Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz

Dovolite mi, da se vam predstavim: sem mama treh odraščajočih sinov. Pa ne mislim pisati o sebi. Skušam biti skromna in iskrena do sebe in drugih. Pa ni pomembna moja fasada. Življenje me je izučilo, da je najbolj pomembna duša. Če je duša 'na mestu', potem tudi drugje ni nepremagljivih težav.

Imam en velik problem: bojim se, da sem pri najstarejšem sinu pogorela kot starš. Vse preveč napak sem naredila pri njem. Namesto, da bi se mu posvetila, sem se ukvarjala z drugimi in s seboj. Z vseh strani sem čutila pritiske in poslušala graje moje vzgoje. Na primer: ne nosi ga toliko, ker bo razvajen, premalo dobrega ima, lahko bi imel več. Ko denarja še ni poznal, so mu ga stari starši dajali. Ko sem mu govorila, naj ne zmerja stare starše, so mu oni odpustili rekoč, da sem prestroga in da bo pač to prerastel in prenehal. Komaj dosežem kakšen uspeh pri sinu in stopim korak naprej, že naredim v vzgoji dva koraka nazaj. Velikokrat name vpije in me grdo zmerja, se upira in me odriva od sebe. Je pač najstnik in ima svoje notranje boje.

Toda ne oddaljuje se samo od mene, ampak tudi od Boga. Noče več k maši in k verouku. Vedno mi očita: »Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz?« Pravim mu, da ga ima Bog rad in ga razume, zakaj tako čuti, in da želi, da bi mu bil bolj blizu. Rekel mi je, da samo 'nakladam' in da si domišljam, da mi Bog odgovarja, da sem zmešana in da je pri maši dolgčas za umret. Pa sem mu rekla: Če bi pri maši bolj zavzeto sodeloval, ne bi čutil dolgočasja. Pravi, da pri verouku samo nakladajo, da se tam ne počuti, da ne sodi zraven. Kako naj ga približam sebi in Bogu? Kaj naj storim, da bo v Bogu videl prijatelja in ne nekoga, ki mu jemlje čas za računalnik in televizijo?

Hudo mi je, ker sem tako sama v veri. Saj imam moža, vendar me jezi, ker ga moram prepričevati, da se še on uredi in gre k maši. Ali naj hodila sama, ko se pa tako varno, mirno in lepo počutim, da je on ob meni? To sem mu tudi večkrat povedala, pa sem dobila odgovor, da mu ni treba k maši, da bi bil blizu Bogu, ker se pač s tistim, kar tam župnik govori, ne strinja in ga Cerkev kot institucija odbija. Rekel pa je, da z vero samo ni nič narobe, a da on hinavcev tja v cerkev ne bo hodil poslušat. Zdaj me morda razumete, s čim se borim. Počutim se kot ovenela roža v veri do Boga, brez upanja, brez obrambe, v strahu, da jo bo prerastel plevel, in bo uničena. Povejte mi, kaj še lahko storim, da bi se nastali problemi obrnili na pot, po kateri si tako zelo želim iti.

Naj vam omenim še to, da srednji in mlajši sin še ne čutita tega odpora, in upam, da bosta ubrala drugačno pot. Tudi zato sem se odločila, da bom pri njiju ravnala drugače, bolj odločno, da jima ohranim vero v Boga našega Stvarnika.

Darja

Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz

Mnogo slovenskih mamic bi ti lahko pritrdilo: Pri nas je tudi tako! Le, da imajo morda moža, ki jih noče pospremiti v cerkev. Zdi se mi pa, da je tako obnašanje precej nedosledno. Če ima mož svojo ženo rad, ji bo naredil veselje, tudi, če sam misli drugače. Res pa je, da še danes se pri naših moških, očetih, čuti neka hladnost v izkazovanju solidarnosti do žene. Včasih je bilo to nekaj 'normalnega', da so zakonci držali skupaj, danes pa bi morali ob tolikem napredku psihologije, le biti malo bolj 'moderni'. Vem, da moža, ki izkaže pozornost do svoje žene, njegovi prijatelji morda zbadajo, da "ga je žena ovila okrog prsta". Kot, da bi bilo razumevanje med možem in ženo nekaj slabega. Morda pa je vmes precej nevoščljivosti, ki med Slovenci tako bujno uspeva.

Tvoj starejši sin je očitno v dobi pubertete, ko se upira temu, kar hočejo drugi, se osamosvojiti. To ni nič narobe, nasprotno, je znak zdravega razvoja in tudi tu so možne različne stopnje. Zmerjanje, ki ima, kot se zdi, v vaši hiši precej domovinske pravice, ni ravno najbolj primeren način 'protestiranja'. Ko govoriš o svojih načrtih za vzgojo mlajših dveh sinov, boš morala to izkoreniniti. Sicer pa se mi ne zdi, da bi iskanje stika bilo proti 'moderni vzgoji'. Vedno je nujno potreben 'pogovor'. Če nekaj zahtevaš (mašo, verouk), se moraš o tem mirno pogovoriti s svojimi sinovi. Moraš jim povedati, da je tak odnos, ki ga imajo do vere pod vplivom okolja, tudi očeta, zgrešen. Izrazi, da si 'neumna', da je nekaj "dolgočasno za umret", "da samo nakladajo", niso zrastli na 'njegovi njivi'. Tako govorjenje ni 'kritično', pač pa ponavljanje fraz, ki jih je slišal in osvojil. Mar se v cerkvi, pri verouku učijo kaj slabega? Tega ne bo mogel trditi. To, da ne preklinjaš, ne govoriš prostaško, se ne jeziš, je znamenje, da si kulturen. To pa si vsak normalen človek želi. Venddar to ne pride samo od sebe, kot mislijo tvoji stari starši, tudi ne odide kar tako.

Verjamem, da se čutiš v takem okolju osamljena. Zato bi bilo prav, če si najdeš kakšno vrstnico, prijateljico, s katero se boš lahko pogovorila tudi o vzgojnih in verskih vprašanjih. Take osebe gotovo obstajajo tudi v tvojem okolju, morda celo med tvojim sorodstvom. Še nekaj pa je zelo potrebno: da vzameš v roke dobre knjige (in revije), ki ti bodo poglobile vero in tudi razširile tvoje versko obzorje in ti pomagale pri vzgoji sinov. Danes je, hvala Bogu, izbira zelo pestra, za vse okuse. Ko sem bil mlad župnik ni bilo tako. Sodobnih verskih knjig enostavno ni bilo, tudi revij, časopisov ne. Ravno ta zavest, koliko dobre revije in časopisi, knjige, pomagajo vernikom pri njihovi verski in moralni rasti, je botrovalo nastanku Ognjišča, Žepne knjižnice in drugih knjig. Takrat so bile naše naklade (Žepne knjižnice) po 20–30.000 izvodov. Ognjišče, ki je najbolj razširjeni verski tisk pri nas, ima zdaj naklado 45.000. V njem so tudi strani za 'računalnikarje'. Navduši svoje sinove tudi za branje. Mnoge naše knjige so zelo 'napete', primerne tudi za pubertetnike.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Glede 'strogosti' vzgoje, ki jo nameravaš uvesti na mlajše fante, bi bil nekoliko v skrbeh. Res je, da morajo v tvojem domu veljati neka načela, zlasti glede govorjenja (in 'zmerjanja', ki mora izginiti), bi pa bil bolj za načelo: »Več čebel se ujame s kapljico medu, kot s sodom kisa.« Predvsem pa morajo vedeti vsi, tudi mož, da jih imaš rada.

V postnem času nas navajajo naši pridigarji, da se več postimo. To je v redu, ker tudi utrjuje našo voljo. Jaz pa bi dodal to, da v postu preberemo kakšno dobro knjigo. To pa ne sme biti kakšno površno branje, ampak s premislekom. Lahko je to tudi en roman ali življenjepis, sveže duhovne misli, ki nam jih nudi papež Frančišek in jih je zadnje čase veliko na naših prodajnih policah. Naj nas zdržek od telesne hrane pripelje k obilju duhovne hrane.

oče urednik Franc Bole

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh