Novo leto v molitvi z Jezusom

Sedaj, ko je konec božičnih in novoletnih praznikov in gremo spet na svoja delovna mesta ter gre vse v stare tirnice, sem se tudi jaz usedel, umiril ....
Ognjišče mi je bilo in mi je še vedno vir moči, studenec, h kateremu se zatekam vedno, kadar mi je težko, in tudi, kadar je vse lepo in prav. Ko prebiram pisma drugih, najdem vedno tudi delček sebe. Pišem prvič vsem vam, ki smo si na neki način prijatelji v veri. Rad bi vam posredoval lepoto, ki sva jo doživljala z dekletom na novoletnem romanju v Stuttgartu (pred nekaj leti). Prijavila sva se v Trebnjem, kjer je bilo dovolj mladih, ki so želeli preživeti novo leto z 80.000 mladimi iz vse Evrope. Lep božič sva preživela doma, 27. decembra pa sva se odpravila na pot. Na Brezjah smo imeli vsi Slovenci sveto mašo. Voditelj nam je zaželel srečno pot: iz običajnega negodovanja, melanholije, samoljubja, naj preidemo na pot novega upanja v Kristusu. V avtobusu je bilo mnogo veselja in sproščenosti, po večerni molitvi pa veliko petja. Zjutraj smo prispeli v Stuttgart. Odpeljali smo se v razne župnije, od tam pa k družinam. Vedno sem imel občutek, da so Nemci hladni ljudje, tu pa sem spoznal, da sem se motil. Toplina, ki jo doživiš pri ljudeh, ki jih še nikoli nisi videl, ki ti dajo na razpolago prav vse, ti povedo, da si v tej hiši vedno dobrodošel in so vrata vedno odprta. Sprejetost in odprtost ljudi na železniških in avtobusnih postajah, ki so tu le po službeni dolžnosti, pa prijazni kljub temu, da morajo prepeljati toliko mladine.
Večerna molitev z brati iz Taizéja in mladimi iz vse Evrope ti gre do srca. Čakanje v vrsti za večerjo tudi po eno uro in več brez negodovanja, le s pesmijo. Biti v Nemčiji, ki ima več ver, a vsi hrepenimo le po enem Bogu. In ne nazadnje, doživetje novega leta v molitvi z Jezusom, to mi je pomenilo največ. Žal mi je bilo tistih mladih, ki so bili ta trenutek po zakajenih diskotekah in popivali. Rad bi jim povedal, da so bile cerkve v Stuttgartu to novo leto polne mladih, ki so se veselili z Jezusom, pozneje pa ob kokakoli, piškotih, plesu. Lepo je bilo.
To pismo je morda nekoliko zmedeno, ker imam toliko občutkov v sebi, Rad bi, da bi ga objavili, ker vem, da veliko mladih čuti podobno. To novo leto je bilo zame najlepše v življenju. Hvala ljudem iz Stuttgarta za sprejem, mladim za pričevanje vere.
romarja

pismo meseca 01 2016Božična številka Ognjišča izide pred božičnimi prazniki, da obogati pričakovanje rojstva našega Odrešenika. Zato je seveda razumljivo, da pismo ni bilo napisano za letošnje novo leto, ampak je nastalo pred nekaj leti. Vzdušje teh novoletnih romanj, ki jih organizira Taizé, pa je isto. Letos romajo mladi za novo leto v Valencijo v Španiji.
V današnjih časih smo bolj naklonjeni črnogledosti, kar se tiče mladine in njihove vere. To ni prav krščanski način gledanja in pismo je dokaz, da je to zgrešeno. Tudi sam sem bil v mladosti deležen takega krščanskega sprejema. Kot bogoslovec sem tri mesece počitnic uporabil za potovanje po Franciji. Naš izseljenski duhovnik, ki je bil v Parizu, mi je priskrbel za deset dni stanovanje v francoski prestolnici. Poznal je mlad zakonski par, ki je tisto leto šel na počitnice v Italijo. Pripravljena sta bila pustiti mi svoje stanovanje za čas, ko bom v Parizu. Nismo se videli ne prej, ker sta že odšla, in ne pozneje, ker se še nista vrnila. Napisala sta mi navodila, kako naj zračim stanovanje in uporabljam gospodinjske aparate. Ona je študirala umetnost, zato je imela polno knjig s tega področja, ker mi je prišlo zelo prav za pripravo mojih ogledov. Razmišljal sem, ali bi dobil v Sloveniji tak krščanski par, ki bi mi tako zaupal. Dvomim. Po tem, kar sta vidva napisala, in kar vem iz drugih virov, po svetu le ni tako težko dobiti tako gostoljubnih ljudi. Če pomislim na begunce, ki so šli te mesece skozi Slovenijo, in na toliko prostovoljcev, ki so jim pomagali, mislim, da sem se motil, ko sem mislil, da bi ne dobili takih ljudi tudi pri nas.
Biti odprti za druge! To je končno osnovni Jezusov nauk. Na vprašanje pismouka, katera je prva od vseh zapovedi, je Jezus odgovoril: »Prva je: ... Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12, 29-32). Teoretično nam je to jasno in se s tem tudi strinjamo. Težave pa nastanejo v praksi. Tudi je lažje spolnjevati to zapoved, ko smo z drugimi. Težje postane, ko jo moramo uresničevati v družini, mož z ženo, otroci med seboj, s starši in starimi starši, med prijatelji in sosedi ... Takrat se stvari zapletejo. Medsebojno obtoževanje ali, kot rečemo, ‘kreganje’, je zelo pogosto. Za to najdemo veliko izgovorov: smo živčni, utrujeni, ni primeren dan, vse nam gre narobe. Navadno niso to pravi razlogi za razdor, lepše pa bi bilo, če tega ‘kreganja’ ne bi bilo v hiši. Kdo bi moral prvi popustiti? Tisti, ki bi se prvi spomnil na Jezusovo ‘pravilo’ , “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”. Navadno pa se zlepa nobeden ne spomni ‘prvi’, ampak čaka na ‘drugega’. Prvo pravilo bi moralo biti ‘ne odgovarjaj’. Za kreganje morata biti dva. Če ti odnehaš, ostane samo eden.
Prav božični prazniki so zelo primeren čas, da se vadimo v ljubezni do bližnjega. Če imamo pred očmi, da se je težje premagati v majhnih stvareh, kot v velikih, bomo odstranili vse tiste kamenčke, ki nam zaidejo v čevlje in te, čeprav niso veliki, vseeno lahko odrgnejo do krvi.
Ko se ob koncu leta sprašujemo, kakšno je bilo to leto, moramo priznati, da bi bilo lahko boljše. Tudi mi na Ognjišču delamo ‘inventuro’ in moramo ugotoviti, da so letos naklade časopisa in knjig nižje od lanskih. Sprašujemo se, zakaj? Ne moremo reči, da smo delali manj, da smo bili manj domiselni, pa vendar je tako kot kažejo statistike. Imamo veliko odgovorov na to vprašanje. Ljudje manj berejo, rajši gledajo televizijo, internet, ker branje je napornejše. Ni denarja za verski tisk, verske knjige. Ni časa, ker je delavnik prekratek. Vse to so izgovori, ki se nam zdijo utemeljeni. Pa so res? Morali bi si izprašati vest vsaj na koncu leta, ko navadno pri spovedi ‘nimamo kaj povedati’. Ni to ‘propagandno vprašanje’, da bi nam na uredništvu šlo bolje, ampak da bi vam šlo bolje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče 2016 (01), str. 6

Zajemi vsak dan

Ljubezen ne loči med višjimi in nižjimi, med izobraženimi in neukimi, med bogatimi in revnimi.

(Andrej Gosar)
Sreda, 28. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh