vsi svetiNa današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so ‘utonili’ v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni ‘dan mrtvih’, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!” Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti. (praznični hvalospev)

Svetost je milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti. Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga z vsemi močmi ljubimo. (Raoul Follereau)

Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje Božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike. (mati Terezija)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena izdaja, Koper: Ognjišče, 2016, str. 252

Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.

 ... več o praznovanju velikega tedna: priloga, v: Ognjišče (2007) 4

veliki teden

Sticna 2018 logoAli veš, da bo v Stični to soboto, 15. septembra 2018, vseslovensko srečanje verne mladine in vseh, ki so dobre volje, pripravljeni na nepozabno srečanje in povezovanje v Stični mladih. »Ne boj se!« (Lk 1,30). Glavne misli Stične so tudi letos iz papeževe poslanice mladim. Vsebinske poudarke so ob sodelovanju teologov in odgovornih za mladinsko pastoralo, pripravili mladi za mlade. Na prireditvenem prostoru bo tudi 21 delavnic – da bo vsak na svoj način dobil še dodatno spodbudo, naj se ne boji!

Iz Ljubljane do Ivančne Gorice bo na srečanje v Stično tudi letos peljal poseben vlak, od tam pa mladi proti samostanu odidejo peš. Karta se kupi na vlaku, je povratna in velja v obe smeri.

»Stično dela posebno srečevanje mladih iz vse Slovenije, ki si želijo ne samo zabave, ampak si želijo druženja in veselja ob in z Jezusom, z Bogom, zaradi katerega pridemo in se združujemo v Stični, On je naša moč in stična točka Stične.« (Matevž Mehle, tajnik Medškofijskega odbora za mladino)

Letos menda ne bomo potrebovali dežnikov, tokrat pričakujemo več kot 7000 mladih src, ki se veselijo in iščejo odgovore ... Zakaj je Stična vedno top? Ker prinaša duhovnost in zabavo v enem - sproščenost, jasnost in nasmejanost. Kaj še? Poglejte program ...

Program Stične mladih 2018

Več tudi na Radiu Ognjišče v Mladokopu in Kolokviju. Vabljeni k poslušanju.

poglejte, kako je bilo v Stični lansko leto (2017) ...

in se pridružite 37. Stični mladih 2018

še nekaj spodbud mladih

Mladi smo iznajdljivi, radovednost nas premika naprej. Obe sva aktivni, sva animatorki, v župniji pripravljamo oratorije, vodimo birmansko skupino, pojemo v zboru. Če kaplan potrebuje pomoč, mu pomagamo, včasih nadomeščamo katehete pri verouku. Trudiva se, da bi mladi na različne načine sodelovali v Cerkvi. Sva pristni, nisva fake. Ni nama težko živeti krščanstva. (Marija in Manca)

Mladi kristjani radi delimo naokrog veselje in pozitivno energijo. Pomembno je, da se zavedamo, da tudi drugim lahko veliko damo in jim tudi razložimo stvari, na katere sami ne vidijo odgovora. (Nika)

Skavti smo pobudniki, premaknejo nas družba in prijatelji, vedno se naučimo veliko novega. Pri skavtih imamo vsi isti cilj: biti skupaj, pomagati drug drugemu, skupaj zmoremo veliko. Družba nas potegne! (Jernej, Petra in Aljaž
(Postojna 1)

Mladi kristjani smo aktivni, zavzeti. Radi se družimo, saj se zavedamo, da drug od drugega črpamo moč in energijo, da skupaj živimo. (Helena)

beleznica plamen.... ostanite mladi in zavzeti tudi med letom ... tudi z branjem Ognjišča ... mladinske priloge, ... in naših knjig (veliko smo izdali tudi za mlade in jih še lahko naročite v naši spletni knjigarni), revij, stripov ... ki jih predstavljamo na naši spletni strani ...

revija Rad te-se imam ... revija Indijanček

Docat ... Youcat katekizem ... Youcat - molitvenik za mlade

365 in en dan ... Dotakni se me ... Najdi čas

 

pripravlja Marko Čuk

Frančišek Asiški, rojen kot Giovanni Francesco di Bernardone, italijanski spokornik in svetnik; * 1181 ali 1182, Assisi, † 3. oktober 1226

Francisek Asiski

+ Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.

+ Kjer je ljubezen in modrost, tam ni strahu in nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni pohlepnosti in skoposti.

+ Imejmo ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje naše duše madežev greha. Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jo delili.

+ Ko razdajam, prejemam; ko pozabljam nase, samega sebe najdem; ko umiram, vstajam v življenje..

+ Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop. Kjer je usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti ne trdosrčnosti.

+ Srečen človek, ki bližnjega v njegovi nadležnosti prenaša prav tako, kot bi želel, da bi njega prenašal on.

+ Noči se spremenijo v dan, če je Bog v našem srcu, in dnevi postanejo noč, če Boga v srcu ni.

+ Sveta in čista preprostost premaga vso modrost tega sveta in modrost mesa.

+ Za začetek storite to, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče, nazadnje boste presenečeni opazili, da delate celo nemogoče.

+ Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

+ Bog je veselje. Zato je pred svojo hišo postavil sonce.

+ Ljubezen je med krepostmi to, kar je sonce med zvezdami: daje jim sijaj in lepoto.

+ Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

+ Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo slabostjo toliko, kot bi v podobnem primeru sam želel, da bi ga bližnji podpiral.

+ Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

+ Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu vse dobrine in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.

+ Kdor koli zavida bratu zaradi dobrega, ki ga po njem Bog izreče ali stori, se zaplete v greh bogokletstva, ker zavida samemu Najvišjemu, od katerega prihaja vsaka dobra beseda in vsako dobro dejanje.

+ Za nas, Božje služabnike, je velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.

+ Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo je storil, marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše.

+ Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.

+ Ali ima božji služabnik Gospodovega duha, je mogoče spoznati po tem: Če Bog po njem izvršuje kaj dobrega, a se zaradi tega ne povzdiguje.

+ Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.

+ O kako nekaj svetega, lepega in ljubeznivega, dobrodejnega in ponižnega, pomirjujočega in prijetnega, ljubeznivega in nadvse zaželenega je imeti takšnega brata, ki je dal življenje za svoje ovce.

zbira Marko Čuk

 

papez 10Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
papez 10 2018Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari ... Dali so ti življenje ... Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške ... Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.

papez 09V današnjem drugem berilu se sveti Pavel obrača na nas z nujnim vabilom: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Vprašujem se: kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli pri krstu in pri birmi, da ne žalostimo Svetega Duha, moramo živeti dosledno po krstnih obljubah, obnovljenih pri birmi. Dosledno, ne dvolično: ne pozabite tega! Kristjan ne more biti hinavec: živeti mora dosledno. Krstne obljube vsebujejo dvoje: odpoved slabemu in odločanje za dobro. Odpoved slabemu pomeni reči ‘ne’ skušnjavam, grehu, hudemu duhu. Bolj stvarno pomeni reči ‘ne’ kulturi smrti, ki se kaže v begu pred resničnostjo v neko lažno srečo, ki se izraža v laži, prevari, krivičnosti, preziru drugega. Vsemu temu: ne! Novo življenje, ki nam je bilo dano pri krstu in katerega vir je Duh, zavrača obnašanje, v katerem prevladuje duh ločitve in razdora. Zato apostol Pavel spodbuja, da iz našega srca izgine “vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred” (Ef 4,31). Tako pravi Pavel. Teh šestero reči ali strasti, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastruplja srce in vodi k zaničevanju Boga in bližnjega.
Če hočeš biti dober kristjan, ni dovolj, da ne delaš slabega: treba se je tudi odločati za dobro in delati dobro. Zato torej sveti Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog vam milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Pogosto slišimo koga, ki pravi: “Nikomur ne delam nič slabega.” In misli, da je svetnik. V redu, toda ali narediš kaj dobrega? Koliko ljudi ne stori nič slabega, toda tudi nič dobrega, in njihovo življenje teče v ravnodušju, brezbrižnosti, mlačnosti. Takšno zadržanje je nasprotno evangeliju, nasprotno je tudi značaju vas, mladi, ki ste po naravi nagnjeni k dejavnosti, navdušeni in pogumni. Zapomnite si to – če si zapomnite, lahko skupaj ponovimo: »Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro.«
papez 09 2018Danes vas spodbujam: bodite protagonisti v dobrem. Protagonisti v dobrem. Ne pomirite se s tem, da ne delate slabega; vsak ima na vesti dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, treba je odpuščati; ni dovolj ne imeti zamer, treba je moliti za nasprotnike; ni dovolj ne biti vzrok sporov, treba je tudi prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, treba je tudi odločno nastopiti, ko slišimo slabo govorjenje o nekom: ustaviti opravljanje pomeni storiti dobro. Če se slabemu ne upremo, ga molče podpiramo. Potrebno je posredovati, kjer se slabo širi; slabo se širi tam, kjer ni pogumnih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in živijo v ljubezni.

Nagovor papeža Frančiška pred molitvijo angelovega češčenja 12. avgusta 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 31.

papez 08V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

papez 08 2018Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.

papez 07Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito ... Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira ... Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

papez 07 2018

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

Podkategorije

Zakajčki

 

Ati in mami sta že ves dan pomagala babici in dedku pripravljati ozimnico. Otroci so bili dopoldne zelo delavni, pozno popoldne pa so prosili, če smejo v sadovnjak, do katerega je vodil zaraščen kolovoz. Neža je splezala v krošnjo stare češnje in brala knjigo, dečka pa sta se lovila in skrivala za razbrazdanimi debli jablan in hrušk. Najmlajši Anton je Blažu težko sledil, zdel se mu je tako hiter in močan. Tudi on bi rad bil velik in hiter kot formula! Ob starem deblu je zagledal drobno pikapolonico. Približal je prstek in splezala mu je v dlan. A ko se je ozrl naokrog, Blaža ni bilo nikjer več. Neže pa tudi ne.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej … Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti … tekel je in tekel … Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
Ob poti je utrgal drobno rožico in jo položil h kipu. Zamaknjeno je opazoval mamo Marijo, ki stiska k sebi Jezusa. Nanjo je spustil pikapolonico, ki jo je še vedno držal v dlani: »To je zate, Marija, da boš vesela! Tu na zemlji si bila pogosto žalostna, ker te je skrbelo za Jezusa. Sedaj pa si vesela, ker sta skupaj. In zmeraj bo tako, v nebesih ni nihče žalosten …«
»In midva sva tudi vesela, da sva te našla!« To je bil mamin glas! Anton se je stisnil k njej. Še vedno je bil pretresen, a hkrati neizmerno vesel.
Ko je Blaž ugotovil, da Antona ni za njim, je stekel nazaj do Neže in klical bratca, a ga ni našel, zato je hitro stekel po mami in atija.
»Tako se je verjetno počutila Marija, ko je našla Jezusa v templju,« je dejala mami.
Pritekla je tudi Neža, ki je bratca iskala po sadovnjaku. »Ja, mami, ampak ona ga je tri dni iskala, ti in ati pa sta Antona hitro našla,« je pripomnila.
»Ne predstavljam si, da bi trajalo več dni! Marijino srce je takrat res trpelo. Antonovo pa danes tudi. Bil je v veliki stiski.« Mami je pobožala dečka po razmršenih laseh. Ati je objel svojo družino v velik očetovski objem.
»Ati, ali tako tudi Jožef objema svojo družino v nebesih?« je vprašal Anton.
»Seveda!« Ati jih je stisnil še močneje.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan … A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
Blaž je prosil mami, naj jim še enkrat pove, zakaj je bila Marija žalostna, katerih je sedem mečev, ki so jo ranili.
»Marijino srce je prvič jokalo, ko so dojenčka Jezusa prinesli v tempelj. Starček Simeon ga je hvaležno vzel v naročje, v njem je prepoznal odrešenika. Mariji je dejal, da bo zaradi njega njeno materinsko srce veliko trpelo. Presunil ga bo meč. Drugič je bila žalostna, ko je morala bežati v Egipt pred Herodom, ki je želel ubiti Jezusa, tretja žalost je ranila srce naše Božje mame, ko je tri dni iskala dvanajstletnega Jezusa in ga našla v templju. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je nesel križ … Peta žalost je presunila njeno srce, ko so dvignili Jezusa, pribitega na križ. Ko so ji mrtvega sina položili v naročje, je bila šestič neopisljivo žalostna. Sedmič pa je meč žalosti prebodel njeno srce, ko so Jezusa položili v grob … Ampak ne pozabite, žalostna Marija je tu, da nas potolaži. Želi, da se zavedamo Jezusovih ran in njene žalosti ob njih, a nam zaradi njih daje veliko tolažbe.«
Otroci so z odprtimi srci poslušali njene besede. »Marija nas poboža, ko nam je hudo. Tako kot je danes pobožala Antona, kajne? Hvala, Marija.« Blaž je pobožal kip v kapelici.
Anton pa se je še kar stiskal v maminem objemu. Res, večni objemi obstajajo zato, ker je Marija zaupala. Brez nje Bog ne bi imel mame in zaradi nje bodo naše družine vedno skupaj, tudi ko se poti na zemlji končajo.
Marjetka Pezdir Kofol
[marjetka.pezdir@ognjisce.si]
Ilustracije: Polona Lisjak

Zajemi vsak dan

Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob zbrani molitvi rožnega venca novo luč, ko jih “ob roki” svoje duhovne Matere premislimo pred Bogom.

(Anton Strle)
Sobota, 20. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh