'Zlati' bralci za 'zlato' Ognjišče

Večkrat sem pri branju Ognjišča brala probleme mladih, ki se pripravljajo na sveti zakon in poročajo o skrbeh, če fant ni ali je manj veren. Zaradi verskega prepričanja sem v življenju mnogo pretrpela. Doma pri starših smo veliko molili. Takrat, nekaj let po drugi svetovni vojni, je bilo zelo hudo, posebno za družine v mestih z več otroki. Večkrat sem bila bolj lačna kot sita in z menoj mlajši bratje in sestre. Hujše kakor lakota, pa je bilo, da smo čutili zaničevanje zaradi obiska pri verouku. Vedno pikre pripombe in posmehovanja od učiteljev in nekaterih sošolcev. V zadnjem letu osnovne šole sem edina v razredu vstala, ko so vprašali, kdo obiskuje verouk. Tako je potekalo tudi v poklicni šoli. Profesor zgodovine je bil najhujši. Še med seboj so zaničevali sodelavca, ker so vedeli, da je veren. Njegovo mesto je bilo v temnem kotu cerkve pod korom. Naša samozavest je bila za dolgo dobo našega življenja zamajana.

Po uspešno končani poklicni šoli ni bilo za nas zaposlitve. Sprejela bi vsako delo, ker je mama postala vdova in za mano so bili še bratje in sestre. Na delavski zbornici nam je uslužbenka zagrozila: »Če ne greste v svet, tukaj nikoli ne boste dobili dela«. Več skupin nas je odšlo v tujino. S težkim srcem sem zapustila našo lepo domovino, ki je tudi šla skozi grozovito trpljenje povojnih let. V tujini sem si želela ustvariti topel slovenski dom, ki bo odprt tudi za druge zakonce, ki iščejo zatočišče. Spoznala sem Slovenca in se kmalu cerkveno poročila. Takoj po poroki mi je prepovedal obiskovati slovenske maše in slovensko govorico. Nemško se je že doma naučil v šolah. Izhajal je iz navidezno krščanske družine.

Sledilo je nadaljevanje. Vero, ki so mi jo starši položili v zibelko, jo živeli in prakticirali, so v tujini dobri, plemeniti slovenski duhovniki bogatili, z nami molili, prepevali slovenske pesmi, zlasti pri šmarnicah, in nam je bilo zelo lepo. Za te duhovne vrednote sem se borila in jih varovala. Zame vera ni neka slavnostna prireditev, ki se je občasno spomnimo. Več kot dvajset let nisem več imela moči. Omagala sem. Ostala na cesti, brez doma, družine, državljanstva, brez strehe nad glavo, brez vsega. Ostala mi je vera in še bolj sem zaupala v Boga. In sočutje do sotrpinov je postalo še močnejše. Pred kratkim sem praznovala 45 let bivanja v tujini. Praznovala sem jih v krogu slovenskih krščanskih družin. Po sveti maši smo šli v župnijsko dvorano s slovenskim duhovnikom. Bilo nam je lepo in toplo pri srcu. Med temi zvestimi kristjani sem našla dom, zavetje, sprejetost in domovino. Hvaležna sem Bogu za vse to.

Pred kratkim sem zvedela, da je moj mož zelo bolan na intenzivnem oddelku. Šla sem ga obiskat in mu povedala, da veliko molim zanj. Odgovoril je: »To je zelo lepo od tebe«.

Moja življenjska pot je prepletena s trnjem in križi. Hvaležna sem Bogu, da morem nositi križ. Doživljam neskončno ljubezen Boga in sočutje do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih. Prepričana sem, da je bila moja pot prava. Hvala vsem, uredniku in bralcem, saj ste večkrat molili zame in mojo družino. Pisala sem vam junija 1981 in ste pismo objavili s podpisom 'žalostna mati'. Moja pot je bila polna trpljenja in sedaj, ko se ko se moje življenje počasi izteka, sem 'srečna mati', saj sem vedno zaupala v Boga in vztrajala. Bog je neskončna ljubezen in je vredno vztrajati. Iz trpljenja raste moč in ljubezen do soljudi. Z božjim blagoslovom prisrčno pozdravljeni.

srečna mati

 

pismo meseca 04 2015S to število obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. Če bi si danes zaželeli kakšno čestitko, bi bila takšna, kot si nam jo poslala ti.

Šel sem pogledat številko Ognjišča, ki jo navajaš, in ponovno prebral tvoje pismo, ki si ga napisala pred 34 leti. Naslov pisma je: "Mož je zahteval, naj ubijem v sebi to drobno bitje". Ti tega nisi storila in tudi za to se lahko danes podpišeš 'srečna mati' .

Opisala si kako je bilo včasih življenje težko, za verne še posebej. Danes je takih materialnih stisk manj, čeprav vemo, da so mnogi, ki so brez dela, lahko v podobnem položaju. Tudi verskega nasprotovanja, kot je bilo takrat, ni več, čeprav se tudi danes mnogi posmehujejo tistim, ki hodijo v cerkev. Če bi se pa vprašali, kaj pričakujem od življenja, bi se znašli brez odgovora. Sama si napisala v prvem pismu: »Vselej, kadar čutim tiho gibanje otroka, me zaboli ob misli, da bi morala ubiti to mlado bitje samo zato, da bo več denarja in za drugi avto in luksuz.« Tvoji cilji so drugačni: »Hvaležna sem Bogu, da smem nositi križ in doživljam neskončno ljubezen do Boga in do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih ...«. Če bi večina ljudi imela take cilje in želje, kako drugačno bi bilo naše življenje že tukaj na zemlji. Če tako gledamo na življenje ali je potem vera brez pomena? Če bi si ob petdesetletnici Ognjišča želeli, da bi naša naklada rastla in ne postopoma padala, želimo zato, da bi lahko ustvarjali tako vzdušje, da bi vrednote, ki jih čutiš ti, postale vrednote čim večjega števila Slovencev. Zato želimo, da bi Ognjišče radi brali, kot je bilo to v času mladosti naše, zdaj 'srečne matere'. Res je, časi so se spremenili. Danes imamo nešteto možnosti zabave, od televizije, interneta, video igric, vsakovrstne glasbe, do instant novic in dnevnikov ..., da zadostimo svoji radovednosti. Kaj pa radovednost, da poglobimo svojo vero, razmišljamo, molimo ...? Mnogo bolj bi nam to napolnilo srce in razum.

Na uredništvu se veselimo te 'zlate' številke Ognjišča. Če pogledamo na 'števec', je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj 'ubogih' na začetku, do najbolj 'bogatih' letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na 'slabem' papirju in dvobarvna, bolj 'bogata', ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za 'zlato Ognjišče'.

urednik oče Franc Bole

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh