Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

pismo meseca 03 2007V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

    Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki.

Zakaj trpljenje tako težko razumemo? Ker nas je Bog ustvaril za srečo. Naša naravna težnja je biti srečni. Prvi greh v raju in vsi drugi grehi, ki so temu sledili, so porušili to harmonijo, ki je bila v božjem načrtu. Sedaj se ta harmonija v nas in človeštvu lahko vzpostavi s trpljenjem, odrekanjem, žrtvovanjem. Velikokrat res ne razumemo, zakaj nam Bog pošilja kakšno preizkušnjo, trpljenje, zlasti izgubo drage osebe, hudo bolezen, prometno nesrečo, nehvaležnost, osamljenost. Če jo sprejmemo, se pogosto že tu na zemlji pokaže, zakaj je to bilo dobro. Končne odgovore bomo dobili v nebesih. Vidimo starše z invalidnim otrokom. Zdi se nam, kako mora biti to hudo. Pozneje pa odkrijemo, koliko veselja in sreče jim je prinesel ta otrok in da bi, kljub njegovi invalidnosti, ne zamenjali z nobenim drugim. Ti starši so v šoli trpljenja res dozoreli za pravo notranjo srečo.
Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki. Tisti, ki so se prepustili uživanju mamil in alkohola niso sposobni videti smisel svojega obstoja v čem drugem. Sami so prazni in nimajo kaj dati drugim. Rečemo: zavožena življenja. Zasvojenost pa ni samo z mamili. Do velikih zasvojenosti se pride z »majhnimi zasvojenostmi«, z vsakdanjimi sebičnostmi, upoštevanjem samo svojih želja in neupoštevanjem želja drugih.
Zdravila so navadno grenka, toda koristna. Če je trpljenje tako grenko zdravilo, naj bo dobrodošlo. Križev pot nam lahko veliko pove.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Sem mama že v letih, imam otroke, fante in eno dekle. Pri fantih je bilo vse v redu. Lepo so odraščali in bili zdravi. Nekoč jim pri večerji povem, da bomo dobili dojenčka. Takrat sem bila stara štirideset let. Morda so si mislili vsak svoje, nobeden pa ni izrekel kakšne besede neodobravanja. Od takrat so mi še bolj pomagali pri težjih delih. Porod je bil normalen in dobili smo deklico. Še danes, po tolikih letih, čutim, kako sem bila srečna, ko so mi dali to malo čudo na prsi. Nisem se je mogla nagledati! Ko sem odhajala iz porodnišnice, so prišli vsi ‘fantje’ – sinovi in mož – in jo hoteli videti. Ta otrok je bil družinska svetinja. Vsi smo pazili nanjo. Rada je hodila v cerkev. V obhajilni oblekici se mi je zdela kot angelček. Ob birmi je bila že luštno dekle. Nato pa srednja šola: do drugega letnika je še kar šlo, potem pa je spoznala fanta, v katerega se je resno zaljubila. Kar je rekel on, je bilo sveto. K maši ni več hodila, ker je to ‘brez veze’, jaz pa sem molila, da bi dobila takega fanta, ki bi jo pripeljal na pravo pot. S težavo je končala srednjo šolo. Potem je rekla, da gre na faks. Začela je, pa tudi hitro končala. Nato nas je doletela nenadna smrt mojega moža. Joj, kako sem bila žalostna, ona pa še bolj svobodna! Dela samo občasno, sem pa tja najde kakšnega prijatelja. Nič resnega. Preveč, vse preveč smo jo imeli radi in jo razvajali. Sedaj to vem. Ampak jaz še vedno molim zanjo. Ko je pred nedavni prišla domov, je rekla: »Sedaj sem spoznala še kar v redu fanta. Ima samo eno napako: je zelo pobožen.« Mene je tako zabolelo, mislila sem, da mi bo srce kar počilo. Sedaj jo opazujem in zdi se mi, da je malo drugačna, boljša. Kljub temu še vedno molim, da bi dobila fanta, ki bi jo osvojil in spravil na pravo pot. Mogoče pa se bo to zgodilo. Da bi se le! Dragi urednik, ali naj jo kaj sprašujem, ali je bolje, da jo pustim pri miru? Končno je toliko stara, da sama zase odgovarja. A kaj, ko smo mame take, da ljubimo svoje otroke vedno.
Andreja

pismo meseca 04 2013In prav je, da jih ljubite, ker so vaše ljubezni zelo potrebni. Sama z bridkostjo ugotavljaš, da so danes ‘čudni časi’. Zlasti mladi so zbegani, ker imajo toliko slabih zgledov in slabo družbo. Če pride vmes še slepa ljubezen, je polomija še večja. Včasih pa se zgodi, da je ljubezen lahko odrešujoča. Vedno bi morala biti odrešujoča! Tista prava ljubezen, ki želi ljubljeni osebi dobro, resnično dobro. Danes pa se žal ljubezen pogosto enači s spolnostjo brez odgovornosti, kar bi lahko imenovali ‘sebičnost v dvoje’.
Uspeh v življenju je odvisen od truda, ki ga vložimo, da dosežemo neki cilj. Ta cilj je lahko nekaj omejenega, nekaj, kar zadovolji naše čute: lahko je nekaj višjega, kar zadovolji našega duha, naš razum, ali pa še bolj plemenitega, kar zadovolji našo dušo. Ti si v svojem življenju iskala višje vrednote, zato si svoje otroke vzgajala v veri. To je prineslo največje zadoščenje tebi in tudi tvojim ‘fantom’ (sinovom in možu). Ljubezen do hčerke je tudi bila na tej lestvici plemenitih ciljev in želja. Očitaš si, da ste tej vaši deklici izkazovali preveč ljubezni, da ste jo razvajali, ker je bila toliko mlajša od sinov. Modra vzgoja ne dopušča vsega, kar si otrok želi, treba ga je navajati k odpovedi. Življenje je sestavljeno iz prijetnih in neprijetnih stvari. Na to se mora že otrok naučiti, kot si se naučila ti sama, da si svoji družini lahko nudila varnost in sinovom z zgledom vcepljala smisel za žrtve, brez katerih ni mogoče doseči nobenega višjega cilja. Tega tvoja punčka ni razumela ali ni hotela razumeti. Ko je malo odrasla, je hotela uživati čimprej in čimveč. Razvajena je bila morda prav v tem, da ji nisi znala dopovedati te življenjske enačbe: če hočeš prejemati, moraš tudi dajati. Tega ji niste znali razložiti, pokazati. Te enačbe ne razumejo premnogi, zlasti mladi, pa tudi nam odraslim ne uspe vedno. Zato je potrebno, da spoštujemo in upoštevamo božje zapovedi, da hodimo v cerkev, prejemamo zakramente, beremo Sveto pismo.
Vsega tega se ne da ukazati, mogoče je le pokazati z zgledom. Sprašuješ, ali jo lahko kaj vprašaš, ali je bolje, da jo pustiš pri miru. Svetujem ti: skušaj se pogovoriti z njo, prijateljsko, brez očitkov ali ‘pridig’, ki jih seveda ne bi prenesla. Poišči trenutek, ko sta si bolj ‘blizu’, in ji povej o svojih življenjskih izkušnjah, predvsem pa ji prisluhni. Tvoja molitev bo še vedno potrebna in nujna, ker Bog najprej usliši matere, ki molijo za svoje otroke. Morda se sadovi ne bodo pokazali takoj ali v kratkem času, vendar zaupaj. Mladi mislijo, da je življenjski način, kot smo ga v mladosti živeli mi starejši, danes ‘brez veze’. Življenje jim bo pokazalo, da ni tako. Če bi se tvoja deklica potrudila in začela na faksu redno študirati, najbrž danes ne bi bila tam, kjer je: brez službe, nezadovoljna s svojim življenjem. Ne bi iskala kratkih avantur. Ni še vse izgubljeno, če bo dovzetna za ‘šolo življenja’.
Pred nami so velikonočni prazniki. Prav Jezusovo trpljenje in vstajenje nam odkrivata to modrost življenja: do sreče, veselja in zmage pridemo po poti odpovedi in žrtve. Sodobni človek ne sprejme te resnice, zato si sam nakoplje toliko trpljenja – sebi in drugim. Z begom pred trpljenjem še globlje pada vanj. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini je zapisal, da na naše trpko vprašanje: čemu trpljenje? ve odgovor le križ, ki govori: »Vse naše trpljenje, naše darovanja in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.« Veselje velikonočne ‘aleluje’ dosežemo samo, če gremo z Jezusom tudi po križevem potu.

oče urednik Franc Bole, Ta otrok je bil družinska svetinja. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 6-7

pismo meseca 03 2017aV postu nas duhovniki vabijo k odpovedi hrani, pijači, telefonom, televiziji in vsako leto tudi alkoholu. Pomislimo na akcijo 40 dni brez alkohola! Kaj pa cigarete? Vidim, da kadi tudi veliko duhovnikov. Pa se tej temi spretno izognejo. Sama sem nekadilka, poročena s kadilcem že dvajset let. Imava tudi odrasle otroke, ki že ‘pridno’ stopajo po očetovih stopinjah.
Cigarete in z njimi povezan smrad prenašam vsako leto težje, a s
toriti ne morem ničesar. Lahko se lepo oblečem, si uredim frizuro, skuham, pospravim stanovanje, a nisem toliko vredna kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti. Lepo je poznati svojo vrednost in vedeti, da jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto, da intimnost nikoli ni tisto pravo, ker manjka pika na i. Na sprehode in obiske ne hodiva več skupaj, ker iščeva različno družbo.
Zakaj sem se poročila s kadilcem? Bila sem mlada in zaljubljena kot toliko drugih. Pri maši sem dolgo prosila zanj, zdaj samo še zase. Bog mi daj moči, da zdržim. Imam malo prijateljev nekadilcev, tudi sodelavci kadijo, zato o tem ne govorim z nikomer. Mož je prepričan v svoj prav, še spovednik mi je rekel, naj mu kupim cigarete. Kaj bi ta svetoval ženi alkoholika? Naj mu kupi še kakšen liter, pa naj ga skupaj izpraznita in bodo problemi manjši? Cigareta je danes znak odraslosti, nekadilci smo moteči dejavniki napredne slovenske družbe. Kakšen je vaš komentar?

Mojca

Hvala za vaše pismo, v katerem ste na začetku opozorili na pomen postnega časa in postne odpovedi. Cerkev nam sicer predpisuje posebno obliko posta in zdržka, a prav je, da se vsakdo izmed nas v postnem času odpove še kakšni stvari. Sam naj so odloči, kateri. Dobro je, da za postni čas naredimo načrt. Tako na osebni ravni kot v družini. Tudi nekatere župnije si naredijo načrt: na primer, komu bodo namenili darove, ki jih bodo zbrali s postnimi odpovedmi. Kdo bi si lahko odtrgoval od jedi ali pijače, zato ker je skop. Pri postu pa gre za nekaj drugega: odpovem se eni stvari, da se lahko posvetim drugi. Npr: odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika, tisti čas namenim pogovoru v družini ali pa pogovoru z Bogom v molitvi. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.
Modro je, da v začetku postnega časa ne delamo preveč sklepov, ker je potem nevarnost, da se ne bomo nobenega držali, ali da se ne odpovedujemo, preveč stvarem, ker se tega ne bomo mogli držati. Odločimo se za eno ali dve stvari, pa se teh res držimo.
Najbolje je, da se odločimo, da se bomo odpovedal tisti stvari, ki se ji težje odpovemo ali da popravimo napake, ki motijo tudi druge. Večja ko je žrtev, večje je zasluženje. Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju.
Tako je Slovenska Karitas začela z akcijo 40 dni brez alkohola, ki se je v Sloveniji zelo oprijela. Menila je, da pri nas alkohol povzroča veliko gorja: pomislimo na prometne nesreče, ki jih povzročijo vinjeni vozniki, pa na trpljenje družin, kjer pije kdo od članov … Nekateri menijo, da bi bilo bolje, kot da se popolnoma odrečemo alkoholu, naučiti ljudi zmerno piti: kozarec vina pri obedu. Tudi to lahko imamo za dobro postno vajo, da namesto dveh kozarcev popijemo samo polovico kozarca.


pismo meseca 03 2017bVi sprašujete o odpovedi cigaretam. Iz že napisanega lahko rečemo, da je tudi odpoved cigaretam ena od oblik posta. Za tiste, ki jim kajenje veliko pomeni, bi bila to kar težka odpoved. Zdi pa se mi, da težave pri vašem možu ne izvirajo od kajenja. Sam poznam precej kadilcev, ki so povsem normalni ljudje. Niso ‘zateženi’, ne terorizirajo, niso prepričani samo v svoj prav. So kot nekadilci – ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pa ne zagovarjam kajenja. Vemo, da je škodljivo zdravju. V zadnjih letih je tudi naša družba naredila veliko v boju proti tej razvadi. Tako je v javnih prostorih kajenje prepovedano. Ko danes gledamo arhivske posnetke sej politikov pred leti in vidimo, da na teh sejah kadijo, se nam zdi to neverjetno. Kljub vsem prepovedim je med mnogimi mladimi kajenje še vedno zelo razširjeno. Tudi vaši otroci spadajo mednje, kakor pišete.
Najbrž tudi vaš mož ne bi postal drug človek samo zato, če bi nehal kaditi. To, da zanj, kljub temu, da skuhate in pospravite stanovanje, niste “toliko vredni kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti” in da “jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto” kaže, da je nekaj narobe z značajem vašega moža ali z vajinim medsebojnim odnosom.

    Odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.
V tem duhu tudi gledam na spovednikov nasvet, ko vam je dejal, da mu kupite cigarete. Predvidevam, da ni želel podpirati kajenja. Tudi vsi duhovniki, ki kadijo, ne zagovarjajo kajenja. Spominjam se duhovnika, svojega kateheta, ki je kadil, pa nam je mladostnikom dejal, naj se tega ne naučimo, ker je škodljivo. Očitno pa sam ni zmogel toliko moči, da bi nehal kaditi. Bil pa je odličen katehet in pridigar ter dober duhovnik. Najbrž vam je spovednik hotel reči: približajte se možu. Naredite prvi korak in stopite do njega. Pogovorita se. Povejta si, kaj vaju moti in kako bi izboljšala medsebojni odnos.
Svetoval bi vama, da se najprej sama pogovorita o odnosu v zakonu, pa tudi, da poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. Danes v Sloveniji ne manjka družinskih centrov, ki delujejo v okviru Cerkve. Morda vama bodo tam mogli pomagati.
Za skladen odnos v zakonu se je treba truditi, pa tudi moliti in prositi Boga zanj. Najbolje, da to zakonca naredita skupaj. Ne smemo obupati in reči: Ne bom več molil, ampak vztrajati v molitvi tudi takrat, ko ne doživimo takojšnjih sadov svoje molitve.
Morda bo za vaju z možem najtežji, a najkoristnejši post to, da se usedeta, se pogovorita in potem poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. V začetku sem napisal, da je prav, da se odpovemo tisti stvari, ki je za nas težka, ali pa naredimo kakšno težko stvar. Morda je za vaju z možem to prav medsebojni pogovor.
Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju. On naj vama in vsem nam stoji ob strani v postnih premagovanjih in prizadevanjih.

Božo Rustja, Štirideset dni brez cigarete. (Pismo meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 6-7

Ko boste našli čas, mi, prosim odgovorite na naslednja vprašanja, ki me begajo. Nikoli ne bom razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo svoj cilj? Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, če so z rojstvom pogojeni in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere?
Ne vem kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primat materije, da ne veruje in je srečna v svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, kot so bili dani meni? Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so meni bila dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona in še mnogi drugi, pa bodo leta ali celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se v spirali vzpenjali k svojemu cilju in ne nazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero niso nič krivi?
Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremostljive, odpor staršev …
Dragi oče, zahvaljujem se vam, ker ste moje pismo prebrali do konca. Neizmerno bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. S temi vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »tako mora biti« pa nisem bila zadovoljna.
Ivka

pismo meseca 02 2008Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Drugi vatikanski koncil je jasno postavil načelo, da bo Bog vsakega sodil po njegovi vesti in dejanjih, ki so bila v skladu ali v nasprotju z osebno vestjo. Vest pa imamo vsi in temelji na splošnih načelih: Delaj dobro, izogibaj se slabega. Kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili, ne stori ti njim, in kar želiš, da bi ti drugi naredili, stori tudi ti njim. To načelo je zapisano tudi v evangeliju in se imenuje »zlato pravilo«. Če ne moreš koristiti, vsaj ne škoduj. Načelo matere Terezije je bilo: »Kar lahko narediš ti, tega jaz ne morem, kar lahko naredim jaz, tega ti ne moreš, skupaj pa lahko narediva nekaj lepega za Boga.« In še bi lahko naštevali načela, s katerimi se vsi strinjamo. Uresničiti jih je seveda mnogo težje, ker je naša narava ranjena po grehu in nam je delati dobro težje, kot delati po nagonih.
Jezus pravi: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kaj je vera? Do spoznanja, da Bog (neko vrhovno razumno bitje) obstaja, pridemo že z razumom. Sveti Pavel graja ljudi, ki živijo tako, kakor da Boga ni: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1, 19-21). Če je to veljalo pred 2000 leti, ko so poznali razmeroma malo »božjih čudežev«, kaj bi morali reči šele danes, ko odkrivamo neštete čudovite »božje« zakone v naravi. Vsak človek, ki razmišlja, bi moral reči: to ni moglo nastati kar tako, samo od sebe. To ga potem vodi k veri. Po besedah istega apostola »brez vere ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Krst, ki ga Jezus omenja, je lahko tudi krst želja za tiste, ki jim evangelij ni bil oznanjen, če bi vedeli zanj, bi ga z veseljem sprejeli.
»Enakih možnosti« pred Bogom je, kakor vidiš, kar veliko. Res pa je, da tisti, ki niso bili vzgojeni v veri, težje spoznajo, kaj je dobro in kaj slabo, še težje pa se za to odločajo. Zato moramo biti zelo hvaležni, da smo kristjani, ki nam Bog prihaja naproti s svojim razodetjem in nam daje moč (molitev, zakramenti), da se odločamo za dobro. Evangelist Luka je zapisal Jezusov opomin: »Tisti, ki ne spozna božje volje in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12, 48). Tudi to je načelo »enakih možnosti«. Morali bi se nad tem zamisliti.

Franc Bole
Ognjišče (2008) 2, str. 6

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

pismo meseca 02 2017Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
Božo Rustja


Božo Rustja
Ognjišče (2017) 1, str. 6

Božični večer je. Pripravljam božično večerjo. Otroci delajo jaslice in zraven pojejo božične pesmi. Ta večer je za mene in za moje otroke drugačen, saj bomo prvič praznovali božič brez moža in očeta, ki je pred nekaj meseci umrl zaradi bolezni.
Spomini mi uhajajo nazaj v lansko leto, ko si skupaj z otroki delal jaslice. Saj veš, ti si vedno končal in dal na vrh smreke zadnji obesek. Tudi pel si z nami in se z nami veselil, ko je Jezušček tudi tebi prinesel majhno darilce. A vendar ti še vedno z nami živiš, saj je bilo tudi letos pod drevescem tudi zate darilo: Sveča. Ja, sveča kot simbol svetlobe in toplote, saj si tudi sam bil kot sveča, ki v svoji bolečini in trpljenju počasi izgoreva, vendar kljub temu do konca oddaja svetlobo in toploto, ter sveti in vliva upanje svoji družini, dokler ne dozori za večnost.
Za najino obletnico poroke sem ti na tvoj mnogo prerani grob nesla 17 nageljnov za 17 let najine ljubezni, ki sva jih skupaj preživela kot mož in žena. Vsak cvet naj pomeni zahvalo za vsako leto, ko sem z veseljem bila tvoja žena. V teh letih se nikoli nisva resno sprla, saj sva bila še vedno zaljubljena, kot, da bi vedela, da bo najina zemeljska ljubezen mnogo krajša. Res, dragi moj mož, iz leta v leto sem te imela rajši. Najbolj, dragi moj mož, te pogrešam ob večerih, ko te ni več pri skupni večerni molitvi, ni več tvojih čudovitih prošenj in tvojega blagoslova najinih otrok na čelo.
V sobi imam tvoj vzglavnik in na njem razgrnjen zgornji del tvoje pižame. Tja naslonim glavo, ko mi je hudo in sem s teboj in ti me potolažiš. A kaj, ko na svojih prsih ne slišim več bitja tvojega srca! Pogrešam tvojo toplo telo, tvoj stisk roke, tvoj objem, tvoj nasmeh, tvoj poljub… Nihče mi več ne reče moja žena, naša mamika. Nihče me več ne zagovarja, pogrešam najine pogovore, tvoje nasvete, tvojo tolažbo. Pogrešam najino skupno molitev pred spanjem, tri besede: rad te imam, križ na čelo, ter poljub za lahko noč. Res, s teboj sem živela kot v pravljici.
Ne sprašujem se več ZAKAJ?, ker na to vprašanje preprosto ni odgovora. Odgovor na to vprašanje ve samo On. On, ki je poskrbel, da sva se srečala in združil najini srci z vezjo večne ljubezni. On, ki je najin zakon blagoslovil s prečudovitim darom – z otroki. Hvala ti dobri Bog za čudovitega moža in za otroke, ki so najini srci in najin dom napolnili z veseljem in radostjo. Hvala ti dobri Bog, da si skupaj z nama začrtal najino skupno pot. Sedaj se je najina skupna pot končala, preostanek poti, pa bom morala prehoditi sama. Verjamem, da bom zmogla, ne bom omagala, saj mi Bog daje pot vere, upanja in ljubezni. Po tej poti bom vzgajala tudi najine otroke.
Tvoje zemeljsko življenje se je končalo. Vendar se tvoje življenje nikakor ni končalo, temveč se je spremenilo, saj sedaj živiš pri Bogu, ki nam je po svojem edinorojenem Jezusu Kristusu pripravil prostor v nebesih. Verjamem, da se v nebesih zopet srečava in se objameva.
Hvala ti, da sem lahko bila tvoja žena.
Tvoja žena

pismo meseca 01 2017

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
Prav ob praznikih številni ljudje še posebej občutijo samoto in praznino, ki nastane po izgubi najbližjih. Del tega razodeva tudi vaše pismo. Toda še bolj razodeva lep zakonski in družinski odnos. Kako lepo ste opisali zakonsko in družinsko molitev. Kako lepo skupno družinsko praznovanje. V našem času, ko mnogokrat slišimo o nasilju v družinah in beremo o ločitvah kot o nečem povsem normalnem, si takih pričevanj zakonskega in družinskega življenja lahko samo želimo. Vaše pričevanje je dragoceno, ker razodeva, kako nekaj lepega je družinsko življenje, kateremu je podlaga razumevajoč in skladen zakon, posvečen z zakramentom. Dragoceno je tudi zato, ker govori, da se je treba za tak odnos truditi. Ne pride sam od sebe, a je trud bogato poplačan. Še najbolj pa je dragoceno vaše pričevanje o veri, da vaš mož po smrti živi pri Bogu. Od tam vas spremlja. Prepričan sem: še bolj kakor vam je bil blizu, ko je živel med vami, vam je blizu sedaj, ko je pri Bogu. Hvala Bogu, da imate to vero, ki vam pomaga skozi težke trenutke izgube.
Sporočilo vašega pisma je dragoceno za vse, ki ga beremo, še zaradi nečesa drugega. Opozarja nas na problem, da so mnogi ljudje za praznike osamljeni. Vsaka samota je huda, a samota za praznike je še hujša in morda je najhujša prav samota za božični praznik. Takrat so naše oči zazrte v sveto družino, ki je sicer v izredno skromnih razmerah, a tudi izredno srečna, ker je skupaj in imajo njeni člani drug drugega, na katerega se lahko zanesejo, predvsem pa so srečni, ker imajo v svoji sredi Božje Dete, učlovečenega Boga. Zato v času božičnih praznikov pomislimo na osamljene, žalujoče, zapuščene ali bolne ter jih skušajmo na kakšen način razveseliti. Morda jim napišimo praznična voščila, morda jih obiščemo, morda jih povabimo na praznično kosilo ali večerjo. Morda poskrbimo, da bodo šli k maši ali jih sami peljimo. Praznik, ko bomo osrečili drugega, bo za nas dvakrat lepši.
Vaša družina je na neki način podobni sveti družini, ki je doživela izgubo, a je srečna, ker imate drug drugega in imate vero v Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je postal človek, nemočen otrok, da bi nam bil blizu. Postal je nemočen, da bi nam bil blizu v naši nemoči. Postal je ubog, da bi razumel naše notranje in zunanje uboštvo. Na božič nam je Bog izredno blizu, ker prihaja k nam prav tja, kjer smo najbolj nemočni in ubogi. Najbolj nežno nas poljublja v rano, ki nas najbolj boli.
Božič ima močno sporočilo tudi za osamljene in žalujoče. Pred leti sem obiskal zakonski par, ki dolgo let ni mogel imeti otrok. Ob tej bolečini je bil prav njun božič, ko sta gledala na dete v jaslih, sama pa bila brez otrok, še bolj žalosten. Toda prav v tej žalosti so se ju dotaknile besede, ki so ga angeli prinesli pastirjem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je rodil Odrešenik« (Lk 2,10-11). Rekla sta si: »Veselje za vse ljudi? Torej ni nihče izvzet iz tega veselja! Tudi midva ne. Od tedaj božič ni bil več žalosten praznik, ampak izvir upanja in veselja. Ko prvič pišem pismo meseca, želim tak praznik tudi vam, vaši družini in vsem bralcem.
Božo Rustja
Ognjišče (2017) 1, str. 6

 pismo meseca 12 2016

Pravkar sem prebrala Pismo meseca v enem od starejših Ognjišč (Že dvajset let iščem poguma, da bi spregovorila – februar 2011), v katerem zvesta bralka spregovori o izkušnji splava in svojem duševnem trpljenju. Po dvajsetih letih se je pred božičem odpravila v eno od naših romarskih svetišč in opravila življenjsko spoved in se rešila smrtnega greha – vsaj toliko, da lahko sedaj gre k obhajilu. Še vedno jo vsak dan vest opozarja na tisto, kar je storila pred dvajsetimi leti. (...) Zgodba tega pisma je res težka, a zelo poučna. Tudi vaš odgovor bralki je zelo poglobljen in koristen.
Večkrat prebiram podobne zgodbe iz preteklih let, ki so še kako aktualne. Tudi jaz imam otroke in življenje je zame sveto. Bogu hvala za tako spoznanje in vero, ki jo ob vaši reviji in na radiu še iz dneva v dam poglabljam. Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!
Sem vaša zvesta bralka že trideset let. Hvala vam za vsa ‘darila’ ob Ognjišču, ki ste mi jih poslali. Vse to me je oblikovalo in izklesalo. Sem zelo hvaležna in srečna, da sem v vaši družbi.
Bojana

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.

    Nihče ni srečen, če tega noče
    Ali je mogoče, da se čuti dvajsetletna dekle nesrečna? In vendar se mi ravno to godi. Pomislite, da imam vse, ne morem se pritoževati. Samo eno stvar, oče urednik, bi rada zvedela od vas: v čem grešim, da se počutim tako? Včasih zavidam dekletom, ki nimajo vere in si privoščijo vse, tudi greh.
    Roza
    Tako čudno govorjenje: dekle, ki je zdrava, mlada, lepa, z vsem preskrbljena, pa govori o žalosti! Kljub temu to govorjenje ni nesmiselno. Vsi moramo rešiti to vprašanje: od česa je odvisna naša sreča? (...) Resnično nesrečna bi bila samo takrat, ko bi iskala srečo v trenutnih užitkih, ker bi bila podobna pijancu, ki je srečen samo takrat, kadar je omotičen. Ali bi bilo tvoje življenje še vredno življenja? Veseli se vsega, kar je v življenju lepega, ker ti vse to daje Bog, tvoj nebeški Oče, ki te ljubi. Ne pozabi pa, da Bog od tebe zahteva tudi žrtve, da izpolniš zapoved: Ljubi Boga in svojega bližnjega ... Jezus je dobro poznal človeško dušo in nam je dal edino trdna načela za našo srečo.
    (iz prvega Pisma meseca, april 1965)

V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.
oče urednik Franc Bole

 

Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 12, str. 6

Sem vaša stalna bralka. Preberem vse strani in Ognjišče vedno težko pričakujem. Odločila sem se, da vas seznanim s svojo življenjsko izkušnjo. Lansko leto sem imela operacijo. Najprej je bilo rečeno, da gre za začetni rak. Po operaciji in pregledu tkiva pa je bilo ugotovljeno, da gre za papilom, torej nerakasto tvorbo. Po dobrem letu se je zopet pojavil rak. Moj zdravnik je ugotovil, da je šlo tudi prvič za raka, ki se je potem ponovno pojavil. Pri vsem tem se sprašujemo, koliko zaupanja imaš lahko še v zdravnike.
Prad kratkim sem bila na onkološki komisiji. Povedali so mi, da gre za redko obliko raka in nimam možnosti za ozdravljenje. Mislim, da bi bilo bolje, če bolniku ne bi povedali popolne resnice. Doma smo vsi obupani in samo jočemo. Pravijo, da mora bolnik imeti vedno upanje na ozdravitev. Vendar ko si enkrat sam na tem, te zlomi. Ves dan razmišljaš le najslabše. Ponoči ne spiš. Najbolj pa se bojiš trpljenja in bolečine, ki spremljajo bolezen. Tudi molitev ti ne pomaga več.
Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni. Koliko mladih ljudi izgubi življenje v nesrečah in koliko ljudi je nsrečnih zaradi izgube službe ali zaradi bolezni, ki jih doletijo. Pred letom sem dala za mašo za zdravje. In kaj imam od tega?
Imam majhne otroke. Sprašujem se, ali bom dočakala sinovo birmo? Živela sem pošteno, brez sovraštva do drugih. Otroke sem vzgajala v verskem duhu. Doma smo popravili hišo, na dopuste nismo nikoli hodili. Ko bi z družino lahko zaživeli srečno življenje, se je pojavila ta zahrbtna bolezen. Z možem se dobro razumeva, zato je za vse še težje.
Vsak teden grem na grob svojih pokojnih staršev in se sprašujem, koliko časa bo še tako. Kdaj se bo pojavil na našem spomeniku še moj napis? Ali bodo domači dali zame za maše, tako kot sem jaz dajala za moje pokojne starše, in ali bodo otroci hodili na moj grob in se me spominjali?
Olajšala sem si dušo in upam, da bom zdaj lažje prenašala trpljenje, ki me čaka pred koncem življenja. Do takrat pa se bom zahvaljevala Bogu za vsak podarjen dan življenja.
Sida

pismo meseca 11 2009Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša ... »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.
»Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni!« In vendar je! Bog nas je postavil na to zemljo, da nas preizkusi, ali smo njega vredni. Prav ta naša želja, da bi vedno živeli, je dokaz, da je v nas hrepenenje po večnosti. Dva pogoja sta, da jo dosežemo: da verujemo v Boga, ki je ustvaril vse svet in zakone, po katerih se razvija, in da je ta Bog plačnik, da nam bo povrnil po naših delih. Ti si naredila toliko dobrega tvoji družini, domačim, prijateljem ... Rekla boš, da ti prav zato Bog ne bi smel poslati raka. Bog ne plačuje sproti. Največ zla na svetu naredi človek sam. Nekaj takih že sama omenjaš. Koliko ljudi izgubi življenje v nesrečah, največ v prometnih. Misliš, da se ne bi večina teh nesreč lahko preprečila, če bi ne bilo alkohola, objestnosti voznikov, nespoštovanja predpisov? Izgube službe, to kar danes mnogi najbolj občutijo, so posledica pohlepnosti mnogih, ki jim gre samo za dobiček, pri nas in v tujini. Tudi mnogih bolezni bi se lahko obvarovali, če bi živeli bolj skromno. Rekla boš: kaj lahko jaz naredim, nisem jaz kriva. Zato pa mora biti nekdo, ki bo pravično razsodil in poplačala. Na tem svetu tega ni. Naša pamet zahteva, da se mora nekje vse to izenačiti, poravnati.
Bog nam po ustih preroka Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Bog se ne moti, mi se motimo. Trpljenje je težko razložiti. Tudi Jezus se ni trudil, da bi trpljenje razložil, on ga je sprejel nase. Iz ljubezni do nas je trpel največje bolečine in sprejel največje krivice, da bi nas odrešil, nam dal zgled, nam z zakramenti pomagal, da tudi mi živimo iz ljubezni, do njega, do bližnjega, do naših dragih. Razumem, da je v tvojih letih težko sprejeti, da je življenja konec, če Bog to hoče. Toda to ni oditi v »nič«, pomeni oditi k Očetu, kamor bodo prišli tudi tvoji dragi, tudi po tvoji priprošnji iz nebes, da jih boš od tam lahko sledila jim pomagala, da boste nekoč zopet skupaj. Rekla boš: lahko je govoriti vam, ki ste svoje življenje že dopolnili. Verjemi, da se nihče ne poslavlja od življenja brez trpljenja, ker bi lahko še marsikaj naredil, in tudi zato, ker smo ustvarjeni za življenje in je smrt nekaj nenaravnega. V nekaj zadnjih letih sem obiskoval kar nekaj mojih prijateljev duhovnikov, ki so umirali od raka. Veliko sem molil zanje, ker je bilo to največ, kar sem mogel storiti. Videl pa sem njihovo trpljenje. Tolažbo pa so našli v trdni veri in rekli so: »Pomeni, da sem končal nalogo, ki mi jo je Bog naložil.«
Na koncu ti svetujem, da vzameš v roke kako versko knjigo, življenje svetnikov, kar bo lahko dvignilo tvojega duha nad zemeljsko obzorje, lažje boš sprejela svojo bolezen, kakršna koli se bo pokazala.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Zajemi vsak dan

Kdor se bo k modrosti zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi na njegovem pragu.

(Knjiga modrosti)
Petek, 19. Januar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh