Cerkvena pevka sem

Danes je pravi dan za pregledovanje, izločanje starih računov, starih položnic, skratka čiščenje predalov. Listam po mapah in odkrivam tudi stare pozabljene zapiske, voščila, vabila ... Pritegne me vabilo na pevske vaje ‘mojega’ pevskega zbora iz leta 1993.
Pevka v cerkvenem pevskem zboru sem že polnih 42 let. Kaj me tako gane v tem vabilu? Saj vsako leto dobimo v mesecu septembru vabilo k pevskim vajam, pa vendar me besede, natipkane na pisalni stroj na obledelem roza pisarniškem papirju, nagovorijo in toplo prevzamejo.
Misli mi zbežijo nazaj na moj začetek petja pri zboru 1976, na prvo veliko noč, ko smo izvajali Dvoržakovo mašo ob spremljavi orkestra in solistov. Bila sem očarana in začarana za zmeraj.
Od takrat sem zvesta temu čudovitemu poslanstvu, hvaležna za dar petja, da ta dar delim z drugimi pevci in se tako pridružim ustvarjanju melodij, “ki odzvanjajo harmonijo vesolja”.
In kaj mi je prineslo teh 42 let petja?
pismo meseca 04 2018Prineslo mi je občutek izpolnjenosti v mojem doživljanju vere v vse dobro, v preprosto zaupanje v ljubezen, v odgovornost do sebe in do drugih, prineslo mi je spoznanje, da smo po Božji volji drug drugemu podarjeni. Lahko sem sebe doživljala kot delček mozaika, ki z oživljanjem in obujanjem melodij in pesmi prinaša veselje in upanje, lahko sem v svojem sopevcu iskala zgled in potrditev mojega dojemanja vere, postavljala temelje doživljanja družine, sodelavcev, sveta. Skratka, pomeni, da se med sebi enakimi pretolčeš do spoznanja “biti si o vsem na čistem”. In po tem je vse lažje, lažja so vsakodnevna bremena, nižji so ‘pukli’, katere moramo preskočiti, srce se zna veseliti ...
In so druženja s sopevci, druženja na romanjih, na intenzivnih vajah, na planinskih pohodih, na skupnih letovanjih z družinami. Hvala Bogu, da smo znali harmonije, katere je iz nas izvabila naša pridna, potrpežljiva, strokovno dobro podkovana pevovodkinja, prenesti izza cerkvenih zidov v življenja naših družin.
Bog ve, koliko se je v teh letih zvrstilo odpetih maš, psalmov, koralov, slovenskih cerkvenih pesmi adventnih, božičnih, velikonočnih, Marijinih? Kolikokrat smo popestrili in obogatili nedeljske maše, praznike, izvajali božične koncerte, res “bogato je prijateljstvo v delitvi duha veselja in romanju k istemu cilju”. In ko smo bogatili svoja srca, smo bogatili, verjamem, tudi obiskovalce nedeljskih maš in naših koncertov.
Kako so me in me še vedno nagovorijo preprosta besedila in melodije slovenskih cerkvenih pesmi, ki izražajo češčenje Jezusa, prošnje slovenskega (kmečkega) človeka k Mariji, radostno veselje in milina ob Božjem rojstvu, trdno upanje velike noči in še in še ... Vsa ta besedila, zapeta toliko in tolikokrat, ti pustijo pečat, napolnjujejo te s toplino in hvaležnostjo, da si lahko bil delček tega mozaika.
Za nič na svetu ne bi želela zamuditi teh 42 let petja, pomagala so mi preživeti življenjske padce in udarce, me dvigovala ob vseh krščanskih praznikih, da sem jih doživljala radostno in polno, mi polnila srce s čudovitimi besedili, ki si jih velikokrat ‘popevam’ tudi sicer, ko nisem na koru, utrjevala in podpirala so mojo vero, jo poglabljala.
Maksa

Kakšno bi bilo praznovanje velikonočnih praznikov brez petja in brez pritrkavanja? Največji krščanski praznik bi bil zelo osiromašen. Lepo zapeta trikratna aleluja daje slutiti, kako nekaj velikega in mogočnega je Kristusovo vstajenje. Tako vidimo, kako pomembno mesto imajo pri velikonočnem prazniku cerkveni pevci. Celo sveto tridnevje nadvse obogatijo. Pa ne samo oni, vsi bogoslužni sodelavci so pomembni in nepogrešljivi in zlasti duhovnikom, ki upravljajo več župnij, neobhodno potrebni pri bogoslužju. Seveda ne gre samo za pomoč duhovniku, laiki sodelujejo pri bogoslužnih opravilih v moči splošnega duhovništva, ki ga vsi prejmemo pri krstu.
Prav zato sem vaše pismo uvrstil v velikonočno številko Ognjišča, ker kaže na pomembnost bogoslužnih sodelavcev. Kako lahko olepšajo bogoslužje! Uvrstil sem ga pa tudi zato, ker naglaša pomen vzgoje bogoslužnih sodelavcev. Kolikokrat omenjate pevske vaje. Veliko truda je potrebno, da pevci in drugi bogoslužni sodelavci obogatijo bogoslužje.
Sodelovanje pri bogoslužju bo lepo in usklajeno, če se bodo vsi pripravili na sodelovanje in ga prej skrbno načrtovali ter usklajevali. Sodelavec pri bogoslužju se mora zavedati, da ni on glavni (kakor tudi duhovnik ni glavni), ampak da je samo sodelavec in da je pri maši in drugih bogoslužnih opravilih glavni Bog. Tako cerkveni pevci in drugi sodelavci ne pojejo, berejo, krasijo ... sebi, ampak vse to delajo v Božjo čast. Da s tem razveseljujejo tudi druge župljane, ste vi lepo opisali v pismu.
Marsikaj ste opisali, niste se pa dotaknili še ene razsežnosti: duhovnega oblikovanja sodelavcev. Zakaj? Sodelavci v župniji običajno niso deležni posebnih zahval in pohval. Prej nasprotno. Večkrat jih ljudje kritizirajo, morda prav tisti, ki malo ali nič ne sodelujejo. Ni jim všeč to in moti jih ono. Sodelavci tudi nimajo materialnih koristi. Zato morajo imeti močno vero in morajo biti zakoreninjeni v Bogu, da jim take kritike ne odvzamejo poguma. Zato so potrebna duhovna srečanja (npr. duhovne obnove) zanje. Pa tudi strokovna izobraževanja. Na to razsežnost so me opozorile sodelavke Karitas ob nekem srečanju, ko so poudarile, kako važni sta molitev in duhovna rast. Brez nje ne bi mogli opravljati svojega dela. Sicer pa je tudi samo sodelovanje, kakor že samo ime pove, služenje Bogu (bogoslužje) in duhovna obogatitev. Lepo ste zapisali, da so za vas zapeta besedila pesmi postala molitev, ki vas je notranje napolnila s toplino in hvaležnostjo. Sodelavci pri bogoslužju se morajo pripravljati in ta priprava je lahko že sama po sebi duhovna obogatitev.
Sodelavci, ki se z vsem srcem in v globoki veri dajo na razpolago Cerkvi, zato doživljajo notranje veselje in zadovoljstvo. Podobno ste opisali tudi vi, ko po 42 letih petja v cerkvenem zboru poudarjate, kako to sodelovanje “bogati vaša srca” in upate tudi srca obiskovalcev nedeljskih maš in vaših koncertov. Vam in vsem sodelavcem pri bogoslužju želim, da bi vztrajali pri svojem delu in tako “bogastvo src” doživeli tudi za letošnje velikonočne praznike.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Ti, Marija, nam s svojim vnebovzetjem zagotavljaš, da se zmoremo tudi mi dvigniti, če smo kot Ti združeni s Kristusom.

(sv. Pavel VI.)
Sreda, 15. August 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh