Pišem vam, da izpovem svoje izkušnje, o doživljanju Boga. Kakšno usmiljenje nam naklanja! V srcu slišim glas, ki je čisto tih, in me opominja, govori mi, kakor takrat, ko sem sklenila, da med tednom ne grem k maši, pa mi je, preden se je začela maša, ta glas spregovoril: “Pojdi k maši!” In prišla sem ravno pravi trenutek, ko me je prijateljica potrebovala. Kako te vodi Sveti Duh, vidiš, ko prideš ravno pravi trenutek tja, kjer te nekdo potrebuje. In vodi te tako, da se čudiš, kako čudovita so njegova pota.
Navadila sem se, da si, ko pride kakšen človek s problemom k meni, vzamem precej časa zanj, dokler ga ne opogumim ali pomagam rešiti problem s pogovorom in z molitvijo. Čast moramo dati Bogu, saj ne rešujemo mi, ampak smo le orodje v njegovih rokah. On je tisti, ki v nas in po nas deluje.
Veliko molim za ljudi, ki so v stiski. Zmolim vsaj en rožni venec. Več dni vztrajam samo v molitvi za enega človeka, za tistega, ki ima problem ali stisko. Molim goreče, z vsem srcem in vso dušo zanj.
Posebno bi rada izprosila blagoslov težkim bolnikom po bolnišnicah. Mogoče bi tudi sami lahko naredili veliko z molitvijo. Potrebna je trdna volja in vztrajno prizadevanje. Ne prehitro obupati! Včasih je potrebno veliko potrpežljivosti in truda za ohranitev ali pridobitev tistih starih dobrih vrednot, ki imajo neminljivo vrednost. To ne pade samo z neba. Pa ne misliti, da v današnjem svetu ne moreš veliko doseči. Zmoreš! Najprej si zastaviš majhne cilje. Z uresničevanjem teh malih ciljev dobiš za naprej neustavljiv pogum.
Omeniti moram še to: bila sem popolnoma odpisana od zdravnikov. Vsi so dvignili roke: Nikoli ne bo nič s teboj! Bila sem invalid prve kategorije. Danes pa sem popolnoma samostojna, opravljam vsa dela, ki jih moraš sam postoriti. Skoraj nobene pomoči ne potrebujem. Bogu sem hvaležna za to svojo bolezen. Toliko lepega sem se naučila, ker bi sicer bila velika sirota. Toliko knjig sem prebrala o svoji bolezni, toliko izkušenj sem dobila. Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.
Kjerkoli sem, se počutim doma, saj sem med ljudmi. V cerkvi smo vsi kot ena družina. Želim se zahvaliti Bogu in vsem ljudem, ki me poznajo. Tako prijazni so! Hvala Bogu za vso srečo in trpljenje.
Antonija

Navadno vidimo samo zunanjo podobo drugih ljudi. To pomeni, da nas zunanjost pritegne, zasvoji, pogojuje. Danes morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini našega naroda. V kriznih obdobjih, kot je sedanje, ko naša zunanjost ne more tako ‘blesteti’, kot je prej, se zna zgoditi dvoje: Lahko nas to naredi nesrečne, zagrenjene, nezadovoljne, lahko pa spoznamo, da nismo “stavili na pravega konja” in začnemo iskati globlje, duhovne vrednote. V tem pogledu je kriza dobrodošla in zdravilna. Odpre nam oči. Tudi ko je zunanjost bleščala v vsej privlačnosti, smo tolikokrat okusili, da to ni tisto, ker nas osrečuje. Zdaj pa je prilika, da se streznimo in rečemo ne tej prevari. Začnemo svojo srečo graditi na svoji notranjosti, na notranjem bogastvu, na svoji duhovnosti.
To ni samo sad, posledica neke krizne dobe, je tudi bogastvo življenjskih izkušenj. Zlasti takrat, ko se srečamo s trpljenjem, z boleznijo, razočaranji, s podrtimi življenjskimi načrti. Prej ali slej se mora vsak soočiti s temi dejstvi. Antonija se je srečala zelo boleče in kruto. Te trpke življenjske izkušnje so jo pripeljale do odkritja pravih vrednot, ki ti jih preizkušnje ne morejo vzeti. »Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.« S temi svojimi izkušnjami sedaj lahko pomaga drugim, ki so v stiski. Da to storiš, pa moraš imeti, trdno voljo in vztrajno prizadevanje«.
Pri tem pomaga molitev. To je vir tiste moči, ki v preizkušnjah, lastnih ali drugih, rodi presenetljive učinke. Na tem področju ne moremo pričakovati ‘instant’ učinkov, kot smo jih vedno bolj navajeni v vsakdanjem življenju, ali pa nam reklama vsaj tako obljublja. V notranjem, duhovnem svetu je treba čakati, potrpeti, vztrajati. Tega ne maramo, smo neučakani, mislimo, da je pri Bogu tako, kot v trgovini ‘daj-dam’, pa ni. Božje računovodstvo ni podobno človeškemu. Bog ima svoje načine ‘poslovanja’, ki temeljijo na valuti, ki se ji pravi ‘ljubezen’. Toda ne tista telesna, ki se temelji na računici ‘daj-dam’, ampak na božji računici, ki se glasi: »Dam ti, ker te ljubim«, če tudi ti z Bogom in z ljudmi posluješ z isto ‘valuto’.
V teh počitniških in dopustniških tednih, ko bi vsi radi brezskrbno uživali, je morda nenavadno govoriti o duhovnih vrednotah, o odpovedi, o žrtvah, o pomoči drugim. Dejansko pa bodo ti tedni mnogo bogatejši in srečnejši za nas in za naše bližnje, če bo v njih več duhovnih vrednot.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2012) 07, str. 8

Večkrat se sprašujem, ali nismo skrenili s poti? V mislih imam prve kristjane, tiste, ki so se srečevali ob lomljenju kruha v imenu Jezusa Kristusa. Vse tiste, ki so bili dober zgled sobivanja s človekom in so tako pritegnili k tej novi skrivnosti vere tudi vse druge. Kdo bo rekel: “Danes so drugi časi.” Ne vem, če so drugi časi. Časi so vedno enaki. Vprašanje je le, kje je človek izgubil stik z Božjim?

Koliko strmih poti so prehodili sveti in blaženi. Njihove poti svetijo v času, ki ne mine, nam dajejo moči in volje, da zmoremo dalje. Ali smo ponosni na to, kar so gradili naši predniki? Slovenija je res nekaj posebnega. Skoraj na vsakem griču je cerkev. To je bogata verska in kulturna dediščina naroda. Naši predniki so s tem pokazali, da je mogoče težke čase premagati z molitvijo. Vse to, da bi zmogli tudi danes prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina. Moti me, da bi nekateri v naši državi to radi obdavčili.

Noben davek na sakralni objekt ne bo rešil države iz krize. Verjamem pa, da v težavah pomaga iskrena molitev. Tudi če bi vse cerkve obdavčili ali bi jih podrli, verjamem, da bi krščanstvo preživelo in naprej oznanjalo vstalega Kristusa. Iskreno se moramo truditi, da ohranimo to, kar nam je sveto in to je naša vera.

Ena od hčerk me je, ko je bila stara šest let, vprašala: »Mami, zakaj pa ljudje hodijo v tiste omare?« V mislih je imela spovednice v cerkvi. Poskušala sem ji odgovoriti preprosto: »Zato, ker v tistih omarah pustijo vse, kar je bilo slabega in težkega. Ven pa pridejo očiščeni in lahko začnejo na novo.«

Da bi te naše ‘omare’ ne samevale, ampak bi bile vedno obiskane ter bi iz njih prihajala luč usmiljenja, to bi želela vsem nam kristjanom.

Našim prednikom moramo biti hvaležni, da so nam posredovali vero. Vsak kamenček v mozaiku prizadevanja za dobro nas bogati in lepša našo podobo pred Bogom in pred ljudmi.

Marjeta Debevec

Če gledamo na to, ker se dogaja okrog nas, nam pride na misel, da je res kot praviš, da “smo izgubili stik z Božjim”. Če primerjamo, kako so svojo vero doživljali naši predniki, je to še bolj očitno. Zanimiva primerjava: in prvi kristjani? Vemo, kako so oni osvajali s svojim zgledom. Niso se razlikovali od drugih ljudi ne po obleki, ne po jeziku, ne po izobrazbi. Tako predstavlja kristjane Pismo Diogenetu, krščanski spis iz 2. stoletja. Osvajali so svoje sodobnike s svojim načinom življenja. Med seboj so si izkazovali ljubezen. Že Jezus sam je napovedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 35). Če bi med nami kristjani vladali taki odnos, kot so med prvimi kristjani, bi tudi danes imeli enake uspehe. Ljudje so naveličani lepih besed, ki se ne uresničijo. To vidimo bolj kot kdajkoli. Politiki nas obsipavajo z lepimi obljubami, zlasti ko se bližajo kakšne volitve. In ljudje jim ponovno in ponovno nasedajo. Po volitvah se nihče več ne spominja, kaj je obljubljal. Zato so danes ljudje razočarani in ne verjamejo več nikomur ali sploh ne gredo na volitve. To je sicer popolnoma zgrešena poteza, ker s tem pustijo, da zmagajo tisti, ki znajo lepo govoriti, in ne tisti, ki so pošteni. Morali bi vsakega voditelja presoditi po tem, kar je do sedaj storil dobrega. Toda to je za mnoge že preveč naporno in se izgovarjajo: saj je vseeno. In tako govorijo tudi kristjani, ki bi se morali še bolj zavedati, kako važno je voliti tiste, ki bodo držali besedo. Zakaj je tako malo kristjanov, ki se spustijo na politično prizorišče? To je sad prepričanja, da ni mogoče ničesar narediti. Resno delo zahteva trud in odrekanje, na vsakem področju, tudi na politične? Če osovraženo besedo ‘politično’ zamenjamo z ‘javno dobro’, bi marsikdo dvakrat premislil. Res je, da sedemdeset let nismo mogli vplivati in dati svojega glasu za ‘javno dobro’, sedaj, ko je to možno, pa se rajši umaknemo in ‘privatno’ kritiziramo, kako je vse narobe.

Že sedaj, ne da bi čakali na volitve, lahko storimo to, kar praviš o posnemanju naših prednikov. Kaj vse so zmogli. Zmogli bi tudi danes, kot praviš, “prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina”. Iz krize nas ne bo rešil noben davek na sakralni objekt. Iz krize nam lahko pomaga molitev. Zato so naši predniki zidali in tudi mi zidamo cerkve. V župnijskih cerkvah je prisoten živi Jezus Kristus, ki je hotel ostati med nami po podobo kruha . Zaradi njega so tudi ‘omare’, ki nam vrnejo našo notranjo lepoto. Danes so morda manj obiskane, ne ‘pokajo po šivih’ ampak so potrebne, da dobimo odpuščanje in lahko prejmemo tudi Njega pod podobo kruha.

Kje je sodobni človek izgubil stik z Bogom, se sprašuješ. V trenutku, ko si je ustvaril prevaro, da Boga ne potrebuje, da je on sam sebi bog! In kaj je temu sledilo? Dve svetovni vojni z več kot sto milijonov mrtvih. In kot je rekel papež v Sarajevu, dejansko živimo v tretji svetovni vojni, le, da se ta dogaja po koščkih. Morda se nam ne zdi tako strašna, ker je zaenkrat daleč od nas. Doživljamo jo preko televizije. Vendar za vsakega človeka pridejo dnevi trpljenja od bolezni, pomanjkanja, osamelosti in zapuščenosti. Na koncu pa neizogibna smrt. Tej ne uide nihče. Ali se takrat človek, ki je izgubil ‘stik z Bogom’, lahko reši brez njega? To si lahko samo domišlja, če je duhovno popolna slep, ker mu razum ne zna več seštevati, odštevati, deliti in množiti. Tako stanje pa je najbolj podobno smrti. Smrt pa pomeni tudi obračun: kako in za kaj si živel.

Kristus nam je odgovoril na ta vprašanja v svojem evangeliju in govori tistim, ki iščejo resnico: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,23). Na kakšen način? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Zato je za nas kristjane Jezusov evangelij tako trdna podlaga za naše življenje in odgovor na skrivnost naše smrti. Na ta vprašanja mora vsak iskati trden odgovor. Če ne bi bilo tako, ali bi ena milijarda in pol ljudi, in to v najbolj razvitih delih našega planeta, vzela ta evangelij kot svoje vodilo?

Lahko smo veseli, da pripadamo tej poldrugi milijardi ljudi in ne med preostalih šest milijard in pol, ki nimajo tega trdnega temelja.

oče urednik Franc Bole

Prebiram vaš mesečnik Ognjišče in vidim, da marsikomu pomagate iz stiske. Prosim, pomagajte še meni iz moje strašne duševne stiske in mi povejte svoje mnenje.
Naj se predstavim. Sem žena in mati, vdova že deset let. Ob moževi smrti sem bila popolnoma izčrpana in sem mislila pustiti službo in sprejeti moževo pokojnino. Potem so mi vsi svetovali: “Delaj do konca in si prisluži svojo pokojnino, ker imaš možnosti, da boš dobila več, ker si bila pri borcih.” Mož je imel zelo nizko pokojnino in vsi so mi rekli, kako boš ti živela od tako majhne pokojnine. Delala sem naprej in poiskala z dvema pričama borčevsko pokojnino. Dobila sem kmalu rešeno in borčevsko pokojnino.
Potem sem začela premišljevati, da je denar, ki ga bom dobila, krivičen. Šla sem k spovedi, ko je bil pri nas misijon, in povedala misijonarju. Rekel je: dajte kaj za reveže. Potem je bilo nekaj časa dobro in zopet so me napadle misli, da prejemam krivični denar. Šla sem k domačemu župniku in mu povedala. Rekel mi je, da to ni nič in da tega sploh mi ni treba praviti pri spovedi, da naj grem domov in pomagam revežem, duhovnikom in ljudem v stiski. Da lahko napravim veliko dobrega. Ko dobim pokojnino, vzamem samo denar za nujne potrebe, ostalo dam za dobre namene, pomagam, če je kdo v stiski. Sedaj pa zopet grozno trpim in mislim, da bom zaradi tega pogubljena. Prosim, povejte mi vi svoje mnenje. In še nekaj me teži, ne vem, ali je greh ali ne.
Doma imam poročenega sina. Žena in vsi mi trpimo zaradi njega, ker je skoraj vsak dan pijan. Doma razgraja in preklinja. Velikokrat se vsi tresemo pred njim. Včasih mi v tistem groznem trpljenju pade na misel, da bi se mu kaj zgodilo, da bo vsaj vsega konec. Takoj se tega pokesam. Zdaj pa ne vem, ali je to grešna misel, in tega nisem povedala pri spovedi. V resnici pa se bojim zanj in molim veliko zanj, veliko rožnih vencev vsak dan in litanije, devetdnevnico k Brezmadežni za njegovo ozdravljenje in spreobrnjenje. Tudi k maši grem večkrat med tednom in vedno prosim Boga med povzdigovanjem zanj in njegovo družino. Včasih pa mi zopet pade na misel: zakaj tako moliš, ko nič ne pomaga, saj je vsak dan slabši. In sem res nehala en dan, potem pa sem zopet tako težko živela in nisem vedela, ali imam greh ali ne.
Antonija

Bili bi srečni, če bi naši državni uradniki z mastnimi plačami imeli tako občutljivo vest, kot jo imaš ti. Pa je žal nimajo. Koliko več denarja bi bilo za revne! Vendar pa se tudi v to smer lahko pretirava. Ljudem, ki so pretirano občutljivi, rečemo, da so skrupulanti. To ni nič hudega. Bolje biti bolj občutljiv, kot pa premalo. Najboljša je seveda srednja pot: ne pretiravati. K temu pa moram še pripomniti, da tudi grehi niso vsi enaki. Iz katekizma vemo, da so grehi mali in veliki. Prekrški v malih stvareh so mali grehi, ki nam jih Bog odpusti že z kesanjem in ni potrebna takojšnja spoved. Če pogledamo tvoj primer: borčevsko pokojnino si si zaslužila in nisi nič goljufala. Drugo vprašanje je, kakšne so razlike v višini teh ‘dodatkov’. Za domovino se moramo boriti že po moralni dolžnosti in ne zaradi plačila. Ti si šla še bolj korenito: vzameš zase, kar nujno potrebuješ, kar je več, daš drugim. Zelo plemenito, čeprav tega ne bi bila dolžna storiti. Ko bi bilo kaj več tega čuta v vseh Slovencih. Na splošno Slovenci veljamo kot radodaren narod. To se vidi tudi pri raznih akcija za ljudi v stiski. Tega se zavedamo tudi pri Radiu Ognjišče, če ne bi imeli Prijateljev Radia Ognjišče, bi ne mogli ustvarjati takega programa, kot ga imamo. Hvala tebi in vsem Prijateljem Radia Ognjišče za to podporo. Slovenska Cerkev je revna in ne moremo pričakovati, da bi nas podprla.
Drugi problem je alkoholizirani sin. Koliko gorja ustvari v Sloveniji prav alkohol, v zadnjem času tudi druga mamila, si ne moremo predstavljati. Ti ne moreš narediti drugega, razen, da vzgajaš druge člane družine, da ne zapadejo temu demonu. Da za sina moliš, pa je zelo lepo in s tem nadaljuj. Morda pa bo Bog ‘našel’ kakšno rešitev. Želeti smrt ni krščansko, smemo pa prositi Boga, da nam olajša trpljenje, posebno če to prizadene nedolžne osebe. Bog pa ve, da so te tvoje misli samo trenutno razpoloženje in da ne misliš prav zares, zato tudi to ni kakšen veliki greh.
Iz tvojega pisma vidim, da veliko moliš. To Bog od nas pričakuje. Včasih se je v vseh naših družinah veliko molilo, danes se moli vedno manj. Zato bi morali vsaj tisti, ki še čutimo to potrebo in dolžnost, vztrajali v prošnji za naš narod, našo Cerkev, duhovnike in duhovniške poklice, ki jih tako potrebujemo, in tolike druge namene.
Ne smeš misliti, da je vsaka stvar greh in da boš zaradi tega pogubljena. Vemo, da je Bog dober in nas ima rad. Na to mislimo posebno v tem Letu božjega usmiljenja. Če ne zaupamo v njegovo usmiljenje, ga žalimo. Res je, da je danes na svetu veliko hudega in greha. Vendar velja, kot pravi apostol Pavel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Kristjan je človek upanja, človek, ki vidi ped seboj luč in Božjo dobroto. Sami po sebi smo res slabotni, toda Jezus nam govori: »Zaupajte, jaz sem premagal svet.«
Moraš se znebiti črnogledosti, ker se ta ne spodobi za kristjana. Če pomislimo, da nas je Bog ustvaril zato, da bomo po krstu njegovi otroci, božji otroci, se moramo tega veseliti. Poslal je svojega Sina na svet, da bi svet odrešil. Svetujem ti, kot je papež Frančišek že neštetokrat priporočil, da bi imela pri roki Novo zavezo, to je najvažnejši del Svetega pisma, ki je v obliki majhne knjižice in zato primerna, da jo daš v žep ali torbico in vsak dan prebereš kakšen odstavek ali stran. Knjižica, ki stane samo 4,80 €, je neizčrpen zaklad Jezusovega nauka in misli. V njem boš našla spodbude, da vedno bolj zaupaš v Boga in njegovo neskončno usmiljenje. Morda pa imaš doma celotno Sveto pismo in lahko prebiraš tudi druge knjige te zakladnice božje besede. Tudi Ognjišče, Družina, drugi verski tisk, nam utrjuje vero. Morda se tega premalo zavedamo in se premalo poslužujemo. To ni reklama, ampak dejstvo, da moramo biti veseli, da imamo na razpolago toliko duhovne hrane.
Želim ti, da bi naredila še veliko dobrega zase, za Cerkev in svoje bližnje.

BOLE, Franc, oče urednik. Ognjišče (2016) 06, str. 6

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom ..., hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, ... Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine ... Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. ... Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ...). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

Nekoč ste v nekem odgovoru zapisali, kako je razveseljivo, da ljudje bolj množično – skoraj vsi, ki so pri maši – pristopajo k svetemu obhajilu. Tudi sama sem tega zelo vesela, obenem pa me to žalosti, ker vem, da je dosti takih ljudi, ki živijo ‘na koruzi’, a kljub temu hodijo k obhajilu. Bog ne daj, nočem in tudi ne smem nikogar obsojati, saj smo vsi grešniki. Nočem biti ‘farizej’, pa vendar se mi zdi to vprašljivo pred Bogom in Cerkvijo. Kaj lahko stori duhovnik, ki ve za take primere, saj ljudi pozna? Taki ljudje so tudi slab zgled za druge, ali ni to žalitev Boga?
Sami veste, koliko je danes neporočenih parov in mnogi brez slabe vesti pristopajo k obhajilu. Morda pa Bog gleda drugače in je tudi zanje prejemanje obhajila zdravilo? V več primerih sem, ko je pogovor nanesel na spoved, slišala ljudi: zakaj bi hodil k spovedi, saj nisem naredil nič takšnega? Greh jih tako rekoč nič ne prizadene in hodijo k obhajilu, k spovedi pa ne gredo. Tako sem žalostna zaradi tega! Za te ljudi seveda molim, saj so tudi moji otroci in vnuki med njimi.
Kaj se je zgodilo z nami kristjani? Sveti zakon sploh ni več nobena vrednota. Kam gremo? Saj je danes skoraj več otrok nezakonskih kot pa zakonskih. In to ni nič ‘sramotnega’, je samoumevno. Po civilni zakonodaji imajo neporočeni pari skorajda več ugodnosti kot poročeni. Na videz so takšne družine v dosti primerih kar srečne, oziroma ni razlike med urejenimi družinami, razen da se mama piše drugače kot otroci. Kako je to žalostno!
V moji glavi je prava zmeda. Zaradi tega sem tako težko vesel kristjan. Vem, da to ni dobro, a si ne morem pomagati, v srcu me boli in skeli. Na zunaj seveda moraš kazati drugačen obraz, sprejemati dejansko stanje z razumevanjem, a ni lahko. Gospod naj se nas vseh usmili!
Anica

Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
V svojem pismu omenjaš nekaj primerov ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju ne upoštevajo božjih in cerkvenih zapovedi, pa “brez vsake slabe vesti” pristopajo k svetemu obhajilu. Pri ‘rednih’ svetih mašah (nedeljskih in delavniških) se to redko dogaja, pogosteje pa najbrž pri raznih izrednih prilikah, kot so poročne, birmanske ali pogrebne maše, ki se jih udeleži večje število ljudi, tudi takih, ki so ‘obrobni’ verniki. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da so ljudje izgubili čut za greh. »Zakaj bi hodil k spoved, saj nisem naredil nič takšnega?« pravijo. Naš papež Frančišek, ki mu ljudje tako radi prisluhnejo, ponavlja: »Bog se ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi odpuščanja.«
Sicer pa je na svetu še veliko dobrega, skritega našim očem: družine, ki se imajo rade, požrtvovalni ljudje, ki velikodušno služijo drugim, toliko globoko vernih kristjanov, ki pomagajo duhovnikom, radi vzamejo v roke verski časopis ali knjigo, kjer najdejo duhovna hrano ... Tudi danes je kljub vsemu mogoče biti ‘vesel kristjan’ in za nas duhovnike velja, da je lepo biti duhovnik.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 06, str. 6

Čutim neko bolečino, ker sem si  želel, da bi imel družino, vendar se mi to ni uresničilo. Še živo podoživljam tisti čas, ko smo si iskali primerno življenjsko sopotnico. Večkrat sem bil zaljubljen v kakšno dekle, vendar se je zmeraj, tudi po moji krivdi, končalo z razočaranjem. Z mano se je dogajalo, da mi je kljub neki prvinski želji, da bi si ustvaril družino, vedno bilo tudi strah pred vsem tem, ker tudi nisem srečal dekleta s približno podobnim pogledom na življenje. Mislim pa, če bi takrat spoznal takšno dekle, ki bi ji na krščanskih temeljih tudi jaz ustrezal, bi tudi ta strah premagal.
V tistem času nam je nenadoma umrl oče, ki je delal na domači kmetiji. To delo sva potem nadaljevala z bratom, kar ob drugem poklicnem delu še vedno delava. Mama nama je kuhala do poznih let. Zadnji dve leti pred smrtjo je bila bolna. V glavnem sem jo negoval jaz. Kakšna praznina, žalost je nastala, ko drage mame ni več. Če ne bi vse življenje molil in iskal Boga, bi sedaj skoraj zagotovo obupal. Večkrat sem slišal za kakšen primer, ko sta živela sin z ostarelo materjo in so ljudje rekli: “Ko bo mati umrla, se bo zapil”. Temu se nič ne čudim, res je to neznosno trpljenje, vsaj zame. Hvaležen sem svojim staršem, da so me krščansko vzgojili in potem sem še sam na teh temeljih gradil.
Težko mi je, ko opažam, kako mladi, tudi otroci, lahkotno opuščajo nedeljsko sveto mašo. Mnogi starši se trudijo, da bi nudili otrokom potrebne materialne dobrine, na duhovnem področju pa jim dajejo malo, ker tudi sami nimajo veliko. Na kaj se bodo ti otroci oprli v življenju, ko bo treba delati, skrbeti in bodo prišli tudi težki časi? Skupna udeležba družine pri nedeljski sveti maši je zelo pomembna tako za starše, kot za otroke. Seveda ne iz navade, ampak iz potrebe. Tako se njeni člani, skupaj s cerkvenim občestvom ‘sončijo’ pred Jezusom, odpirajo se njegovi milosti, da jih zdravi, in jim daje svoje Telo za moč in ljubezen.
Nekako v tej drži bi morali ponižno in iskreno umevati sveto mašo, da nam bo postala življenjska potreba. Kakšen duhovni kapital se pri maši nalaga v otroke, ki imajo še celo življenje pred seboj! Dragi starši, hodite s svojimi otroki k maši, četudi je morda vaša vera šibka.
Dragi oče urednik! Sedaj mi je lažje, ko sem napisal to pismo. Hvala za toliko dobrega, ki sem ga prejel preko te revije, Bog vam povrni.
Dušan

Neštetokrat se ponavlja ta zgodba: dekleta tožijo, da niso našle poštenega, vernega fanta, fantje pa, da niso našli našle vernega, poštenega dekleta. Tu je nekaj narobe. Ne v tem, da pisma, ki jih objavljamo v Ognjišču, niso iskrena, o tem ne dvomim, saj se ‘falsificirano’ pismo hitro odkrije, tudi če nisi poklicni detektiv. Dovolj časa sem bil župnik in še več let urednik, ki odgovarja na vaša pisma. Zdi se kot da bi se šli fantje in dekleta ‘slepe miši’. Saj poznate to priljubljeno otroško igro, ko nekomu zavežejo oči in mora loviti. Težko kaj ujame. To, o čemer govorimo, pa ni otroška igra, ampak življenjska stvarnost. Kaj morajo narediti mladi, da se ne bi šli ‘slepe miši’? Najprej si odvezati oči.
Dobri in verni fantje ali dekleta ne padejo z drevesa kot zrela hruška. Treba jih je iskati. Najprej je treba najti primeren kraj. Če stojiš pod smreko, boš težko našel hruško. Za hruško moraš iti v sadovnjak. Tako boš težko našel “pošteno, krščansko dekle” v disko klubih, na zabavah, plesih ali v gostilnah. Ne vem, kje si ti iskal, na takih krajih najbrž ne, ker se imaš za “poštenega, krščanskega fanta”. Najdeš jih pa lahko v cerkvi, kamor redno zahajaš, V raznih krščanskih izobraževalnih in dobrodelnih krožkih, karitas, skavtih. Najbrž v tvoji župniji, če je manjša in daleč od večjih centrov, tega sploh ni. Treba se je potruditi in ‘aktivno’ iskati. Na deželi, kjer se ljudje med seboj dobro poznajo, je to lažje. Če se predstaviš, da poznaš nekoga, ki ga ona pozna, pa primer župnika, kaplana, pevovodja, organista, ne boš postal sumljiv in jo lahko povabiš na kavo ali čaj, na klepet ... Lahko pa se pridružiš skupini, v katero zahaja ona, bo še bolj naravno. Vsekakor je treba delati načrtno, biti iskren in ne delati napak prehitrega ‘osvajanja’. Vsekakor pa si je treba vzeti čas. Tudi hruška ne dozori čez noč. Dati je treba tudi dober zgled! Kot vidim iz drugega dela tvojega pisma, ti to ni manjkalo. Ne vem pa, če si si vzel čas, izbral pravo strategijo, imel določen cilj, izbrano dekle. Redko kakšen podvig uspe že v prvo, treba je vztrajati, da prideš do cilja. Ne govorim to toliko zate, ker si, kot kaže, že “vrgel puško v koruzo”. Sicer so danes v ‘modi’ pozne poroke. Ko sem jaz prišel na svet, je moj oče imel tvoja leta, res, da sem zadnji od petih otrok. Če bi prehitro obupal, bi ne imeli očeta urednika Ognjišča in morda niti Ognjišča.
Posebej me je razveselil tvoj odnos do svete maše. Danes duhovniki doživljamo veliko razočaranje, ker toliko ‘krščanskih’ ljudi ne ceni svete maše, ne zase ne za svoje otroke. Nekateri vsaj pošljejo svoje otroke, navadno do birme. Nič čudnega, da potem tudi otroci ne hodijo več k maši, če ne vidijo svojih staršev v cerkvi. Po milosti božji pa so tudi izjeme. Upravičeno se sprašuješ, kje bodo ti otroci našli moč za preizkušnje življenja. Ni čudno, da smo po samomorih na vrhu lestvice v Evropi. Ali ima brez Boga življenje še smisel, zlasti, ko pride trpljenje, preizkušnje, osamljenost?
Poleti je še več izgovorov, da bi ostali ob nedeljah brez maše. Še več pa je razlogov, da smo pri maši, ker je to naša duhovna hrana, ki jo še kako potrebujemo. Hvala za priznanje Ognjišču. Tudi to je lahko duhovna hrana v počitnicah, ko je več časa za branje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2011) 06, str. 6

Že velikokrat mi je prišlo na misel, da bi vam pisala. Sem iz Argentine, vnukinja Slovencev. V naš dom vsak mesec pride Ognjišče in vedno si vzamem čas, da preberem članke, ki me zanimajo. Pri branju me večkrat prevzame misel, zakaj ne čutim do konca svojega slovenstva.
Sem tukaj rojena, tukaj sem hodila v argentinsko šolo. Imam svoje argentinska prijatelje ... Vendar sem se doma naučila in govorila slovensko. Hodila sem tudi v slovensko šolo in imam tudi svoje ‘slovensko – argentinske’ prijatelje ... Učili so nas slovenskih navad, jedi; vsako nedeljo imamo slovensko mašo. Kaj sem torej? Slovenka? Argentinka?
Lahko rečem, da je moje srce razdeljeno. Nikoli ne bi opustila argentinska mate ali asado (priljubljene pijače in jedi), pa tudi slovenske potice ne! Zelo ‘polemičen’ je razlog, zakaj smo tu. Povedali so nam, da so morali naši stari starši bežati iz domovine zaradi vere, ker se niso hoteli prilagoditi temu, kar so vsiljevali po drugi svetovni vojni. Torej smo prišli sem, da bi lahko imeli nove možnosti, da bi družini lahko nudili, česar v Sloveniji ni bilo mogoče takrat nuditi. Danes vidim, kako je veliko mladih prišlo v kremplje relativizma in jih nič več ne zanima Bog in darovi, ki jih ima on pripravljene za vsakega izmed nas. Vprašanje je torej, ali smo vredni tiste žrtve naših starih staršev? So oni zaman zapustili domovino in tisto, kar so ljubili? Ko grem na obisk v Slovenijo, pa vidim, kako je tudi tam veliko mladih zašlo v relativizem in zanemarjajo vero. Kje je ostala tista Slovenija, o kateri so mi pripovedovali starši?
Velikokrat sem brala, da so tisti, ki so šli iz Slovenije po vojni, izdajalci. Torej sem vnukinja izdajalcev? Ali je lahko izdajalec človek, ki je zapustil tisto, kar je najbolj ljubil: domovino, družino, lastni dom, zaradi vere, zaradi Boga? Tisti, ki so morali bežati iz domovine zaradi vere, so nas učili, da so največje vrednote: Bog, mati, domovina.
Razumem, če ne bi hoteli objaviti pisma, vem, da je tema totalitarizem in dogajanje po vojni delikatna zadeva. Zanima me, kaj mi lahko poveste o tem, kam ‘spadamo’ mi, kdo smo, kaj smo mi za Slovence v Sloveniji ... Velik zaklad je tukaj v Argentini ohranjanje slovenskih navad in vere. Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji to poznali, če bi hoteli vedeti kako se je doživljala zgodovina s te strani, od tistih, ki so morali bežati iz lepe domovine.
Tatjana

Obhajali smo petdesetletnico izhajanja Ognjišča. Ves ta čas sem občudoval zanimanje, ki je za Ognjišče prihajalo prav iz Argentine. Prav pri vas je največje število naročnikov izven Slovenije. Zahvaliti se moramo tudi vašim slovenskim duhovnikom, ki dobivajo Ognjišče v paketu in ga potem razdelijo naročnikom. Ko sem leta 1987 spremljal škofa Janeza Jenka na njegovem več kot mesečnem obisku v Argentini, sem se lahko osebno prepričal, kako priljubljeno je Ognjišče v Argentini. Tvoje pismo me v tem še potrjuje.
Nimam nobenih težav, da odgovarjam na tvoja vprašanja tudi glede odhoda tvojih starih staršev v tujino. To je boleče vprašanje in zelo aktualno ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ki je mnogim namesto svobode prinesel nasilje in strah. Letos mineva 25 let od prvih svobodnih volitev. Ni šlo vse tako, kot smo si želeli in pričakovali, vseeno pa imamo toliko svobode, da lahko izražamo svoje misli, ne da bi se morali bati posledic. To je zelo pomembno za nas, ki delamo v sredstvih javnega obveščanja, tisku, radiu, televiziji in internetu. Žal pa so najbolj vplivna sredstva na tem področju v rokah prejšnje usmerjenosti, tistih, ki nas skušajo čim bolj utišati. Toda mi se ne pustimo ustrahovati in povemo svoje mnenje. Žalostno pa je, da mnogi verniki, naši bralci, tega ne marajo in pravijo naj se “ne vtikamo v politiko”. To so posledice petdesetletne diktature komunizma.
Naj odgovorim najprej na vprašanje, ki ga postavljaš. Ste vi in vaši stari starši, ki so morali bežati pred diktaturo komunizma, izdajalci? Sama si že odgovorila. Seveda ne. Lahko si ponosna, da so se tvoji stari starši tako odločili. Vem, da jim ni bilo lahko, posebno v začetku, ko še niso poznali jezika. Vse so prenesli, ker so imeli pred očmi vrednote: Bog, mati in domovina. Občudovanja vredno je posebno to, da ste v vaših družinah ohranili ne samo vero staršev, ampak tudi jezik, običaje, navezanost na svojo domovino.
Verjamem, da sedaj čutiš, da pripadaš dvema domovinama. To ni nič slabega. Pripadaš dvema kulturama, kar je velika prednost in bogastvo. Obe domovini moraš imeti rada in ju tudi imaš. Vesel sem, da prihajaš v domovino svoji starih staršev in tako še poglabljaš vezi in poznanje te domovine. Prepričan sem, da si ponosna tudi na Slovenijo, ki ji je Stvarnik podaril toliko naravnih lepot.
Boleče je vprašanje, ki ga postavljaš: zakaj je danes toliko mladih “prišlo pod kremplje relativizma”. Jaz bi temu rekel izguba ‘vrednot’. To se vidi tukaj, pri vas v Argentini pa morda manj. Pri vas ima vera še neko splošno priznanje, kot nekaj, kar je človeku potrebno, ga dopolnjuje. Pri nas v Sloveniji pa so bile duhovne vrednote tako zaničevane, ovirane, zasmehovane, da se pozna še danes. Vem, da je duhovna kriza splošna, se dogaja vsakemu narodu, zlasti kristjanom. Pomisliti moramo, kaj ostane človeku, če izgubi smisel svojega obstoja. Naš in vaš argentinski papež Frančišek tako lepo poudarja te resnice. Priporoča dnevno branje evangelija, vsaj kratek odstavek. Tam so odgovori na vsa naša vprašanja.
Koliko ljudi bi lažje prenašalo težave v življenju, ki se jim nihče ne more izogniti! Kako bi lahko imeli lepše stike med seboj. Kako bi se izognili strahu pred starostjo, pred smrtjo, čemur se ne more nihče izogniti. Samo kdor ima jasno spoznanje smisla svojega življenja, ve, da se bo njegovo življenje po smrti nadaljevalo. Jezus nam zagotavlja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Za nas je Jezusov evangelij osnova za naše verovanje. Kot Jezusovi učenci se nimamo česa bati. Lahko se nam zgodijo v življenju tudi neprijetne stvari, kar je del našega sprejemanja božje volje, vendar vemo, da nam bo Jezus vedno stal ob strani, kot pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom: »Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da boste mogli prestati« (Kor 10, 13).
Slovenci smo ponosni na vas. Ste nam za zgled, zlasti kar zadeva vero, ki ste jo ohranili močno in trdno. Ognjišče pa si šteje v čast, da ga tako radi berete in da vam utrjuje to vero.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2015) 05, str. 8

Sem kristjanka in me zelo moti, če nas označujejo, da smo “srednjeveško zmanipulirani pod vodstvom Vatikana”. Pa tudi sodba, da nismo nič boljši kot drugi. Zato namenoma grem med tiste, ki tako radi ocenjujejo in kritizirajo, da slišim drugačna razmišljanja in tako vidim, kam plove barka neznanja in nevednosti!? Moram priznati, da je opazka, da nismo nič boljši, na žalost pogosto prav na mestu. Saj veste, med mašo sedimo v klopeh, kot bi bili okameneli, po maši pa ‘hajdi’ vsak po svoje. Maša je za nas kristjane najlepša priložnost, da se osebno srečamo z vstalim Jezusom. Tega pa ne znamo prenesti v naše vsakdanje življenje. Nemočno sedimo in premišljujemo, kako se nam godi krivica, in se tolažimo: ah, bo že nekdo uredil namesto nas! Kdo? Take kritike nas ne smejo bremeniti, pač pa morajo biti izziv, da z dejanji pokažemo, da res živimo v Kristusovem duhu!
Vse je preveč pozunanjeno, daleč od jedra in bistva. Sveta maša, prejem zakramentov je za mnoge samo lepa predstava, brez globoke vsebine. Tega ne smemo dopustiti. Moramo se odpreti, da v nas deluje Sveti Duh, ki oživlja in spodbuja k delovanju. Ne smemo stati križem rok, nobena dobrodelna organizacija ne bo naredila tistega, kar moramo in moremo narediti sami. Da smo dejavni kristjani, ne potrebujemo navodil, k solidarnosti nas spodbuja zavest, da smo žive priče vstalega Jezusa. Preveč radi se skrivamo za zaveso zasebnosti in se opravičujemo: morda pa potrebni ne želijo moje pomoči? Ta neodločnost je le dokaz, da smo še vedno hladni in daleč od resničnega krščanstva.
Recesija in kriza nista toliko v denarju, kot v človeku samem. Kdo je najbolj v krizi? Zahodni človek razvitega sveta, ali človek ob skodeli riža, če ga sploh ima? Kristus je vstal in vsem povedal, da bomo zares živeli z njim, če se trudimo ostati v ljubezni.
Božja beseda nam naroča: »Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom« (Heb 10,24).
Marjeta Debevec

Vsakdo, ki želi živeti po evangeliju in svoje vere ne skriva, velikokrat naleti na nasprotovanje tistih, ki ne verujejo. Jezus sam je napovedal: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,19). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi nas osmešili in poniževali. Stalno ponavljajo pravljico o “mračnem srednjem veku”. Govorijo o tisočih čarovnic, sežganih na grmadah, po zgodovinskih virih pa lahko sklepamo, da jih je bilo kvečjemu nekaj sto. Seveda je to vredno obsodbe. Če pomislimo, da je bilo v našem ‘prosvetljenem’ dvajsetem stoletju ubitih v dveh svetovnih vojnah in po njih najmanj 100 milijonov nedolžnih ljudi, povečini žrtev komunizma, nacizma in fašizma, potem nimamo pravice srednji vek imenovati mračnjaški. Mračnjaško je prej dvajseto stoletje! Vsak dan poslušamo in vidimo na naših ekranih, kaj se še danes dogaja v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, lahko rečemo, da tudi to naše, komaj začeto stoletje, ni mnogo manj ‘mračno’.
Dobro se zavedamo, da je tudi med kristjani marsikaj narobe in da je očitek, da nismo nič boljši, včasih upravičen. Vendar zase lahko rečem: če bi ne bil veren kristjan, bi bil najbrž veliko slabši, kot sem, in mislim, da to velja za večino kristjanov. Toda to ni dovolj. Če se pri vsaki maši “osebno srečamo z vstalim Jezusom”, bi morali z dejanji pokazati, da res živimo v Kristusovem duhu«, kot si zapisala.
Včasih smo poznali izraz ‘zakristijski kristjani’, da smo označili žalostno razliko med našim obnašanjem v cerkvi in življenjem zunaj cerkve, na cesti, v naših domovih, v službi, v družbi in sploh ‘v svetu’. Res je, da nismo od ‘tega sveta’, kot pravi Jezus, toda živimo v tem svetu in ga moramo ‘posvetiti’, narediti boljšega. To zmoremo z božjo pomočjo, zato hodimo k maši, obhajilu, prejemamo zakramente.
Župnija je Cerkev v malem, je družina božjih otrok. Približati bi se morali vzdušju, ki je vladalo pri prvih kristjanih, ki so si vse delili, ne samo dobrine, hrano, obleko, predvsem svoj čas, ker so začutili, da so bratje in sestre v Kristusu. Ob modernih cerkvah navadno poskrbijo za večji prostor, kjer se verniki lahko srečujejo za pogovor, da ‘popijejo kavo’, da se družijo. To je naravno nadaljevanje maše. Ljudje, ki hodijo skupaj k maši, v isto župnijsko cerkev, si ne smejo biti tujci. Marsikje, zlasti v mestih, se prav to dogaja. V župnijah, ki jim pravimo ‘žive’, se morajo prepletati te niti medsebojnega poznanja in pomaganja. To seveda ne sme biti vsiljivo, ampak nekaj povsem naravnega. Poznati in obiskovati ljudi, ki so stari in ne morejo iz stanovanja, ali so v bolnišnici, v domu za ostarele, to so dejanja ljubezni, po katerih se pozna, da smo Jezusovi učenci. To ni samo naloga Karitas, ampak tudi naša. Kolikokrat so družine z majhnimi otroki v stiski, ker imajo nujen opravek, delo, pa nimajo komu pustiti otrok. Kje smo takrat kristjani? Sami moramo odkriti te potrebe in “dati sebe na voljo”. Iti skupaj na izlet, na piknik, reči dobro besedo mladostniku. Z eno besedo: biti moramo velika družina. Kot družina se hranimo pri mizi božje besede in zakramentov.
Prav si zapisala: »Kriza ni toliko v denarju, kot v človeku samem.« Afriški otroci, ki imajo pest riža, ne govorijo o krizi. To jim zadošča in so zadovoljni. Nam pa ni nikdar dovolj in sedaj, ko ni sredstev, da bi si kupovali tudi nepotrebne stvari, smo v krizi. V večini primerov brez potrebe. Če bi nas kriza naučila živeti bolj skromno, videti potrebe drugih in jim pomagati, bi bila ta kriza po svoje tudi blagoslov. Pomagala nam bo razumeti, da bomo živeli z vstalim Kristusom, če se trudimo za medsebojno ljubezen.

BOLE, Franc, oče urednik. (Pismo meseca) Ognjišče (2012) 06, str. 8