Včasih smo se veliko lepše poslavljali od umrlih

Sem redna naročnica na revijo Ognjišče. Veliko dobrih nasvetov za dušo in telo se najdem v njej.
K pisanju tega pisma me je spodbudilo vprašanje glede ‘klasičnih’ pogrebov, na katere že večina gleda kot na zastarele.
Naj omenim žalosten primer: ko se je letos mojim sosedom ponesrečilo dvajsetletno dekle, se svojci v svoji veliki bolečini niso mogli odločiti za upepelitev. Grobar pa jim je na vso moč težil rekoč, da ne bo kopal jame, češ da so zdaj takšni pogrebi staromodni in nehigienski. Oni pa imajo tu na podeželju velik družinski grob. V mestih in večjih naseljih je seveda upepelitev skoraj nuja. Na podeželju pa imamo velike družinske grobove, za katere tudi plačujemo večjo grobnino. Če si je umrli izgovoril klasični pogreb, se morajo svojci še pogajati z izvajalci pogrebnih storitev za ta tako ‘izvenmodni’ pogreb. Kar pa zadeva higieno – mislim, da mi živi onesnažujemo okolje veliko bolj kot pokojni.

    Mrtvih teles naj bi se ne sežigalo, češ da takrat duša in telo zelo trpita.

Včasih smo se veliko lepše poslavljali od umrlih: hodili smo jih kropit na domove in smo ‘čuli’ pri njih. Zdaj pa skoraj še tople odvlečejo v krematorij. Potem pa pokopljejo tisti pepel, ki ostane od kosti, saj drugo tako in tako zgori – pa še vprašanje je, če je sploh pravi, saj se pomote dogajajo povsod.
Pa še nekaj me vznemirja in prosim za vaše mnenje. Pred kakšnimi štirimi leti sem pred prvim novembrom na radiu Ognjišče poslušala katehezo o tem, kaj se dogaja po smrti z dušo in telesom, in je ‘katehist’ neki poslušalki odgovoril, naj bi se mrtvih teles ne sežigalo, češ da takrat duša in telo zelo trpita.
Zasledila sem tudi, da duhovnikov in redovnikov ne upepeljujejo, razen redkih izjem. Prebrala sem tudi, da smo Slovenci kar med prvimi od vseh evropskih katoliških držav po upepeljevanju umrlih.
Gabrijela

pismo meseca 11 2016Strinjam se s teboj, da smo se včasih dosti lepše poslavljali od umrlih. Na podeželju in manjših krajih so ponekod še ohranili te lepe navade in želim si, da bi jih ne opuščali. Moramo pa se zavedati, da povsod, zlasti v mestih, tega ni mogoče ne zahtevati, še manj pa izvajati. Včasih smo živeli v majhnih in prijaznih hišicah z vrtom, gospodarskim poslopjem, polnih živine, ter kokoši in zajcev, danes se pa stiskamo v stolpnicah, kot v nekakšnih panjih in še sosedov na istem stopnišču prav ne poznamo. Naj se vrnemo na stari način življenja? To je nemogoče, preveč nas je na tem božjem svetu in še več nas bo. Marsikaj se je spremenilo tudi na boljše. Če pomislimo samo na higienske razmere, prehrano, prevoze, zdravstvo, prosti čas … Kdo bi se bil pripravljen vsemu temu odreči? Verjetno malokdo.
Razmere so se spremenile in naša zahtevnost tudi. Srečni smo lahko, da živimo v kulturnem delu Evrope, na tem lepem koščku zemlje, ki ji pravimo Slovenija, in to v drugem tisočletju po Kristusu. S tem ni rečeno, da je vse lepo in prav, kar delamo in kar se nam dogaja. Nasprotno, veliko je slabega in neumestnega, kar bi morali spremeniti, kar moramo spremeniti. Veliko ljudi je v stiski, tudi pri nas, zlasti tisti, ki so brez dela. Koliko pa je še duhovne stiske, osamelih, ostarelih, pomoči potrebnih. Imeti moramo odprte oči tudi zanje, pa večkrat jih zatiskamo, da bi ne videli potreb drugih.

    Božja pravičnost zahteva, da se vsi računi poravnajo, na tem ali onem svetu. Zato katoliška Cerkev uči, da gredo duše, če nimajo vseh računov poravnanih, po smrti v vice, kjer se s trpljenjem očiščujejo.

Če se vrnemo na osnovno vprašanje, ki si ga postavila glede upepeljevanja mrtvih. Delno si že sama odgovorila, da je upepeljevanje v mestih skoraj neizogibno. Cerkev je ravnala modro, da se ni opredelila ne za upepeljevanje ne proti. To kar je govoril katehist na Radio Ognjišče, ki ga navajaš, ne drži. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da bi ob sežiganju telo in duša zelo trpela. Bog je ustvaril dušo in telo. Res je nauk Cerkve, da sta eden od drugega ločena samo za krajši čas, do vesoljne sodbe. Duša spada k telesu in telo k duši. Skupaj sta služila Bogu ali tudi grešila, skupaj morata biti nagrajena ali kaznovana. Táko je logično sklepanje. Božja pravičnost zahteva, da se vsi računi poravnajo, na tem ali onem svetu. Zato katoliška Cerkev uči, da gredo duše, če nimajo vseh računov poravnanih, po smrti v vice, kjer se s trpljenjem očiščujejo. Očiščujemo se sicer že na tem svetu in to je tudi najlažji način očiščevanja duše, še kaj pa bo verjetno ostalo tudi za vice, zato se molitev za rajne tako priporoča.
Če Cerkev ne prepoveduje upepeljevanja, to ne pomeni, da ga zagovarja. Nekaj bolj naravnega se nam zdi, kar je Cerkev delala skozi stoletja, da se telesa rajnih pokopljejo v zemljo, ker so tudi iz zemlje vzeta. To je tudi najbrž razlog, da duhovnikov ne upepelijo in pa seveda prastar običaj Cerkve. To, da se lahko pepel nekega pokojnega zamenja z drugim, se mi ne zdi toliko pomembno, saj nič ne bo uničeno. Na sodni dan bo vsako telo dobilo svojo dušo in vsaka duša svoje telo.
Za nas je v življenju pomembno, da naša duša in telo služita uresničevanju božjih načrtov, da služita opravljanju dobrih del. Kakšna so ta dobra dela, vemo iz evangelija, ker nam je Jezus že vnaprej povedal, kakšen bo naš zadnji izpit, in tudi za vprašanja vemo: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni …« (Mt 25,35-36)
    Našim dragim pokojnim pa ne pomagamo s tem, da prinesemo na grobove množico sveč in rož. Veliko bolj pametno in krščansko bi bilo, če bi dali več za maše ali zmolili kakšen rožni venec več za naše pokojne.

V mesecu novembru se še posebej spominjamo mrtvih. V začetku meseca bodo vsa pokopališča polna ljudi, ki pridejo na grobove svojih rajnih. To je lep običaj in morda ga premalo cenimo. Našim dragim pokojnim pa ne pomagamo s tem, da prinesemo na grobove množico sveč in rož. Veliko bolj pametno in krščansko bi bilo, če bi dali več za maše ali zmolili kakšen rožni venec več za naše pokojne. Darovanje za maše za rajne se na žalost vedno bolj izgublja. Ni večje pomoči, ki jo lahko namenimo našim rajnim kot je mašna daritev. Včasih so v naših župnijah naročali toliko maš za rajne, da jih duhovniki niso mogli sproti opraviti in so pošiljali namene maš (intencije) duhovnikom, ki jih niso imeli. Danes nekateri duhovniki nimajo mašnih namenov niti ‘za sproti’. Daritev svete maše za rajne bi morala zopet dobiti pravo ‘ceno’. Maša ima teološko neskončno vrednost in je ne moremo primerjati nobeni drugi molitvi ali dobremu delu. Duhovniki pri nas ne dobijo nobene redne plače in je za mnoge to najbolj reden dohodek. Včasih so bile na podeželju v navadi za duhovnike dajatve v naravi, ki jim pravimo ‘bira’. Danes tega skoraj ni več. Tudi zavest, da z darovanjem (naročanjem) za maše podpiramo svoje duhovnike in omogočamo njihovo delo, naj bi nas vodila pri tem.
Naši rajni, pokopani tako ali drugače, naj nam pri Bogu izprosijo milosti, ki so nam in njim potrebne za dosego cilja – večne sreče.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh