pismo meseca 05 2017aCerkev ima jasna stališča glede ločencev, čeprav jih mnogo ni ločenih po svoji krivdi, ki ponovno zaživijo svoje partnersko življenje. Najhujšo omejitev v tem primeru vidim pri omejevanju oz. prepovedi prejema obhajila. Nadaljnjo omejitev vidim pri izbiri botra za krst in birmo. Duhovniki velikokrat poudarjajo, da mora biti boter zgleden kristjan, ki hodi k maši. Kdo pa je zgleden kristjan? Tisti, ki se je ločil (ne po svoji krivdi) in si je po mnogih letih našel partnerja za skupno življenje, ali tisti, ki na zunaj živi zgledno krščansko življenje, ki redno obiskuje mašo in prejema obhajilo, pa živi dvojno življenje – ima ljubico in po možnosti z njo celo otroka – se pravi, da ima dve družini. Poznam primer, ko ima tak na zunaj zgleden družinski oče še eno družino z ljubico. Pa ne samo to – tega izvenzakonskega otroka je dal krstiti in bil ob krstu celo pri obhajilu! Mar je Cerkvi vseeno, če nekdo celo življenje greši – mogoče gre k spovedi, prejme obhajilo, potem pa nadaljuje s svojim življenjem, kot da je vse lepo in prav? V enem od Ognjišč ste zapisali, če nam je žal, da smo ukradli album z interneta in
si priznamo, da je bilo narobe, to ni zadosti, če bomo naslednji dan storili enako. Napisali ste, da je v takem ravnanju gotovo nekaj hinavščine. Kaj pa v primeru, da imaš ljubico in jo dan za dnem obiskuješ? Mislim, da je to še večji greh, in da bi morala Cerkev takšne ljudi izločiti iz svoje srede, ne pa da jim daje nagrado, da krsti njihove otroke, čeprav se zavedam, da otroci niso krivi za napake svojih staršev. Menim, da je takšno ravnanje matere ali očeta skrajno nemoralno in neodgovorno. Nemoralno ravna tudi Cerkev, ki ji je čisto vseeno, na kakšen način pridobiva svoje člane – samo da jih pridobi. Za Cerkev je očitno pomembna ‘zunanja primernost’; kakšno pokvarjeno dušo imajo ti ljudje, pa jih ne zanima. Če to primerjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, ni pravično.

Konkretno me zanima, kakšno stališče ima Cerkev glede tega, da ima nekdo, ki je poročen, poleg svoje družine še otroka z nekom drugim? Ali je takšnim osebam dovoljeno prejemati obhajilo, ali ne?
Janez

S svojim pismom ste opozorili na resno zadevo, ki je vredna obravnave – vztrajanje v grehu. Ne maram vzbujati vtisa, da so ločeni in ponovno poročeni idealni, drugi zvesto poročeni, pa hinavci. Tak je podton vašega pisma. Seveda to ne odgovarja resnici. Iz enega primera, ki ga omenjate, in je obsojanja vreden, ne smemo posploševati.
Popolnoma se strinjam z vami, ko navajate zapis v naši reviji, da je hinavščina, če grešimo, drugi dan gremo k spovedi, naslednji dan pa spet enako grešimo. Spoved mora vsebovati tudi trdni sklep, da se poboljšamo in to v kesanju pred Bogom tudi obljubimo: “trdno sklenem, da se bom poboljšal!” Res je, da smo ljudje slabotni in vedno znova grešimo, a to ne sme biti opravičilo, da se ne bi resno potrudili za poboljšanje. Tudi zato je prišlo do predpisa, da ločeni in ponovno poročeni ne morejo iti k spovedi in prejemati obhajila, ker tega ne morejo obljubiti, ker živijo v ‘grešnem razmerju’.
Pri ločenih in ponovno poročenih je to očitno, saj pač vsi vidijo, da ta dva človeka živita skupaj. Napačno pa bi bilo zaradi tega sklepati, da Cerkev ‘gleda skozi prste’ na grehe, ki jih ljudem uspe prikriti. Lahko jih prikrijejo pred ljudmi, pred Bogom nikoli! Če kdo greši na skrivnem, njegov greh ni nič manjši kot če bi grešil očitno. Tudi če nam uspe velike grehe skriti pred ljudmi, ne smemo prejemati obhajila. Eden prvih krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov ali Didahe pravi o prejemanju obhajila: »Kdor je svet, naj se približa, kdor ni, naj se spokori!« Podobno svarilo srečamo tudi v kasnejših spisih, kar priča, da je to, kar velja danes, veljalo že v prvih časih krščanstva.
Obhajilo ni nagrada za naše vzorno krščansko življenje, ampak je nezaslužen dar. Tega daru pa ne smemo nevredno prejemati. Nevredno ga prejme, kogar teži velik greh. Sveti arški župnik Janez Vianej je dejal, da obhajila nismo vredni (ne zaslužimo ga s svojim življenjem), smo ga pa potrebni. Iz njega prejemamo moč za krščansko življenje. Z njim se posvečujemo. Kdor pa nevredno prejema obhajilo, se z njim ne posvečuje, ampak ga prejema v svojo obsodbo, tudi če ga prejema navidez zelo pobožno.pismo meseca 05 2017b
Naj se še nekoliko ustavim ob vašem vprašanju, ali lahko nekdo, ki ima otroka z drugo žensko, prejme obhajilo, je odgovor da in ne. Če prizna svoj greh in je zvest svoji zakonski ženi, potem lahko. Če pa bi vztrajal v grehu, imel še naprej odnose z drugo žensko in pri tem zapostavljal svojo družino, ne sme in ne more vredno prejemati obhajila.
Tukaj gre tudi za razlikovanje med grešnim dejanjem, ko človek enkrat pade v greh, se spreobrne in se vrne nazaj na pravo pot, in med grešnim stanjem, vztrajanjem v grehu. To papež Frančišek imenuje pokvarjenost in pravi: grešnost da, pokvarjenost pa ne! On stalno ponavlja, da je grešnik (in da smo grešniki), obenem pa nenehno kliče k spreobrnjenju.
Ne morem pa se strinjati z vami, da bi “morala Cerkev takšne (grešne) ljudi izločiti iz svoje srede”. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jih kliče k pokori. Tudi Sveto pismo nas uči, da Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi (prim Ezk 18,23). Podobno tudi ločenih in ponovno poročenih Cerkev ne izključuje iz svoje srede. Tudi oni so člani Cerkve, Bogu ljubi in dragoceni. So pa tudi oni, kakor smo vsi, poklicani k neprestanemu spreobračanju. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jim omogoča spreobračanje. Ločeni in ponovno poročeni ne morejo prejemati obhajila, a to ne pomeni, da so iz Cerkve izključeni.
Prav tako Cerkev ne odreka krsta otrok grešnim staršem. Nenazadnje smo vsi ljudje grešniki. Strinjam se s tem, kar ste zapisali, da otrok ni kriv za grehe staršev. Zahteva pa Cerkev moralno zagotovilo, da bodo starši otroke krščansko vzgajali. To morajo obljubiti pri krstu. Krsta Cerkev nikomur ne vsiljuje. Krst je prvi in temeljni zakrament, zaveza ljubezni z vsakim človeškim bitjem, ki v moči Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja postane Božji otrok.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 6-7

Pravkar sem odprla novo številko Ognjišča z namenom, da ga samo prelistam, če je kaj »posebnega«. Za daljše branje zdaj ni časa, saj je toliko drugih večernih opravkov ... Pa mi je že ob naslovu Pisma meseca kar malo zastalo srce: Ali je človek, ki je bolan in nemočen, res tako breme ... Ta hip me prešine: »Mami, kje si? Kako te pogrešam!
Pred seboj zagledam tvoje od bolezni utrujeno, drobceno in popolnoma paralizirano telo, tvoje oči, ki mi le še s težavo sledijo, usta, ki bi tako rada govorila, roke, ki jih ne moreš niti premakniti in so v krču potegnjene k drobnim prsim, noge, ki jih je pravkar krč potegnil k trupu, pa jih ne zmoreš stegniti, ker ti telo tega več ne dopušča, ker je v teh nekaj kratkih letih odpovedalo, postopoma, zato pa toliko bolj kruto. Zagledam brizgo, s katero te bolj ko ne po sili hranim, in plenico, s katero ti obrišem slino. Vendar pa v tvojih očeh zagledam, ne, začutim še vedno dovolj jasno misel in dovolj jasen razum, da veš in občutiš vse. Vse! Vse, kar se ti dogaja, vse, kar ti govorim, ti pa moraš samo poslušati, prepuščena si na milost in nemilost meni, ki zate skrbim, in bolezni, ki te je v petih letih iz krepke, močne, odločne in ljubeče žene priklenila na posteljo v težki, kruti obliki.
Pred letom in pol sem ostala doma. V službi so, čeprav z vprašanjem; »Ali boš zmogla?«, sprejeli mojo odločitev, da ostanem doma in skrbim zate kot družinski pomočnik na tvoji trnjevi poti, v bolezni, ko nihče ni prav vedel, kako bo potekala.
pismo meseca 04 2010Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Veš, mami, v tem letu in pol, ko sva bili skupaj 24 ur na dan, veš, mi je bilo lepo. Res, mami! Zdaj to vem. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da bo vse lepo in prav in da bo sonce še dolgo sijalo. Bilo je lepo, ko smo se zbrali vsi in preživljali trenutke povezanosti in hvaležnosti za to, da smo skupaj in da se imamo radi.
Uživala si, kadar so si vnuki vzeli minutke zate in ti pripravili kakšno presenečenje. Ko je deda mogočno zapel Marija, skoz življenje in smo vsi počasi pritegnili, se je v tvojih očeh, ki so se le še s težavo odpirale in zapirale, zasvetila solza. Bila si z nami! Ob tebi sem spoznavala vse svoje slabosti. Pogumno sva stopali po poti, ki se je bližala cilju. Toliko je bilo dobrih ljudi, ki so naju spremljali. Celo trikraljevski koledniki so prišli prvič 15 kilometrov daleč, da so ti zapeli kolednico! Oh, kakšen ponos je to pri nas, če ti koledniki pridejo zapet. In ti si jih priklicala. Zadnji večer so se zbrali vsi »najini«, da smo skupaj, prebirali jagode rožnega venca (veseli del!). Oh, mami, kako dolga je morala biti tvoja zadnja noč, čeprav sem dremala zraven tebe in ti prigovarjala, kadar si se s stokom oglašala.
Ne gre mi več pisanje. Tu se ustavi. Ustavi se ura »najine dobe«. Ustavi se čas, ko sva obstajali »midve«. Vedeli sva zanjo. Čakali sva jo. Še nekaj dni nazaj sem ti rekla, da bom srečna zate, ker boš na boljšem ... Enkrat. Takrat sem tako mislila. A ko pride ura ...
Mami, oprosti mi. Oprosti mi za vse, kar nisem naredila, pa bi morala. Oprosti mi za vse, kar sem storila, pa ne bi smela. Obstajajo trenutki, ob katerih ne najdeš besed, v srcu ostaja molitev. Edino, kar sem tiste zadnje minute lahko naredila, je bila prošnja: »Jezus, prosim te, sprejmi jo. Prosim te, Ti daj mami roko, pomagaj ji, prosim, jaz ne morem več! Prosim te, Jezus, ne pusti je same v tej temi! O, Jezus, sprejmi jo k sebi, prosim te!« Veš, mami. Zrušil se je svet, pa čeprav je bil zelo težak.
Ne pravijo zastonj, da Bog že ve, komu naloži trpljenje. Mislim, da sva v tistem hipu obe pretresljivo jasno prepoznali, srečali Jezusa. Trpečega, zavrženega, ... In vem, da je vstali Jezus tebi podal roko! Zdaj razumem njegove besede: »Odhajam, da vam pripravim prostor.«
Hvala ti, mama. Hvala ti za to, da si nas rodila. Hvala ti za vsa leta skrbi, ljubezni in pomoči. Hvala ti, da si nas imela rada. In Tebi, Gospod, hvala, ker smo jo imeli.
Irena

Mama med blaženimi se ti smehlja. Zdaj ni več skrčena, z negibnimi udi. Zdaj ima dušo zazrto v Boga in v njem vidi svoje drage, čaka na novo telo, ki bo po sodnem dnevu poveličano. Apostol Janez je zapisal: »Videl sem novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila« (Raz 21,1).
Ko preberemo tako pričevanje, kot je tvoje, malo bolje razumemo, kako človekov duh neskončno presega telo. In sreča, ki jo občutiš, ko se žrtvuješ za ljubljeno osebo, presega telesne užitke in dobrine, čast ali denar. Ti si pustila službo, da si stregla materi. Posvečala si ji ves svoj čas, vse svoje moči, do onemoglosti. V tem je veličina človeka, da to zmore, da ga ob vsem trpljenju in telesni slabosti to osrečuje.
Te človečnosti danes med nami tako manjka. Obdarovani smo z mnogimi materialnimi dobrinami, tako da pozabljamo na mnogo večje dobrine, to je na duhovne, na ljubezen, tisto ljubezen, ki izhaja od Boga in nam jo je razodel Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Žal se v naši družbi ne ceni ta ljubezen, ki edina lahko prinese popolno srečo in veselje. Zato je toliko nesrečnih mladih ljudi, družin in še posebej ostarelih ljudi. Tebi je ta ljubezen dajala moč, da si bila pri mami 24 ur na dan. Kako bi bili ostareli, očetje in matere, žareči od veselja, da so jih obiskali njeni dragi, da še nekaj pomenijo, da niso odpisani, da niso »odveč« na tem svetu, kot se počutijo mnogi ostareli, pa ne samo ostareli, ampak tudi mladi in zdravi.
Mnogi, zlasti naši oblastniki in tisti, ki ustvarjajo javno mnenje, mislijo, da je vzgoja za take vrednote nepotrebna, da bi bil greh proti »naprednosti« imeti verouk v šolah, priznati pozitivno vlogo vere, dobrodelnosti ... Tudi mnogi starši pod temi vplivi ne skrbijo, da bi njihovi otroci hodili k verouku, maši, zakramentom. In seveda tudi sami ne hodijo. Zgleda in verske vzgoje, ki so nam ju dali naši starši, številni mladi starši ne dajo več. Kaj bo z otroki, ki vzgojeni brez teh vrednot? Kako bodo šele njihovi starši osamljeni in zapuščeni. Zgrozim se, ko na to pomislim.
Velika noč je prehod skozi trpljenje v vstajenje. To je pot, ki nam jo je začrtal Jezus. To je nujna pot, edina, ki nas zares osreči že tukaj na zemlji in nam zagotavlja, da bomo po smrti z vstalim Jezusom deležni večne gostije.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 4, str. 6-7

Pišem vam v zvezi pismom meseca Preživljam starost ob možu in sem hvaležna, da sva vztrajala skupaj tudi v preizkušnjah, objavljenem v februarski številki Ognjišča. Nad vse potrebna spodbuda in prav nobena beseda ni odveč. Vse imajo svojo težo in so prepotrebna v današnjem času in prostoru. Prelepa ponazoritev svetopisemskih oseb, starejših in oseb posvečenega življenja.
Pa vendar se ob prerokinji Ani, ki je bila tudi vdova in nastopa v istem evangeljskem odlomku, vse prevečkrat pozablja na ovdovele, na spremembo vlog v družini, v katero poseže smrt. Vse prevečkrat se pozablja na ovdovele, na njihovo težo življenja. Tudi sama že četrt stoletja živim v tem družinskem stanu. Moj namen je samo skrita želja o drobni misli tudi v tej smeri.
Agnes

pismo meseca 04 2017Hvala vam za vašo dobrodošlo dopolnitev. Da, imate prav, v istem evangeljskem odlomku, kjer je opisan starček Simeon, je opisana tudi prerokinja Ana. Oba sta na poseben način posvetila svoje življenje Bogu. Prerokinja Ana je zgodaj ovdovela in ni zapuščala templja, ampak tam slavila Boga (prim Lk 2,36-38). Mislim, da s tem opisom evangelij na novo osvetljuje vlogo ovdovelih.
Problem, na katerega ste opozorili, sem zasledil že v strokovnih knjigah. Tam je med drugim zapisano, da pri nagovorih v cerkvi velikokrat govorimo o družinah, o zakoncih, pozabljamo pa na samske in ovdovele. Še bolj pa sem to težavo zaslutil, ko sem imel zlato poroko svojega strica. Ker je bil župnik odsoten, je napisal tudi on nekaj besed, ki sem jih pri obredu prebral. Prijazne besede so govorile o pomenu zakona in zvestobe, pa tudi o pomenu poroke sploh, zlasti v našem času, ko se veliko ljudi ne odloča za prejem zakramenta svetega zakona. Toda, ko sem prebral te besede, sem pogledal po cerkvi in opazil, da je bilo tam veliko vdov. Tam je bila tudi naša mama, ki ni dočakala zlate poroke, ampak je prej ovdovela. Za nameček je ena od navzočih žena moža izgubila nenadoma v nesreči, podobno druga, ki ji je mož umrl nenadoma zaradi kapi, tretja je stregla možu v dolgi bolezni … Začutil sem potrebo, da tudi njim spregovorim nekaj besed in se jih spomnim v prošnjah za vse potrebe.
Vem, da se v Cerkvi ne govori toliko o ovdovelih, zato ker bi ne hoteli govoriti ali jih celo namerno zapostavljati, ampak zato ker se nanje preprosto pozabi. Tudi v primeru omenjene zlate poroke je bilo tako. Zanimivo je, da Sveto pismo veliko govori o vdovah. Lahko rečemo, da imajo posebno mesto v njem. V Stari zavezi, pred Kristusom, pa tudi v njegovem času so vdove po moževi smrti na splošno nezavarovane. Ženo je branil mož, vdove in sirote pa ni imel kdo braniti. Branil jo je Bog s svojimi zapovedmi, ki so med najbolj ‘grde’ grehe prištevale zatiranje sirote in vdove. Zato bo Bog pomagal do pravice vdovam: »Ne zatirajte … vdove in sirote! Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. In moja jeza se razvname,« (2 Mz 22,21-23).

    Prerokinja Ana tako lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala.
Podobno opominjajo starozavezni preroki in podobno ravna tudi Jezus. Zgovorno je njegovo ravnanje z vdovo, ki ji je umrl edini sin v mestu Naim. Ko je videl ta pogreb, se mu je žena zasmilila, saj je vedel, da bo odslej prepuščena sama sebi, nima moža in nima več moškega potomca, da bi jo branila. Zato je obudil sina od mrtvih (prim Lk 7,11-15). Jezus je s svojim ravnanjem in besedami opredelil tudi odnos krščanske skupnosti do vdov, saj prva Cerkev posveča vdovam posebno skrb. Tako Apostolska dela opisujejo, da se apostoli zaradi obilice dela niso mogli posvečati skrbi za vdove, zato so posvetili diakone, da bi to delali v njihovem imenu (prim Apd 6,11-12).
Posebno mesto imajo vdove v prvi Cerkvi, kjer poznamo poseben stan vdov. Zato sv. Pavel v svojih pismih govori o vdovah, zlasti pa v pismu Timoteju. Rekel sem že, da nekoč ni bilo socialnega zavarovanja za vdove in je cerkvena skupnost zato na poseben način skrbela zanje, a niso bili vsi primeri enako težki. Pavel zato naroča, naj Cerkev pomoč omeji na tiste, ki so najbolj revne. Na ta ‘seznam’ spadajo najstarejše, ki so dobre kristjanke in krščansko vzgajajo. Zanimivo, da Pavel naroča mlajšim vdovam, naj se znova poročijo, kjer se le da, naj zanje poskrbijo sorodniki. Po drugi strani pa apostol svari, naj vdove ne lahkomiselno živijo in “se privadijo brezdelnosti, hodijo po hišah” ter naj ne bodo klepetave in zvedave (Tim 5,13) ter naj ne tekajo samo za užitki.
    Moje življenje ni prazno, ampak je imelo smisel, saj sem jaz ljubila moža in on mene. Otrokom in drugim ljudem sem dala veliko ljubezni. Bog ljubi in mi je blizu!

Sv. Pavel nekako za vzor postavlja tiste vdove, ki so “svoje upanje naslonile na Boga in noč in dan vztrajajo v prošnjah in molitvah” (Tim 5,5). Ta ‘naloga’ je zelo podobna oni, s katero evangelist Luka označi prerokinjo Ano, da je mlada ovdovela in “templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu …, slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema” (Lk 2,37-38).
Prerokinja Ana bi bila lahko zaradi tega, ker je zgodaj postala vdova, zagrenjena. Lahko bi kot mlada postala lahkoživa, na kar opozarja tudi sv. Pavel, toda ona je svoje življenje po izgubi moža posvetila Bogu in mu služila na poseben način. Lahko bi rekli, da ji je izguba v življenju postala nov izziv in nova priložnost – svoje življenje je posvetila službi Bogu in ljudem, saj jim je oznanjala Boga.
Prerokinja Ana tako lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala. Koliko vdov tudi danes predano službi Cerkvi. Koliko krasilk cerkva, koliko župnijskih gospodinj, sodelavk Karitas, pevk, katehistinj, molivk in podobno je vdov, ki so svoje mesto po izgubi moža našle v službi Cerkvi in bližnjim. Mnogo dobrega naredijo tiste vdove, ki so se po vzoru prerokinje Ane in drugih vdov v zgodovini Cerkve, posvetile službi Bogu in ljudem. Morda mi bo kdo očital, da ‘navijam’ za to, da bi vdove čim bolj služile Cerkvi in da to morda celo delam iz koristoljubja. Pa ni tako! Tako pišem, ker že Sveto pismo nakazuje na to, nič manj pa primeri veliko svetnic. Predvsem pa zato, ker ima človeško življenje več smisla, če ga darujemo za druge. Bolj ko živimo za nekoga, več smisla bo imelo naše življenje. In narobe: sebičneži bodo kmalu iskali užitke, tudi grešne, da zapolnijo praznino. To velja za vse, tudi za vdove in na to jasno opozarja že apostol Pavel.
Kako prav v veri lahko najdejo najglobljo tolažbo vdove in drugi ljudje, ki so veliko izgubili v življenju, me je poučila starejša žena, ki sem jo več let hodil obhajat. Mlada je ovdovela in skrb za družino je padla nanjo. Z žrtvijo je vzgojila otroke in jim pomagala, da so dosegli poklic in se poročili. Potem pa so pozabili nanjo. Niso je obiskovali, niso je niti klicali. To jo je težilo, a ni obupala. Dokler je mogla, je veliko obiskovala cerkev in delala v Karitas. Potem je onemogla. Nekoč mi je rekla: »Ko mi je hudo, zlasti ob nedeljah popoldne, ko sem sama, najbolj sama, pomislim, da moje življenje ni prazno, ampak je imelo smisel, saj sem jaz ljubila moža in on mene. Otrokom in drugim ljudem sem dala veliko ljubezni. Pogum mi daje misel, da nisem zaman živela. Najbolj pa to, da me Bog ljubi in mi je blizu!« Take vere, da nam je Bog blizu in da je smiselno življenje, ki ga darujemo, želim tudi Vam.
Božo Rustja
Ognjišče (2017) 4, str. 6

Že nekaj časa razmišljam, da tudi jaz napišem svojo zgodbo. Odrasla sem v zgledni krščanski družini z več otroki. Imam lepe spomine na otroštvo, na moje starše. Bila sem med najstarejšimi, zato sem večkrat popazila na mlajše. Že zelo zgodaj sem začela sanjati, da bom nekoč tudi jaz imela svojo družino, da bom tudi jaz mati, da bom imela več otrok. Komaj sem čakala, da srečam dobrega fanta, bodočega moža, očeta mojih otrok. Sledile so prve zaljubljenosti, a žal tudi prva razočaranja. Postala sem vedno starejša, a še vedno ni bilo pravega fanta. Začelo me je skrbeti, da bom ostala sama. “Ne, to se ne sme zgoditi!”
Imeli smo zelo dobrega in skrbnega očeta. In ta moj predragi oče, ki mi je veliko pomenil, mi je rekel malo pred svojo smrtjo, da bom ostala sama. Minilo je že nekaj let, a še vedno odmevajo v meni njegove besede: “Ti si poklicana, da boš ostala sama. Nisem mislil, da je tako, a sedaj to vem!”
Te njegove besede so me prizadele. Imam že malo čez štirideset let; danes vem, da je taka Božja volja. Bog je že vedel, v čigava usta mora položiti te besede in kdaj, da jih bom jaz vzela zares. Čeprav mi je bilo včasih hudo, sem danes srečna; pomagam svojim sestram, ki so se poročile, varujem in pomagam nečakom; še več pa mi pomeni, da lahko pomagam v domači župniji. Imamo tudi zelo dobrega župnika.
V življenju mi ni lahko: zgodaj smo izgubili starše, nimam moža, nimam otrok, tudi s službo je bolj kritično ... Imam pa, hvala Bogu, močno vero, zaupanje v Božjo pomoč. Kljub težavam je v moji duši mir.
Ne razumem, zakaj je tako. Pa saj se je tudi Marija prestrašila, ko ji je angel naznanil, da bo postala Božja mati. Tudi ona ni razumela, ni vedela, kaj jo čaka, pa vendar je zaupala v Božjo pomoč in je rekla: “Zgodi se Božja volja!” Zato z Marijo tudi jaz izrekam svoj ‘zgodi se’, čeprav je moj drugačen od njenega.
Vsak ima svojo pot, svoje poslanstvo. Popolnoma se prepuščam Bogu, njegovi volji. Naj me On vodi, naj stori z menoj, kar želi. Svoje ‘trpljenje’ (če temu sploh še lahko rečem trpljenje), ker sem ostala neporočena, pa darujem za vse nerojene otroke, ki so jih matere umorile, in za njihove matere, za moč kesanja in odpuščanja.
Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!
Francka

pismo meseca 04 2011Jezus pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: “Gospod, Gospod”, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Jezus sam je rekel o sebi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,34). Ti si lepo zapisala: »Danes vem, da je takšna Božja volja.« Rečemo tudi Božji načrt z nami. Iz Svetega pisma vemo, da nas Bog ljubi. Lahko smo torej prepričani, da je Bog, ker nas ljubi, za naše življenje naredil najboljši načrt. Prvi človek v raju je pokvaril njegov načrt, ker se ni držal Božjega ukaza, ampak je nasedel zapeljevanju hudiča, ki se je pojavil pod podobo kače. To se vleče skozi vso zgodovino in se ponavlja tudi danes. Človek s samovoljo pokvari načrt, ki ga ime Bog z njim. Zares srečen bi bil, če bi se zvesto držal Božjega načrta. To velja za človeštvo in za vsakega posameznika. Človek zavrača Božji načrt, ker misli, da mu bo ‘njegov načrt’ prinesel srečo, veselje in zadovoljstvo. Zato hlasta po tem, kar mu ponujajo nagoni. Niso vsi nagoni slabi: na primer nagon po hrani nas ohranja pri življenju. Toda z izvirnim grehom se je tudi narava uprla in zato so tudi naši nagoni neurejeni in jih moramo obvladovati. To so nagoni jeze, maščevalnosti, sebičnosti, nevoščljivosti in še mnogi drugi. Če trezno premislimo, lahko ugotovimo, kam nas pripeljejo. Večina vsega zla prihaja prav iz teh neurejenih nagonov: trpljenje naših bližnjih in tudi naše: vojne, prepiri, uboji, kraje krivice, sovraštvo, ljubosumnost, nevoščljivost ... kako bi bilo lepo na svetu, če tega ne bi bilo. So pa tudi stvari, ki niso odvisne od ljudi, na primer bolezni, potresi, poplave ... Če bi se znali obvladati v tistem, kar je odvisno od nas, bi bilo veliko manj trpljenja. Tudi v tvojem primeru. Če bi fantje ne iskali samo zadostitve svojih nagonov, ampak bi znali videti in ceniti v tebi prave vrednote, ti ne bi bila razočarana, ne bi ostala sama.
Nastane pa vprašanje: kako vemo, kaj je Božja volja. Imamo tri vire; to so: 1. naša vest in razum, 2. Božje razodetje in 3. stvari, ki se nam zgodijo in niso odvisne od naše volje, hotenja, delovanja. V sebi imamo razsodnika, ki ga ne moremo ‘podkupiti’, tudi če bi nam bilo to še kako ‘koristno’. Ta razsodnik je vest. Vemo, da se krasti ne sme (največja hudobija je vzeti drugim življenje, tudi nerojenemu otroku). Vemo, da se ne sme delati drugim krivico, se lagati, obrekovati (krasti dobro ime), in še mnogo drugih stvari. To vedo vsi pošteni ljudje, tudi tisti, ki niso verni ali kristjani.
Kristjani imamo še bolj zanesljivo in jasno merilo, to je Božja beseda ali Sveto pismo. Najpomembnejši so evangeliji, poročila o Jezusovem življenju in nauku, ki so temelj naše vere. Božja volja se kaže tudi v dogodkih, ki niso odvisni od nas: da smo rojeni kot moški ali ženska, v bogati ali revni družini, v sedanjem času in kraju, da smo bolj ali manj nadarjeni, lepi ali manj lepi, visoke ali majhne postave ... Vse te in še mnoge druge stvari moramo sprejeti in skušati uporabiti za dobro. Svoje pismo si končala s stavkom: »Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!« Posnemala si psalmista, ki je zapisal: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14).
Na tem svetu smo popotniki in naša domovina je v nebesih. Tam ne bo več krivic, ne žalosti, ne trpljenja. Vendar vse to si moramo zaslužiti v tem življenju na zemlji. Nismo sami! Bog nas podpira in nam daje moč, da lahko vsak dan sprejmemo svoj križ in ga nosimo za Jezusom. Apostol Pavel nam daje pogum: Če z njim trpimo, bomo z njim tudi kraljevali (prim. Rim 8,17).
Smo v postnem času, ki kliče k odpovedi, zato nam mora biti blizu razmišljanje, da se ne smemo navezovati na minljive stvari, ampak iskati Božjo voljo, kar nas osrečuje že na zemlji, zlasti pa je varna pot do sreče v večnosti.

oče urednik Franc Bole, Ti si poklicana, da boš ostala sama. (Pismo meseca). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 6-7

Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

pismo meseca 03 2007V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

    Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki.

Zakaj trpljenje tako težko razumemo? Ker nas je Bog ustvaril za srečo. Naša naravna težnja je biti srečni. Prvi greh v raju in vsi drugi grehi, ki so temu sledili, so porušili to harmonijo, ki je bila v božjem načrtu. Sedaj se ta harmonija v nas in človeštvu lahko vzpostavi s trpljenjem, odrekanjem, žrtvovanjem. Velikokrat res ne razumemo, zakaj nam Bog pošilja kakšno preizkušnjo, trpljenje, zlasti izgubo drage osebe, hudo bolezen, prometno nesrečo, nehvaležnost, osamljenost. Če jo sprejmemo, se pogosto že tu na zemlji pokaže, zakaj je to bilo dobro. Končne odgovore bomo dobili v nebesih. Vidimo starše z invalidnim otrokom. Zdi se nam, kako mora biti to hudo. Pozneje pa odkrijemo, koliko veselja in sreče jim je prinesel ta otrok in da bi, kljub njegovi invalidnosti, ne zamenjali z nobenim drugim. Ti starši so v šoli trpljenja res dozoreli za pravo notranjo srečo.
Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki. Tisti, ki so se prepustili uživanju mamil in alkohola niso sposobni videti smisel svojega obstoja v čem drugem. Sami so prazni in nimajo kaj dati drugim. Rečemo: zavožena življenja. Zasvojenost pa ni samo z mamili. Do velikih zasvojenosti se pride z »majhnimi zasvojenostmi«, z vsakdanjimi sebičnostmi, upoštevanjem samo svojih želja in neupoštevanjem želja drugih.
Zdravila so navadno grenka, toda koristna. Če je trpljenje tako grenko zdravilo, naj bo dobrodošlo. Križev pot nam lahko veliko pove.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Sem mama že v letih, imam otroke, fante in eno dekle. Pri fantih je bilo vse v redu. Lepo so odraščali in bili zdravi. Nekoč jim pri večerji povem, da bomo dobili dojenčka. Takrat sem bila stara štirideset let. Morda so si mislili vsak svoje, nobeden pa ni izrekel kakšne besede neodobravanja. Od takrat so mi še bolj pomagali pri težjih delih. Porod je bil normalen in dobili smo deklico. Še danes, po tolikih letih, čutim, kako sem bila srečna, ko so mi dali to malo čudo na prsi. Nisem se je mogla nagledati! Ko sem odhajala iz porodnišnice, so prišli vsi ‘fantje’ – sinovi in mož – in jo hoteli videti. Ta otrok je bil družinska svetinja. Vsi smo pazili nanjo. Rada je hodila v cerkev. V obhajilni oblekici se mi je zdela kot angelček. Ob birmi je bila že luštno dekle. Nato pa srednja šola: do drugega letnika je še kar šlo, potem pa je spoznala fanta, v katerega se je resno zaljubila. Kar je rekel on, je bilo sveto. K maši ni več hodila, ker je to ‘brez veze’, jaz pa sem molila, da bi dobila takega fanta, ki bi jo pripeljal na pravo pot. S težavo je končala srednjo šolo. Potem je rekla, da gre na faks. Začela je, pa tudi hitro končala. Nato nas je doletela nenadna smrt mojega moža. Joj, kako sem bila žalostna, ona pa še bolj svobodna! Dela samo občasno, sem pa tja najde kakšnega prijatelja. Nič resnega. Preveč, vse preveč smo jo imeli radi in jo razvajali. Sedaj to vem. Ampak jaz še vedno molim zanjo. Ko je pred nedavni prišla domov, je rekla: »Sedaj sem spoznala še kar v redu fanta. Ima samo eno napako: je zelo pobožen.« Mene je tako zabolelo, mislila sem, da mi bo srce kar počilo. Sedaj jo opazujem in zdi se mi, da je malo drugačna, boljša. Kljub temu še vedno molim, da bi dobila fanta, ki bi jo osvojil in spravil na pravo pot. Mogoče pa se bo to zgodilo. Da bi se le! Dragi urednik, ali naj jo kaj sprašujem, ali je bolje, da jo pustim pri miru? Končno je toliko stara, da sama zase odgovarja. A kaj, ko smo mame take, da ljubimo svoje otroke vedno.
Andreja

pismo meseca 04 2013In prav je, da jih ljubite, ker so vaše ljubezni zelo potrebni. Sama z bridkostjo ugotavljaš, da so danes ‘čudni časi’. Zlasti mladi so zbegani, ker imajo toliko slabih zgledov in slabo družbo. Če pride vmes še slepa ljubezen, je polomija še večja. Včasih pa se zgodi, da je ljubezen lahko odrešujoča. Vedno bi morala biti odrešujoča! Tista prava ljubezen, ki želi ljubljeni osebi dobro, resnično dobro. Danes pa se žal ljubezen pogosto enači s spolnostjo brez odgovornosti, kar bi lahko imenovali ‘sebičnost v dvoje’.
Uspeh v življenju je odvisen od truda, ki ga vložimo, da dosežemo neki cilj. Ta cilj je lahko nekaj omejenega, nekaj, kar zadovolji naše čute: lahko je nekaj višjega, kar zadovolji našega duha, naš razum, ali pa še bolj plemenitega, kar zadovolji našo dušo. Ti si v svojem življenju iskala višje vrednote, zato si svoje otroke vzgajala v veri. To je prineslo največje zadoščenje tebi in tudi tvojim ‘fantom’ (sinovom in možu). Ljubezen do hčerke je tudi bila na tej lestvici plemenitih ciljev in želja. Očitaš si, da ste tej vaši deklici izkazovali preveč ljubezni, da ste jo razvajali, ker je bila toliko mlajša od sinov. Modra vzgoja ne dopušča vsega, kar si otrok želi, treba ga je navajati k odpovedi. Življenje je sestavljeno iz prijetnih in neprijetnih stvari. Na to se mora že otrok naučiti, kot si se naučila ti sama, da si svoji družini lahko nudila varnost in sinovom z zgledom vcepljala smisel za žrtve, brez katerih ni mogoče doseči nobenega višjega cilja. Tega tvoja punčka ni razumela ali ni hotela razumeti. Ko je malo odrasla, je hotela uživati čimprej in čimveč. Razvajena je bila morda prav v tem, da ji nisi znala dopovedati te življenjske enačbe: če hočeš prejemati, moraš tudi dajati. Tega ji niste znali razložiti, pokazati. Te enačbe ne razumejo premnogi, zlasti mladi, pa tudi nam odraslim ne uspe vedno. Zato je potrebno, da spoštujemo in upoštevamo božje zapovedi, da hodimo v cerkev, prejemamo zakramente, beremo Sveto pismo.
Vsega tega se ne da ukazati, mogoče je le pokazati z zgledom. Sprašuješ, ali jo lahko kaj vprašaš, ali je bolje, da jo pustiš pri miru. Svetujem ti: skušaj se pogovoriti z njo, prijateljsko, brez očitkov ali ‘pridig’, ki jih seveda ne bi prenesla. Poišči trenutek, ko sta si bolj ‘blizu’, in ji povej o svojih življenjskih izkušnjah, predvsem pa ji prisluhni. Tvoja molitev bo še vedno potrebna in nujna, ker Bog najprej usliši matere, ki molijo za svoje otroke. Morda se sadovi ne bodo pokazali takoj ali v kratkem času, vendar zaupaj. Mladi mislijo, da je življenjski način, kot smo ga v mladosti živeli mi starejši, danes ‘brez veze’. Življenje jim bo pokazalo, da ni tako. Če bi se tvoja deklica potrudila in začela na faksu redno študirati, najbrž danes ne bi bila tam, kjer je: brez službe, nezadovoljna s svojim življenjem. Ne bi iskala kratkih avantur. Ni še vse izgubljeno, če bo dovzetna za ‘šolo življenja’.
Pred nami so velikonočni prazniki. Prav Jezusovo trpljenje in vstajenje nam odkrivata to modrost življenja: do sreče, veselja in zmage pridemo po poti odpovedi in žrtve. Sodobni človek ne sprejme te resnice, zato si sam nakoplje toliko trpljenja – sebi in drugim. Z begom pred trpljenjem še globlje pada vanj. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini je zapisal, da na naše trpko vprašanje: čemu trpljenje? ve odgovor le križ, ki govori: »Vse naše trpljenje, naše darovanja in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.« Veselje velikonočne ‘aleluje’ dosežemo samo, če gremo z Jezusom tudi po križevem potu.

oče urednik Franc Bole, Ta otrok je bil družinska svetinja. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 6-7

pismo meseca 03 2017aV postu nas duhovniki vabijo k odpovedi hrani, pijači, telefonom, televiziji in vsako leto tudi alkoholu. Pomislimo na akcijo 40 dni brez alkohola! Kaj pa cigarete? Vidim, da kadi tudi veliko duhovnikov. Pa se tej temi spretno izognejo. Sama sem nekadilka, poročena s kadilcem že dvajset let. Imava tudi odrasle otroke, ki že ‘pridno’ stopajo po očetovih stopinjah.
Cigarete in z njimi povezan smrad prenašam vsako leto težje, a s
toriti ne morem ničesar. Lahko se lepo oblečem, si uredim frizuro, skuham, pospravim stanovanje, a nisem toliko vredna kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti. Lepo je poznati svojo vrednost in vedeti, da jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto, da intimnost nikoli ni tisto pravo, ker manjka pika na i. Na sprehode in obiske ne hodiva več skupaj, ker iščeva različno družbo.
Zakaj sem se poročila s kadilcem? Bila sem mlada in zaljubljena kot toliko drugih. Pri maši sem dolgo prosila zanj, zdaj samo še zase. Bog mi daj moči, da zdržim. Imam malo prijateljev nekadilcev, tudi sodelavci kadijo, zato o tem ne govorim z nikomer. Mož je prepričan v svoj prav, še spovednik mi je rekel, naj mu kupim cigarete. Kaj bi ta svetoval ženi alkoholika? Naj mu kupi še kakšen liter, pa naj ga skupaj izpraznita in bodo problemi manjši? Cigareta je danes znak odraslosti, nekadilci smo moteči dejavniki napredne slovenske družbe. Kakšen je vaš komentar?

Mojca

Hvala za vaše pismo, v katerem ste na začetku opozorili na pomen postnega časa in postne odpovedi. Cerkev nam sicer predpisuje posebno obliko posta in zdržka, a prav je, da se vsakdo izmed nas v postnem času odpove še kakšni stvari. Sam naj so odloči, kateri. Dobro je, da za postni čas naredimo načrt. Tako na osebni ravni kot v družini. Tudi nekatere župnije si naredijo načrt: na primer, komu bodo namenili darove, ki jih bodo zbrali s postnimi odpovedmi. Kdo bi si lahko odtrgoval od jedi ali pijače, zato ker je skop. Pri postu pa gre za nekaj drugega: odpovem se eni stvari, da se lahko posvetim drugi. Npr: odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika, tisti čas namenim pogovoru v družini ali pa pogovoru z Bogom v molitvi. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.
Modro je, da v začetku postnega časa ne delamo preveč sklepov, ker je potem nevarnost, da se ne bomo nobenega držali, ali da se ne odpovedujemo, preveč stvarem, ker se tega ne bomo mogli držati. Odločimo se za eno ali dve stvari, pa se teh res držimo.
Najbolje je, da se odločimo, da se bomo odpovedal tisti stvari, ki se ji težje odpovemo ali da popravimo napake, ki motijo tudi druge. Večja ko je žrtev, večje je zasluženje. Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju.
Tako je Slovenska Karitas začela z akcijo 40 dni brez alkohola, ki se je v Sloveniji zelo oprijela. Menila je, da pri nas alkohol povzroča veliko gorja: pomislimo na prometne nesreče, ki jih povzročijo vinjeni vozniki, pa na trpljenje družin, kjer pije kdo od članov … Nekateri menijo, da bi bilo bolje, kot da se popolnoma odrečemo alkoholu, naučiti ljudi zmerno piti: kozarec vina pri obedu. Tudi to lahko imamo za dobro postno vajo, da namesto dveh kozarcev popijemo samo polovico kozarca.


pismo meseca 03 2017bVi sprašujete o odpovedi cigaretam. Iz že napisanega lahko rečemo, da je tudi odpoved cigaretam ena od oblik posta. Za tiste, ki jim kajenje veliko pomeni, bi bila to kar težka odpoved. Zdi pa se mi, da težave pri vašem možu ne izvirajo od kajenja. Sam poznam precej kadilcev, ki so povsem normalni ljudje. Niso ‘zateženi’, ne terorizirajo, niso prepričani samo v svoj prav. So kot nekadilci – ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pa ne zagovarjam kajenja. Vemo, da je škodljivo zdravju. V zadnjih letih je tudi naša družba naredila veliko v boju proti tej razvadi. Tako je v javnih prostorih kajenje prepovedano. Ko danes gledamo arhivske posnetke sej politikov pred leti in vidimo, da na teh sejah kadijo, se nam zdi to neverjetno. Kljub vsem prepovedim je med mnogimi mladimi kajenje še vedno zelo razširjeno. Tudi vaši otroci spadajo mednje, kakor pišete.
Najbrž tudi vaš mož ne bi postal drug človek samo zato, če bi nehal kaditi. To, da zanj, kljub temu, da skuhate in pospravite stanovanje, niste “toliko vredni kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti” in da “jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto” kaže, da je nekaj narobe z značajem vašega moža ali z vajinim medsebojnim odnosom.

    Odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.
V tem duhu tudi gledam na spovednikov nasvet, ko vam je dejal, da mu kupite cigarete. Predvidevam, da ni želel podpirati kajenja. Tudi vsi duhovniki, ki kadijo, ne zagovarjajo kajenja. Spominjam se duhovnika, svojega kateheta, ki je kadil, pa nam je mladostnikom dejal, naj se tega ne naučimo, ker je škodljivo. Očitno pa sam ni zmogel toliko moči, da bi nehal kaditi. Bil pa je odličen katehet in pridigar ter dober duhovnik. Najbrž vam je spovednik hotel reči: približajte se možu. Naredite prvi korak in stopite do njega. Pogovorita se. Povejta si, kaj vaju moti in kako bi izboljšala medsebojni odnos.
Svetoval bi vama, da se najprej sama pogovorita o odnosu v zakonu, pa tudi, da poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. Danes v Sloveniji ne manjka družinskih centrov, ki delujejo v okviru Cerkve. Morda vama bodo tam mogli pomagati.
Za skladen odnos v zakonu se je treba truditi, pa tudi moliti in prositi Boga zanj. Najbolje, da to zakonca naredita skupaj. Ne smemo obupati in reči: Ne bom več molil, ampak vztrajati v molitvi tudi takrat, ko ne doživimo takojšnjih sadov svoje molitve.
Morda bo za vaju z možem najtežji, a najkoristnejši post to, da se usedeta, se pogovorita in potem poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. V začetku sem napisal, da je prav, da se odpovemo tisti stvari, ki je za nas težka, ali pa naredimo kakšno težko stvar. Morda je za vaju z možem to prav medsebojni pogovor.
Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju. On naj vama in vsem nam stoji ob strani v postnih premagovanjih in prizadevanjih.

Božo Rustja, Štirideset dni brez cigarete. (Pismo meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 6-7

Ko boste našli čas, mi, prosim odgovorite na naslednja vprašanja, ki me begajo. Nikoli ne bom razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo svoj cilj? Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, če so z rojstvom pogojeni in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere?
Ne vem kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primat materije, da ne veruje in je srečna v svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, kot so bili dani meni? Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so meni bila dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona in še mnogi drugi, pa bodo leta ali celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se v spirali vzpenjali k svojemu cilju in ne nazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero niso nič krivi?
Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremostljive, odpor staršev …
Dragi oče, zahvaljujem se vam, ker ste moje pismo prebrali do konca. Neizmerno bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. S temi vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »tako mora biti« pa nisem bila zadovoljna.
Ivka

pismo meseca 02 2008Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Drugi vatikanski koncil je jasno postavil načelo, da bo Bog vsakega sodil po njegovi vesti in dejanjih, ki so bila v skladu ali v nasprotju z osebno vestjo. Vest pa imamo vsi in temelji na splošnih načelih: Delaj dobro, izogibaj se slabega. Kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili, ne stori ti njim, in kar želiš, da bi ti drugi naredili, stori tudi ti njim. To načelo je zapisano tudi v evangeliju in se imenuje »zlato pravilo«. Če ne moreš koristiti, vsaj ne škoduj. Načelo matere Terezije je bilo: »Kar lahko narediš ti, tega jaz ne morem, kar lahko naredim jaz, tega ti ne moreš, skupaj pa lahko narediva nekaj lepega za Boga.« In še bi lahko naštevali načela, s katerimi se vsi strinjamo. Uresničiti jih je seveda mnogo težje, ker je naša narava ranjena po grehu in nam je delati dobro težje, kot delati po nagonih.
Jezus pravi: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kaj je vera? Do spoznanja, da Bog (neko vrhovno razumno bitje) obstaja, pridemo že z razumom. Sveti Pavel graja ljudi, ki živijo tako, kakor da Boga ni: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1, 19-21). Če je to veljalo pred 2000 leti, ko so poznali razmeroma malo »božjih čudežev«, kaj bi morali reči šele danes, ko odkrivamo neštete čudovite »božje« zakone v naravi. Vsak človek, ki razmišlja, bi moral reči: to ni moglo nastati kar tako, samo od sebe. To ga potem vodi k veri. Po besedah istega apostola »brez vere ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Krst, ki ga Jezus omenja, je lahko tudi krst želja za tiste, ki jim evangelij ni bil oznanjen, če bi vedeli zanj, bi ga z veseljem sprejeli.
»Enakih možnosti« pred Bogom je, kakor vidiš, kar veliko. Res pa je, da tisti, ki niso bili vzgojeni v veri, težje spoznajo, kaj je dobro in kaj slabo, še težje pa se za to odločajo. Zato moramo biti zelo hvaležni, da smo kristjani, ki nam Bog prihaja naproti s svojim razodetjem in nam daje moč (molitev, zakramenti), da se odločamo za dobro. Evangelist Luka je zapisal Jezusov opomin: »Tisti, ki ne spozna božje volje in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12, 48). Tudi to je načelo »enakih možnosti«. Morali bi se nad tem zamisliti.

Franc Bole
Ognjišče (2008) 2, str. 6

Zajemi vsak dan

Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.

(Jože Smej)
Sreda, 25. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh