Že velikokrat mi je prišlo na misel, da bi vam pisala. Sem iz Argentine, vnukinja Slovencev. V naš dom vsak mesec pride Ognjišče in vedno si vzamem čas, da preberem članke, ki me zanimajo. Pri branju me večkrat prevzame misel, zakaj ne čutim do konca svojega slovenstva.
Sem tukaj rojena, tukaj sem hodila v argentinsko šolo. Imam svoje argentinska prijatelje ... Vendar sem se doma naučila in govorila slovensko. Hodila sem tudi v slovensko šolo in imam tudi svoje ‘slovensko – argentinske’ prijatelje ... Učili so nas slovenskih navad, jedi; vsako nedeljo imamo slovensko mašo. Kaj sem torej? Slovenka? Argentinka?
Lahko rečem, da je moje srce razdeljeno. Nikoli ne bi opustila argentinska mate ali asado (priljubljene pijače in jedi), pa tudi slovenske potice ne! Zelo ‘polemičen’ je razlog, zakaj smo tu. Povedali so nam, da so morali naši stari starši bežati iz domovine zaradi vere, ker se niso hoteli prilagoditi temu, kar so vsiljevali po drugi svetovni vojni. Torej smo prišli sem, da bi lahko imeli nove možnosti, da bi družini lahko nudili, česar v Sloveniji ni bilo mogoče takrat nuditi. Danes vidim, kako je veliko mladih prišlo v kremplje relativizma in jih nič več ne zanima Bog in darovi, ki jih ima on pripravljene za vsakega izmed nas. Vprašanje je torej, ali smo vredni tiste žrtve naših starih staršev? So oni zaman zapustili domovino in tisto, kar so ljubili? Ko grem na obisk v Slovenijo, pa vidim, kako je tudi tam veliko mladih zašlo v relativizem in zanemarjajo vero. Kje je ostala tista Slovenija, o kateri so mi pripovedovali starši?
Velikokrat sem brala, da so tisti, ki so šli iz Slovenije po vojni, izdajalci. Torej sem vnukinja izdajalcev? Ali je lahko izdajalec človek, ki je zapustil tisto, kar je najbolj ljubil: domovino, družino, lastni dom, zaradi vere, zaradi Boga? Tisti, ki so morali bežati iz domovine zaradi vere, so nas učili, da so največje vrednote: Bog, mati, domovina.
Razumem, če ne bi hoteli objaviti pisma, vem, da je tema totalitarizem in dogajanje po vojni delikatna zadeva. Zanima me, kaj mi lahko poveste o tem, kam ‘spadamo’ mi, kdo smo, kaj smo mi za Slovence v Sloveniji ... Velik zaklad je tukaj v Argentini ohranjanje slovenskih navad in vere. Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji to poznali, če bi hoteli vedeti kako se je doživljala zgodovina s te strani, od tistih, ki so morali bežati iz lepe domovine.
Tatjana

pismo meseca 05 2015Obhajali smo petdesetletnico izhajanja Ognjišča. Ves ta čas sem občudoval zanimanje, ki je za Ognjišče prihajalo prav iz Argentine. Prav pri vas je največje število naročnikov izven Slovenije. Zahvaliti se moramo tudi vašim slovenskim duhovnikom, ki dobivajo Ognjišče v paketu in ga potem razdelijo naročnikom. Ko sem leta 1987 spremljal škofa Janeza Jenka na njegovem več kot mesečnem obisku v Argentini, sem se lahko osebno prepričal, kako priljubljeno je Ognjišče v Argentini. Tvoje pismo me v tem še potrjuje.
Nimam nobenih težav, da odgovarjam na tvoja vprašanja tudi glede odhoda tvojih starih staršev v tujino. To je boleče vprašanje in zelo aktualno ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ki je mnogim namesto svobode prinesel nasilje in strah. Letos mineva 25 let od prvih svobodnih volitev. Ni šlo vse tako, kot smo si želeli in pričakovali, vseeno pa imamo toliko svobode, da lahko izražamo svoje misli, ne da bi se morali bati posledic. To je zelo pomembno za nas, ki delamo v sredstvih javnega obveščanja, tisku, radiu, televiziji in internetu. Žal pa so najbolj vplivna sredstva na tem področju v rokah prejšnje usmerjenosti, tistih, ki nas skušajo čim bolj utišati. Toda mi se ne pustimo ustrahovati in povemo svoje mnenje. Žalostno pa je, da mnogi verniki, naši bralci, tega ne marajo in pravijo naj se “ne vtikamo v politiko”. To so posledice petdesetletne diktature komunizma.
Naj odgovorim najprej na vprašanje, ki ga postavljaš. Ste vi in vaši stari starši, ki so morali bežati pred diktaturo komunizma, izdajalci? Sama si že odgovorila. Seveda ne. Lahko si ponosna, da so se tvoji stari starši tako odločili. Vem, da jim ni bilo lahko, posebno v začetku, ko še niso poznali jezika. Vse so prenesli, ker so imeli pred očmi vrednote: Bog, mati in domovina. Občudovanja vredno je posebno to, da ste v vaših družinah ohranili ne samo vero staršev, ampak tudi jezik, običaje, navezanost na svojo domovino.
Verjamem, da sedaj čutiš, da pripadaš dvema domovinama. To ni nič slabega. Pripadaš dvema kulturama, kar je velika prednost in bogastvo. Obe domovini moraš imeti rada in ju tudi imaš. Vesel sem, da prihajaš v domovino svoji starih staršev in tako še poglabljaš vezi in poznanje te domovine. Prepričan sem, da si ponosna tudi na Slovenijo, ki ji je Stvarnik podaril toliko naravnih lepot.
Boleče je vprašanje, ki ga postavljaš: zakaj je danes toliko mladih “prišlo pod kremplje relativizma”. Jaz bi temu rekel izguba ‘vrednot’. To se vidi tukaj, pri vas v Argentini pa morda manj. Pri vas ima vera še neko splošno priznanje, kot nekaj, kar je človeku potrebno, ga dopolnjuje. Pri nas v Sloveniji pa so bile duhovne vrednote tako zaničevane, ovirane, zasmehovane, da se pozna še danes. Vem, da je duhovna kriza splošna, se dogaja vsakemu narodu, zlasti kristjanom. Pomisliti moramo, kaj ostane človeku, če izgubi smisel svojega obstoja. Naš in vaš argentinski papež Frančišek tako lepo poudarja te resnice. Priporoča dnevno branje evangelija, vsaj kratek odstavek. Tam so odgovori na vsa naša vprašanja.
Koliko ljudi bi lažje prenašalo težave v življenju, ki se jim nihče ne more izogniti! Kako bi lahko imeli lepše stike med seboj. Kako bi se izognili strahu pred starostjo, pred smrtjo, čemur se ne more nihče izogniti. Samo kdor ima jasno spoznanje smisla svojega življenja, ve, da se bo njegovo življenje po smrti nadaljevalo. Jezus nam zagotavlja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Za nas je Jezusov evangelij osnova za naše verovanje. Kot Jezusovi učenci se nimamo česa bati. Lahko se nam zgodijo v življenju tudi neprijetne stvari, kar je del našega sprejemanja božje volje, vendar vemo, da nam bo Jezus vedno stal ob strani, kot pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom: »Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da boste mogli prestati« (Kor 10, 13).
Slovenci smo ponosni na vas. Ste nam za zgled, zlasti kar zadeva vero, ki ste jo ohranili močno in trdno. Ognjišče pa si šteje v čast, da ga tako radi berete in da vam utrjuje to vero.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2015) 05, str. 8

Sem dolgoletna bralka Ognjišča (od leta 1966), stara malo manj kot šestdeset let in mati treh, zdaj že odraslih otrok. Zelo redno berem rubrike, od katerih ste že sedaj objavili ankete. Če me tematika bolj zanima, preberem bolj natančno in večkrat, druge bolj na hitro. V reviji sem našla številne odgovore na svoja vprašanja. Včasih pa se mi ob branju zastavijo nova.
V verski literaturi večkrat preberem, da vernim pomagata spoved in obhajilo, da lahko bolj krščansko živijo. To priporočate tudi v odgovorih. Priporočilo za spoved in obhajilo slišimo tudi v cerkvi. V sebi pa enostavno ne opažam povezave. Če se po spovedi zelo prizadevam, da bi se poboljšala, mi rado zmanjka moči in se razjezim zaradi kakšne manj pomembne stvari in potem lahko slišim, včasih bolj naravnost, včasih bolj naokrog: kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti! Poleg tega se me po spovedi rada loti čudna tankovestnost – silno veliko stvari se mi zdi težek greh (čeprav vem, da morejo za smrtni greh biti izpolnjeni trije pogoji – velika stvar, zavestno storjena kršitev – svobodna volja). In ko se odločam, ali bom pristopila k obhajilu, se mi po glavi podijo čudne misli, podobne tistim, ki jih Pavel Krnc opisuje ob svoji birmi v knjigi ‘Ata mi je povedal’. Posledica tega je nemir in razdražljivost. Tako že dobrih deset let hodim k spovedi nekajkrat na leto (za božič, veliko noč, celodnevno češčenje in morda še kaj vmes) in potem kvečjemu petkrat k obhajilu. Vsak dan skušam nekaj zmoliti sama, nekaj molimo skupaj (pred kosilom in zvečer, za sveti večer in za Vse svete rožne vence)
O pomenu molitve sem veliko razmišljala prav v zvezi z rubriko Življenje nas uči. Pisali ste namreč o družinah, ki so prebrodile hude težave ob skupni molitvi v družini, pa tudi med prijatelji in znanci. Postavlja se mi vprašanje, če bi duševni in duhovni mir mogla izprositi s skupno molitvijo. V nekaterih družinah, ki ste jih opisali, so se zgodile skoraj čudežne stvari. In ob takšnem branju sem pomislila, kako potrebno bi bilo, da bi tako zavzeto prosili tudi za ureditev razmer v državi – za več poštenja, pravičnosti in medsebojnega razumevanja.
Kako zelo manjka razumevanja tudi v krščanskih družinah, sem občutila, ko sem se iz krščanske družine primožila v krščansko družino. Ob raznovrstnih težavah dostikrat tudi moliti nisem mogla, ko sem se odločala o svoji življenjski poti.
Zahvaljujem se vam, da ste pismo prebrali in če boste mogli dati kakšen nasvet.
Frančiška

pismo meseca 05 2013Najprej se ti moram zahvaliti za tako zvestobo našemu Ognjišču. Zaradi takih naročnikov, kot si ti, ki so nam zvesti skoraj od začetka – kmalu bomo odhajali zlati jubilej, petdesetletnico izhajanja, in smo lahko zdržali do sedaj pri kar visoki nakladi, pri mesečnikih najvišji v Sloveniji. Žal se, tako kot vsem, tudi nam zmanjšuje naklada. Če bilo več takih, kot si ti, se nam gotovo ne bi.
Začnimo s tvojimi vprašanji. Pristopiti k obhajilu samo takrat, ko smo bili pri spovedi ali še kakšenkrat, ni pametno. Vsaka jeza, ki je nismo znali obvladati, ni že smrtni greh. To tudi sama razumeš. Zdravilo za male grehe pa je kesanje. Sveti Pavel piše svojim vernikom v Efez: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4, 26). Ne smemo tega razumeti, kot da jih nagovarja, naj se jezijo. Povedati hoče, da je včasih naša jeza upravičena in ni greh. Kam pridemo, če bi se starši ne smeli jeziti nad svojimi otroki? Tudi vzgojitelji se upravičeno jezijo, če njihovi varovanci niso česa storili prav, vendar mora biti razvidno, da je to iz ljubezni, ker jim hočejo dobro. To velja za vse tiste jeze in jezice, ki jih mnogokrat zagrešimo s komerkoli, zlasti pa z domačimi, sosedi, prijatelji, zaradi živčnosti, nestrpnosti, slabe volje. Seveda to ni prav, a je navadno mali greh, ki se ga lahko pokesamo že s tem, da se nehamo jeziti. Zato pravi apostol, naj “sonce ne zaide nad našo jezo”. Res je, velikokrat nam ljudje očitajo “kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti”. Vendar je največkrat to samo izgovor, da nas lahko kritizirajo. Naj pomislijo: če kdaj “sebe nimamo v oblasti”, to ni zaradi tega, ker smo ‘pobožni’, ampak če bi ne bili ‘pobožni’, bi bili gotovo še slabši. Prav tako nam očitajo, da hodimo v cerkev, pa smo taki in taki. Naj bodo veseli, da hodimo v cerkev, kajti če ne bi hodili, bi bili še slabši in bi to oni občutili na svoji koži!
Sveto obhajilo in spoved bi nam morala pomagati, da postajamo boljši. Prepričani pa moramo biti, da smo obhajila zelo potrebni. Jezus pride v nas resnično pričujoč v sveti hostiji in nas obogati s svojo milostjo, ki nam daje moč za življenje po veri. Včasih je pristopalo k obhajilu malo ljudi. Mar ni bila to neka nehvaležnost do Jezusa, ki se nam daje tako velikodušno v hrano? Vemo, da ne smemo biti nevredni tega njegovega daru, to pa je samo takrat, ko smo v smrtnem grehu. Tega pa ne storimo ‘tako hitro’, kot si sam zapisala. Vesel sem, ko sedaj pri nas pri delavniških in nedeljskih mašah skoraj vsi, ki so pri maši, gredo tudi k svetemu obhajilu. Nekaj važnega se je premaknilo v glavah naših kristjanov, da čutijo potrebo po tej nebeški hrani.
Drugo tvoje vprašanje je o vrednosti skupne molitve. To je Jezus povedal zelo očitno: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). To pomeni, da je skupna molitev boljša od osebne. Zato se tudi kristjani zbiramo v cerkvi, v skupnosti, doma v družini, in molimo v zavesti, da je Jezus med nami. Kot so resnične Jezusove besede: »To je moje telo ..., to je moja kri ...« in trdno verujemo v njegovo prisotnost v naših tabernakljih in pri mašah, pri procesijah z Najsvetejšim, tako moramo verjeti v njegovo prisotnost med nami, če smo združeni v njegovem imenu. Prisoten je na drugačen način, ampak prav tako resnično. Zato je prav da v današnjih težkih časih, prosim tudi za našo domovino. Na internetu berem o skupinah, ki se v ta namen redno in vztrajno zbirajo. Moderno sredstvo, internet, lahko služi za taka zbiranja. Bog daj, da bi jih bilo čim več. Tudi naše družine bi morale pri molitvi v Jezusovem imenu iskati rešitve za svoje probleme, ki jih ni malo. Dovolj je, da sta dva in Jezus je z njima. S tem pa ne zmanjšujemo vrednost osebne molitve. Koliko starih ženic po naših domovih, po domovih za ostarele moli rožni venec za rožnim vencem za svoje drage, ki jih morda niti ne pridejo obiskat, za našo domovino in mnoge druge potrebe. Brez teh molivcev, posameznih in skupinskih, bi bili še globlje v krizi, materialni in moralni.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2013) 05, str. 6

Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
pismo meseca 05 2016Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

    Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

pismo meseca 04 2016Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

    Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa.

Papež Frančišek je letošnje leto razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.
Velikonočni prazniki, ki letos prihajajo zelo zgodaj, bodo za nas vse preizkušnja, da se vprašamo, kaj smo naredili lani in zakaj bi letos ne storili še več. Včasih smo za veliki teden kaj več šli k maši, zlasti za sveto tridnevje.
Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.

Ne vem, če to pismo po vsebini sodi ravno v verski list, a ker bi bila rada tudi boljša kristjanka, pa sem s sedanjem življenjem precej oddaljena od tega, bi mi kakšna vaša misel in nasvet utegnila priti še kako prav. Pravzaprav bi si najbolj želela, da mi napišete samo odgovor, če bi pa najin ‘pogovor’ po vašem mnenju bil v korist tudi komu drugemu, ga le objavite.
Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
pismo meseca 03 2016Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

    Vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.

V tvojem pismu mi je najbolj všeč to, da si iskrena s seboj, lahko bi rekel, kar neusmiljeno iskrena. To je prvi pravi korak, da stopiš na pravo pot. Ne bom ti rekel, da bo sedaj vse lahko, nasprotno, pripravljena bodi tudi na poraze, saj se iz porazov lahko veliko naučimo, če poraz jemljemo kot šolo. Ko si pregledovala svoje življenje, si odkrila, kot sama priznaš, marsikaj, česar o sebi nisi vedela. Pohvale vredno je to, da krivdo za stanje, v katerem se nahajaš, prevzemaš nase.
Nekatere človeške lastnosti so po izvirnem grehu v vseh v večji ali manjši meri prisotne, lahko bi rekli prilepljene na našo ‘duhovno kožo’. Med temi je tudi ošabnost ali precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih. Zanimivo je, da prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih povzroča veliko nevšečnosti, trpljenja nam in drugim, pa kljub temu ravnamo ponovno tako. Če pogledamo v zgodovino vidimo, da je prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih pripeljalo do najhujših nesreč, vojn, krutosti in krivičnosti. Tudi danes ni drugače. Morda si mislimo, da sami ne bi bili nikdar sposobni česa takega, vendar velike stvari so ‘narejene’ iz majhnih.
Ne misli, da te sodim samo po tvojih slabostih, ki si jih priznala. Iz tvojega pisma je očitno, da imaš tudi veliko lepih lastnosti. Zelo bi bil vesel, če bi bilo v Sloveniji veliko takih deklet, ki se zanimajo za druge, vzamejo resno svoje krščanstvo, imajo neke višje cilje. Rada bi postala boljša, bolj odgovorna. Prvo pravilo je: začeti moraš z majhnimi koraki, bodisi pri tvojem delu, študiju, pa tudi pri odpravljanju napak. Znano je, da – zlasti mladi – svoje neuspehe, nezadovoljstvo, tudi glede svojega videza, hočejo ‘popraviti’ s hrano. Moški navadno bolj s pijačo, kar je še slabše. Sprašuješ me, ali si ‘zrela’ za psihiatra. Mislim, da ne, če boš znala obvladati svoje napačne težnje z voljo. Zopet, z majhnimi koraki.
Svetoval bi ti, da vzameš v roke kakšno dobro knjigo. Branje je lahko velika pomoč pri naših življenjskih težavah. Spoznamo, kako so se drugi obnašali v podobnih okoliščinah. Zlasti to velja za kakšne resne življenjepise svetnikov ali velikih osebnosti, za psihološke knjige, knjige raziskav človeške duševnosti .... Danes sicer imamo internet in druge vire znanja, vendar to ni isto. Po mojem mnenju je knjiga nekaj bolj osebnega. Papež Frančišek stalno ponavlja. Berite Sveto pismo, evangelije. Knjižico, ki gre v vsak žep.
Praviš, da bi potrebovala ob sebi človeka, ki bi te imel resnično rad. Takih ljudi je na žalost vedno manj! Zakaj? Ker bi vsi radi živeli brez truda in v ugodju. Imeti nekoga resnično rad, pa ni najbolj ‘ugodno’. Moraš se zanj žrtvovati. V življenju pa je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.
Smo sredi postnega časa, ki je zahteven. Letos pa imamo še izredno leto Božjega usmiljenja. To pomeni ne samo, da je Bog v tem letu še bolj usmiljen z nami, ampak, da moramo tudi mi biti usmiljeni z drugimi, z ljudmi, s katerimi živimo vsak dan. Vsak dan preko ekranov vidimo, koliko ljudje v svetu in tudi pri nas trpijo. Mar smo mi boljši od njih, da lahko živimo v udobju? Če nismo teh privilegijev zaslužili, naj jih skušamo vsaj deliti z drugimi. Zapisala si, da te misli na milijone lačnih za hip streznijo, vendar nadaljuješ po starem. Kaj bi pa v resnici lahko storili? Žal ne jaz ne ti nisva bogata, da bi jih lahko reševala. Lahko pa pomagamo tako, da vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 8.

Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

pismo meseca 02 2014Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

    Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Spoštovani oče urednik!
Pišem vam na ta naslov, ker želim posredovati svoje razmišljanje v Pisma bralcev, pa te rubrike ne najdem.
Vstopili smo v sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je oznanil priljubljeni papež Frančišek.
Zelo sem si zapomnila njegove besede: “Usmiljenje je pred vsako sodbo!” in z razumevanjem do človeškega rodu je odprl svetoletna vrata za vse, ki iščejo Božjega usmiljenja.
Moram povedati, da grem zelo nerada v cerkev. Zakaj? Ne toliko zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki so povsod po svetu, ampak zaradi nečesa drugega. Moti me namreč, da duhovniki preveč obsojajo in kritizirajo ljudi; ni prav to, ni prav ono ... Ali ne bi raje pohvalili tisto kar je prav! Pa saj ni Kristus prišel na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi se po njem rešil.
Veliko ljudi je prav zaradi papeža Frančiška spet malo pokukalo v cerkev, ker govori o ljubečem Očetu, odpuščanju, božji nežnosti in milosti. In kaj se dogaja?
Tudi jaz sem zdaj, ko se je to sveto leto začelo, prišla v cerkev, da bi slišala kaj lepega, spodbudnega. Vem, zelo dobro vem, kako boli trdosrčnost in brezbrižnost ljudi, takrat ko si v stiski in tega gotovo ne odobravam. Vendar ... kaj smo slišali pri pridigi? Naj nehamo pasti sami sebe in da bomo sojeni po tem, koliko smo ljubili. Kot mrzel tuš na moje srce, ki sicer ne pasem samo sama sebe in verjetno tudi drugi ne. Pa tudi če bi bilo tako, se ljudi naj ne bi karalo, ampak spodbujalo k dobremu. Predvsem pa je duhovnik čisto pozabil povedati kaj o ljubečem Očetu, ki nas grešnike čaka z odprtimi rokami. Saj je tukaj vendar bistvo. Če se bodo ljudje tega zavedli, bodo tudi sami bolj usmiljeni do drugih.
Cerkev je bila napol prazna. Nič čudnega. Ko pa je prišel Pedro Opeka, je pokala po šivih.
Verjamem, da se cerkvene strukture ne spreminjajo tako hitro. A če se ne bo duhovščina malo zamislila nad besedami, ki jih slišimo od svetega očeta, bodo cerkve, še naprej napol prazne.
Jaz bi zelo rada prišla, toda da bi poslušala drugačne besede. To moderno farizejščino poslušam že od mladih let. Pri verouku so nam kot otrokom govorili, da je eden izmed darov Svetega Duha strah božji. Prav v Sveto pismo, sem šla iskat, če je to res. Zdaj vem, da ni (1 Pismo Korinčanom 12,4). Po birmi sem nehala hoditi v Cerkev, ker se mi je že kot otroku zdelo, da so kateheti malo preveč ‘hudi’ na nas. Kasneje, kot študentka, sem spet prišla in vztrajala, čeprav se mi je včasih zdelo, da sem prišla iz enega sodobnega življenja v srednji vek.
pismo meseca 02 2016Ne mislim, da bi ljudje lahko delali, kar se jim zahoče. Saj je vsakemu žal, če kaj pogreši. To nam že vest očita. A jaz mislim, da bi se marsikdo rad poboljšal, če bi duhovniki ravnali tako, kakor Jezus z Zahejem, ki je splezal na smokvo, da bi ga videl, pa mu je dejal, da želi obedovati pri njem. Ni ga nadrl, zakaj pri davkih goljufa ljudi. Če naj se hudo z dobrim vrača, bi morali malo bolj psihološko postopati tudi dušni pastirji. Ljudje niso ovčice, katerim lahko rečeš, kar hočeš, Vsi vedno bolj razmišljamo s svojo glavo.
Bog blagoslovi papeža Frančiška! Upam, da mu bo uspelo prenoviti cerkev. On ne kritizira ljudi, ampak okostenelo Cerkev.
Oprostite mojemu pisanju, če je preveč direktno, vendar sem ga napisala v želji, da bi bila Cerkev res Mati z velikim srcem. Z veseljem bomo prišli. Pa ne samo verniki, tudi še kdo drug.
Marjeta

Smo eden od prvih časopisov, ki je začel objavljati pisma bralcev in sicer že pred petdesetimi leti. Ker pa je naša naloga kot verskega časopisa, da vzgajamo in to na temelju Božje besede ali Svetega pisma, je urednik pismom, ki smo jih objavljali, dodajal tudi odgovore na vprašanja, ki so mu jih v pismih postavljali bralci. Posebno v začetku, ko je verskega tiska bilo malo, so se prav pisma uredniku zelo priljubila in v več raziskavah so jih bralci postavljali na prvo mesto po priljubljenosti. Izdali smo celo dve knjigi izborov teh pisem in odgovorov (Pisma uredniku in Pisma mladih uredniku). V Ognjišču imamo rubriko Pisma meseca in Pisma, na katera odgovarjajo tudi drugi ne samo urednik, med njimi škof, teološki profesorji in drugi strokovnjaki.
Tvoje mnenje, ki ga v pismu izražaš, je zelo zanimivo in upoštevanja vredno.. Če bi upoštevali že to, kako je takšno gledanje na vero in na Cerkev vplivalo nate, bi se morali zamisliti. Slovenski star pregovor pravi: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol«. Tega se zavedamo. Papež zato tako pogosto opozarja nas duhovnike in tudi škofe in druge cerkvene osebe, da so do sebe strogi, do vernikov pa blagi. Zato je tudi razglasil jubilejno leto usmiljenja, da bi se tega še bolj zavedli. Hvala Bogu, da nam je poslal takega papeža. Potrebovali smo ga.

    »Cerkev je mati in pridiga ljudem kakor mati, ki govori svojemu otroku v zavesti, da otrok zaupa, da je vse, kar ga uči, v njegovo korist, ker se čuti ljubljenega. Vrh tega zna dobra mati priznati vse, kar je Bog položil v njenega otroka, posluša njegove skrbi in se uči od njega«
    (papež Frančišek).

Z druge strani pa se moramo tudi zavedati, da smo duhovniki po značajih zelo različni, imamo različne sposobnosti in tudi različno mero kreposti potrpežljivosti. Morali bi biti svetniki, pa nismo. Duhovniški poklic ni ravno lahek. Ne samo to, da se nekateri celo težko preživljajo. Po večini nimajo niti gospodinje, ki bi jim kuhala, prala, pospravljala ... To morajo delati sami. Imeti toliko ur verouka in moda še potovati vmes, če upravljajo več župnij. Ni čudno da vedno bolj primanjkuje duhovniških poklicev. Biti duhovnik je velika milost, ker samo on lahko prikliče na oltar telo Kristusovo, samo on lahko da odvezo od grehov, deli druge zakramente, da sveto maziljenje ... Ti si se nekoliko oddaljila od Cerkve. Kdo te lahko spravi s Kristusom? Res je, lahko se kesaš in usmiljeni nebeški Oče ti bo odpustil. Toda gotovost v njegovo odpuščanje ti lahko da samo duhovnik. In če tega nimaš je lahko tvoje življenje zgrešeno. Jezus pravi: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26).
Tudi to lahko vzameš kot ‘grožnjo’, pa je samo opozorilo, ki ga je dal Jezus sam. Lahko iz evangelija vzamemo samo prijetne stvari, vendar to ni vsa resnica. Res je, Jezus je dober in rad odpušča, vendar morajo biti za to pogoji (kesanje, volja po poboljšanju). Tudi papež postavlja te pogoje, čeprav bolj poudarja ‘usmiljenje’. Sicer bi bilo tako kot če bi starši otrokom samo odpuščali, ne bi pa zahtevali, da postanejo boljši.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 6.

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
pismo meseca 02 2013Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh