Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«. Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.
Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?
Gabrijela

pismo meseca 09 2007Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo... in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

    Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj.

Prosiš me za nasvet. Rad ti ga bom dal, čeprav to ni recept, kot ti ga da zdravnik in greš z njim v lekarno, dobiš tablete in problem je (morda) rešen. Predvsem ti moram reči, da si na pravi poti. Ti problemi te morajo »gristi« in ti ne dati miru. Ne zameri svojemu župniku in se ne daj razorožiti že pri prvem poskusu. Če mu ponudiš vsaj to, da bereš berilo pri maši, najbrž ne bo imel nič proti. Morda tudi krasitev cerkve ali pomoč pri tem kakšni starejši ženski, ne bo ne njemu ne njej odveč. Omenjaš, kako te veseli pomagati ljudem, ki so v stiski. S kakšno prijateljico bi si lahko naredile »zemljevid« župnije in zaselkov in poizvedele, kje je kakšna starejša oseba, ki je potrebna pomoči, da se ji kaj prinese iz trgovine, pospravi v hiši in podobno. Posebno po vaseh je danes veliko takih starih oseb. Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj. O koristnosti knjig in verskega tiska si se že sama našla prepričala. Če bi bilo kaj več mladih, ki bi se za to bolj zanimali, bi verski tisk igral svojo vlogo in naše delo bi ne bilo zaman. Danes so tudi mnoga duhovna gibanja, ki navdušujejo mlade, prav zato, ker jim dajo »delo«.
Zanimivo je tvoje vprašanje, da bi se priključila kakšni (katoliški) skupini, ki svetuje po telefonu. Prepričan sem, da imaš dobro podlago za tako delo. Žal je tudi to povezano z večjimi kraji, zlasti z Ljubljano in Mariborom, kjer je ta služba najbolj razvita. Na splošno so vsi ti telefoni za klic v stiski namenjeni vsem, nekateri pa imajo tudi neko versko podlago, ker so jih ustanovile verske organizacije ali ker v njih delujejo tudi svetovalci z versko izobrazbo. Naj ti naštejem nekatere: Zaupni telefon Samarijan - brezplačni 24 urni telefon za klic v duševni stiski (116 123), SOS telefon – (080 11 55), Inštitut Antona Trstenjaka (SVETOVALNICA za ljudi v stiski zaradi zlorabe alkohola - 01/433 93 01), ...
Za začetek šolskega in veroučnega leta, je toliko stvari, ki bi jih lahko naredili laiki in razbremenili duhovnike, ki si tega želijo (80%).) Življenje je zanimivo, zakaj bi ga zapravljali. Zahteva pa tudi trdne voljo in premagovanje. Ti imaš vsega tega veliko.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2007) 09, str. 6

pismo meseca 09 2016Bila sem sprejeta v porodnišnico, Jokala sem in jokala. Preden je prišel mož za menoj v bolnišnico, me je še ena zdravnica prepričevala, naj pristanem in podpišem za splav. Rekla je, da se tudi brez otrok da živeti. Naslednji dan se bodo zdravniki na konziliju odločali, kako in kaj bo s prekinitvijo nosečnosti.

Nekaj v meni je govorilo: ali sedaj ali nikoli. Prišel je mož, šla sva na pogovor k moji ginekologinji, ki je možu razložil situacijo glede nosečnosti, prekinitve ... Šla sva na kozarec vode, se pogovorila in prišla k sebi z odločitvijo, da ne podpiševa za splav – imela bova tega otročka. Bila sem v močnem strahu. Šla sem na ultrazvok. Pregled je bil opravljen tako hitro, da sem komaj utegnila vprašati, če je z otrokom vse v redu. Potrdila mi je ... Močno sem se oddahnila, obenem pa sem dobila še več moči in upanja, da sva se z možem prav odločila, da ne pristaneva na splav. Med samo preiskavo mi je bilo zelo hudo, vendar z željo po tem otročku sem zbrala vse moči in dosegla čudežno dobre rezultate. Nosečnost se torej nadaljuje! Bodi zdrav, otroček, drži se! sem si rekla, ni važno, ali si fantek ali punčka. Vesela sem, da nisem pristala na splav. Upam, da bova zdržala, otroček moj, in oba ostala živa – skupaj. Za vsak dan s teboj bom hvaležna Bogu, zdravnikom, sebi, atiju ... Želim, da bi imela še naprej moč potrpljenja in močno voljo. Po prvomajskih praznikih so mi obljubili, da bom sprejeta v bolnišnico. Prišla sem pripravljena na sprejem. Potem so rekli, da iz tega ne bo nič. Pridite ponovno prihodnji teden. Zopet pridem čez en teden v bolnišnico, kjer naj bi ostala do poroda. Odšla sem na oddelek ... V sobi smo ležale: nosečnica v sedmem mesecu, ki je čakala porod mrtvega dojenčka. Srečna mamica tik pred porodom. Ženska, ki je prišla opravit peti splav (ne zaradi bolezni). In jaz, ki so mi napovedovali slabo ali vsaj nič dobrega.

    Otrok je dar bratom in sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja, ki bodo nujno čutili navzočnost otroka, njegovo deležništvo pri njihovem bivanju, njegov prispevek za skupno dobro in za dobro družinske skupnosti. (sv. Janez Pavel II.)

Naslednji dan je bila vizita. Ko je prišla moja ginekologinja do mene, mi je rekla, da je internistka odločila, da naj grem še za en teden domov. »Če boste tukaj, se bo zdravnikom zmešalo, ker me bodo gledali, ali pa meni, ker v bolnišnici čakam na rojstvo ali smrt.« Res, da nas je bilo pošteno strah za najino življenje, a mi ni bilo vseeno slišati besede, da naj zopet grem domov. Doma sem bila cele dneve sama, ker je mož delal, kar pa zame ni bilo ravno prijetno. Res je, da imam veliko dobrih ljudi okrog sebe, a če si v bolnišnici, imaš zdravniško osebje blizu in ti lahko pomagajo. Še posebno v mojem primeru, ko so se zdravniki bali najhujšega. Ko je zdravnica videla mojo stisko, je rekla, da preden grem bo še vseeno naredila ultrazvok, da se prepriča, kako je z otročkom.
Šla sem na ultrazvok, na kar zdravnica glasno povzdigne glas in reče: »Tukaj boste ostala, gospa! Mora biti intenziven nadzor otroka, ki ne dobiva več dovolj kisika in zaradi nevarnosti zanj bo moral biti carski rez.« In glejte, če mi zdravnica pred odhodom domov ne bi naredila ultrazvoka, bi pač šla za en teden domov in se na porod vrnila z mrtvim dojenčkom. Začela se je borba za življenje.

    Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod. Priče ste skrivnosti začetkov življenja ... Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. (koncilska poslanica ženam)

Najprej so rekli, da bomo skušali roditi tisti dan. Zbirala sem zadnje moči, pogum in čakala ... Prišel je naslednji dan. Noč je bila dolga, dolga ... Nisem spala, molila sem, premišljevala o otročku, se bala trenutka resnice, ki je bil vedno bližji. Kaj če so imeli zdravniki res prav in bova oba umrla? Noro, tega občutka ne privoščim nikomur.
Pride zopet čas vizite in po dolgem premisleku porod prestavijo še za en dan. Resnično sem občutila hudo stisko tudi pri zdravnikih. Zgodaj zjutraj pride sestra v sobo in me odpeljejo. Z živci sem bila že čisto na koncu, nakar pride k meni še internistka in reče: »Ne vem, ne vem, gospa, če bo šlo, jaz sem vam dovolj zgodaj povedala!«
Priklopili so mi infuzijo in sledila je pot v operacijsko dvorano, kjer me je čakalo veliko ‘zamaskiranega’ osebja. Začela se je operacija. Bolečine začnejo naraščati, nakar na ves glas zakličejo ime sinčka. Pred porodom sem namreč povedala ime za fantka ali punčko. Ne da se opisati tistega trenutka sreče in poljuba našemu angelčku. Zdrav je, hvala Bogu, vse je v redu!

    Bog skrbi za vse stvari, kako mora skrbeti šele za svoje lastno življenje v nas. Ne more nas razočarati. Življenje je največji Božji dar človeštvu in ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi. Življenje pripada Bogu in nimamo pravice, da ga uničimo. (sv. Terezija iz Kalkute)

Odpeljali so naju na oddelek. Naš korenjak se je dobro držal. Skupaj sva zmagala, mogoče najtežjo preizkušnjo v življenju. Hvala Bogu, ostala sva živa. In za konec povem še to, da je naš angelček tudi dokaj zdrav. Raste v zdravega fanta in na svoj deveti rojstni dan je prejel prvo sveto obhajilo. Hvala Bogu za ta dar življenja
Klara

V avgustovski številki Ognjišča smo objavili pismo matere, ki je storila splav, in posredovali njene občutke, obžalovanje tega dejanja. Tokrat objavljamo pismo matere, ki se je z vsemi močmi borila, da bi ohranila svojega otročka, čeprav je bil ‘ves svet’ proti njej. Mož jo je podpiral in zmagala sta. Ko beremo, kaj vse je morala prestati, se skoraj zgrozimo. Vendar če se postavimo na stališče, da je življenje otroka več kot vse druge rešitve, se zavemo, da je dokončna odločitev ohraniti življenje vredna vsakega tveganja. Tako trdno in dokončno odločitev ti lahko da samo vera in moč božje milosti.

    Mislim, da ne bi smel nihče dvigniti roke zoper življenje, odkar je življenje, božje življenje v nas in tudi v nerojenem otroku. Mislim, da mora Bog slišati jok otrok, ki so umorjeni še pred rojstvom ... (sv. Terezija iz Kalkute)

Vse prestano trpljenje se pozabi, radost nad življenjem pa ostane. Nedopovedljiva nagrada je tudi mir vesti, ker si se odločil prav. To se ne dogaja samo v tako tragičnih okoliščinah, ki jih je doživljala ta mamica, v manjši meri se dogaja tudi nam, ko se odločamo za žrtev, zvestobo načelom, lastni vesti. Velikokrat pa gremo po udobnejši, ‘široki’ poti, ki ne vodi k sreči. Koliko več bi bilo v našem življenju veselja, če bi šli ‘skozi ozka vrata’ in po strmi poti, ki vodi v večno življenje. Ko se navadimo izbirati žrtve, nam postanejo bolj lahke in sprejemljive. Morda se nam prav zato zdi življenje težko in včasih tudi neznosno. Potrebno bi nam bilo malo več ‘vaje’ in odločnosti, da pogumno prisluhnimo Jezusu, ki nam govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,29).

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 9, str. 6

V Ognjišču sem prebrala pismo žene, ki je naredila splav. Ob tem sem svoja razmišljanja strnila na papir takole:
Morda se nikoli v življenju ne bova srečali, a tok najinih misli se mnogokrat ustavi in dotakne otroka, ki sva mu prekinili življenje in mu nisva dali priložnosti, da bi ugledal luč tega sveta.
Ne bom se ustavljala ob razlogih za to odločitev, vem, da so različni, kot se razlikujejo življenjske okoliščine vsake izmed nas. A nekaj nam je vsem takim ženam skupno: za ta korak smo se odločile v neizrekljivi stiski in nemoči tistega trenutka. To je stanje duha: samo duša, ki je v sebi globoko zmedena, lahko umori življenje v sebi.
pismo meseca 08 2016In potem neznanska žalost in obup, v dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti; oh, da mi je dano zavrteti čas nazaj; utopična misel, da bi se vsaj v zadnjem trenutku premislila in rekla ›da‹ življenju. In očitki možu, da mi ni stal ob strani ali me je zapustil, zamera do Boga, ker je dopustil, da sem se tako odločila, ker me ni očuval, ...
Draga žena, padli sva, globoko padli. Zlo je bilo močnejše in naju je premagalo, izgubili sva človeško dostojanstvo in se znašli na življenjskem dnu, v peklu. Oče zla je dosegel svoje: resnični in končni padec je takrat, ko ne le trpiš za posledicami strašnega greha, ampak izgubiš tudi zaupanje in nimaš nobenega upanja, da bo kdaj bolje. Človek, ki je po svoji krivdi popolnoma odtrgan od Božje ljubezni, morda še veruje, da mu je Bog odpustil, a sam sebi ne more odpustiti.
Poznam stanje, ko je duša žalostna do smrti in ni nikjer utehe, samo grozna bol in zapuščenost. Tako sem živela vrsto let.
Po milosti Božji sem srečala dobre ljudi, ki so mi pomagali. To želim tudi jaz tebi in ti pokazati pot osvoboditve in notranjega ozdravljenja.
To je strma in ozka pot, pot ponižnosti in zaupanja v Božje Usmiljenje, pot, ki nam jo je pokazal naš Gospod Jezus Kristus.
Ne vem, če si verna ali ne. Ne išči pomoči pri bioenergetikih in raznih šarlatanih, ki ti zagotavljajo: “Jaz te bom pozdravil!” Ali pa kličejo na pomoč ne vem kakšne duhove. Tudi jaz sem jim nasedla, a bolečina in depresija je kljub začetnemu izboljšanju postajala hujša in globlja.
Verjemi mi: ozdravi te lahko samo Stvarnik, ki te je ustvaril in se nam je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Iz svoje osebne izkušnje ti svetujem:
Najprej opravi dobro spoved, če jo še nisi, spovej se grehov in obudi iskreno kesanje.
Otroku daj ime in ga krsti s krstom želja: (ime otroka), jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Otroka izroči v Božje roke, to naredi pri sv. maši:
na začetku sv. maše obudi kesanje in prosi otroka (imenuj ga po imenu), naj ti odpusti,
pri darovanju položi otroka na oltar, daruj ga Bogu,
po povzdigovanju prosi Jezusa, da sprejme otroka in reci: (ime otroka) pojdi k Bogu, izročam te v Božje roke,
po obhajilu se zahvali Bogu, ker je otroka sprejel.
Ne izgubi upanja, bodi vztrajna, ko boš stopila na pot spreobrnjenja, bodo nastopile mnoge težave; zlasti je pomembno prekiniti tok negativnih misli. Dobro preišči, od kod prihajajo te misli, ki te obsojajo in rušijo tvoje zaupanje v Božjo Ljubezen. Napada te Tožnik, začetnik zla, ki te posebej sedaj, ko si na poti duhovnega ozdravljenja, hoče oropati zaupanja v Božje Usmiljenje in odpuščanje.
Greh je pustil na tvoji duši rano: tam, kjer smo ranjeni, pa smo odprti za zlo, ki ima prosto pot do naše duše.
Zato je pomembno, da se z vso voljo obrneš k Jezusu in moliš: Odpovedujem se negativnim mislim, nezaupanju v Tvoje usmiljenje, VERUJEM V ODPUŠČANJE GREHOV ... Jezus, ti si Gospodar mojega življenja in mojih misli, ... Jezus, prosim, napolni me s svojo ljubeznijo, z zaupanjem, odpuščanjem, ozdravi me.
Ko je zelo hudo, ko niti moliti ne moreš več, ponižno in iz vsega srca prosi: JEZUS, USMILI SE ME. Tako moli še posebej ob 15. uri, ki je ura Jezusove smrti na križu. Takrat je bilo izlito Usmiljenje na vso zemljo. Zaupanje v Božje Usmiljenje je velik dar za vse ljudi, tudi zate.
Zateci se k Jezusu, ki je nedolžen za nas prestal najhujše trpljenje in pozna vse muke zapuščenosti, duševne in telesne bolečine. On te pozna in si neizmerno želi, da prideš k Njemu, žeja ga po tebi; še posebej takrat, ko si najbolj na tleh, ko človeško gledano ne moreš več živeti, takrat si mu najbližja. Sprejmi svoj križ, izroči mu svojo nemoč, bedo, strah, trpljenje, grešnost ..., bodi kot majhen otrok, ki v svoji nemoči steguje roke k staršem, ti jih steguj k Jezusu. Odpovej se svoji slabotni volji in vstopi v Božjo voljo; v svoji nemoči dovoli, da Bog naredi iz tebe novo stvar, glej na Boga in ne na svojo grešnost. Bodi potrpežljiva in vztrajna; pri duhovnem boju so vzponi in padci, pomembno pa je, da ne obležiš na tleh, ampak vstaneš in greš naprej. Sama se včasih mučim v kakšni preizkušnji dolge mesece, potem pa, ko najmanj pričakujem, pride razsvetljenje in pomoč.
Prosi Jezusa, da te sprejme v svoje Presveto Srce, tam si varna in ljubljena, puščice zla te ne dosežejo.
Beri Sveto pismo, posebej evangelije. Kot njegovi učenci glej Jezusa in poslušaj, kaj v tistem trenutku govori prav tebi; skrbno prebiraj Lukov in Janezov evangelij. Besedo ali stavek, ki te nagovori, skrbno shrani v svojem srcu in ga večkrat ponovi.
Obudi molitev ljubezni: Jaz sem Božji otrok, mene Bog ljubi, v Božjem naročju sem varna in ljubljena, ...
Če si po splavu rodila še kakšnega otroka, je ta otrok tudi na neki način ranjen; zanj še posebej z ljubeznijo moli to molitev: Dragi otrok (po imenu), ti si dar Božji, Bog te nam je daroval, Jezus, prosim pozdravi vse rane, ki sem jih povzročila temu otroku; otrok, prosim, odpusti mi, Bog te ljubi in te ne bo nikoli zapustil in tudi jaz te ljubim in te ne bom nikoli zapustila.
Hodi redno k sv. maši in k sv. spovedi, poišči dobrega duhovnika in ga prosi za molitev in duhovno vodstvo.
Če je depresija prehuda in ne moreš moliti, obišči psihiatra in ga prosi za pomoč. Takrat so prizadeti tvoji možgani in potrebuješ zdravila. Ob tem pa ne izgubi zaupanja v Božjo pomoč, zdravniki in zdravila so od Boga, zahvali se zanje in ko boš duhovno spet močna, moli naprej.
Svoj padec sprejmi kot izziv, to neizmerno trpljenje te je omehčalo in te osvobodilo napuha, obsojanja, dvoličnosti, ... Tvoje srce bo ostalo ranjeno vse življenje, a verjemi mi – lažje boš živela; naj iz te rane, kot iz Jezusove, pritečeta ljubezen in usmiljenje do bližnjih in pomoči potrebnih.
Zahvaljuj se za to, vrnjeno ti je dostojanstvo, stopi na pot ponižnosti in svetosti.
Velikokrat sem bila žalostna, ko sem razmišljala, koliko ljubezni podarim svojim otrokom, temu otroku pa je ne morem nič podariti. Pri molitvi rožnega venca sem nekega dne dobila odgovor: “Dokler si na zemlji, ni prepozno! Vso ljubezen, ki jo boš tu na zemlji darovala ubogim, še posebej otrokom, boš prinesla v večnosti pred svojega otroka!” Hvala, ljubi Jezus in Marija.
Draga žena, s tabo sem prehodila svojo pot, zame so molili dobri ljudje, tako tudi jaz vsak dan molim zate.
Mateja

Tokrat je Pismo meseca precej drugačno kot običajno. Nanj ne bo odgovarjal ‘oče urednik’, ampak naša bralka, mati, ki otroka ni rodila, mati, ki je naredila splav. Ne bi mogli najti bolj primerne osebe. Žena, ki govori iz svojih izkušenj. Letos obhajamo leto Božjega usmiljenja. Papež je za to leto dal vsem duhovnikom dovoljenje, da odvežejo od težkega greha splava, od greha, ki je sicer pridržan določenim spovednikom. Bog daj, da bi to pismo zmanjšalo krvavo število splavov v Sloveniji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 08, str. 6

Začetek poletja, začetek počitnic. Dopust od ustaljenih tirnic. Čas, ko naj bi si nabrali novih moči. V pogovoru s starši šoloobveznih otrok večkrat slišim: “Končno, konec šole, konec verouka, adijo maša in listki.” Klopi v cerkvi, namenjene najmlajšim in njihovim staršem, bodo ‘na počitnicah’. Večkrat slišim: »Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši.« Verjamem, da bi marsikje bilo tako, ni pa nujno. Najprej bi se morali ustaviti pri vseh tistih, ki listkov ne potrebujejo. Stopijo v cerkev, da tam ob srečanju z Jezusom ponovno doživijo, kaj res pomeni biti kristjan, biti z Jezusom. Prvi kristjani so bili v manjšini, a bili so povezani v veri Jezusa Kristusa. Pomagali so si med seboj in se spodbujali. Imam občutek, da danes ni tako. Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri.
Počitnice so dobre in koristne, so obvezne, da bi se mogli slišati in ujeti na prave frekvence življenja. Šumenje morskih valov ob našem nemiru naj postane nov izziv za izkušnje miru. Spominjam se, kako smo z družino letovali preko sindikalnega turizma, bilo je pestro in napeto, včasih tudi komično.
Prav družina se včasih ‘sreča’ ravno na počitnicah. Tam se vsi križi zložijo v enega samega. In če tega križa ne prinašamo pred oltar, pred Najsvetejše, nas teži in utruja, vleče k tlom. Take počitnice zaključimo jezni in vidno še bolj utrujeni.
Pred nedavnim me je po maši povabila na čaj verna žena, ki kot jaz zajema moč iz evharistije. Tiste minute ob čaju so bile počitnice, počitnice v lepi družbi, ki ne jemlje, ne teži, pač pa spodbuja krščansko življenje v teži dneva. Nekaj obveznosti bomo v počitnicah lahko pogrešali, maša pa ne more biti obveznost, ker je vendar darilo, »letalska karta« na poti v večnost.
Papež Frančišek pravi: »Navadimo se poklicati v spomin vse dobro, ki nam ga je storil Bog.«. Sveta maša je dobro, tisto, v katerem je vključeno vse.
Marjeta Debevec

pismo meseca 07 2013Počitnice, hura! Koliko je bilo pričakovanja. Tudi v naših mladih časih, ko še nismo ‘obvezno’ hodili na morje. No, tudi letos bo mnogo takih, ki ne bodo šli na morje, tudi med mladimi. Kriza kaže svoje zobe, vedno bolj. To, kar si zapisala na začetku pisma, me je zabolelo. Starši, ki se čutijo olajšane, da ne bo več zbiranja listkov, ne bo maše, ne verouka. Prednje klopi v cerkvah, namenjene otrokom, bodo tudi “šle na počitnice” in bodo prazne. Na žalost si zapisala resnico, ki velja tudi za Koper, kjer vsako nedeljo mašujem ob 8 uri. V naši stolnici bodo do neke mere klopi zasedli turisti, marsikje pa še tega ni. Vem, so kraji kjer je drugače. Misijonarji, ki prihajajo v teh mesecih domov na počitnice, zlasti iz Afrike, kjer je največ slovenskih misijonarjev, pripovedujejo, kako so njihove cerkve polne otrok in odraslih, ki so prišli peš tudi več ur daleč in z navdušenjem pojejo svoje pesmi ob spremljavi bobnov in v ritmu plesov. Ne gledajo na uro, ki je nimajo, koliko časa bo misijonar pridigal ali, kot pri nas rečejo, ‘nakladal’, niti na to, kako dolga bo maša. Zanje je vedno prekratka. Zato se moramo njim zahvaliti, da število katoličanov v svetu na splošno še raste.
»Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši«, si zapisala mnenje nekaterih. Nič nimam proti listkom, otroci jih radi zbirajo, in če jih to pritegne k maši, je prav. Morda pa bodo z leti le razumeli, da ob nedeljah gremo obiskat Jezusa. Toda to jim mora nekdo povedati. Morali bi jim povedati starši, toda če tudi oni ne hodijo redno k maši, od koga naj zvejo?
Žal je res tisto, kar si povedala v drugem delu svojega pisma. Kristjani živimo ‘privatno’ krščanstvo. Že v družini si starši ne upajo reči svojemu pubertetniku ali pubertetnici: »Pojdi z nami k maši«, tudi če potem tam najde svoje družbo. Ne upamo biti ‘javni kristjani’. O tem se ne upamo pogovarjati v družbi, morda niti s svojo prijateljico, kot si storila ti, ali s prijateljem. Fantje so bodo lahko pogovarjali cele ure o kakšni nogometni tekmi in jim ne bo dolgčas cele ure presedeti na stadionu. Za mašo pa seveda ni časa. Tudi šport je lahko odlično razvedrilo, toda kristjan ne “živi samo od športa” ampak “od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust”.
Ljudje smo družabna bitja. Tako nas je Bog ustvaril. Po svoji naravi se družimo. Danes kot da smo to pozabili. Zato je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi. Mi potrebujemo druge in drugi potrebujejo nas. Razlogi, zaradi katerih se družimo, so različni. Zato imamo veliko društev: pevsko, planinsko, gasilsko, plavalno itd. Največje med temi pa je krščansko ali, bolj natančno, katoliško ‘društvo’, ki mu pravimo Cerkev, ki šteje eno milijardo in dvesto petdeset milijonov članov. Zaradi tega nas ne bi smelo biti sram. Nismo pa nič kaj ponosni.
Kako zelo potrebujemo božjo pomoč tudi v počitnicah, nam je nakazala že Marjeta. Evharistija je dobesedno Bog z nami. Če je Bog z nami, kdo more biti proti nam? In njegovo pomoč v resnici potrebujemo. Prvi kristjani so preganjalcem, ki so jim prepovedovali nedeljsko shajanje pri sveti maši, rekli: »Brez maše (evharistije) ne moremo živeti.« To bi moralo veljati tudi za nas, tudi v počitnicah. Srečevali se bomo kot družina, družba, sorodniki, prijatelji ... Držati moramo skupaj, da nas ne napadejo ‘volkovi’, teh pa danes ni malo. Varni smo samo, če držimo skupaj in se opiramo na našega velikega brata Jezusa.
Ko gremo po svetu, lahko vidimo tudi veliko poučnega. Hoditi moramo z odprtimi očmi za dobro. Marsikaj se lahko naučimo. Ko sem kot študent dvoje počitnic ‘štopal’ po Franciji, Švici in Belgiji, sem se veliko naučil. Ne samo jezika, ampak tudi in še bolj verskega življenja, kar mi je zelo pomagalo pri delu v župnijah Postojna in Bertoki, še bolj pa pri Ognjišču. Še sedaj imam lepe spomine na tista doživetja. To je bila moja druga univerza. Res je, počitnice so lahko tudi zelo koristne. Take koristne počitnice želim tudi vam.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 07, str. 6

Pišem vam, da izpovem svoje izkušnje, o doživljanju Boga. Kakšno usmiljenje nam naklanja! V srcu slišim glas, ki je čisto tih, in me opominja, govori mi, kakor takrat, ko sem sklenila, da med tednom ne grem k maši, pa mi je, preden se je začela maša, ta glas spregovoril: “Pojdi k maši!” In prišla sem ravno pravi trenutek, ko me je prijateljica potrebovala. Kako te vodi Sveti Duh, vidiš, ko prideš ravno pravi trenutek tja, kjer te nekdo potrebuje. In vodi te tako, da se čudiš, kako čudovita so njegova pota.
Navadila sem se, da si, ko pride kakšen človek s problemom k meni, vzamem precej časa zanj, dokler ga ne opogumim ali pomagam rešiti problem s pogovorom in z molitvijo. Čast moramo dati Bogu, saj ne rešujemo mi, ampak smo le orodje v njegovih rokah. On je tisti, ki v nas in po nas deluje.
Veliko molim za ljudi, ki so v stiski. Zmolim vsaj en rožni venec. Več dni vztrajam samo v molitvi za enega človeka, za tistega, ki ima problem ali stisko. Molim goreče, z vsem srcem in vso dušo zanj.
Posebno bi rada izprosila blagoslov težkim bolnikom po bolnišnicah. Mogoče bi tudi sami lahko naredili veliko z molitvijo. Potrebna je trdna volja in vztrajno prizadevanje. Ne prehitro obupati! Včasih je potrebno veliko potrpežljivosti in truda za ohranitev ali pridobitev tistih starih dobrih vrednot, ki imajo neminljivo vrednost. To ne pade samo z neba. Pa ne misliti, da v današnjem svetu ne moreš veliko doseči. Zmoreš! Najprej si zastaviš majhne cilje. Z uresničevanjem teh malih ciljev dobiš za naprej neustavljiv pogum.
Omeniti moram še to: bila sem popolnoma odpisana od zdravnikov. Vsi so dvignili roke: Nikoli ne bo nič s teboj! Bila sem invalid prve kategorije. Danes pa sem popolnoma samostojna, opravljam vsa dela, ki jih moraš sam postoriti. Skoraj nobene pomoči ne potrebujem. Bogu sem hvaležna za to svojo bolezen. Toliko lepega sem se naučila, ker bi sicer bila velika sirota. Toliko knjig sem prebrala o svoji bolezni, toliko izkušenj sem dobila. Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.
Kjerkoli sem, se počutim doma, saj sem med ljudmi. V cerkvi smo vsi kot ena družina. Želim se zahvaliti Bogu in vsem ljudem, ki me poznajo. Tako prijazni so! Hvala Bogu za vso srečo in trpljenje.
Antonija

pismo meseca 07 2012Navadno vidimo samo zunanjo podobo drugih ljudi. To pomeni, da nas zunanjost pritegne, zasvoji, pogojuje. Danes morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini našega naroda. V kriznih obdobjih, kot je sedanje, ko naša zunanjost ne more tako ‘blesteti’, kot je prej, se zna zgoditi dvoje: Lahko nas to naredi nesrečne, zagrenjene, nezadovoljne, lahko pa spoznamo, da nismo “stavili na pravega konja” in začnemo iskati globlje, duhovne vrednote. V tem pogledu je kriza dobrodošla in zdravilna. Odpre nam oči. Tudi ko je zunanjost bleščala v vsej privlačnosti, smo tolikokrat okusili, da to ni tisto, ker nas osrečuje. Zdaj pa je prilika, da se streznimo in rečemo ne tej prevari. Začnemo svojo srečo graditi na svoji notranjosti, na notranjem bogastvu, na svoji duhovnosti.
To ni samo sad, posledica neke krizne dobe, je tudi bogastvo življenjskih izkušenj. Zlasti takrat, ko se srečamo s trpljenjem, z boleznijo, razočaranji, s podrtimi življenjskimi načrti. Prej ali slej se mora vsak soočiti s temi dejstvi. Antonija se je srečala zelo boleče in kruto. Te trpke življenjske izkušnje so jo pripeljale do odkritja pravih vrednot, ki ti jih preizkušnje ne morejo vzeti. »Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.« S temi svojimi izkušnjami sedaj lahko pomaga drugim, ki so v stiski. Da to storiš, pa moraš imeti, trdno voljo in vztrajno prizadevanje«.
Pri tem pomaga molitev. To je vir tiste moči, ki v preizkušnjah, lastnih ali drugih, rodi presenetljive učinke. Na tem področju ne moremo pričakovati ‘instant’ učinkov, kot smo jih vedno bolj navajeni v vsakdanjem življenju, ali pa nam reklama vsaj tako obljublja. V notranjem, duhovnem svetu je treba čakati, potrpeti, vztrajati. Tega ne maramo, smo neučakani, mislimo, da je pri Bogu tako, kot v trgovini ‘daj-dam’, pa ni. Božje računovodstvo ni podobno človeškemu. Bog ima svoje načine ‘poslovanja’, ki temeljijo na valuti, ki se ji pravi ‘ljubezen’. Toda ne tista telesna, ki se temelji na računici ‘daj-dam’, ampak na božji računici, ki se glasi: »Dam ti, ker te ljubim«, če tudi ti z Bogom in z ljudmi posluješ z isto ‘valuto’.
V teh počitniških in dopustniških tednih, ko bi vsi radi brezskrbno uživali, je morda nenavadno govoriti o duhovnih vrednotah, o odpovedi, o žrtvah, o pomoči drugim. Dejansko pa bodo ti tedni mnogo bogatejši in srečnejši za nas in za naše bližnje, če bo v njih več duhovnih vrednot.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2012) 07, str. 8

Lurd, Fatima in še druge božje poti, so kraji, kjer naj bi človek bolj začutil Božjo bližino in bil deležen posebnih Božjih milosti. Prosim če mi lahko razložite, kako je to.
Saj Bog je samo eden in navzoč povsod, kjerkoli smo. Vendar so lahko posebnih milosti, ki se tam delijo, deležni le tisti, ki imajo denar, da si taka romanja lahko privoščijo, čeprav nekateri bolj kot turisti. Mi pa, ki si tega ne moremo privoščiti, lahko samo doma v kotu molimo rožni venec in ne vemo, koliko milosti si ‘prislužimo’ za večnost. Saj ne gre za nevoščljivost, zanima pa me, kaj vi mislite o tem. Lepo vas pozdravljam in prosim za odgovor.
Sonja

pismo meseca 07 2016aRes je, Bog je samo eden in je navzoč povsod, kjer smo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi tisti, ki imajo finančne možnosti, da gredo na romanja, imeli prednost pred Bogom. Božje poti so dejansko kraji posebnih milosti, vendar je to vedno odvisno od človeka samega. Nič ne pomaga še tako velik romarski kraj, če ni srce odprto božji milosti. Bog seveda upošteva tudi trud, ki ga vložimo, da se udeležimo romanja, vendar to ni nič v primerjavi s pripravljenostjo, da živimo po njegovi volji. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Volja Očeta, ki je v nebesih pa je, da hvaležno sprejemamo, kar nam je dal v življenju. Ne samo to, da nam njegova volja pomeni več kot naša, ampak da jo sprejmemo z veseljem.
Najprej to pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar nam Bog daje v življenju. To ni ravno lahka stvar. Zgled, kako je treba sprejemati božjo voljo nam daje Jezus. V svoji največji stiski, pred odhodom v trpljenje in smrt, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih (trpljenja) mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mr 36,37). To potegne za seboj kar nekaj posledic. Ena od teh je, da smo zadovoljni, tudi če nimamo toliko denarja, da bi lahko šli na razna romanja po svetu. Moliti v ›kotu rožni venec‹ je nekaj dragocenega. Če pa se naša želja po romanju ›pokrije‹ z Božjo voljo, je to korak naprej k izpolnjevanju Božje volje.
Kot bogoslovec sem se s kolegom dogovoril, da v poletnih počitnicah greva v Francijo. To so bila tista leta, ko so bile naše meje tesno zaprte. Vložila sva prošnjo za potni list. Potrebno je bilo ›garancijsko‹ pismo nekoga v Franciji. Profesor Anton Trstenjak je imel v Franciji prijatelje, ker je študiral tudi v Franciji. Kolega je dobil potni list, meni so prošnjo zavrnili. Naslednje leto sva poskusila znova. Tokrat sem potni list dobil tudi jaz. Kot študent sem potoval z avtostopom. V mojih načrtih je bilo tudi romanje v Lurd. In prišel sem v Lurd. Ni bilo lahko dobiti (brezplačno) prenočišče. Končno so me sprejeli, vendar sem spal na hodniku, vseh pet dni sem se hranil z mlekom, kruhom in z nekaj rezinami salame, ki so mi jih dale slovenske sestre. Gotovo pa je bilo to najbolj doživeto romanje v mojem življenju in teh ni bilo malo. Bila je posebna milost, ne samo romanje, ampak tudi stik z katoliškim svetom, ki sem ga na tem ›avtostop‹ romanju doživel, in nam je bil takrat popolnoma zaprt in neznan. Najbrž je tudi to potovanje prispevalo, da sem vzljubil tisk in možnosti, ki nam jih daje, da širimo evangelij. Kakšno desetletje pozneje je začelo izhajati Ognjišče.
Bog nam včasih po ovinkih pokaže, kaj je njegova volja. Mi moramo biti pripravljeni, da ji sledimo. Navadno bo to čisto preprosta pot, nič posebnega, kot je časopis z veliko naklado ali radio, ki pokriva Slovenijo, ali založba, ki izda na leto petdeset knjig (s ponatisi vred). Bog hoče, da se trudimo, drugo naredi on sam. Jezus nam govori: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kljub temu pa nas ›porabi‹ in nam da milosti, ki so potrebne, da spolnimo njegovo voljo. Vemo pa, da je vse njegova milost.
Romanja lahko pripomorejo, da se približamo Bogu. Lahko nas pa celo od Boga oddaljijo. Spominjam se, da nam je naš rektor v bogoslovnem semenišču dr. Janez Oražem pri ›vzgojni uri‹ pripovedoval, kako je semenišče imelo v težkih povojnih časih kar zajetno četico dobrotnikov, v glavnih dobrotnic, ki so mu vsak mesec od svoje skromne pokojnine prinesle delež za semenišče. Ko so se pri nas razmere ›normalizirale‹ in je bilo vsako leto lažje potovati ›čez mejo‹, so začeli organizirana romanja. »Zdaj je vedno manj teh upokojenk, ki so od svoje pokojnine prinesle delež za semenišče. Razumljivo, sedaj ›šparajo‹ za naslednje romanje v kakšen znamenit romarski kraj na svetu.«
pismo meseca 07 2016Romanje je tudi priložnost za kakšno dobro delo. V mislih imam naše največje romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Pa ni samo to priložnost, da naredimo veselje invalidom, ostarelim in bolnim. Skoraj v vsaki družini je kak ostarel človek, bolnik ali invalid. Lahko jim omogočimo kakšno romanje, recimo na Brezje ali kam drugam. Takšna romanja ne stanejo veliko in ni treba imeti polno denarnico, pač pa je potrebno ›polno‹ srce.
Vidiš, romanje ni ›rezervirano‹ samo za tiste, ki imajo ›polne denarnice‹, saj je veliko božjih poti v Sloveniji, ki so dostopne z malo dobre volje. Mnoge župnije vsaj enkrat na leto ›romajo‹ s svojim avtobusom in s svojimi duhovniki, da verniki za ›male denarje‹ obiščejo kakšno priljubljeno božjo pot. Pomembno je predvsem, da se duhovno pripravimo, to se pravi, da opravimo spoved, prejmemo sveto obhajilo, sodelujemo pri petju in tudi kakšen rožni venec ne bi smel manjkati. Taka kratka romanja so vir mnogih milosti in tudi veselja.
Največ romarskih poti je pri nas posvečenih Materi Božji. Znamenje, da naš narod še vedno zelo časti Marijo. To češčenje pa bi ne smelo biti samo v besedah, dobra dela so tista, ki najbolj častijo Marijo. Ta pa so navadno še bolj ›poceni‹ kot romanja. Tudi tisti rožni venci v kotu našega stanovanja. Bogu in Mariji so bolj všeč, kot draga in dolga romanja preko naših meja. Poslužujmo se jih čim pogosteje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 07, str. 6

Nekoč ste v nekem odgovoru zapisali, kako je razveseljivo, da ljudje bolj množično – skoraj vsi, ki so pri maši – pristopajo k svetemu obhajilu. Tudi sama sem tega zelo vesela, obenem pa me to žalosti, ker vem, da je dosti takih ljudi, ki živijo ‘na koruzi’, a kljub temu hodijo k obhajilu. Bog ne daj, nočem in tudi ne smem nikogar obsojati, saj smo vsi grešniki. Nočem biti ‘farizej’, pa vendar se mi zdi to vprašljivo pred Bogom in Cerkvijo. Kaj lahko stori duhovnik, ki ve za take primere, saj ljudi pozna? Taki ljudje so tudi slab zgled za druge, ali ni to žalitev Boga?
Sami veste, koliko je danes neporočenih parov in mnogi brez slabe vesti pristopajo k obhajilu. Morda pa Bog gleda drugače in je tudi zanje prejemanje obhajila zdravilo? V več primerih sem, ko je pogovor nanesel na spoved, slišala ljudi: zakaj bi hodil k spovedi, saj nisem naredil nič takšnega? Greh jih tako rekoč nič ne prizadene in hodijo k obhajilu, k spovedi pa ne gredo. Tako sem žalostna zaradi tega! Za te ljudi seveda molim, saj so tudi moji otroci in vnuki med njimi.
Kaj se je zgodilo z nami kristjani? Sveti zakon sploh ni več nobena vrednota. Kam gremo? Saj je danes skoraj več otrok nezakonskih kot pa zakonskih. In to ni nič ‘sramotnega’, je samoumevno. Po civilni zakonodaji imajo neporočeni pari skorajda več ugodnosti kot poročeni. Na videz so takšne družine v dosti primerih kar srečne, oziroma ni razlike med urejenimi družinami, razen da se mama piše drugače kot otroci. Kako je to žalostno!
V moji glavi je prava zmeda. Zaradi tega sem tako težko vesel kristjan. Vem, da to ni dobro, a si ne morem pomagati, v srcu me boli in skeli. Na zunaj seveda moraš kazati drugačen obraz, sprejemati dejansko stanje z razumevanjem, a ni lahko. Gospod naj se nas vseh usmili!
Anica

pismo meseca 06 2013Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
V svojem pismu omenjaš nekaj primerov ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju ne upoštevajo božjih in cerkvenih zapovedi, pa “brez vsake slabe vesti” pristopajo k svetemu obhajilu. Pri ‘rednih’ svetih mašah (nedeljskih in delavniških) se to redko dogaja, pogosteje pa najbrž pri raznih izrednih prilikah, kot so poročne, birmanske ali pogrebne maše, ki se jih udeleži večje število ljudi, tudi takih, ki so ‘obrobni’ verniki. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da so ljudje izgubili čut za greh. »Zakaj bi hodil k spoved, saj nisem naredil nič takšnega?« pravijo. Naš papež Frančišek, ki mu ljudje tako radi prisluhnejo, ponavlja: »Bog se ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi odpuščanja.«
Sicer pa je na svetu še veliko dobrega, skritega našim očem: družine, ki se imajo rade, požrtvovalni ljudje, ki velikodušno služijo drugim, toliko globoko vernih kristjanov, ki pomagajo duhovnikom, radi vzamejo v roke verski časopis ali knjigo, kjer najdejo duhovna hrano ... Tudi danes je kljub vsemu mogoče biti ‘vesel kristjan’ in za nas duhovnike velja, da je lepo biti duhovnik.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 06, str. 6

Čutim neko bolečino, ker sem si  želel, da bi imel družino, vendar se mi to ni uresničilo. Še živo podoživljam tisti čas, ko smo si iskali primerno življenjsko sopotnico. Večkrat sem bil zaljubljen v kakšno dekle, vendar se je zmeraj, tudi po moji krivdi, končalo z razočaranjem. Z mano se je dogajalo, da mi je kljub neki prvinski želji, da bi si ustvaril družino, vedno bilo tudi strah pred vsem tem, ker tudi nisem srečal dekleta s približno podobnim pogledom na življenje. Mislim pa, če bi takrat spoznal takšno dekle, ki bi ji na krščanskih temeljih tudi jaz ustrezal, bi tudi ta strah premagal.
V tistem času nam je nenadoma umrl oče, ki je delal na domači kmetiji. To delo sva potem nadaljevala z bratom, kar ob drugem poklicnem delu še vedno delava. Mama nama je kuhala do poznih let. Zadnji dve leti pred smrtjo je bila bolna. V glavnem sem jo negoval jaz. Kakšna praznina, žalost je nastala, ko drage mame ni več. Če ne bi vse življenje molil in iskal Boga, bi sedaj skoraj zagotovo obupal. Večkrat sem slišal za kakšen primer, ko sta živela sin z ostarelo materjo in so ljudje rekli: “Ko bo mati umrla, se bo zapil”. Temu se nič ne čudim, res je to neznosno trpljenje, vsaj zame. Hvaležen sem svojim staršem, da so me krščansko vzgojili in potem sem še sam na teh temeljih gradil.
Težko mi je, ko opažam, kako mladi, tudi otroci, lahkotno opuščajo nedeljsko sveto mašo. Mnogi starši se trudijo, da bi nudili otrokom potrebne materialne dobrine, na duhovnem področju pa jim dajejo malo, ker tudi sami nimajo veliko. Na kaj se bodo ti otroci oprli v življenju, ko bo treba delati, skrbeti in bodo prišli tudi težki časi? Skupna udeležba družine pri nedeljski sveti maši je zelo pomembna tako za starše, kot za otroke. Seveda ne iz navade, ampak iz potrebe. Tako se njeni člani, skupaj s cerkvenim občestvom ‘sončijo’ pred Jezusom, odpirajo se njegovi milosti, da jih zdravi, in jim daje svoje Telo za moč in ljubezen.
Nekako v tej drži bi morali ponižno in iskreno umevati sveto mašo, da nam bo postala življenjska potreba. Kakšen duhovni kapital se pri maši nalaga v otroke, ki imajo še celo življenje pred seboj! Dragi starši, hodite s svojimi otroki k maši, četudi je morda vaša vera šibka.
Dragi oče urednik! Sedaj mi je lažje, ko sem napisal to pismo. Hvala za toliko dobrega, ki sem ga prejel preko te revije, Bog vam povrni.
Dušan

pismo meseca 06 2011Neštetokrat se ponavlja ta zgodba: dekleta tožijo, da niso našle poštenega, vernega fanta, fantje pa, da niso našli našle vernega, poštenega dekleta. Tu je nekaj narobe. Ne v tem, da pisma, ki jih objavljamo v Ognjišču, niso iskrena, o tem ne dvomim, saj se ‘falsificirano’ pismo hitro odkrije, tudi če nisi poklicni detektiv. Dovolj časa sem bil župnik in še več let urednik, ki odgovarja na vaša pisma. Zdi se kot da bi se šli fantje in dekleta ‘slepe miši’. Saj poznate to priljubljeno otroško igro, ko nekomu zavežejo oči in mora loviti. Težko kaj ujame. To, o čemer govorimo, pa ni otroška igra, ampak življenjska stvarnost. Kaj morajo narediti mladi, da se ne bi šli ‘slepe miši’? Najprej si odvezati oči.
Dobri in verni fantje ali dekleta ne padejo z drevesa kot zrela hruška. Treba jih je iskati. Najprej je treba najti primeren kraj. Če stojiš pod smreko, boš težko našel hruško. Za hruško moraš iti v sadovnjak. Tako boš težko našel “pošteno, krščansko dekle” v disko klubih, na zabavah, plesih ali v gostilnah. Ne vem, kje si ti iskal, na takih krajih najbrž ne, ker se imaš za “poštenega, krščanskega fanta”. Najdeš jih pa lahko v cerkvi, kamor redno zahajaš, V raznih krščanskih izobraževalnih in dobrodelnih krožkih, karitas, skavtih. Najbrž v tvoji župniji, če je manjša in daleč od večjih centrov, tega sploh ni. Treba se je potruditi in ‘aktivno’ iskati. Na deželi, kjer se ljudje med seboj dobro poznajo, je to lažje. Če se predstaviš, da poznaš nekoga, ki ga ona pozna, pa primer župnika, kaplana, pevovodja, organista, ne boš postal sumljiv in jo lahko povabiš na kavo ali čaj, na klepet ... Lahko pa se pridružiš skupini, v katero zahaja ona, bo še bolj naravno. Vsekakor je treba delati načrtno, biti iskren in ne delati napak prehitrega ‘osvajanja’. Vsekakor pa si je treba vzeti čas. Tudi hruška ne dozori čez noč. Dati je treba tudi dober zgled! Kot vidim iz drugega dela tvojega pisma, ti to ni manjkalo. Ne vem pa, če si si vzel čas, izbral pravo strategijo, imel določen cilj, izbrano dekle. Redko kakšen podvig uspe že v prvo, treba je vztrajati, da prideš do cilja. Ne govorim to toliko zate, ker si, kot kaže, že “vrgel puško v koruzo”. Sicer so danes v ‘modi’ pozne poroke. Ko sem jaz prišel na svet, je moj oče imel tvoja leta, res, da sem zadnji od petih otrok. Če bi prehitro obupal, bi ne imeli očeta urednika Ognjišča in morda niti Ognjišča.
Posebej me je razveselil tvoj odnos do svete maše. Danes duhovniki doživljamo veliko razočaranje, ker toliko ‘krščanskih’ ljudi ne ceni svete maše, ne zase ne za svoje otroke. Nekateri vsaj pošljejo svoje otroke, navadno do birme. Nič čudnega, da potem tudi otroci ne hodijo več k maši, če ne vidijo svojih staršev v cerkvi. Po milosti božji pa so tudi izjeme. Upravičeno se sprašuješ, kje bodo ti otroci našli moč za preizkušnje življenja. Ni čudno, da smo po samomorih na vrhu lestvice v Evropi. Ali ima brez Boga življenje še smisel, zlasti, ko pride trpljenje, preizkušnje, osamljenost?
Poleti je še več izgovorov, da bi ostali ob nedeljah brez maše. Še več pa je razlogov, da smo pri maši, ker je to naša duhovna hrana, ki jo še kako potrebujemo. Hvala za priznanje Ognjišču. Tudi to je lahko duhovna hrana v počitnicah, ko je več časa za branje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2011) 06, str. 6

Zajemi vsak dan

Če je ljubezen do Boga v bistvu ljubezen do Božjega načrta in če je ta načrt reševanje človeštva, potem ljubezen do bližnjega sodi k bistvu ljubezni do Boga.

(Franc Rode)
Petek, 21. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh