22. februar

LETA 1636 UMRL SANTORIO SANTORIO

22 02 1636 Santorio SantorioITALIJANSKI ZDRAVNIK, IZUMITELJ, POMEMBEN KOPRČAN (* 1561)

Santorio izhaja iz slovenske rodbine Svetina. Njegov oče je bil iz Furlanije, bil je vojak in poveljeval je posadki topničarjev v Kopru. Živeli so v bližini stare porodnišnice v mestnem jedru in tu se je Santorio rodil (Santorijeva ulica). Oče ga je poslal študirat medicino v Padovo, kjer je leta 1582 diplomiral. Sčasoma si je pridobil velik sloves, zdravil je visoko hrvaško in italijansko plemstvo ter bil osebni zdravnik poljskega kralja. Po letu 1610 je predaval medicino v Padovi in bival v Benetkah, kjer je pisal, delal poskuse in izumljal naprave, s pomočjo katerih je uvedel v medicino eksaktno merjenje. Znamenita je njegova tehtnica, s katero je študiral presnovo, razliko med seštevkom človekove teže in zaužite hrane ter pijače in zaradi tega povečano telesno težo. Največ se je posvečal študiju telesne temperature in v zadnjem desetletju 16. stol. je je izumil termometer. Napisal je številne razprave in knjige (najbolj znana Ars de statica medicina) je izšla v 34 latinskih izdajah in 14 prevodih. Leta 1660 so v Benetkah izdali njegova izbrana dela. V Kopru na mestnem trgu je spominska plošča in doprsni kip njemu na čast. Istrsko društvo Helio Diakon, stolna župnija, univerza in Mestna občina Koper pripravljata od 2015 spominsko slovesnost na trgu pred stolnico.

 

LETA 1788 ROJEN ARTHUR SCHOPPENHAUER

22 02 1788 Arthur SchoppenhauerNEMŠKI FILOZOF, KLASIČNI PREDSTAVNIK VOLUNTARIZMA IN PESIMIZMA († 1860)

Učil je, da je temelj sveta volja. Volja pa je večno nezadovoljna, zato je življenje brezkončno trpljenje; ta svet je najslabši od vseh možnih svetov. Cilj sveta je nirvana, ki jo oznanja budizem. Njegovo glavno delo je Svet kot volja in predstava.

 

LETA 1834 - PRVA OBJAVA 'SONETNEGA VENCA'

22 02 1834 Sonetni venecMed najvišje umetnine Prešernove poezije spada njegov Sonetni venec, prvič objavljen pred 170 leti. Z akrostihom 'Primicovi Julji' je pokazal na konkretno osebo. Sonetni venec si je Prešeren zamislil kot šopek lepo razvrščenih cvetov, ki jih je želel podariti za god svoji ljubljeni.

 

1857 ROJEN LORD ROBERT BADEN-POWELL

22 02 1857 Baden PowellUSTANOVITELJ SKAVTSKEGA GIBANJA († 1941)

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je na današnji dan leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Njegova knjiga o izvidništvu je tako postala prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. Zapustil je vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor je pripravil 25. julija 1907 (začetek skavtstva) na otoku Brownsea na jugu Anglije. Pri tem je bil tako uspešen, da se je odtlej večinoma ukvarjal le še s skavti. Tudi njegova žena Olave je bila rojena 22. februarja (1889), zato na ta dan skavti praznujejo Dan spomina, ko se spominjamo vseh skavtinj in skavtov sveta. Leta 1913 je ustanovil volčiče in volkuljice - čez štiri leta pa še popotnike in popotnice. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Robert Baden-Powell je skavte vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga. »Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli ... Naj vam Bog pomaga pri tem.« To je zadnje (nekoliko skrajšano) pismo-oporoka Roberta Badena-Powella prijateljem skavtom, katerim je posvetil velik del svojega življenja.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2015) 3

nekaj njegovih misli

- Prisilite se, da v trenutkih zmede ostanete mirni in ne izgubite glave. Pomislite, kaj bi bilo najbolje storiti, in storite to takoj!

- Skavtstvo je za vse, vendar niso vsi za skavtstvo.

- Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.

- Sreča je rezultat dejanskega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi.

- Delaj tako, da bo tvoj dejanja in misli vodila ljubezen.

- Samo na taboru se more skavt resnično in pravilno naučiti spoznati naravo, saj je z njo v stiku vsak trenutek dneva in noči.

- Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.

- Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.

- Skavtstvo je odgovorna igra.

- Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za slućenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.

- Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje. Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu. Tisti, kar je Big dal na razpolago vsem: znak, radost in biti koristen drugim.

- Sreča naroda ni toliko v moči njegovega orožja kot v značaju njegovih ljudi.

- Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje.

 

LETA 1873 UMRL PETER DAJNKO

22 02 1873 Peter DajnkoDUHOVNIK, ČEBELAR, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1787)

Primož Trubar, oče prve slovenske knjige (Katekizem, 1551), je moral rešiti ne samo vprašanje knjižnega jezika, ampak tudi črkopisa. Najprej je sprejel gotico, pet let kasneje pa jo je zamenjal z latinico. Njegovo zamisel sta izpopolnila Sebastijan Krelj in Adam Bohorič - po njem se črkopis imenuje bohoričica. Za glasove, ki jih latinščina nima (sičnike in šumevce), so bili tile znaki: f = s, fh = š, s = z, sh = š, z = c, zh = č. Bohoričica je bila v rabi skoraj do sredine 19. stol. Že leta 1809 pa je Jernej Kopitar v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Franc Metelko, profesor slovenščine v Ljubljani, je manjkajoče latinske črke dopolnil s cirilskimi (zato so njegov črkopis posmehljivo imenovali žabica ali krevljica), Peter Dajnko pa je iz cirilice vzel samo znak za črko č, za ž je vzel x, za š 'pristriženo' osmico. Ko je Jakob Zupan leta 1831 v celovškem listu Carinthia napadel Metelkov črkopis ('cirilske čirečare') je izbruhnila znamenita slovenska abecedna vojska ali črkarska pravda. Vanjo je posegel tudi Prešeren s svojim zbadljivim sonetom 'Al' prav se piše kafha ali kaUa'. Stališče mladih izobražencev je pojasnil Matija Čop v svoji razpravi o abecedni vojski, ki se je bíla predvsem med bohoričico in metelčico. Abecedne vojske je bilo konec leta 1833, ko je vlada prepovedala rabo metelčice v šoli in šolskih knjigah, medtem ko se je dajnčica ohranila do leta 1839 (v letih 1831-1838 je bila uvedena tudi v šole na Štajerskem). Leta 1839 je bila natisnjena prva slovenska knjiga (Vrazove Narodne pesmi ilirske) v gajici: doma je iz Češke, ime pa je dobila po Ljudevitu Gaju, ki jo je uvedel v hrvaščino. To je naša sedanja abeceda s 25 črkami.

Oba 'novočrkarja', tako Metelko kot Dajnko, sta bila duhovnika. Prvi je napisal eno samo knjigo - slovnico (1825), ki pa velja za eno najboljših slovenskih slovnic; drugi je poleg slovnice (1824) izdal še številne nabožne, šolske in poljudnovzgojne knjige, poučne spise za kmete (med temi zelo samostojno Šelarstvo), evangelije in cerkvene pesmi. Bil je najplodovitejši štajerski pisec v Prešernovem času, dasi je povečini le prevajal oziroma prirejal po nemških predlogah, nekaj pa je bilo tudi izvirnega. Sprva je pisal v bohoričici, nato v svoji dajnčici, nazadnje pa v gajici.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 2

 

LETA 1888 ROJEN PETER BUTKOVIČ-DOMEN

22 02 1888 Peter Butkovic DomenDUHOVNIK, UGANKAR, PESNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, PREVAJALEC († 1953)

Rojen je bil v Sovodnjah ob Soči in po osnovni šoli so ga vpisali v latinske šole v Gorici, kamor je vsak dan hodil peš (uro in pol v eno smer). Bil je sošolec pesnika Jože Lovrenčiča, ki se ga spominja kot »podjetnega literata«, ki je pisal v na novo ustanovljene dijaške liste, za katere je pisal, risal in sestavljal uganke. Odločitev za nadaljevanje gimnazije ni bila enostavna, zaradi ekonomskih razmer doma, prav tako pa ni bila enostavna njegova odločitev za duhovništvo ... Da se je dokončno odločil mu je pomagala misel na svoje ljudi, na slovensko ljudstvo na Primorskem, ki je čutilo italijanski pritisk. Leta 1910 je maturiral in vstopil v goriško veliko semenišče. Po končanem tretjem letniku je bil posvečen in nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje na Vipavskem, kasneje upravitelj Lokev in Lokovca (skoraj ves čas med prvo vojno). Od leta 1922 je bil osem let župnik v Zgoniku in v tej dobi se je najbolj razmahnilo njegovo ugankarstvo ... tu ga je obiskalo veliko znanih ljudi tedanjega časa, med njimi tudi pisatelj F. S. Finžgar. S Krasa je šel spet v okrilje Trnovskega gozda, v Ravnico, toda je za kratko, saj je zaradi pastoralne potrebe zadnjih dvaindvajset let življenja preživel kot vikar in župnik v rojstni vasi Sovodnje. Kot duhovnik je veliko časa prebil v spovednici, trudil se je za češčenje sv. Jožefa in Terezije Deteta Jezusa. Po daljšem bolehanju je umrl na današnji dan, pogreb pa je bil 1. marca. Iz pogrebnih govorov je odmevala predvsem njegova zvestoba svojemu ljudstvu, odločno proti fašističnemu nasilju. Njegovo delo nam govori, da se ni mogel povsem posvetiti eni sami poti in se zato ni mogel v nobeno popolnoma poglobiti. Gotovo bi postavili na prvo mesto ugankarstvo, saj je bil prvi in najplodovitejši slovenski ugankar. Z Breznikovo pomočjo je postavil osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo ilustratorsko delo, ki izraža povsem njegov stil. Bil je tudi pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec iz številnih manj znanih jezikov. Na Primorskem je deloval kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal za pisanje v slovenščini. Zelo dobro je poznal Gregorčiča in o njem napisal več del. Njegov osebni znanec prof. dr. Anton Kacin je Butkovičevo podobo takole orisal: »Ni lahko v malo besedah orisati podobo človeka, kot je bil Peter Butkovič ali Domen Otilijev, čigar delo sestavljajo zelo številni drobci, posejani v času nad 30 let in vzeti z raznih področij, kajti do večje zamisli ni nikoli prišel. Drži pa, da je bil sposoben, požrtvovalen in nemiren duh ...« »Poudariti in razčleniti je treba razsežnost Butkovičevega dela, tudi pionirstva na določenem področju, predvsem pa njegovo ogromno ljubezen do kraljestva duha, ki je zbrano v piosani besedi. In zdi se mi, da ne rečem preveč, če zapišem, da je bil Butkovič občudovalec in služabnik pisane besede, ne kot črke, ki ubija, marveč kot nosilke tistega človeškega spoznanja in duha, ki človeka venomer dviga in rešuje in mu kaže pot skozi temine ...,« je zapisal Marijan Brecelj za sklep predstavitve Petra Butkoviča-Domna v knjigi Peter Butkovič Domen, ki je izšla leta 2001 pri Ognjišču v zbirki Graditelji slovenskega doma.

več:
ČUK, Silvester. Peter Butkovič - Domen (1888-1953). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 42-43

misli

- Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisa, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni. Uganka je umotvor, večkrat zelo umeten, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v zadoščenje...

- Vsi jeziki so lepi in pa dušo narodov spoznaš najbolje v njih materinščini. Zato sem za svojo rabo in za prevajanje predelal tudi francoščino in angleščino ter španščino. Zadnja leta se ukvarjam s holandščino in nordijskimi jeziki. Zdaj moram spoznati malo finščino ... (Bednariku 1938)

- Veselje iz otroških let in potem kulturna potreba ljudstva. V Vrtcu in v starih koledarjih sem še kot mulec reševal uganke. Svinčnik sem vedno nosil s sabo. Potem sem jih (uganke) jel sestavljati. S Finžgarjem sva uredila pri Mohorjevi Trde orehe - Vesele smehe. Prav tako tudi za risanje. Mama me je kojkrat krcnila, ker sem doma vse 'pomalal'. Ni šlo drugače, sem pa pri sosedovih zidovih risal. Na Lokvah sem študiral anatomijo ...

 

LETA 1896 ROJEN METOD BADJURA

22 02 1896 Metod BadjuraFILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC († 1971)

Študiral je grafično umetnost in po diplomi snemal reportaže in kratke filme (Sava film)... Najbolj znana sta prva slovenska dokumentarna filma Bloški smučarji in Triglav pozimi. Leta 1932 je posnel tudi celovečerni film Triglavske strmine. Njegovo delo je izjemno: 98 filmov in več kot 50 obzornikov. Med dokumentarci so najbolj znani: Slovensko Primorje, Pomlad v Beli krajini Prešernova nagrada 1953), Naši lipicanci, Kroparski kovači, Velenjski rudarji, ... Za film Božidar Jakac je leta 1970 na Beneškem filmskem festivalu dobil zlatega leva. Po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

 

LETA 1903 UMRL HUGO WOLF

22 02 1903 Hugo WolfSLOVENSKO-AVSTRIJSKI SKLADATELJ (* 1860)

Avstrijski skladatelj, rojen v Slovenjem Gradcu, je bil slab učenec, odlikoval se je le v glasbi. Glasbeni študij je začel na dunajskem konservatoriju, kjer je bil njegov sošolec tudi Gustav Mahler, nadaljeval pa ga je samostojno, saj je bil izključen zaradi prekrška. Poletje 1877 je preživel v Slovenj Gradcu, kjer so nastali prvi samospevi. Velja za preroditelja nemškega samospeva, v katerega je vnesel nova dramatična obzorja. Duhovno je bil navezan na velike romantike. Leta 1897 se mu je omračil um, umrl je na današnji dan na Dunaju.

 

LETA 1944 UMRL KAREL DESTOVNIK KAJUH

22 02 1944 Karel Destovnik KajuhPESNIK (* 1922)

Doma v Skornem pri Šoštanju, že mlad sed je navduševal za komunistične ideje ... pesniti pa je pričel v času vojne. Objavljal v Slovenski mladini, potem pa odšel v partizane, bil v kulturniški brigadi in leta 1944 padel na Paškem Kozjaku.

njegovi najbolj znani verzi:

Samo en cvet, en češnjev cvet, / dehteč in bel / odlomi, moja draga! // Ne bom ga za klobuk pripel, / ne bom ga v gumbnico si del, / odlomi ga, odlomi, draga! // Jaz bom ljudem poslal ta cvet, / vsakomur, ki na križ pripet / trpi v pomladi tej ... // In glej, ta drobni češnjev cvet / bo v njih izbrisal malodušja sled / in spet razžaril tožni jim pogled. // Samo en bel, en češnjev cvet / odlomi, moja draga, / saj veš, kako vsak tak pozdrav / človeku za rešetkami pomaga. (Samo en cvet)

 

LETA 1947 ROJEN JURIJ BIZJAK

22 02 1947 skof Jurij BizjakKOPRSKI ŠKOF IN BIBLICIST

Škof Jurij Bizjak izhaja iz župnije Col nad Ajdovščino, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Po šolanju v domačem kraju in v Ajdovščini je po končani gimnaziji v Malem semenišču v Vipavi študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1971 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na papeškem bibličnem inštitutu (1976-1983) potem ko je v različnih župnijah pastoralno deloval. Po vrnitvi iz Rima je bil duhovni voditelj v malem semenišču v Vipavi, od leta 1997–2000 pa spiritual v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Stalno je bil dejaven na področju proučevanja in predstavljanja Svetega pisma. Med leti 1983–2000 je bil predavatelj svetopisemskih ved na Teološki fakulteti v Ljubljani. Deset let je bil član skupine strokovnjakov, ki je prevedla in pripravila Slovenski standardni prevod Svetega pisma (1996). Prevedel je knjigo preroka Izaija, dvanajst malih prerokov, Joba, Pregovore in Pridigarja. Pri Ognjišču je leta 1989 izšel njegov prevod Jobove knjige s kratkimi uvodi in opombami. Papež Janez Pavel II. ga je 13. maja 2000 imenoval za koprskega pomožnega škofa. V škofa je bil 5. julija 2000 posvečen v koprski stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral besede iz svetopisemske knjige preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4). 26. maja letos ga je papeža Benedikt XVI. imenoval za koprskega škofa in tako je nasledil dosedanjega škofa Metoda Piriha. Škofijo je prevzel med slovesno mašo v koprski stolnici 23. junija 2012.

 več o škofu Juriju v rubriki pogovor o ... 06_2002 in  ... gost meseca, v: Ognjišče (2012) 7

nekaj njegovih misli:

 - Ljudje se prepoznavajo po obrazu. Spreminjaj nas s svojo milostjo, da bodo ljudje v našem obrazu prepoznali Tvoj obraz in Tebe, Tvojo milino in Tvojo dobroto, Tvojo ljubezen in Tvoj mir.

- Človeški otroci imamo tri velike zmožnosti, ki nas napravljajo za ljudi: razum, voljo in vest. In imamo tri velike vrednote, ki nas napravljajo za dostojne ljudi: resnico, pravico in svetost.

- Nekdo prebere celo Sveto pismo, pa se ga ne dotakne. Gleda, pa ne vidi, posluša, pa ne sliši. Drugi pa prebere eno vrstico in jo premišljuje cele dni.

- Najbolj plemenit človekov strah je tisti, ko se bojiš žaliti nekoga, ki ga imaš rad.

- Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!

- Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži.

- Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!

 

LETA 1963 UMRL p. AVGUŠTIN KOSTELEC

22 02 1963 Avgustin KostelecCISTERCIJANSKI REDOVNIK, OPAT (* 1879)

Na današnji dan je bil rojen "veliki" opat p. dr. Avguštin Kostelec. Vzdevek "veliki" mu gre zato, ker je "nad šestdeset let svojega življenja posvetil Stični, ki je največ tudi po njegovi zaslugi tudi v naši novi družbi dosegla tisti ugled, ki ga je nekoč imela" (Jože Gregorič). Stiški opat je bil 39 let, za samostan pa je skrbel 41 let. V težkih časih po drugi svetovni vojni je kljub nagajanju in preganjanju ustvarjal pogoje, da je Stična vse bolj postajala to, kar je danes nekakšen "slovenski Taizé".

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 3

njegovo razmišljanje:

-Klic in zgled sv. očeta ju zbudil med katoliškimi narodi novo gibanje za cerkveno edinstvo. Ali se bom o tudi Slovenci odzvali klicu sv. očeta? Že po naravni zemljepisni legi smo kot nekak most med vzhodnimi in zahodnimi narodi. Naše narodno sorodstvo z vzhodnimi narodi, posebno z Rusi, nam je kot naravna zapoved ljubezni, da skušamo privesti svoje brate nazaj k materi sveti katoliški Cerkvi (p. dr. Avguštin Kostelec, Bogoljub, julij 1939).

 

LETA 1993 UMRL LADISLAV LENČEK

22 02 1993 Ladislav LencekDUHOVNIK LAZARIST, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC

Ljubljančan, najprej odšel v škofijsko bogoslovje, potem se odločil za lazariste, ker je želel v misijone na Kitajsko. To mu ni uspelo, postal pa je »misijonski priganjač«, kot je sam večkrat povedal. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika, in kasneje urednik misijonskega lista Katoliški misijoni, ki je nastal kot sad slovenskega katoliškega shoda leta 1923. Takrat so začeli redno izhajati. Od vsega začetka ga je urejala Misijonska družba (lazaristi), tiskali so ga tudi v lastni tiskarni v Grobljah pri Domžalah, dokler niso prišli gestapovci in tiskarno razdejali. Med vojno je vodil tudi misijonsko pisarno in bil med soustanovitelji Misijonske dijaške zveze. Tudi Katoliške misijone so med vojno spet začel izdajati, toda ko so prišli na oblast komunisti, je moral leta 1945 pobrati 'šila in kopita' in s Katoliškimi misijoni oditi v tujino. Dolgo časa je živel kot begunec, potem pa je s pomočjo zaveznikov prišel v Italijo in blizu Rima so lazaristi oblikovali slovensko skupnost, kjer so izdajali begunske Katoliške misijone. Od tu je odšel v Argentino, kjer so potem časopis začeli tiskati ... V Argentini je bil dr. Lenček eden glavnih organizatorjev duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Že prej je v Argentini delovala Slovenska vas, kjer je od leta 1936 deloval izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je skrbel za kakšnih 20.000 Slovencev, ki so živeli tu. Lenček jih je zdaj povezal v Društvo Slovencev (Zedinjena Slovenija), v vasi so imeli tudi šolo, zidati so začeli Baragovo misijonišče. Ustanovljena je bila tudi Slovenska kulturna akcija (združevala naj bi vse kulturnike po vsem izseljenstvu, zamejstvu in tudi v domovini), izhajati je začel Glas Slovenske kulturne akcije (najprej štirinajstdnevnik, potem mesečnik, zdaj pa izhaja priložnostno), potem še Meddobje, zajetna revija, ki vsebuje razprave, članke in literarne poskuse ljudi iz vsega zamejstva Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije in izdajali so tudi knjige (okrog 90). Ustanovil je tudi Slovensko tiskovno družbo (z Zorkom Simčičem, dr. Bajlecem), Slovensko misijonsko zvezo. Skupaj z brati lazaristi je veliko pripomogel pri graditvi cerkve Marije Kraljice in ustanavljanju večstopenjske šole. Po 45. letih bivanja v Argentini se je pred osamosvojitvijo (1990) vrnil v Slovenijo, kjer je do svoje smrti (na današnji dan) navduševal mlade za misijone, za kulturo, in jim polagal na srce, kaj je to prava ljubezen do domovine.

... več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (1991) 3

 

LETA 2014 UMRL P. IVAN TOMAŽIČ

22 02 2014 Ivan TomazicDUHOVNIK, ORGANIZATOR, MECEN, PUBLICIST IN VENETOLOG (* 1919)

Rojen v Pregarjah v Brkinih v revni družini, oče mu je kmalu umrl. Z dvanajstimi leti je moral v Rim, kjer končal gimnazijo in študiral teologijo, ki jo je končal v Španiji, kamor se je zatekel pred vojno vihro. Tam je bil posvečen kot redovnik klaretinec. Po vojni se je vrnil najprej v Rim, toda leta 1954 so ga poslali na Dunaj, kjer je deloval do konca leta 2010.Tam je bil bolniški duhovnik. 55 let v bolnišnici za starejše, občasno je pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Poleg tega se je p Ivan na Dunaju začel ukvarjati s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova prvi je bil v šestdesetih letih  Korotan, za slovenske študente z avstrijske Koroške in tudi za tiste iz domovine. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Na Dunaju in organiziral je mašo za rojake, kar je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence. P. Tomažič, je bil tudi vnet zagovornik venetske teorije o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili." Njegovo osnovno poslanstvo je bilo biti duhovnik. Napisal je tudi nekaj knjig, verske vsebine (Na poti, o Magdaleni Gornik). "Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!« V zadnjih letih skrbel za več kot 1000 ostarelih in onemoglih v domu dunajske četrti Baumgarten. Ob obletnici njegove smrti je izšla tudi knjiga Za resnico do zadnjega diha (Jasna Kontler Salamon) o Tomažičevem boju, da bi dom ohranil svoje poslanstvo ...

... več o njem: naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2013) 7

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.

(papež Frančišek)
Sobota, 22. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh