Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje

Bole romanjeBrezje1

Oče urednik Franc Bole je že leta 1969 začel z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Za očeta Franca je bila razlaga zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Prav tako je za mlade pomembno, da znajo spoštovati in ceniti starejše, kar je za krščansko držo neobhodno potrebno.

V šestdesetih letih so ljudje iz vseh koncev Evrope romali v Lurd z vlaki: invalidi, bolniki in njihovi spremljevalci, tudi nekateri naši invalidi in bolniki so bili med njimi, toda vsi niso imeli možnosti, da bi lahko šli na tako romanje. Oče Franc Bole se je zato spraševal, zakaj ne bi tudi doma pripravili nekaj podobnega, "saj imamo tudi mi svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Marija vendar ni vezana na kraj, ona je Kraljica sveta. Če sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah."

Bole romanjeBrezje7Zato je oče Franc poleg mladih "povabil zraven" sorodnike, župnike, prostovoljce iz župnij, voznike, ki bi lahko bolnikom in invalidom ponudili prevoz... Začele so prihajati prijave. Sprva ljudje niso mogli verjeti, da je romanje za bolnike in invalide res brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije.Toda za očeta Franca so se prave težave šele začele. Kako organizirati prevoze. Prijavljeni romarji so bili iz vseh koncev Slovenije. Upal je, da se bo javil vsaj kakšen vozniik, ki bi šel iskat kakšnega invalida ... pa je od začetka slabo kazalo ...

Upali smo na pomoč 'lastnikov osebnih avtomobilov', kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, 'vozniki' pa so v službi, ali pa so morda prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod. (oče Franc Bole, 1992)

Brezje RIBS 1969

Najprej se je odpravil na 'romanje' oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno so spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako so v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi prišli na Brezje k Mariji. Romarji so imeli značke, cerkev se je skoraj napolnila ... spredaj so bili invalidi na vozičkih, spremljevalci ... večina jih še nikdar ni bila na Brezjah, saj težko pridejo celo v domačo cerkev ... Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju ... si predstavljajte njihovo veselje ta dan! Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam so se med seboj nekoliko bolje spoznali.

Ko smo začeli, sem bil nekoliko v skrbeh, ker ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni voziti ali vzeti v avto bolnika ali ostarelega. Zato je bil začetek bolj skromen, čeprav je bila cerkev na Brezjah polna. Potem se je izkazalo, da je cerkev premajhna in da je potreben cel trg. Ko imamo zdaj še nadstrešek, da ljudje ne trpijo toliko zaradi sonca ali dežja, je to gotovo velik napredek. (oče Franc Bole, 2018).

Bole romanjeBrezje8• Romarska "mladika" se je prijela. Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji.

Za vodstvo romanja so vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. (oče Franc Bole, 1992)

Leta 1972  je bila romarska maša prvič na velikem dvorišču pred cerkvijo, saj je bila cerkev premajhna in gneča velika. Oče Franc je zbiral ekipo sodelavcev: pripravili so 800 stolov, imeli so tudi že nekaj svojih vozičkov, tudi 40 pomočnikov je bilo pripravljenih, da so skrbeli za okrepčilo ... v  okoliških gostiščih je bilo poskrbljeno za kosila (...)
• Že naslednje leto se je tako pred cerkvijo zbralo 7.000 romarjev. Oče urednik je zapisal, da je bilo to "do sedaj največje srečanje bolnikov na naši največji božji poti". Vsa zahvala  gre župnikom, ki so se za to romanje zavzeli in ga pripravljali že v svojih župnijah, naročili avtobuse (...)

Dragocenost teh romanj je, da se na njih tkejo prijateljske vezi med bolnimi in zdravimi in postajajo vsako leto močnejše. Vsak je prispeval kamenček. Tisoč in več šoferjev, ki so žrtvovali en dan svojega prostega časa; stotine duhovnikov, ki so po svojih župnijah poiskali bolnike in invalide in jim preskrbeli prevoz; domači, ki so začutili, da se tudi drugi zanimajo za njihovega bolnika, invalida in so sami dobili več poguma, da mu vsak dan potrpežljivo stojijo ob strani. Mnogi stari ljudje, morda tudi zapuščeni, ki so enkrat le prišli v prve vrste, bili v središču pozornosti … To in še marsikaj nam govorijo naša romanja ... (oče Franc Bole, 1974)

• Leta 1974 je oče urednik za romarje pripravil knjižico s pesmimi, po pridigi pa so škof in duhovniki prvič na romanju invalidov in bolnikov delili zakrament bolniškega maziljenja. Oče Franc je že pred sveto mašo invalidom in bolnikom pojasnil, da to ni zakrament 'za umirajoče', kot mnogi mislijo in je bilo doslej tudi tako videti, ampak zakrament za težje bolnike, ki naj jim pomaga prenašati križ bolezni in jim odpusti grehe, da bodo ob prenašanju svojega križa imeli več zasluženja.

Odločitev organizatorjev, da na tem romanju začnejo že pred desetletji  deliti bolniško maziljenje, je bila zelo dobra in premišljena. Imela je tudi pedagoški pomen: vzgajala je in še vzgaja vernike, naj se ne bojijo tega zakramenta bolniškega maziljenja, saj v tem zakramentu pride Jezus Odrešenik blizu človeka, ki trpi in je bolan. (Božo Rustja, 2018)

• Naslednje leto (1975) je bil spremenjen datum romanja: iz avgusta na junij, na tretjo soboto v juniju. Ob koncu šolskega leta je mladina bolj prosta, in oče Franc si je zelo želel, da bi bila aktivno vključena, da bi se iz romanja učila velikih življenjskih resnic ... tudi odkrivati trpljenje bližnjih. Premaknili so tudi uro maše in oboje se je, sodeč po zapisanem, dobro obneslo.
•  Čez dve leti je število romarjev doseglo številko 10.000 ... približno toliko jih je bilo tudi na desetem, jubilejnem romanju, leto zatem, ko je za invalide in bolnike skrbelo že okoli 200 večinoma mladih pomočnikov.
•  Na “najlepši dan v življenju trpečih” se je leta 1980 pred svetiščem Marije Pomagaj zbralo rekordnih 15.000 romarjev (pripeljali so se s 110 avtobusi in nad 1000 osebnimi avtomobili). Prvič je bil med somašniki urednik Ognjišča Franc Bole, oče naših romanj.

Bole romanjeBrezje2• V osemdesetih letih se je število romarjev na srečanjih z Materjo gibalo okrog 10.000, v  mednarodnem letu ostarelih (1982),  so bili posebne pozornosti deležni ostareli. Omeniti velja tudi akcijo 'Vsaka župnija en stol za Brezje' in odziv je bil prijetno presenečenje: že prvo leto so ljudje zbrali za 330 stolov in tako olajšali stisko vsaj za najbolj potrebne, ker je vsako leto več udeležencev tega vseslovenskega romanja.
• Ob dvajsetletnici romanj (1988) je bilo ob ljubljanskem nadškofu dr. Alojziju Šuštarju zbranih še pet slovenskih škofov. Vsi romarji so kot spominek na to jubilejno srečanje dobili razglednico s slikami vseh slovenskih škofov.  (...)

"Mariji se grem zahvalit, da mi pošilja križe, ki jih sprejemam kot dar: darujem jih Bogu, da bi moji otroci ohranili vero vanj. (udeleženka - petnajstič na romanju, 1989)

Bole romanjeBrezje3• Romanje invalidov in bolnikov je v letu razglasitve samostojne države Slovenije vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Armada trpečih molivcev je premagala vojsko, ki je prišla nad nas s tanki in topovi.
• Za srebrni jubilej leta 1993 smo pri Ognjišču izdali knjižico Četrt stoletja naših romanj s kratko zgodovino in opisom dotedanjih romanj.

Svojevrsten pečat našim romanjem daje množica mladih in tudi starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra. (oče Franc Bole, 1992)

• Na romanju leta 1995 se je ob Mariji Pomagaj zbralo nad 10.000 njenih ljubljenih otrok. Radio Ognjišče je romarsko slavje prvič ponesel v slovenske domove.
• Naslednje leto je bilo romanje v znamenju prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji  ... prvič pa je bilo na Brezjah "mokro" in odpadla je 'lurška' procesija z Najsvetejšim.

Trpeči bratje in sestre so izziv za pristnost naše vere.
Dragi invalidi in bolniki, vi pričujete za vrednost človeškega življenja. (nadškof Franc Rode, 1997)

Bole romanjeBrezje4• V svetem letu odrešenja (2000) so se člani “trpeče Cerkve na Slovenskem” na Brezje pripeljali s 70 avtobusi in nad 500 osebnimi avtomobili. Mariji so prinesli vse gorje, vse tegobe, ki jih spremljajo vsak dan.
• Romanje, ki ga imenujejo tudi narodni dan bolnikov, je leta 2004 razveselil apostolski nuncij Santos Abril y Castello, ki je prinesel pozdrave svetega očeta.
• Posebnost jubilejnega romanja (2008) je bil obisk milostnega kipa Fatimske Gospe, ki je bil tiste dni na obisku v Sloveniji in so ga za trpeče romarje pripeljali iz Stične. Pri romarski maši, ki je bila prvič na preurejenem trgu pred baziliko, je ob ljubljanskem nadškofu Alojzu Uranu, mariborskem pomožnem škofu dr. Petru Štumpfu in koprskem pomožnem škofu dr. Juriju Bizjaku, somaševal tudi zlatomašnik urednik Ognjišča Franc Bole.
• V letu slovenskega evharističnega kongresa (Celje 2010) je bil na Brezjah “mali evharistični kongres” za bolnike, invalide in trpeče ...
• Čez dve leti se je upokojeni koprski škof Metod Pirih številnim pomočnikom zahvaljeval z besedami blaženega škofa Slomška: »Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže.« Daritveni oltar je krasil ‘lurški’ prt iz 584 kosov čipk, ki ga je na pobudo Tanje Oblak ustvarjalo več kot 500 klekljaric.

Za mnoge invalide in bolnike je to romanje morda edina pot iz domačega kraja. (Franc Bole 2012)

 • Naslednje leto je bila maša prvič pod šotorom in po zaslugi Radia Ognjišče se je romanje ‘dogajalo’ po vseh slovenskih domovih.
• V letu 2014, ko je Ognjišče praznovalo 50-letnico, je romanje vodil nadškof Stanislav Zore , ki je na koncu romarje prosil, naj molijo za naš narod, da Bog zaceli njegove rane, za družine in za nove duhovne poklice.
• Leto 2016 je papež Frančišek razglasil za sveto leto usmiljenja in na Brezjah smo se spraševali, kako lahko mi živimo usmiljenje? Tako, da imamo spoštljiv in sočuten odnos do vseh, ki trpijo, je bil odgovor nadškofa Alojzija Cvikla, ki je blagoslovil klekljano slovensko zastavo za 25 let slovenske samostojnosti.
• Tudi leto zatem se je v naše narodno marijansko svetišče zgrnila velika množica romarjev s svojimi križi in prošnjami. Velikodušno so jim priskočili na pomoč mladi, zlasti skavti in skavtinje, pa tudi starejši - malteški vitezi in drugi. Poslovili so se z besedami: »Nasvidenje prihodnje leto na zlatem, 50. romanju!«
•  Za 50-letnico romanja invalidov, bolnikov in starejših je bilo, kot ponavadi, na Brezjah živahno že od zgodnjih ur. ... med molitvijo rožnega venca so prihajali romarji, osebno so jih pozdravljali škofje. V senci je bila priložnost za spoved, (...) na mirnem kraju kotiček, namenjen spovedi naglušnih. Ti drobni delčki brezjanskega romarskega mozaika, ki so se oblikovali skozi leta, kažejo, kako utečeno je že romanje. Romarji so ga vzeli za svojega in ga vsako leto težko pričakujejo. Nemalo je tistih, ki imajo doma značke in priponke s skoraj vseh romanj. Nekoč so na Brezje spremljali svoje starše, danes so sami ostareli. Romarjem pomagajo prostovoljci. Prihajajo iz vrst odraslih skavtov, Malteškega reda, Slovenske Karitas … mnogo je tudi posameznikov.

Preveč jih je, da bi bilo moč vse našteti in se vsem zahvaliti. Bolnike in invalide ter njihove spremljevalce usmerijo v senco, vsak dobi vodo in pesmarico. Pri Ognjišču se potrudimo, da bi se prav vsak romar počutil sprejetega. (Božo Rustja, 2018)

Bole romanjeBrezje6Ob 10. uri se je pred baziliko začela romarska maša, vodil jo ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, somaševali so škofje Alojzij Cvikl, Jurij Bizjak in upokojeni nadškof Marjan Turnšek ter številni duhovniki. Med njimi tudi oče urednik, Franc Bole. Desetletja je s sodelavci skrbel za organizacijo, danes je obiskat Marijo kot romar, preizkušan ...

Zadnja leta doživljam bolj skromno, ker sem si zlomil kolk in težje hodim, ampak kljub temu grem z velikim veseljem. Tudi drugi razumejo, da pač ne morem več toliko sodelovati. Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj se pa usedem in čakam, da pridejo drugi in mene mazilijo, ker sem tega potreben. (oče Franc, 2019)

Med mašo so bolniki prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Škof je poudaril, da to ni zakrament za umirajoče, pač pa zakrament, ki bolnemu pomaga prenašati trpljenje. Zato ga pogumno sprejmimo. Marsikdo si je ob podelitvi maziljenja obrisal solzo. Težje bolni povedo, da so solze del bolnikovega življenja, ni se jih treba sramovati. Še najmanj pa solz radosti ob Mariji ... (iz zapisa Marjetke Pezdir Kofol, 2019)

•  Tudi leto po velikem jubileju so se pri Mariji Pomagaj na Brezjah zbrali njeni ljubljeni otroci: bolniki, invalidi in ostareli, da se znova srečajo in utrdijo prijateljske vezi, predvsem pa iz srečanja z Jezusom-Prijateljem bolnih in trpečih, zajamejo moč za prenašanje križa z njim. Ob romarjih so bili mladi pomočniki in drugi prostovoljci, ki so s svojim veselim služenjem pripomogli, da so trpeči romarji začutili toplino Božje ljubezni. Med pomočniki so bili letos tudi sodelavci Karitas. Že nekaj let služijo romarjem naši malteški vitezi, letos je bil priča njihovi ljubezni do bolnih in ostarelih tudi veliki mojster malteškega viteškega reda Giacomo Dalla Torre s svojimi spremljevalci. Med romarji pa je bil zadnjič tudi začetnik romanj - oče Franc Bole.

Hvaležni smo najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče. (oče Franc Bole, 2000)

Da, oče Franc, naj bo tako tudi v bodoče ... naj se še naprej vsako leto zbira pri Mariji Pomagaj na Brezjah množica invalidov, bolnikov in starejših, pa tudi množica tistih, ki jim nesebično pomagajo, naj ne ugasne pripravljenost duhovnikov in njihovih sodelavcev, da bi omogočili romanje vsem, ki se ga sami nikdar ne bi mogli udeležiti. Ognjišče pa naj še naprej, s svojimi sodelavci (in naj jih bo čim več) ustvarja plodno polje krščanskega delovanja. – Vse to troje naj prinaša veselo upanje in nas vse utrjuje v prepričanju, da so bolezen, starost, invalidnost in osamelost velike vrednote, ki ustvarjajo življenje. Tako si si to zamislil ti, dragi oče Franc, in številnim invalidom, bolnim in starejšim si omogočil, da jih je Marija v vseh teh letih romanj sprejemala s posebno ljubeznijo, da so se tu na Brezjah soočili s svojim trpljenjem, notranje zoreli in poglabljali zavest, da smo vsi, posebej pa trpeči, zapisani v Marijinem srcu. Tudi sam si bil preizkušan z boleznijo, zdaj si dosegel cilj ... invalidom, bolnim in starejšim si desetletja pripravljal to romanje prav zato, ker "križ ni cilj naše poti, cilj je odrešenje in večno življenje" ... Pomagaj nam "od zgoraj", da bi to romanje utrjevalo v nas vero v Božjo previdnost, v njegovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas.

Pogovor z Marijo
Večkrat, odkar hodim k Tebi na Brezje, Marija, sem se že vprašala, zakaj nas je tako veliko na tem romanju. Danes vem: k Tebi se želi zateči vsakdo, ki je potreben pomoči, potreben Tvojega razumevanja in Tvoje milosti. Pri Tebi, Marija, se olajša križ vsakemu izmed nas, saj ga Ti in Jezus nosita z nami skupaj. Marija, daješ in razodevaš se nam po bratih in sestrah. Srečanje pri Tebi na Brezjah bo dolgo živelo v naših srcih; srečanje, s katerim moramo iti naprej v naš vsakdan, da bomo lažje prenašali težke trenutke, da bomo vdano sprejemali preizkušnje ter z veseljem in pogumom srečevali drug drugega … (Marjetka Smrekar)

več o zgodovini romanj
ČUK, Silvester. Zlati jubilej naših romanj. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 50-58.

 

OBISKI BOLNIKOV in RUBRIKA NAŠI PREIZKUŠANI BRATJE V OGNJIŠČU

Naslednji korak očeta Franca v izkazovanju dejavne ljubezni do bližnjega - je bila rubrika Naši preizkušani bratje, ki se je rodila konec leta 1972. Takrat se je urednik Franc Bole odzval na pismo invalidke Stanke Glavan iz Žužemberka, jo obiskal in pogovor z njo objavil v januarski (božični) številki leta 1973. Stanka mu je pokazala, kako riše z nogo, bralcem je napisala tudi božično voščilo in jih prosila, naj se je spomnijo s kakšno pošto ali molitvijo.
Ker je bil odziv bralcev zelo velik, se je oče urednik odločil, da bo s predstavitvami invalidov nadaljeval in rubrika je že marca dobila stalno mesto v Ognjišču in tudi današnje ime (Naši preizkušani bratje). Očetu uredniku so kasneje pri ‘iskanju’ invalidov veliko pomagali župniki in kaplani, ki so mu predlagali kakšnega zanimivega sogovornika. Na straneh te rubrike ni objavljal samo pogovorov z invalidi, med preizkušanimi brati in sestrami je poiskal tudi kakšnega stoletnika, invalida športnika, duhovnika, lurškega romarja … V štiriindvajsetih letih je zbral skoraj 300 pogovorov z invalidi, bolniki in ostarelimi. Sredi leta 1997 je to delo prepustil mlajšemu uredniku Božu Rustja.

pripravil Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Marija, ti si predhodna znanilka našega vstajenja, upanje in zagotovilo naše prave in resnične svobode.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. April 2020
Na vrh