Odkar imamo ministrantke dečki ne želijo več ministrirati

Sem redna bralka vaše revije in ko počitnikujemo v Kopru, radi zavijemo v vašo trgovino. Hvala, da ste. Hvala tudi za to, da Vam lahko napišem nekaj o svoji bolečini, o kateri se mi zdi dobro, da bi jo morda dobro razdelati tudi v Ognjišču.
Torej, sem mama več otrok. Prvi trije fantje so od malih nog ministrirali v naši župniji, kjer je bila ob nedeljski sveti maši lepa skupina ministrantov, kakšnih deset. Oblečeni so bili še v klasične ministrantske obleke, lepo so poklekali, sodelovali, po obhajilu klečali pred oltarjem. Z njimi se je na mesečnih srečanjih ukvarjal predan mlad laik, ki je odrasel v salezijanski župniji in je imel bogate izkušnje s tem.
Po menjavi župnika je novi gospod laika odslovil, češ da se bo z ministranti ukvarjal sam. Dve leti je bilo še vse v redu, brez težav in maše so bile lepe, zbrane. Potem pa je župnik na župnijskem pastoralnem svetu naznanil namero, da bo uvedel ministrantke. Neki mož mu je omenil, da obstaja nevarnost, da s prihodom ministrantk fantov ne bo več, kot se je zgodilo marsikje drugje. Župnik ni verjel in je vztrajal. Prišlo je veliko število deklic, nekaj časa so dečki še prihajali, a kmalu se je res zgodilo to, da so dečki poniknili. Dobesedno. Sedaj redno ministrira 13-leten fant, za katerega mi je rekla njegova mama, ki je sicer katehistinja, da ima to pod obvezno, torej nekako pod prisilo. Potem še mlajši bratec ene ministrantke in občasno še en majhen deček. Raven ministriranja pa je: hihitanje, popravljanje las, oblek, šepetanje, skratka ... Kot sem razumela od svojih sinov, je v trenutku prihoda deklet v zakristijo prihajalo do rivalstva, nemira, spletk. Skratka, zgodilo se je tisto, česar fantje nimajo radi. Ker jim je to presedalo, jih seveda ne siliva in tako sedaj družina s fanti sedi v klopi, medtem ko imamo prezbiterij z vedno redkejšimi ministrantkami, ki so sedaj oblečene le še v bele halje, kot si je to zamislila katehistinja.
No, da strnem. Zanima me vaše mnenje o tem, zakaj fantje nočejo ministrirati s puncami? Kako vi gledate na pojav ministrantk? Morda imate kaj vpogleda v to, kakšno je stanje v Sloveniji glede tega? Morda kakšno je mnenje škofov?
Mene ta tema zelo zaposluje, ker me neposredno zadeva, pa tudi v luči duhovnih poklicev. Letos imamo v Sloveniji štiri novomašnike, pa bomo še naprej širili pojav, ki, milo rečeno, ravno ne prispeva k razvoju duhovnih poklicev?
V upanju, da bom lahko brala vaše mnenje, vas lepo pozdravljam.
Iva

pismo meseca 10 2017Zahvaljujem se vam za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da so vam všeč naše izdaje in jih radi kupujete. Sprašujete me, kakšne so moje izkušnje z ministranti. Sam sem doživel oboje: so župnije samo z ministranti in se odlično obnesejo. Sem pa opazil in doživel, da je zlasti v manjših župnijah, kjer je malo otrok, težava, da bi imeli samo ministrante. Zato so župniki uvedli tudi ministrantke. Po moji izkušnji te niso ‘pregnale’ dečkov. Je pa res, da je pri deklicah veliko več pozornosti na bogoslužni obleki, nameščanja in popravljanja pasov pri albi, spenjanja in razpenjanja las ter veliko več ogledovanja pred ogledalom v zakristiji. Osebno tega nisem jemal tragično. Saj tudi dečki niso idealni. Če se ustavimo pri oblekah, potem jim je veliko manj mar, kako urejeni pristopajo k oltarju. Tudi klepetanje ni samo domena deklic.
Vi, žal, opisujete drugačno izkušnjo, ko so se ob prihodu deklic ministranti umaknili. Morda je to posledica tudi tega, ker so običajno deklice bolj redne in vestne. Vendar menim, da se da tudi ta težava rešiti. Narediti je treba spored ministriranja, kjer se izmenjujejo dečki in deklice in tako nihče ne bo imel občutka, da je zapostavljen.
Opisujete, da je v vaši župniji mlad laik skrbel in delal z ministranti. To je zelo pohvalno. Tudi moja izkušnja s takimi zavzetimi laiki je pozitivna. Zlasti tam, kjer duhovnik upravlja več župnij, je tak sodelavec zelo dobrodošel. Ta lahko uvede ministrante v ministriranje pri maši in drugih obredih. Pomislimo samo na sveto velikonočno tridnevje! Na neki način razumem tudi župnika, da je sam prevzel delo z ministranti. So namreč duhovniki, ki imajo za to poseben dar. Morda ga ima tudi vaš župnik in se je želel zato sam ukvarjati z ministranti. Predvidevam, da nima nobene župnije v soupravi in se lahko temu posveča. Bistveno je, da se z ministranti nekdo ukvarja, jih uvaja v streženje pri oltarju, v različne obrede pa tudi, da jim približa pomen bogoslužja, bogoslužnih simbolov in drž ter pomen cerkvenega leta ter jih uči, uvaja ter vedno znova opozarja na primerno obnašanje pri oltarju.
Imate prav – v preteklosti je mnogo duhovnikov prihajala iz vrst ministrantov. Bližina oltarja in sodelovanje pri maši jim je, tako se zdi, pomagala pri odločanju za duhovni poklic. Vendar ni bilo odločilno samo to. Običajno so ministranti prihajali iz krščanskih družin, kjer so bili deležni verske vzgoje. Bili so blizu duhovniku, morda so z njim šli na počitnice, na izlete in na srečanja za ministrante na škofijski ali dekanijski ravni. Spremljali so ga k bolnikom ... Od blizu so lahko videli, koliko lahko dobrega naredi duhovnik, kako se posveča ljudem. Lahko so videli, da je srečen. Vse to in še druge stvari so jim pomagale, da so lahko prepoznali božji klic in odgovorili nanj. Ne vodi pa samo ministriranje v duhovni polic. Srečal sem že tudi stare partijce in celo udbovce, ki so se hvalili, kako so ministrirali temu ali onemu duhovniku. Kljub temu, da so opustili versko življenje, so mnogi med njimi ohranili lepe spomine na duhovnika, ki so mu ministrirali in celo spoštovanje do duhovniškega poklica.
Iz vašega pisma razberem, da imate med svojimi otroki tudi več fantov, ki pa ne ministrirajo (več). Morda jih spodbudite, da bi šli ministrirat, zlasti če doslej niso bili ministranti. Spletkam in odrivanjem fantov se lahko izognete s tem, da naredite seznam ministrantov, zlasti da določite ‘glavna’ ministranta. Seznam mora biti sestavljen tako, da se pravično izmenjujejo vsi ministranti, ki so sposobni prav in lepo streči pri maši. Pri ministriranju in vsem pastoralnem delu ne moremo gledati na osebne zamere in preference. Ko sem še sam ministriral, smo imeli v zakristiji napisanih deset ministrantskih zapovedi. Prva se je glasila: Ministrant služi Kristusu, najvišjemu Gospodu. Takrat tiste zapovedi nisem razumel. Bolj sem razumel one, ne klepeta, se ne preriva ... Danes jo razumem. Prepričan sem, da tudi vi želite, da bi vaši sinovi služili Kristusu, najvišjemu Gospodu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh