vsi svetiNa današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so ‘utonili’ v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni ‘dan mrtvih’, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!” Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti. (praznični hvalospev)

Svetost je milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti. Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga z vsemi močmi ljubimo. (Raoul Follereau)

Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje Božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike. (mati Terezija)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena izdaja, Koper: Ognjišče, 2016, str. 252

Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.

 ... več o praznovanju velikega tedna: priloga, v: Ognjišče (2007) 4

veliki teden

V gibanju POT v dveh poletnih počitniških mesecih pripravljajo tedne duhovnosti in dneve zbranosti za dijake, študente, izobražence, mlade pare, zakonce, družine in druge odrasle.

Rdeča nit letošnjih tednov bo ZNAMENJE. Branje in razumevanje znamenj človeku pomaga razviti verski čut. Lepo vabljeni. ŠE JE ČAS za prijavo ... prvi teden se začne 1. julija ...

Strzisce 2018

 

Frančišek Asiški, rojen kot Giovanni Francesco di Bernardone, italijanski spokornik in svetnik; * 1181 ali 1182, Assisi, † 3. oktober 1226

Francisek Asiski

+ Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.

+ Kjer je ljubezen in modrost, tam ni strahu in nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni pohlepnosti in skoposti.

+ Imejmo ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje naše duše madežev greha. Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jo delili.

+ Ko razdajam, prejemam; ko pozabljam nase, samega sebe najdem; ko umiram, vstajam v življenje..

+ Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop. Kjer je usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti ne trdosrčnosti.

+ Srečen človek, ki bližnjega v njegovi nadležnosti prenaša prav tako, kot bi želel, da bi njega prenašal on.

+ Noči se spremenijo v dan, če je Bog v našem srcu, in dnevi postanejo noč, če Boga v srcu ni.

+ Sveta in čista preprostost premaga vso modrost tega sveta in modrost mesa.

+ Za začetek storite to, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče, nazadnje boste presenečeni opazili, da delate celo nemogoče.

+ Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

+ Bog je veselje. Zato je pred svojo hišo postavil sonce.

+ Ljubezen je med krepostmi to, kar je sonce med zvezdami: daje jim sijaj in lepoto.

+ Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

+ Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo slabostjo toliko, kot bi v podobnem primeru sam želel, da bi ga bližnji podpiral.

+ Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

+ Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu vse dobrine in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.

+ Kdor koli zavida bratu zaradi dobrega, ki ga po njem Bog izreče ali stori, se zaplete v greh bogokletstva, ker zavida samemu Najvišjemu, od katerega prihaja vsaka dobra beseda in vsako dobro dejanje.

+ Za nas, Božje služabnike, je velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.

+ Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo je storil, marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše.

+ Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.

+ Ali ima božji služabnik Gospodovega duha, je mogoče spoznati po tem: Če Bog po njem izvršuje kaj dobrega, a se zaradi tega ne povzdiguje.

+ Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.

+ O kako nekaj svetega, lepega in ljubeznivega, dobrodejnega in ponižnega, pomirjujočega in prijetnega, ljubeznivega in nadvse zaželenega je imeti takšnega brata, ki je dal življenje za svoje ovce.

zbira Marko Čuk

 

papez 07Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito ... Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira ... Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

papez 07 2018

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

papez 06Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. papez 06 2018Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

papez 05Potem ko duhovnik pri maši razlomi posvečeni kruh, Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi k udeležbi pri evharistični gostiji ...
V procesiji se pomikamo proti oltarju, da bi prejeli obhajilo, dejansko pa prihaja Kristus naproti nam, da bi nas naredil sebi podobne. To je srečanje z Jezusom! Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spremeniti v to, kar prejemamo. Vsakokrat, ko prejmemo obhajilo, postajamo bolj podobni Jezusu, se bolj spreminjamo v Jezusa. Kot se kruh in vino spremenita v Gospodovo Telo in Kri, tako se vsi, ki ju prejmejo z vero, spremenijo v živo Evharistijo. Duhovnik, ki podeljuje obhajilo, ti reče: “Kristusovo Telo”, ti odgovoriš: “Amen”, oziroma priznaš milost in nalogo, po kateri postajaš Kristusovo Telo. Kajti ko prejmeš evharistijo, postajaš Kristusovo telo. To je lepo, zelo lepo. Ko nas obhajilo zedini s Kristusom in nas osvobodi naših sebičnosti, nas odpre in poveže z vsemi, ki so eno v Njem. Glejte čudež obhajila: postanemo to, kar prejemamo!

papez 05 2018Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.

Kateheza o maši pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 21. marca 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 31.

papez 04 2018

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
papez 02Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

Zajemi vsak dan

Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi.

(prerok Malahija)
Petek, 20. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh