Vstopamo v sveto leto usmiljenja

Otrok je zrl v leglo psičkov. »Koliko stane mladiček?« Cena, ki jo je izvedel, je bila višja od njegovih prihrankov. Male živalce so se živahno igrale, le eden izmed kužkov se je zadrževal v ozadju. »Zakaj je ta mladiček tako pri miru?« Rejec mu je razložil, da ima prirojeno napako na zadnji nogi in se zato težje premika. »Tega psička bi rad kupil,« je rekel otrok. Prodajalec se je začudil in ponudil otroku invalidno živalco zastonj. »Ne, ne želim vzeti mladička brez plačila,« je bil jasen deček. Prodajalec je začel pojasnjevati, da ta kužek nima vrednosti, saj ne bo nikoli tekal kot drugi psički. Takrat je deček dvignil desno hlačnico in pokazal nogo, ki je bila prepletena s kovinskimi obroči, da ga je podpirala. Pogledal je prodajalca in mu rekel: »Tudi jaz ne bom mogel nikoli tekati kot drugi. Očka in mamica pravita, da nisem zato nič manj vreden. Tudi ta psiček potrebuje nekoga, ob katerem bo čutil, da je prav tako dragocen in ljubljen kot drugi psički.« Potem je prosil rejca, naj mu prihrani mladička do naslednjega dne, ko bo prinesel zahtevano vsoto. Prihodnji dan se je otrok vrnil in izplačal za kužka ceno, ki potrjuje, da je vreden in dragocen prav toliko kot drugi psički. Prodajalec je vzel denar in izročil dečku mladička. Živalca se je privila v otrokovo naročje. Rejcu živali se je orosil pogled. »Dragocen je ta psiček,« je rekel, »dragocen si ti in dragoceno je to, kar sem se ob tebi naučil: Nič manj nismo vredni, če smo nemočni ali drugačni!«

iz zgodb 12 2015Morda se spomnite, da sem v začetku leta razmišljal z vami o pretresljivi veličini krščanstva. Ta je v neizmerni ljubezni Boga, ki se v Jezusu sklanja k našemu življenju. Še posebej ga vznemirjajo naše noči (stiske, bolečine ...). V njih nas ne zmore puščati osamljenih. Ko mu resnično in velikodušno odpremo svoje srce, ko dovolimo, da postane domačin našega življenja, takrat izkusimo, da je Mir, Moč, Svetloba, Milina ... – spoznamo: Bog = Ljubezen. Bog je tista ljubezen, ki jo lahko vedno znova odkrijemo v trpljenju – lastnem in bližnjih. Ko se v zadnjih mesecih ob tolikšnem trpljenju sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?«
Pedro Opeka je v dneh svojega obiska v Sloveniji rekel: »Vsi želimo spoznati Boga kot najvišjega, najmočnejšega – ampak ta Bog se je učlovečil v najnižjem človeku, vzel je zadnji, najslabši prostor. /.../Kristus se je učlovečil v Betlehemu, rojen je med živalmi. To je božja ponižnost, božja izničenost, usmiljenje. /.../ Če smo polni sami sebe, napuha, polni visokosti in privilegijev, ne moremo slediti Kristusu. Ustnice lahko govorijo o Kristusu, v duhu pa smo daleč od njega. Služiti vsakemu bratu – to niso besede, to živim iz dneva v dan. Kolikokrat rečem Gospodu: ne morem več! Pa pride otrok, eden, dva, trije, me pogledajo, se vržejo v moj objem in razumem, da mi je Bog dal novo moč. Da moram v služenju vztrajati. /.../ Brez napora, brez dela, brez prizadevanja ni napredka. Kristjan ne more biti mehkužen, biti kristjan ni borba, je boj. Vsak dan se bojujem s svojo sebičnostjo, z egoizmom, z mišljenjem, češ, saj si naredil dovolj. /.../ Čez dan grem večkrat v majhno kapelo, ki jo imamo v hiši, in rečem Gospodu: Pomagaj mi, da bom kos ... Dobim moč. Nimam urada, moj urad je cesta. Kjer dobim reveža, tam je moj urad. /.../ Kjer vidim reveža, tam poiščem rešitev. Ne morem reči revežu, naj pride v moj urad ta in ta dan ob tej in tej uri. Če bi sam bil revež in bi prosil pomoč, bi želel pomoč takoj, ne pa jutri ali drugi teden. Gledam vrste ljudi, ki čakajo, da jih kdo sprejme, to me zaboli. Vsi lahko sprejemamo, vsak lahko sprejme, vsak ima dovolj Božjega Duha, da lahko sprejme ...«
Ja, vsakemu izmed nas je dano dovolj Božjega Duha – Svetega Duha, da se lahko v S/srčnosti skloni k tistim, h katerim nas pokliče – pritegne Ljubezen. Mati Terezija je ob obisku Slovenije rekla: »Kar delam jaz, ne morete vi; toda tega kar lahko storite vi, ne morem jaz.« Na nas je, ali si bomo upali – zmogli s stisko bližnjih soočiti. Ameriška filozofinja in pisateljica Susan Sontag (1933–2004) je zapisala: »V vsakem primeru nas prizori okrutnosti primorajo, da smo bodisi opazovalci bodisi strahopetci, ki odvračajo pogled.« ‘Božanski’ smo, ko se krepimo v Ljubezni in v Njej svetlimo – ko to L/ljubezen iz sebe delimo.
Italijanska pisateljica Susanna Tamaro je v knjigi Za vedno zapisala: »Bog ničesar ne zmore brez našega sodelovanja.« Spominjam se, kako so mi ob ustanavljanju komune na Kobilju, poslali kipec Marije z Jezusom v naročju. Opazil sem, da Jezus nima desnice. In ko sem sporočil, da so mi poslali ‘kipec z napako’ – Jezus je brez roke, sem izvedel, da ni s kipom prav nič narobe. Bog potrebuje mojo pomoč. Narobe bi bilo, če mu ne bi posodil svoje roke.
Kot lahko danes srečamo Boga na zemlji v podobi trpečih, prav tako srečujejo tudi trpeči odrešujočo b/Bližino v tistih, ki se sklonijo k njihovemu življenju. »Ko bodo videli mene, naj ne vidijo mene, ampak Tebe v meni. Tako bom sijala s Tvojim sijajem in bom žarek Tvoje ljubezni,« je molila Mati Terezija. Novinar in TV voditelj Matjaž Tanko (1945–2013) pa je ob podelitvi nagrad novinarjem v decembru 2012 rekel: »Vse je treba deliti v življenju, od veselja do žalosti, od solz do smeha, od iskanja do najdenja, od vzponov do padcev, od porazov do zmag. Deliti je treba tudi ljubezen ... In na koncu tudi življenje ...«
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (12) 2015, str. 42

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh