Nekega dne nisem zmogla več

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega! V penzion sem prišla nekega sobotnega dne prosit za delo, ker sem bila že kar nekaj let brezposelna mama dveh otrok in žena možu. Potrebovali smo denar za dokončno ureditev naše nove hiše, ki smo jo skupaj z moževimi in mojimi starši neutrudno gradili z največjim veseljem. Naša hiša je potrebovala še eno močno finančno injekcijo. Pa sem se zaposlila v tem penzionu. Takrat, ko sem začela svoje desetletno delo v penzionu, sem si mislila, da bomo še hčerki lažje spravili do kruha.
pismo meseca 08 2017bDelala sem vse, kar si sploh lahko mislite: pomoč v kuhinji, priprava hrane, izdelava sladic, pomivanje posode, pomivanje in čiščenje vsega, kar vidijo oči v velikanski kuhinji, čiščenje tal, čiščenje stekel, likanje, pranje, obešanje perila, pletje, zalivanje rož, razdeljevanje hrane, brisanje prahu, pajčevin, priprav sob za goste, čiščenje okolice itd.
Z možem sva se skoraj odtujila. Zmanjkovalo mi je moči za nova in nova brezštevilna dela. Prva hčerka se je odselila. Pomagala sem ji, da je prišla do diplome in do kruha.
Meni pa se je delo kar kopičilo in kopičilo. Doma je zbolela tašča in vse gospodinjstvo je padlo name. Imela je kap za kapjo. Ni se mogla več dosti boriti. Še zadnje poletje, ki ga je preživela doma, sem jo vozila z vozičkom na dolge sprehode in ji lepšala njeno zadnje poletje, čeprav sem bila zelo utrujena. Večkrat sem vstajala ob 3.30 in šla spat ob 22.30. Potem nekega dne nisem zmogla več. Preveč je bilo vsega. Izpregla sem vajeti in svoj težki voz in obstala. Denar ni vse, več je družina!
Nuša

Poletni meseci nam kar sami od sebe ponujajo premislek o pomenu dela in počitka. Prav tako nam odličen premislek ponuja tudi vaše pismo, ki govori o boleči življenjski izkušnji. Vsekakor je delo velika vrednota. Kot kristjani smo ga dolžni odgovorno opravljati. Ne more reči, da je kristjan tisti, ki ni vesten pri delu. Z delom si služimo vsakdanji kruh, ne smemo pa pozabiti, da z delom sodelujemo s Stvarnikom, ki je na neki način ‘delal’, ko je ustvarjal vesolje, naš planet in vse, kar je na njem. Vsako delu je častno in vsako delo, ki ga združujemo z Bogom ali mu ga posvetimo, lahko postane način približevanja Bogu.
Toda vi ste opozorili še na en vidik dela, ki preti naši družbi: da postanemo sužnji dela, deloholiki in da zaradi pretiranega dela zanemarjamo sebe, svoje zdravje, medsebojne odnose in Boga. Taka je tudi vaša izkušnja: delali ste, garali, malo spali, se žrtvovali za družino, za otroke itd, zanemarili pa medsebojne odnose in sebe
pismo meseca 08 2017aŽal niste edini. Kolikokrat ljudje ravnajo podobno in, žal, ko je prepozno, spoznajo, da so ravnali narobe. Odločijo se, da bodo zidali hišo ter vse svoje moči usmerijo v to. Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci. Toliko časa in moči so posvetili delu in zidanju hiše, da so zanemarili medsebojne odnose. Odtujita se zakonca, odtujijo se otroci in starši ... Tukaj vidimo, kako važno sporočilo ima krščanstvo, ko poudarja praznovanje nedelje kot Gospodovega dne. Tisti dan ne delamo, ampak ga posvetimo Bogu. Kako? Da gremo k maši. Bogu pa ga posvetimo tudi s tem, da ga posvetimo svojim najbližjim. Zlasti sozakoncu in družini. Na to resnico smo danes zelo pozabili in veliko družin zato zaide v vedno večje težave in doživlja hude krize. Lepo je, če si družina vzame čas zase in gre skupaj na počitnice, a če se celo leto ne trudi za medsebojne odnose, počitnice stvari ne bodo rešile. Nasprotno, znajo biti pravo mučenje, ko morajo cele dneve preživeti skupaj ljudje, ki so si med seboj tujci. Nekateri se zato z dopusta vračajo bolj utrujeni kot so šli tja. Nedelje tudi ne ‘posvečujemo’ tako, da gremo v ogromna nakupovalna središča in tešimo svoje potrošniške strasti. Ne, s takimi nedeljskimi nakupi ne bomo reševali družinskih in zakonskih odnosov. Kot kristjani vemo, da zakonca in družine zlepa nič ne poveže tako kot prav skupni obisk maše in skupna molitev, ki pa je izginila iz večine družin. Kako greši naša družba, ko zahteva ob nedeljah odprte trgovine. V njih so večinoma zaposlene ženske, med njimi številne matere, ki morajo biti tudi ob nedeljah, ko bi bila lahko družina skupaj, odsotne. Koliko časa še bomo potrebovali, da bomo razumeli, kako pogubno je tako ravnanje. Vaše pismo je lep dokaz za to!.

    Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci.

V pismu govorite o svojem delu, pravzaprav garanju in poraznih posledicah, ki ga je to pustilo v vas in v vaši družini. Sami ste spoznali, da ste se preveč posvečali delu, premalo pa odnosom. Zdi se skoraj nemogoče, da bi lahko združili delo in skrb za odnose. Pa vendar se da. Pišete, kako ste vi delali za svoje otroke, kako ste jim omogočili, da so doštudirali, se naselili v novo stanovanje. Lepa je ta skrb matere. Omenjate, kako ste sami skrbeli za taščo in za hišna dela. Toda zakaj ne bi v skrb za taščo in pospravljanje doma vključili tudi otrok? Saj se morajo tudi oni naučiti odgovornega in vestnega dela. Zakaj jim ne bi rekli, da pač vi morate iti v službo, oni pa naj pospravijo doma in naj vam pomagajo pri negi tašče? Če je otrokom vse dano, prineseno na pladnju, tega velikokrat ne znajo ceniti. So primeri, ko starši otrokom že vnaprej zgradijo stanovanje v lastni hiši. Otroci pri tem ne sodelujejo in zgodi se, da se v tisto stanovanje potem ne vselijo. Tudi zakonca se lahko pogovorita in si razdelita delo. Morda bodo primeri, da bo mož zaradi službe in tudi zaslužka – saj z delom služi kruh družini – moral biti veliko odsoten, žena pa se bo zaradi tega bolj posvečala domu in skrbi za družino. Morda bo kje tudi nasprotno, da bo žena veliko odsotna zaradi službe in bo mož moral prevzeti skrb za družino. Če se dogovorita in če znata to pravilno predstaviti otrokom, potem ne bodo, kljub odsotnosti enega od staršev, bistveno trpeli medsebojni odnosi.
Duhovniki v brevirju večkrat molimo 89. psalm, v katerem prosimo, naj Gospod podpira delo naših rok in blagoslavlja naša opravila. Tudi mi ne pozabimo vedno znova klicati blagoslova na svoje delo. Tudi zato, da bi nas delo ne odtujilo bližnjim in da ne bi postali sužnji (nedeljskega) dela, ampak bi svoje delo opravljali v povezanosti z Bogom ter se z njim posvečevali.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 8, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Če odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.

(Matejev evangelij)
Četrtek, 21. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh