Vsakokrat, ko gledam slike pohabljenih, lačnih, me pretrese in sprašujem se, le zakaj morajo tako trpeti. Zakaj mora ubogi otročiček, ki ni nikomur nič naredil, stradati in zaman prositi za kos kruha. Zakaj se morajo mnogi že roditi prizadeti ali pohabljeni. Čeprav je trpljenje Kristusov poljub (mati Terezija), se vseeno ne morem sprijazniti s tem dejstvom, ne morem razumeti te neenakosti. Nekdo se rodi zdrav in živi srečno celo življenje, drugemu pa ni z ničemer prizaneseno. Zakaj mora za grehe staršev (mati je jemala kontracepcijske tablete) trpeti otrok? Poznam več takih primerov.
Prav tako tudi ne bom nikoli razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo naš cilj. Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v takem okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, ko so z rojstvom pogojeni, in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere? Ne vem, kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primarnost materije, da ne veruje in je srečna na svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, tako kot meni?
Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so bila meni dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona (in še mnogi) pa bodo leta ali kar celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se vzpenjali k svojemu cilju in, nenazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero sami niso nič krivi? Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremagljive (sprememba navad, odpor staršev...)
Dragi oče, zahvaljujem se vam že, če ste moje pismo prebrali do konca, neizmerno pa bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. Z vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »Tako mora biti,« pa nisem bila zadovoljna.
Dolores

pismo meseca 08 2007aPri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar - svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
To niso pravljice za otroke.
V nas je neka dvojnost, kot pravi sv. Pavel: »V sebi odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 21-23). Če ne bi vedeli za izvirni greh, si ne bi mogli razložiti, kako to: vemo, kaj je prav, pa vendar nas strasti in poželenje silita, da delamo narobe.
Večino trpljenja in gorja povzroči prav greh. Če bi obvladali svoje strasti in bi živeli v miru in slogi, bi ne bilo lačnih otrok, ločenih družin, zapuščenih starčkov, brezposelnih in lačnih. Naš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat...« Za vse hudo in za vse krivice Bog ni nič kriv, krivi smo sami.
So bolezni, pohabljenost, invalidnost, smrt »enake možnosti za vse«?. Tu pa je Bog kriv? Ljudje bi s pravilno uporabo razuma, lahko premagali mnoge bolezni. Če bi farmacevtska industrija ne temeljila na pohlepu velikih multinacionalk po dobičku, bi bilo tudi marsikaj drugače. Glavni krivec za trpljenje je človek sam. Res je, vsi nimamo enakih možnosti na vseh področjih. Vendar za srečo to ni bistveno. Naši predniki so imeli veliko manj materialnih dobrin, manj udobnosti, malo šol, pa so bili najbrž bolj srečni, kot smo mi sedaj, ker so imeli veliko več vere. Tudi danes ni rečeno, da je tisti, ki ima veliko, bodisi intelektualnih zmožnosti ali zdravja in lepote (športniki, pevci, filmski igralci), premoženja, tudi bolj srečen. Poglejmo te afriške otroke na sliki, nimajo skoraj ničesar, kar imajo otroci pri nas, pa kar prekipevajo od veselja.
Glede vere Bog seveda upošteva to, da nekdo ni imel možnosti verske vzgoje. Od nas vseh zahteva plemenitost srca. Vsi imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, po njej se moramo ravnati. To je potrebno za zveličanje. Mislim, da bomo v nebesih zelo začudeni, ko bom med zveličanimi našli tudi take, ki smo jih imeli za »ateiste«. Bog se razodeva po svojih delih in nemogoče je reči: vse to je nastalo samo od sebe, slučajno. In mnogi teologi so prepričani, da bo ob smrti mnogim postalo jasno, česar prej niso razumeli, in se bodo odločili za Boga.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2007, leto 43, št. 8, str. 6-7

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega! V penzion sem prišla nekega sobotnega dne prosit za delo, ker sem bila že kar nekaj let brezposelna mama dveh otrok in žena možu. Potrebovali smo denar za dokončno ureditev naše nove hiše, ki smo jo skupaj z moževimi in mojimi starši neutrudno gradili z največjim veseljem. Naša hiša je potrebovala še eno močno finančno injekcijo. Pa sem se zaposlila v tem penzionu. Takrat, ko sem začela svoje desetletno delo v penzionu, sem si mislila, da bomo še hčerki lažje spravili do kruha.
pismo meseca 08 2017bDelala sem vse, kar si sploh lahko mislite: pomoč v kuhinji, priprava hrane, izdelava sladic, pomivanje posode, pomivanje in čiščenje vsega, kar vidijo oči v velikanski kuhinji, čiščenje tal, čiščenje stekel, likanje, pranje, obešanje perila, pletje, zalivanje rož, razdeljevanje hrane, brisanje prahu, pajčevin, priprav sob za goste, čiščenje okolice itd.
Z možem sva se skoraj odtujila. Zmanjkovalo mi je moči za nova in nova brezštevilna dela. Prva hčerka se je odselila. Pomagala sem ji, da je prišla do diplome in do kruha.
Meni pa se je delo kar kopičilo in kopičilo. Doma je zbolela tašča in vse gospodinjstvo je padlo name. Imela je kap za kapjo. Ni se mogla več dosti boriti. Še zadnje poletje, ki ga je preživela doma, sem jo vozila z vozičkom na dolge sprehode in ji lepšala njeno zadnje poletje, čeprav sem bila zelo utrujena. Večkrat sem vstajala ob 3.30 in šla spat ob 22.30. Potem nekega dne nisem zmogla več. Preveč je bilo vsega. Izpregla sem vajeti in svoj težki voz in obstala. Denar ni vse, več je družina!
Nuša

Poletni meseci nam kar sami od sebe ponujajo premislek o pomenu dela in počitka. Prav tako nam odličen premislek ponuja tudi vaše pismo, ki govori o boleči življenjski izkušnji. Vsekakor je delo velika vrednota. Kot kristjani smo ga dolžni odgovorno opravljati. Ne more reči, da je kristjan tisti, ki ni vesten pri delu. Z delom si služimo vsakdanji kruh, ne smemo pa pozabiti, da z delom sodelujemo s Stvarnikom, ki je na neki način ‘delal’, ko je ustvarjal vesolje, naš planet in vse, kar je na njem. Vsako delu je častno in vsako delo, ki ga združujemo z Bogom ali mu ga posvetimo, lahko postane način približevanja Bogu.
Toda vi ste opozorili še na en vidik dela, ki preti naši družbi: da postanemo sužnji dela, deloholiki in da zaradi pretiranega dela zanemarjamo sebe, svoje zdravje, medsebojne odnose in Boga. Taka je tudi vaša izkušnja: delali ste, garali, malo spali, se žrtvovali za družino, za otroke itd, zanemarili pa medsebojne odnose in sebe
pismo meseca 08 2017aŽal niste edini. Kolikokrat ljudje ravnajo podobno in, žal, ko je prepozno, spoznajo, da so ravnali narobe. Odločijo se, da bodo zidali hišo ter vse svoje moči usmerijo v to. Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci. Toliko časa in moči so posvetili delu in zidanju hiše, da so zanemarili medsebojne odnose. Odtujita se zakonca, odtujijo se otroci in starši ... Tukaj vidimo, kako važno sporočilo ima krščanstvo, ko poudarja praznovanje nedelje kot Gospodovega dne. Tisti dan ne delamo, ampak ga posvetimo Bogu. Kako? Da gremo k maši. Bogu pa ga posvetimo tudi s tem, da ga posvetimo svojim najbližjim. Zlasti sozakoncu in družini. Na to resnico smo danes zelo pozabili in veliko družin zato zaide v vedno večje težave in doživlja hude krize. Lepo je, če si družina vzame čas zase in gre skupaj na počitnice, a če se celo leto ne trudi za medsebojne odnose, počitnice stvari ne bodo rešile. Nasprotno, znajo biti pravo mučenje, ko morajo cele dneve preživeti skupaj ljudje, ki so si med seboj tujci. Nekateri se zato z dopusta vračajo bolj utrujeni kot so šli tja. Nedelje tudi ne ‘posvečujemo’ tako, da gremo v ogromna nakupovalna središča in tešimo svoje potrošniške strasti. Ne, s takimi nedeljskimi nakupi ne bomo reševali družinskih in zakonskih odnosov. Kot kristjani vemo, da zakonca in družine zlepa nič ne poveže tako kot prav skupni obisk maše in skupna molitev, ki pa je izginila iz večine družin. Kako greši naša družba, ko zahteva ob nedeljah odprte trgovine. V njih so večinoma zaposlene ženske, med njimi številne matere, ki morajo biti tudi ob nedeljah, ko bi bila lahko družina skupaj, odsotne. Koliko časa še bomo potrebovali, da bomo razumeli, kako pogubno je tako ravnanje. Vaše pismo je lep dokaz za to!.

    Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci.

V pismu govorite o svojem delu, pravzaprav garanju in poraznih posledicah, ki ga je to pustilo v vas in v vaši družini. Sami ste spoznali, da ste se preveč posvečali delu, premalo pa odnosom. Zdi se skoraj nemogoče, da bi lahko združili delo in skrb za odnose. Pa vendar se da. Pišete, kako ste vi delali za svoje otroke, kako ste jim omogočili, da so doštudirali, se naselili v novo stanovanje. Lepa je ta skrb matere. Omenjate, kako ste sami skrbeli za taščo in za hišna dela. Toda zakaj ne bi v skrb za taščo in pospravljanje doma vključili tudi otrok? Saj se morajo tudi oni naučiti odgovornega in vestnega dela. Zakaj jim ne bi rekli, da pač vi morate iti v službo, oni pa naj pospravijo doma in naj vam pomagajo pri negi tašče? Če je otrokom vse dano, prineseno na pladnju, tega velikokrat ne znajo ceniti. So primeri, ko starši otrokom že vnaprej zgradijo stanovanje v lastni hiši. Otroci pri tem ne sodelujejo in zgodi se, da se v tisto stanovanje potem ne vselijo. Tudi zakonca se lahko pogovorita in si razdelita delo. Morda bodo primeri, da bo mož zaradi službe in tudi zaslužka – saj z delom služi kruh družini – moral biti veliko odsoten, žena pa se bo zaradi tega bolj posvečala domu in skrbi za družino. Morda bo kje tudi nasprotno, da bo žena veliko odsotna zaradi službe in bo mož moral prevzeti skrb za družino. Če se dogovorita in če znata to pravilno predstaviti otrokom, potem ne bodo, kljub odsotnosti enega od staršev, bistveno trpeli medsebojni odnosi.
Duhovniki v brevirju večkrat molimo 89. psalm, v katerem prosimo, naj Gospod podpira delo naših rok in blagoslavlja naša opravila. Tudi mi ne pozabimo vedno znova klicati blagoslova na svoje delo. Tudi zato, da bi nas delo ne odtujilo bližnjim in da ne bi postali sužnji (nedeljskega) dela, ampak bi svoje delo opravljali v povezanosti z Bogom ter se z njim posvečevali.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 8, str. 6-7

Od vseh dolžnosti, ki pridejo čez dan, lahko spet vsaj nekajkrat na teden odidem na goro nad mestom. Od vznožja do vrha in nazaj potrebujem slabo uro. Pot mi pomeni moj čas, mir, razmišljanje, krepitev duha in telesa. Opazujem naravo v vseh letnih časih, v vsej njeni lepoti, raznolikosti in bogastvu.
Odidem po mehki stezi med mladimi iglavci, do uhojene kamnite poti po pobočju gore. V dolini je skoraj mrak, tu pa me še božajo zlati sončni žarki. Slišim žuborenje studenca v globeli in zadnje speve ptic. Opazujem raznovrstnost trave, grmovje, cvetlice in njihovo razkošje barv in oblik. Dan se počasi umirja. Pridem skoraj pod vrh gore. Tu na razpotju, kjer vodi pot po koreninah strmo na vrh ali pa daleč okoli, počasi – skoraj lahkotno, do vrha, je v duplino mogočnega starega drevesa nekdo postavil podobo angelov.
Kraj za počitek, razmislek, odločitev?
Vem, da nekoč nisem zmogla tiste strme poti. Teža bremen, ki mi jih je naložilo življenje, je bila prevelika, da bi si izbrala krajšo in zahtevnejšo pot. Odšla sem daleč okoli, se odpočila ob lepem razgledu na mesto in zeleno reko, ki teče mimo njega, in vseeno dosegla vrh. Pogostokrat pa sem gor niti nisem mogla ali zmogla.
Danes se spet odpravim strmo po koreninah, ki iščejo oporo in svoj življenjski sok med kamenjem, više tudi med skalovjem. Drevje je vedno redkejše in trdnejše, sem ter tja zadeto od strel, a živi in raste naprej. Malo pod vrhom se pot zravna, in ko pridem na cilj, si že oddahnem. Kratek postanek, nato pa hitro nazaj, domov do tistih, ki me čakajo in potrebujejo.
Ko se vračam, razmišljam, da je pot na goro lahko podoba naše življenjske poti. Utrujeni od številnih dogodkov se moramo včasih ustaviti in najti počitek ali izbrati lažjo pot. Prihajamo na razpotja, kjer se moramo odločiti. Ali se odločimo prav, ali se precenimo in ne zmoremo? Znamo sprejeti nemoč, ovire, zmote, počakati ali se celo vrniti ter znova poskusiti? Ali vemo, da moramo doseči vrh in končati pot, ki nam je bila ponujena in dana? In višje ko gremo, težavnejša je pot.
Včasih smo kot korenine, ki iščejo oporo in pest zemlje in nemalokrat ranjeni kot viharniki kljubujemo globokim ranam in silnim preizkušnjam.
Vse v življenju ima svoj namen, svoj smisel in svoj pomen. Naša dolžnost pa je, da dano sprejmemo, razumemo in izpeljemo do cilja - vrha, ker nam je za vse nekdo odmeril in dal čas, moč in pogum.
Metka

pismo meseca 07 2010Poletni meseci so tu. Meseci dopustov, počitnic, prostega časa. Izposodil sem si tvoje »pismo«, ki je bolj literarni sestavek, kot pismo z vprašanji, kot podlago za razmišljanje o tem, kako se ne zavedamo lepot, ki so pred našimi očmi, ker se enostavno ne znamo ustaviti in opazovati. Moram priznati, da sem tudi sam med tistimi, ki se ne privoščijo sprehoda v naravo z izgovorom »nimam časa«. Morda je vzrok temu tudi nekaj pomanjkanja daru za občudovanje. Čeprav nisem tako umetniško navdahnjen kot ti, mi velikokrat pridejo na misel besede psalmista: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139, 14).
Velikokrat sem slišal, posebno mlade, po prvem navdušenju, da so prišle počitnice, da se dolgočasijo, da nimajo kaj delati, da nimajo prave družbe, da se ne vedo kam dati. In se premikajo kot sence od naslonjača pred televizorjem, do kavča in mize s športnimi časopisi ali z rumenim tiskom. Res je škoda dragocenega časa, če ne vedo, kako ga uporabiti. Še slabše pa je, da visijo za šankom in se nacejajo z alkoholom. Tvoji napotki bodo morda koga pritegnili, da bi te posnemal. Ne bi bilo slabo! To bi pomagalo razmišljati ali po latinsko meditirati. Hvala Bogu, v tem času mnogi gredo na duhovne vaje, tiste ta prave, s premišljevanji in tišino, ali pa bolj lahke, zlasti za mlade, to so »srečanja« raznih vrst. Družina, Ognjišče in drugi verski časopisi imajo obilico oglasov z takimi ponudbami. Tudi na internetu ni težko najti kaj primernega. Lepo je, če si že vnaprej naredimo načrt, kako bi lahko najkoristneje porabili čas dopustov in počitnic. Prav na teh srečanjih se boste lahko naučili gledati božje stvarstvo »z novimi očmi«. Treba se je odpočiti, spremeniti običajen ritem življenja, vendar vse to lahko naredimo, ne da bi zapravljali čas ali lenarili.
Včasih je bilo bolj težko »napolniti« prosti čas in tudi ga ni bilo tako veliko. Potem je Gutenberg izumil tisk (premične črke) in svet se je napolnil s knjigami, časopisi, tiskom. Danes je poplava tiska, dobrega in slabega, za nekaj drobiža. Veliko tega tiska je neprebranega. Pa vendar, koliko je zanimivega in koristnega. V počitnicah je več časa za to. Seveda je treba izbirati, kot izbiramo hrano. Lahko se hraniš zdravo, ali ješ samo to, kar ti bolj prija in si boš pokvaril prebavo. Imamo razum za to, da znamo izbirati. Menda 40% Slovencev prebere samo eno knjigo na leto, ne bodi med njimi tudi ti. Zlasti pa ne bodi med temi, ki berejo karkoli. Ali ne bi bilo koristno, da si narediš sezam knjig, ki jih boš prebral v počitnicah ali na dopustu? Koristno izbiro ti nudi tudi ta številka Ognjišča. Naše knjige so poceni, da cena ne bi bila ovira za tvoje branje. Lepo pa bi bilo, če bi si sam ustvaril »svojo« knjižnico.
Sovražnik branja je »gledanje«. Pa tudi na televiziji lahko najdemo zelo koristne stvari. Čudovite nadaljevanke za spoznavanja našega sveta, zgodovinske, arheološke, umetnostne, znanstvene oddaje. Potrebno je samo to, da vnaprej pregledaš sporede in si zapišeš, kaj boš gledal. Da o internetu in DVD-jih ne govorimo. Če se boš tako izobrazil, boš tudi vedel kaj govoriti v družbi, službi, šoli. Temu se pravi imeti široko izobrazbo.
To je nekaj pobud, ki so mi prišle na pamet ob branju Metkinega pisma. Če ti je od tega kaj všeč, poskusi, bom vesel, prav tako tudi Metka in tisti, ki so ti blizu.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 7, str. 6-7

Oglašam se vam, čeprav dvomim, da boste moje pismo objavili. Zakaj? Zato ker v marsičem ne morem soglašati z načeli katoliške Cerkve. In v čem je moj problem? Ja, več jih je, eden od najbolj perečih v zadnjem času pa je ta, da sem že kar nekaj let ločena (civilno) – se pravi sama z dvema otrokoma, ker si je mož ustvaril drugo družino. Pa ni problem samo v tem, da sem ločena, problem je v tem, da v današnjem času enostarševske družine težko preživijo tako v duhovnem kakor tudi v materialnem smislu. Pri tem mislim predvsem na mame samohranilke, kakršna sem tudi sama, kjer je vloga očeta samo na papirju in v plačilu minimalne preživnine za otroka. Kljub visokošolski izobrazbi delam za nizko plačo. Res je, da bivši mož plačuje majhno preživnino in res je tudi, da dobim otroški dodatek, pa vendar se vsega skupaj ne nabere za eno pošteno plačo – vsaj 1.000 €. Potem je potrebno s tem denarjem pokriti osnovne stroške, kar ostane, je enostavno samo za hrano in kakšen kos oblačila. Res je, da obstajajo razne organizacije, ki nudijo hrano, oblačila (Karitas, Rdeči križ ...), ampak jaz preprosto ne morem iti prosit. Ko pomislim na to, si vedno rečem, kakšna mama pa sem, če ne morem sama preživeti svojih otrok, po drugi strani pa mi srce krvavi, ko si nihče izmed nas ne more nič privoščiti ... Začarani krog! Po drugi strani katoliška Cerkev priporoča oz. propagira, kako naj bodo mame doma z otroki, kako je to dobro zanje. Kako naj si to privoščim? Tudi jaz bi bila rada doma z otroki, ne pa da delam cele dneve – najprej v službi, potem pa se še izobražujem ob delu, da bi nam vsaj nekoč bilo malo lepše ... Tako mi največkrat zmanjkuje časa za pogovor z otroki, za druženje z njimi, za ... Sedaj se približuje čas dopustov: kako naj si ga privoščimo? »Normalne« družine, ki imajo po tri ali več otrok, dobijo regres za dopust v enkratnem znesku – kdo ga da pa nam mamam samohranilkam?
Ob vsem tem premišljevanju in vsakdanji skrbi za preživetje mi je že večkrat »padlo« na pamet, da bi bilo lepo imeti nekoga ob sebi – za druženje, za prijateljstvo, za delitev veselja in skrbi – pa mi katoliška Cerkev tudi to prepoveduje s svojim zelo ortodoksnim pogledom na svet – češ, kar je Bog združil, tega naj človek ne loči. Nisem ne vem kako verna, pa vendarle upoštevam ta nasvet, čeprav si zraven velikokrat mislim, da v končni fazi bolj velja rek: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Morda bo res najboljše, da si najdem prijatelja (čeprav ima pri tem pomembno vlogo srce), da z njim delim dobro in hudo, pa tudi stroške, kajti prepričana sem, da se bodo z delitvijo stroškov, zmanjšale tudi skrbi – vsaj kar se tiče preživetja iz meseca v mesec. Po drugi strani pa se že vnaprej bojim obsojanja nekaterih ljudi in tudi ne vidim več smisla, zakaj bi še hodila k maši – kajti če imaš (oz. ko imaš) prijatelja, menda ne smeš več k obhajilu – s čimer te katoliška Cerkev spet izloči iz svoje sredine oz. ti jasno in glasno pokaže, da ne delaš prav ... Najboljše bo, da se več ne zmenim ne za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo potem kaj lažje. Mogoče? Ali pa tudi ne!
Andreja

pismo meseca 07 2009Tvoji dvomi, ali bom tvoje pismo objavil, niso bili utemeljeni. Morda si tako mislila zato, ker si kritična do Cerkve in njenega nauka. Jasno je, da tvoji nazori niso takšni, kot jih zastopa katoliška Cerkev. Vprašanje je samo, ali so utemeljeni ali ne. Drugi vatikanski cerkveni zbor je postavil kot osnovo za merilo naših dejanj človekovo vest. Mora pa biti ta vest oblikovana po možnostih, ki jih ima posamezen človek. Drugače je oblikovana vest kristjanov, ki imamo Sveto pismo, zlasti Jezusov nauk in nauk Cerkve, drugače je oblikovana vest nekega muslimana, spet drugače vest pripadnika kakšnega afriškega plemena ... Vsi pa imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, kaj moramo narediti in česa ne smemo. Med ljudmi, ki se nimajo za verne, imamo veliko plemenitih duš, ki se žrtvujejo za svoje družine, za bližnjega. Podzavestno verujejo v Boga, ki bo poplačal njihova dobra dejanja in kaznovali slaba. Sveto pismo uči, kaj je osnova za naše zveličanje: »Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Če to velja za vsakega človeka, koliko bolj za kristjana, ki je po veri poučen. Ne moreš potem reči: »Najboljše bo, da se več ne zmenim za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo po tem kaj lažje« Prav si končala z vprašajem: »Mogoče? Ali pa tudi ne!«.
Tvoje pismo preveva mišljenje, ki je, žal, danes prevladujoče: da je važno to, kako boš čim mirneje preživel teh sedemdeset ali osemdeset let svojega življenja na tem svetu, drugo pa ni važno. Ti vero v Boga imaš, le da si nedosledna. Tako kot tvoja okolica misliš, da je važno samo tisto, kar boš »užila« na tem svetu. Prav v tej luči te skrbi za tvoje otroke. To se že na tem svetu izkaže kot velika prevara. Če je tako, potem, bomo rekli, ni nič narobe, da te je tvoj bivši mož zamenjal za svojo novo ljubezen. Krivica, ki jo je naredil tebi in tvojim otrokom, ni važna, važno je, kako se ima lepo sedaj, tudi če so drugi zaradi tega nesrečni. Misliš, da se imate ti in tvoji otroci lahko lepo, samo če imaš ti več kot tisoč evrov vsak mesec v žepu, da si lahko »privoščite« najnujnejše? Si res prepričana, da je samo to potrebno, da boš srečna ti in tvoja otroka? Danes, ko toliko ljudi izgublja službo, morda celo oba zakonca, in ne vedo, kako bodo preživeli, pa ne obupajo, se jim tvojih tisoč evrov zdi pravo bogastvo.
Mislim, da ne razmišljaš v pravo smer. Jezus je dobro vedel, kaj zahteva od nas, ko je rekel : »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči«. Ali res misliš, da so danes, ko se pri nas loči tretjina parov, ljudje bolj srečni, kot takrat, ko so znali potrpeti drug z drugim in niti milili niso na ločitev, ker so verjeli v trdnost družine. Tudi na »tem svetu« se računica: »samo, da je enim lepo«, ne izide. To si sama okusila na lastni koži. Še vedno misliš, da je dovolj imeti tisoč evrov dohodkov, da ste srečni? Ne iščeš morda sreče na napačnem kraju? Tudi če si ločena, ne pomeni, da ti ni treba iti ob nedeljah k maši. Še bolj si je potrebna! Cerkev ne »izloči iz svoje sredine« niti civilno poročenih, kaj šele tebe, ki si sicer ločena brez svoje krivde, nisi pa sprejela »prijatelja«, o katerem razmišljaš, in kar ti Cerkev odsvetuje. Načela Cerkve so razlaga Jezusovega nauka. On je poznal človeka do globine. Vedel je, kaj zahteva od nas, da bi bili srečni na tem svetu. In da se ta sreča ne bi končala tu. Se ti ne zdi, da bi morala malo premisliti, kdo ima prav: Jezus ali ti.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 6-7

Moje ime je Anica, stara sem 47 let. Pišem vam v zvezi z belogardisti ali domobranci. Vedno znova opažam, kako imajo članki v Ognjišču, še bolj pa v Družini, en boleč, poseben prizvok s to tematiko.
Veliko se je delalo na spravi, vendar to še ni pomirjeno. Manjka še en košček v mozaiku: da bi Cerkev sprejela svoj delež odgovornosti za to. Da bi priznala, da je nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni in posledicam. Tu je navzoča slaba vest Cerkve, ki se je morala zavedati, sprejeti odgovornost in božje in človeško odpuščanje. Cerkev se čuti so-odgovorna za po vojni pobite žrtve. Mislim, da gre za Cerkev na Notranjskem, na Primorskem belogardizma in domobranstva ni bilo. Duhovniki so bili proti fašistom. Tudi ne na Štajerskem.
Nikoli se ne spomnim, da bi se Cerkev opravičila, ker je nagovarjala k sodelovanju z okupatorjem in proti partizanom.
Spominjam se pisma Bogdana Žorža, objavljenega na to temo v Ognjišču. Pred kratkim sem brala Balantičev življenjepis: Pozni november za pesnika.
Vam in reviji želim vse dobro
Anica

pismo meseca 07 2017Dalj časa sem okleval, ali naj vaše pismo objavim ali ne. Zakaj? Zato ker se zavedam, da zmore tema, o kateri pišete, izredno skregati Slovence na narodni in na osebni ravni. Zakaj sem ga potem le objavil? Prvič zato, ker je napisano spoštljivo, brez žaljenja in ker kaže, da skušate vendarle iskati resnico, kar je ključno pri tej zadevi.
Ne morem se sistematično lotiti problema, ampak bom skušal odgovoriti na vaše trditve. Najprej s pisanjem v Ognjišču. Ne vem, kdaj smo v naši reviji tako pisali o domobrancih, da bi pisali z ‘bolečim prizvokom’, kakor pravite. Olajšali bi mi delo, če bi navedli, za kateri članek gre. Prejel sem že kakšen telefonski klic, ki je očital, da poveličujemo domobranstvo. Na vprašanje, v katerem članku je bilo to, pa odgovora nisem dobil. Ljudje prevečkrat nekritično povzemajo pavšalne trditve, ki jih ponavljajo zlasti dominantni mediji in nekateri zgodovinarji.
Strinjam se, da v Sloveniji še ni prišlo do sprave. Ne morem pa se strinjati, da se Cerkev ni opravičila in da ni prevzela dela svoje odgovornosti. Obstaja celo knjiga Resnici na ljubo, v kateri so zbrane izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Že naslov pove, da so se podobni očitki pojavljali tudi v preteklosti, a da je resnici na ljubo treba reči, da so take izjave bile. Prvi dve že leta 1945, v eni piše: “obžalujemo, da so take in podobne napake (zanemarjanje patriotičnih dolžnosti) v usodni dobi okupacije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani”. Zelo odmevna je bila pridiga ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika na veliki četrtek leta 1977. V njej je najprej kot kristjan odpustil krivice – in to on, ki je po vojni popolnoma nedolžen preživel več let v zaporu in naj bi ga po pričevanjih mučil sam Mitja Ribičič – ter prosil odpuščanja za krivice, ki smo jih storili kristjani. To njegovo pridigo so leta 1995 ob 50-letnici konca druge svetovne vojne navajali v svoji izjavi tudi slovenski škofje. Tudi oni se še enkrat opravičujejo in zagotavljajo odpuščanje za krivice, ki smo jih pretrpeli kristjani.
Torej se je Cerkev v Sloveniji večkrat opravičila za dejanja svojih članov med vojno. Zelo bi pospešilo proces sprave, če bi se tudi drugi opravičili nam kristjanom za medvojno in povojno preganjanje. Lahko bi to naredil predsednik republike, kot predstavnik države, ki je omogočala to krvavo preganjanje, lahko stranka SD kot naslednica stranke, ki si je prisvojila vso oblast in preganjala verne, lahko Zveza borcev kot naslednica vojaških enot, ki so z orožjem izvrševali poboje ... . Lahko bi se opravičili predstavniki medijev, šolstva in številnih drugih organizacij, ki so sodelovali pri preganjanju kristjanov. V Cerkvi, zlasti v sedanjem papežu imajo lep zgled, kako se prosi odpuščanja za storjene krivice in tako omogoča sožitje in spravo.
Nikoli sicer še nisem zasledil dokumenta, ki bi govoril, da je Cerkev, oziroma kot vi pravilno ‘specifizirate’ ljubljanska škofija “nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni”. V že omenjeni izjavi so škofje leta 1995 navedli nekaj pogojev za spravo. Prvi je ta, da mrtve dostojno pokopljemo, kar se pri nas še ni zgodilo. Drugi je, da iščemo resnico o dogodkih. Ob tem se bom še ustavil ob koncu, tretji pa je, da jasno ugotavljamo vzročne povezave in vplive na usodne dogodke. In morda je v teh besedah škofov odgovor tudi na vašo trditev. Najprej je revolucionarna stran pobila veliko nedolžnih ljudi, med njimi kaplane, župnike, učitelje, kmečke gospodarje in župane. Da bi se ljudje zavarovali pred divjim pobijanjem, so ustanovili vaške straže. Seveda se tu pojavlja očitek, da so vaški stražarji vzeli orožje od okupatorjev za obrambo svojega življenja. Kako prav imajo škofje, ko naglašajo, da moramo videti vzroke določenih zapletenih dejanj.
Napisali ste, da domobranstva na Primorskem in Štajerskem ni bilo. Res je, primorski duhovniki so bili proti fašizmu, a bili so tudi proti komunizmu. Za svojo pokončno držo so primorski duhovniki prejeli ‘lepo nagrado’. Povojna komunistična oblast jih je preganjala, veliko jih je zaprla, nekaj ubila. Simbol tega upora proti fašizmu je mučenec Filip Terčelj, ki je zbežal s Primorske, da si je pred fašisti rešil življenje, po vojni so ga komunisti na skrivnem ubili! Tudi glede Štajerske imate prav. A naj navedem pričevanje, ki se me je zelo dotaknilo. Duhovnik Franc Puncer je bil v taborišču Dachau. Ko je prišel domov, ga je komunistična tajna policija stalno zasliševala. Po nekem dolgem in napornem zaslišanju, se mu je iz prsi oglasil vzdih: Lažje je bilo v Dachau prenašati uničevalno taborišče kot stalna zaslišanja na OZNI! Omenjeni primeri in številni drugi kažejo, da je šlo povojni oblasti za to, da izkorenini vero v Boga, ne glede, kako se je kdo obnašal med vojno.
Za spravo je pomembna resnica, so zapisali škofje. Upam, da se oba strinjava s to trditvijo. Iskati resnico, tudi ko je ta neprijetna za nas. V Sloveniji se bomo morali še veliko truditi za ta ideal. Bliže ko bomo Kristusu, ki je zase rekel, da je resnica, in ki je zatrdil, da nas bo resnica osvobodila, bliže bomo tudi spravi.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 7, str. 6-7

Spoštovani oče urednik, Franc Bole. Že pred časom ste v Pismu meseca odgovorili zakoncema, ki sta se pritoževala glede otrok. Ne strinjam se niti z njima, niti z vašim odgovorom. Najprej odgovor staršem: starši imajo svoje otroke radi, otroci so Božji dar in jih nimamo zato, da bi nam pomagali, ampak preprosto zato, ker jih imamo radi.
Če nam hočejo kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati. Svoje otroke sprejemamo brezpogojno in ne pričakujemo nič v zameno. Ljudje imamo velika pričakovanja in smo potem razočarani, ampak smo za to sami krivi, ker preveč pričakujemo. Če ne bi pričakovali, nas ne bi bolelo. Starša navajata, da sta delala cele dneve in sta zgradila dom. Ampak v to jih je vabila sama ljubezen do lastnih otrok. Resda so v prejšnjih časih otroci skrbeli za starše na domu, ampak avtomatično, ker so mislili, da morajo to početi, ker je pač tako v življenju. Čutili so notranjo stisko in so morali mnogi prehitro odrasti in privzeti breme odgovornosti. Ves čas so bili v skrbeh, kako bodo morda tudi materialno preživeli svoje starše. Imeli so slabo vest, ko se vedeli, da starši nekaj pričakujejo od njih v zameno. To je že daj – dam, kar pa ni dobro.
Če otroci vedo, da njihovi starši nič ne pričakujejo od njih, se življenje obojih bistveno poenostavi in je bolj sproščeno. Starši jih sprejmimo take, kot so, in jih ljubimo z vsem svojim srcem in so za nas nenadomestljivi in edinstveni. V nadaljevanju pisma mama navaja, da z možem z veseljem pazita na vnuke in da morata biti vedno na razpolago. Otroci pa ne morejo zanju skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati. Starša, oziroma mama, v isti sapi pove, da z veseljem popazita vnuke, ker jih preprosto imajo radi. Starša v zameno pričakujeta, da jim lastni otroci pomagajo tudi denarno.
Vi, oče urednik, ste še bolj rigorozni in greste v še večjo skrajnost: »To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za lepšo hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... mar oni niso dolžni ničesar vračati?« Kaj naj vračajo? Sama pričakovanja in razočaranja na strani staršev. Svoje otroke ljubimo tudi če nas oni morda odrivajo od sebe. Vedno morajo čutiti,
da so zaželeni, sprejeti, ljubljeni ... Ali nam kaj nudijo, pomagajo, ali ne, ni pomembno.
Pomembni so nam otroci, saj so, kot sem že zapisala, Božji dar. Gospa navaja, da se tudi sin, ki je doma, brani tega, da je to zanj breme. Sin gotovo čuti stisko in ve, da pač ni kos nalogi, ki je pred njim. In tako je tudi prav. Starša bi to morala sprejeti iz ljubezni do sina. Tudi če gresta v dom, je tako prav in če otroci ne prispevajo nič denarja. Važno je, da svojih otrok ne izkoriščamo in nismo finančno odvisni od njih, če se le da. Bolj pomembno je, da je otrok sit, tudi če je mama lačna. Ni večjega bogastva za otroka, kakor da čuti, da je sprejet in zaželen, ne glede na njegove morebitne pomanjkljivosti. Tak otrok je preprosto srečen. Starševska ljubezen je za otroka najboljša popotnica v življenje.
Otroci niso naša last, so nam samo posojeni. So samostojna bitja, pustimo jim živeti tako, kot sami želijo, ne silimo jih v nekaj, česar sami ne želijo. Preprosto jih imejmo radi!
Zvesta bralka

pismo meseca 06 2017Vaše pismo se nanaša še na pismo, na katero je odgovarjal urednik Franc Bole in bom za lažje razumevanje povzel pismo staršev in urednikov odgovor. Starši – v njunem imenu je pismo napisala mama – v pismu pravijo, kako so se žrtvovali za otroke, sedaj pa čutijo, da otrokom ni veliko do očeta in matere. Čeprav so vsi otroci v službah in niso revni, se izgovarjajo, da ne bi mogli skrbeti zanju, če bi obnemogla. Sta pa oba že v letih in ju tako obnašanje otrok boli, tudi zato, ker sta onadva skrbela za svoje starše, ko so obnemogli.
Urednik, ki je še pred pol leta odgovarjal na pisma, je v svojem odgovoru napisal, da je res, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke, da na primer stari starši tudi varujejo svoje vnuke (konkretno tudi pisca omenjenega pisma), da pa so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše. Z njegovo trditvijo se strinjam tudi jaz. Lahko sicer oporekate kakšni urednikovi formulaciji, a osnovna misel, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona, ki ga ima človeštvo, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Zanimivo, da je to edina božja zapoved z obljubo blagostanja in posredno tudi z obljubo ‘grožnje’, da otroci, ki ne spoštujejo svojih staršev, nimajo sreče v življenju. Spoštovanje staršev se po božji zapovedi ne omeji samo na to, da jih ubogamo in poslušamo, dokler smo otroci. Spoštovanje in ljubezen velja tudi pozneje, ko odrastemo.
Seveda ta zapoved obvezuje tudi starše, da spoštujejo svoje otroke in skrbijo zanje, toda starša, ki sta napisala pismo, sta to izpolnjevala, saj sta vzgajala otroke, jim zgradila dom, pomagala do poklica in jim še stojita ob strani ...
Z večino trditev iz vašega pisma, kako morajo starši ljubiti svoje otroke in iz te ljubezni zanje vse narediti, se je mogoče strinjati. Kdo pa se ne bi strinjal, da morajo starši ljubiti otroke? Toda ljubezen ni slepa in ne razvaja. Ljubezen vidi dlje in več, zato ve, da mora otroke tudi vzgajati, da ne sme otrokom vsega dopustiti, da je treba od otrok tudi kaj zahtevati. Slabo doto bi dali otrokom tisti starši, ki bi jim vse dovolili, od njih pa ne zahtevali nič. Vaše besede bi kdo lahko tudi tako razumel. Otroci, ki bi bili deležni tako popustljive vzgoje, bi v življenju ne uspeli ali malo dosegli, ker ne bi bili vajeni napora in reda.

    Zahteva, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona iz četrte božje zapovedi.

Vi zagovarjate, da morajo starši ljubiti svoje otroke. Trditev, s katero se popolnoma strinjam. Toda če so bili otroci deležni tolike ljubezni, ali je ne bodo tudi oni vračali? Zakaj bi bili odvezani od ljubezni do staršev? Evangelij nas uči, da se ljubezen izkazuje v konkretnih dejanjih: da damo lačnemu jesti, žejnemu piti, da popotnika sprejmemo in bolnega obiščemo. In če zboli kdo od naših staršev ali če obnemore in si ne more sam vzeti hrane? Zakaj bi se tukaj ljubezen nehala? Soglasno učenje Cerkve je, da smo staršem prvim za Bogom dolžni izkazovati ljubezen. Ne vidim nič slabega v trditvah očeta urednika, ko meni, da je otrok sebičen, če je brezbrižen do stiske staršev.
Seveda se danes postavlja veliko vprašanje, ali zmorejo vsi otroci poskrbeti doma za svoje starše, ko obnemorejo. Če imajo službe, potem najmanj osem ur ne morejo skrbeti zanje. Huje bolan človek pa potrebuje stalno oskrbo. V tem primeru je dom za starejše, v katerem so starši deležni stalne in njim primerne oskrbe, nujen. To pa ne obvezuje otrok, da staršev ne obiskujejo in jim po svojih močeh pomagajo. Ali vi res zagovarjate, da je dober tisti otrok, ki svojih staršev ne obišče v bolnišnici, ali če morajo zaradi oskrbe v dom? Je res narobe, če starši to pričakujejo od svojih otrok?
Največja krščanska zapoved je ljubezen. Ta obvezuje starše, da ljubijo svoje otroke, pa tudi otroke, da ljubijo svoje starše. In to tudi takrat, ko ti zbolijo in obnemorejo. Če v luči ljubezni gledamo na odnose med starši in otroci, potem marsikaj razumemo in se zaradi ljubezni potrudimo za svoje starše. Tudi ko to od nas zahteva žrtev in napor.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str. 6-7

pismo meseca 05 2017aCerkev ima jasna stališča glede ločencev, čeprav jih mnogo ni ločenih po svoji krivdi, ki ponovno zaživijo svoje partnersko življenje. Najhujšo omejitev v tem primeru vidim pri omejevanju oz. prepovedi prejema obhajila. Nadaljnjo omejitev vidim pri izbiri botra za krst in birmo. Duhovniki velikokrat poudarjajo, da mora biti boter zgleden kristjan, ki hodi k maši. Kdo pa je zgleden kristjan? Tisti, ki se je ločil (ne po svoji krivdi) in si je po mnogih letih našel partnerja za skupno življenje, ali tisti, ki na zunaj živi zgledno krščansko življenje, ki redno obiskuje mašo in prejema obhajilo, pa živi dvojno življenje – ima ljubico in po možnosti z njo celo otroka – se pravi, da ima dve družini. Poznam primer, ko ima tak na zunaj zgleden družinski oče še eno družino z ljubico. Pa ne samo to – tega izvenzakonskega otroka je dal krstiti in bil ob krstu celo pri obhajilu! Mar je Cerkvi vseeno, če nekdo celo življenje greši – mogoče gre k spovedi, prejme obhajilo, potem pa nadaljuje s svojim življenjem, kot da je vse lepo in prav? V enem od Ognjišč ste zapisali, če nam je žal, da smo ukradli album z interneta in
si priznamo, da je bilo narobe, to ni zadosti, če bomo naslednji dan storili enako. Napisali ste, da je v takem ravnanju gotovo nekaj hinavščine. Kaj pa v primeru, da imaš ljubico in jo dan za dnem obiskuješ? Mislim, da je to še večji greh, in da bi morala Cerkev takšne ljudi izločiti iz svoje srede, ne pa da jim daje nagrado, da krsti njihove otroke, čeprav se zavedam, da otroci niso krivi za napake svojih staršev. Menim, da je takšno ravnanje matere ali očeta skrajno nemoralno in neodgovorno. Nemoralno ravna tudi Cerkev, ki ji je čisto vseeno, na kakšen način pridobiva svoje člane – samo da jih pridobi. Za Cerkev je očitno pomembna ‘zunanja primernost’; kakšno pokvarjeno dušo imajo ti ljudje, pa jih ne zanima. Če to primerjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, ni pravično.

Konkretno me zanima, kakšno stališče ima Cerkev glede tega, da ima nekdo, ki je poročen, poleg svoje družine še otroka z nekom drugim? Ali je takšnim osebam dovoljeno prejemati obhajilo, ali ne?
Janez

S svojim pismom ste opozorili na resno zadevo, ki je vredna obravnave – vztrajanje v grehu. Ne maram vzbujati vtisa, da so ločeni in ponovno poročeni idealni, drugi zvesto poročeni, pa hinavci. Tak je podton vašega pisma. Seveda to ne odgovarja resnici. Iz enega primera, ki ga omenjate, in je obsojanja vreden, ne smemo posploševati.
Popolnoma se strinjam z vami, ko navajate zapis v naši reviji, da je hinavščina, če grešimo, drugi dan gremo k spovedi, naslednji dan pa spet enako grešimo. Spoved mora vsebovati tudi trdni sklep, da se poboljšamo in to v kesanju pred Bogom tudi obljubimo: “trdno sklenem, da se bom poboljšal!” Res je, da smo ljudje slabotni in vedno znova grešimo, a to ne sme biti opravičilo, da se ne bi resno potrudili za poboljšanje. Tudi zato je prišlo do predpisa, da ločeni in ponovno poročeni ne morejo iti k spovedi in prejemati obhajila, ker tega ne morejo obljubiti, ker živijo v ‘grešnem razmerju’.
Pri ločenih in ponovno poročenih je to očitno, saj pač vsi vidijo, da ta dva človeka živita skupaj. Napačno pa bi bilo zaradi tega sklepati, da Cerkev ‘gleda skozi prste’ na grehe, ki jih ljudem uspe prikriti. Lahko jih prikrijejo pred ljudmi, pred Bogom nikoli! Če kdo greši na skrivnem, njegov greh ni nič manjši kot če bi grešil očitno. Tudi če nam uspe velike grehe skriti pred ljudmi, ne smemo prejemati obhajila. Eden prvih krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov ali Didahe pravi o prejemanju obhajila: »Kdor je svet, naj se približa, kdor ni, naj se spokori!« Podobno svarilo srečamo tudi v kasnejših spisih, kar priča, da je to, kar velja danes, veljalo že v prvih časih krščanstva.
Obhajilo ni nagrada za naše vzorno krščansko življenje, ampak je nezaslužen dar. Tega daru pa ne smemo nevredno prejemati. Nevredno ga prejme, kogar teži velik greh. Sveti arški župnik Janez Vianej je dejal, da obhajila nismo vredni (ne zaslužimo ga s svojim življenjem), smo ga pa potrebni. Iz njega prejemamo moč za krščansko življenje. Z njim se posvečujemo. Kdor pa nevredno prejema obhajilo, se z njim ne posvečuje, ampak ga prejema v svojo obsodbo, tudi če ga prejema navidez zelo pobožno.pismo meseca 05 2017b
Naj se še nekoliko ustavim ob vašem vprašanju, ali lahko nekdo, ki ima otroka z drugo žensko, prejme obhajilo, je odgovor da in ne. Če prizna svoj greh in je zvest svoji zakonski ženi, potem lahko. Če pa bi vztrajal v grehu, imel še naprej odnose z drugo žensko in pri tem zapostavljal svojo družino, ne sme in ne more vredno prejemati obhajila.
Tukaj gre tudi za razlikovanje med grešnim dejanjem, ko človek enkrat pade v greh, se spreobrne in se vrne nazaj na pravo pot, in med grešnim stanjem, vztrajanjem v grehu. To papež Frančišek imenuje pokvarjenost in pravi: grešnost da, pokvarjenost pa ne! On stalno ponavlja, da je grešnik (in da smo grešniki), obenem pa nenehno kliče k spreobrnjenju.
Ne morem pa se strinjati z vami, da bi “morala Cerkev takšne (grešne) ljudi izločiti iz svoje srede”. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jih kliče k pokori. Tudi Sveto pismo nas uči, da Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi (prim Ezk 18,23). Podobno tudi ločenih in ponovno poročenih Cerkev ne izključuje iz svoje srede. Tudi oni so člani Cerkve, Bogu ljubi in dragoceni. So pa tudi oni, kakor smo vsi, poklicani k neprestanemu spreobračanju. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jim omogoča spreobračanje. Ločeni in ponovno poročeni ne morejo prejemati obhajila, a to ne pomeni, da so iz Cerkve izključeni.
Prav tako Cerkev ne odreka krsta otrok grešnim staršem. Nenazadnje smo vsi ljudje grešniki. Strinjam se s tem, kar ste zapisali, da otrok ni kriv za grehe staršev. Zahteva pa Cerkev moralno zagotovilo, da bodo starši otroke krščansko vzgajali. To morajo obljubiti pri krstu. Krsta Cerkev nikomur ne vsiljuje. Krst je prvi in temeljni zakrament, zaveza ljubezni z vsakim človeškim bitjem, ki v moči Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja postane Božji otrok.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 6-7

Pravkar sem odprla novo številko Ognjišča z namenom, da ga samo prelistam, če je kaj »posebnega«. Za daljše branje zdaj ni časa, saj je toliko drugih večernih opravkov ... Pa mi je že ob naslovu Pisma meseca kar malo zastalo srce: Ali je človek, ki je bolan in nemočen, res tako breme ... Ta hip me prešine: »Mami, kje si? Kako te pogrešam!
Pred seboj zagledam tvoje od bolezni utrujeno, drobceno in popolnoma paralizirano telo, tvoje oči, ki mi le še s težavo sledijo, usta, ki bi tako rada govorila, roke, ki jih ne moreš niti premakniti in so v krču potegnjene k drobnim prsim, noge, ki jih je pravkar krč potegnil k trupu, pa jih ne zmoreš stegniti, ker ti telo tega več ne dopušča, ker je v teh nekaj kratkih letih odpovedalo, postopoma, zato pa toliko bolj kruto. Zagledam brizgo, s katero te bolj ko ne po sili hranim, in plenico, s katero ti obrišem slino. Vendar pa v tvojih očeh zagledam, ne, začutim še vedno dovolj jasno misel in dovolj jasen razum, da veš in občutiš vse. Vse! Vse, kar se ti dogaja, vse, kar ti govorim, ti pa moraš samo poslušati, prepuščena si na milost in nemilost meni, ki zate skrbim, in bolezni, ki te je v petih letih iz krepke, močne, odločne in ljubeče žene priklenila na posteljo v težki, kruti obliki.
Pred letom in pol sem ostala doma. V službi so, čeprav z vprašanjem; »Ali boš zmogla?«, sprejeli mojo odločitev, da ostanem doma in skrbim zate kot družinski pomočnik na tvoji trnjevi poti, v bolezni, ko nihče ni prav vedel, kako bo potekala.
pismo meseca 04 2010Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Veš, mami, v tem letu in pol, ko sva bili skupaj 24 ur na dan, veš, mi je bilo lepo. Res, mami! Zdaj to vem. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da bo vse lepo in prav in da bo sonce še dolgo sijalo. Bilo je lepo, ko smo se zbrali vsi in preživljali trenutke povezanosti in hvaležnosti za to, da smo skupaj in da se imamo radi.
Uživala si, kadar so si vnuki vzeli minutke zate in ti pripravili kakšno presenečenje. Ko je deda mogočno zapel Marija, skoz življenje in smo vsi počasi pritegnili, se je v tvojih očeh, ki so se le še s težavo odpirale in zapirale, zasvetila solza. Bila si z nami! Ob tebi sem spoznavala vse svoje slabosti. Pogumno sva stopali po poti, ki se je bližala cilju. Toliko je bilo dobrih ljudi, ki so naju spremljali. Celo trikraljevski koledniki so prišli prvič 15 kilometrov daleč, da so ti zapeli kolednico! Oh, kakšen ponos je to pri nas, če ti koledniki pridejo zapet. In ti si jih priklicala. Zadnji večer so se zbrali vsi »najini«, da smo skupaj, prebirali jagode rožnega venca (veseli del!). Oh, mami, kako dolga je morala biti tvoja zadnja noč, čeprav sem dremala zraven tebe in ti prigovarjala, kadar si se s stokom oglašala.
Ne gre mi več pisanje. Tu se ustavi. Ustavi se ura »najine dobe«. Ustavi se čas, ko sva obstajali »midve«. Vedeli sva zanjo. Čakali sva jo. Še nekaj dni nazaj sem ti rekla, da bom srečna zate, ker boš na boljšem ... Enkrat. Takrat sem tako mislila. A ko pride ura ...
Mami, oprosti mi. Oprosti mi za vse, kar nisem naredila, pa bi morala. Oprosti mi za vse, kar sem storila, pa ne bi smela. Obstajajo trenutki, ob katerih ne najdeš besed, v srcu ostaja molitev. Edino, kar sem tiste zadnje minute lahko naredila, je bila prošnja: »Jezus, prosim te, sprejmi jo. Prosim te, Ti daj mami roko, pomagaj ji, prosim, jaz ne morem več! Prosim te, Jezus, ne pusti je same v tej temi! O, Jezus, sprejmi jo k sebi, prosim te!« Veš, mami. Zrušil se je svet, pa čeprav je bil zelo težak.
Ne pravijo zastonj, da Bog že ve, komu naloži trpljenje. Mislim, da sva v tistem hipu obe pretresljivo jasno prepoznali, srečali Jezusa. Trpečega, zavrženega, ... In vem, da je vstali Jezus tebi podal roko! Zdaj razumem njegove besede: »Odhajam, da vam pripravim prostor.«
Hvala ti, mama. Hvala ti za to, da si nas rodila. Hvala ti za vsa leta skrbi, ljubezni in pomoči. Hvala ti, da si nas imela rada. In Tebi, Gospod, hvala, ker smo jo imeli.
Irena

Mama med blaženimi se ti smehlja. Zdaj ni več skrčena, z negibnimi udi. Zdaj ima dušo zazrto v Boga in v njem vidi svoje drage, čaka na novo telo, ki bo po sodnem dnevu poveličano. Apostol Janez je zapisal: »Videl sem novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila« (Raz 21,1).
Ko preberemo tako pričevanje, kot je tvoje, malo bolje razumemo, kako človekov duh neskončno presega telo. In sreča, ki jo občutiš, ko se žrtvuješ za ljubljeno osebo, presega telesne užitke in dobrine, čast ali denar. Ti si pustila službo, da si stregla materi. Posvečala si ji ves svoj čas, vse svoje moči, do onemoglosti. V tem je veličina človeka, da to zmore, da ga ob vsem trpljenju in telesni slabosti to osrečuje.
Te človečnosti danes med nami tako manjka. Obdarovani smo z mnogimi materialnimi dobrinami, tako da pozabljamo na mnogo večje dobrine, to je na duhovne, na ljubezen, tisto ljubezen, ki izhaja od Boga in nam jo je razodel Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Žal se v naši družbi ne ceni ta ljubezen, ki edina lahko prinese popolno srečo in veselje. Zato je toliko nesrečnih mladih ljudi, družin in še posebej ostarelih ljudi. Tebi je ta ljubezen dajala moč, da si bila pri mami 24 ur na dan. Kako bi bili ostareli, očetje in matere, žareči od veselja, da so jih obiskali njeni dragi, da še nekaj pomenijo, da niso odpisani, da niso »odveč« na tem svetu, kot se počutijo mnogi ostareli, pa ne samo ostareli, ampak tudi mladi in zdravi.
Mnogi, zlasti naši oblastniki in tisti, ki ustvarjajo javno mnenje, mislijo, da je vzgoja za take vrednote nepotrebna, da bi bil greh proti »naprednosti« imeti verouk v šolah, priznati pozitivno vlogo vere, dobrodelnosti ... Tudi mnogi starši pod temi vplivi ne skrbijo, da bi njihovi otroci hodili k verouku, maši, zakramentom. In seveda tudi sami ne hodijo. Zgleda in verske vzgoje, ki so nam ju dali naši starši, številni mladi starši ne dajo več. Kaj bo z otroki, ki vzgojeni brez teh vrednot? Kako bodo šele njihovi starši osamljeni in zapuščeni. Zgrozim se, ko na to pomislim.
Velika noč je prehod skozi trpljenje v vstajenje. To je pot, ki nam jo je začrtal Jezus. To je nujna pot, edina, ki nas zares osreči že tukaj na zemlji in nam zagotavlja, da bomo po smrti z vstalim Jezusom deležni večne gostije.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 4, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob zbrani molitvi rožnega venca novo luč, ko jih “ob roki” svoje duhovne Matere premislimo pred Bogom.

(Anton Strle)
Sobota, 20. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh