bi, kljub njegovi invalidnosti, ne zamenjali z nobenim drugim. Ti starši so v šoli trpljenja res dozoreli za pravo notranjo srečo.
Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki. Tisti, ki so se prepustili uživanju mamil in alkohola niso sposobni videti smisel svojega obstoja v čem drugem. Sami so prazni in nimajo kaj dati drugim. Rečemo: zavožena življenja. Zasvojenost pa ni samo z mamili. Do velikih zasvojenosti se pride z »majhnimi zasvojenostmi«, z vsakdanjimi sebičnostmi, upoštevanjem samo svojih želja in neupoštevanjem želja drugih.
Zdravila so navadno grenka, toda koristna. Če je trpljenje tako grenko zdravilo, naj bo dobrodošlo. Križev pot nam lahko veliko pove.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Iskreno se moram vprašati: koliko ljudi, s katerimi se srečujem v življenju, je našlo ali srečuje v meni Kristusa?

(Franc Sodja)
Četrtek, 24. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh