Wernher von Brown

* 23. marca 1912, Wyrzysk, Poljska, † 16. junija 1977, Aleksandrija, ZDA

Triinpetdesetletni Wernher von Braun, po rodu Nemec, je že od leta 1963 ameriški državljan. V ZDA je prišel kot strokovnjak za rakete že leta 1945 in od tedaj je zaposlen v ameriškem ob­rambnem ministrstvu kot nadzor­nik in eksperimentator. Od leta 1960 je ravnatelj George-S.-Marshall vesoljskega centra za ame­riško orožje in urada za vesolj­ske polete. Napisal je več knjig o problemih vesoljskih poletov in raziskovanj.

Von Braun misli tako:

Znanost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja. Glavna oznaka znanosti je vedoželjnost. Ljudje so si vedno prizadevali, da bi zvedeli, kaj se skriva pod skalami, za gorami in onkraj morja. Ljudje hočejo vedeti, kaj je tisto, kar spravi atom v gibanje, kako se poraja in razvija življenje, ali kaj je na drugi strani meseca.
Toda nobeno veliko dejanje v zgodovini človeštva ni bilo izvedljivo brez vere. Kdor­koli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
Moderna znanost je poleg čudovitih zdravil, dirigiranih satelitov itd. dala tudi atomsko bombo. Vendar znanost ne daje nobenega praktičnega nasveta, kako je treba ravnati z atomsko bombo. Zato se znanosti in znanstvenikom pripisuje obupna zadrega, v kateri resnično tičimo.

Znanost sama na sebi ni niti moralna niti nemoralna. Zdravilo, ki v majhni dozi zdravi, more v večji meri umoriti. Jedrska energija more povzročiti primeren električni tok, če jo kontrolira kakšen stroj, more pa tudi ubiti, če se sprosti v bombi. Zato nima smisla vprašati znanstvenika, če je njegovo zdravilo ali njegova jedrska energija »dob­ra« ali »slaba« za človeštvo.

Odtod spoznanje, da znanost ne more ničesar storiti proti vsem mogočim zlorabam sil, ki jih daje. Zato v svetu na stotine ljudi zopet sprejema vero. Tudi v atomski dobi razočaran človek občuti potrebo po moralni kontroli sil, ki jih je sam proizvedel.

Znanost in vera nista nasprotnici, ampak sestri. Medtem ko si znanost prizadeva čimveč vedeti o stvarstvu, si vera prizadeva Stvarnika bolje spoznati in razumeti. Medtem ko se človek s po­močjo znanosti trudi, zadrževati okrog sebe sile, se trudi s pomočjo vere, krotiti v sebi sile narave.

Čeprav znanost ne more biti niti moralna niti nemoralna, sem vendar prepričan, da je pri raziskovanju novih pogledov v ustvar­jeno naravo odkrila nove etične vrednote posebne vrste. Pri tem delu ji je brezdvomno pomagala ljubezen do resnice. Razpoznavno znamenje vsake prave znanosti je v tem, da so njeni izsledki nepristranski, da veljajo za vse čase in vse ljudi in da zahtevajo brezpogojni sprejem. Prava znanost postane splošno priznana tak­rat, ko je dokazana njena pravilnost, če se je človek kdaj približal odgovoru na vprašanje Poncija Pilata »Kaj je resnica?«, potem mu je znanost pri tem pomagala. Verujem v zmago resnice, čim več bomo vedeli o naravi, tem hitreje bomo prišli do splošno

sprejetih znanstvenih izsledkov, pa tudi do splošno znanih zakonov in pravil medsebojnih človeških odnosov.

Materialisti devetnajstega stoletja in njihovi dediči marksisti dvajsetega stoletja so nas hoteli prepričati, da mi lahko poglabljamo svoje znanje o naravi s pomočjo znanosti, da zato lahko živimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Ven­dar smo si doslej z vsakim še tako točnim odgovorom postavili vedno novo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, bistvo in naravno življenje ali čudovite zakonitosti zvezdnega sveta, tem večji je naš razlog, da strmimo in se čudimo boljšemu stvarstvu.

(Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš 11_1966)

 

Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni

Bil je star 13 let, ko je naredil prvi poskus z raketnim pogonom. Cele dneve je delal v svojem »la­boratoriju«, da je izgotovil svoj avto na raketni pogon. Tisti dan se je v Berlinu mnogo ljudi spre­hajalo po ulicah, da bi se nauži­li sonca. Mali Wernher je posta­vil na pločnik svoj avtomobil, iz­delan iz vezane plošče. Sam pripo­veduje: »S 'strokovnim' pogledom sem še enkrat ocenil svoj motor, ki je bil sestavljen iz desetih ra­ket, postavljenih na rep. Podrgnil sem z vžigalico po cementu in prižgal zažigalno vrvico.

S strašnim ropotom se je mali zmaj začel premikati in vsak tre­nutek večal hitrost. Tu pa tam je zadel kakega presenečenega pešca na svoji cikcakasti poti. Navdaja­la so me čustva strahu in ponosa, ko sem videl, kako se je moj avto končno ustavil v oblaku dima. Na­to je prišel miličnik in me je do­besedno odnesel na postajo milice. Zasliševanje je bilo dolgo. Na sre­čo ni bilo ranjencev, čez nekaj ur so me izročili očetu.«

Šest let pred tem dogodkom je Wernher bil pri prvem obha­jilu. Za darilo je prejel mali kro­miran teleskop. Ta svetla igrača ga je začarala. Od tistega trenut­ka dalje mu ni rojilo po glavi nič drugega kot zvezde in medplane­tarni poleti.

Slučajno mu je prišla v roke knjiga z očarljivo naslovno stra­njo. Raketa potuje po zvezdnatem nebu proti luni. V knjigi je bilo vse polno enačb in računov, ki jih ni razumel. Napisal jo je Nemec Oberth, ki pa stanuje v Romuni­ji. Wernher se ni ustrašil. Nakupil si je matematične priročnike in noč in dan slonel nad knjigami, dokler ni razumel vsega, kar je bilo napisano v knjigi. V Berlinu so pričakovali boksarsko srečanje med Schmelingom in Američanom Sharkeyem. Wemherja to ni zani­malo. Pričakoval je prihod svoje­ga »prvaka« Obertha. Uspelo mu je srečati ga že na postaji. Plahi osemnajstletni fant stopi pred Obertha in ga prosi, naj ga vzame za sodelavca. Oberth zna dobro ocenjevati ljudi in ga takoj sprej­me. Cez leto dni je von Braun eden od treh njegovih asistentov. Trije mušketirji z učiteljem na če­lu delajo poskuse. Pošiljajo v zrak rakete. Od tridesetih se jih dvaj­set izneveri svojemu poslanstvu in se razletijo že na zemlji ali nekaj metrov više. Toda to so majhne rakete, ki ne naredijo nikomur nič hudega in oblast pusti »stro­kovnjake« pri miru. Kmalu pa ra­kete s precejšnjo gotovostjo potu­jejo proti nebu in potrdijo Oberthovo mnenje, da je za rakete te­koče gorivo boljše od goriva v prahu.
Poskusi pa kmalu izčrpajo vse Oberthove prihranke in prisiljen je odpustiti svoje sodelavce. To­da novi položaj jih ne spravi v obup. še naprej bodo delali po­skuse. Denar si bodo pridobili s tem, da bodo pobirali od rado­vednežev vstopnino za svoje »pred­stave«, ko bodo spuščali rakete v nebo.

Nekega dne je bil med radoved­neži, ki so plačali vstopnino, tudi kapetan nemške vojske Domberger. Postavil se je v prvo vrsto in žvečil debelo cigaro. Pazljivo je opazoval, kako so vzletale ali sabotirale male rakete. Ena je pred njegovimi očmi dosegla vi­šino 1000 metrov. V tistem tre­nutku se je Dornberger nečesa spomnil. Po končani »predstavi« je povabil te čudne znanstvenike, da bi prišli delat poskuse na vo­jaško vežbališče. Pristali so.

Nemčija je bila po porazu v prvi svetovni vojni postavljena pod kontrolo. Ni smela na primer izdelovati topov težkega kalibra. Dornberger je tisti dan zaslutil, da bi rakete lahko bile še bolj učinkovite od težkega topništva.

Naslednji dan je deževalo. Na vežbališču so trije mušketirji von Braun, Nebel in Riedel priprav­ljali raketo za poskus. Slabo vre­me ni oviralo visokih vojaških osebnosti, da bi prisostvovale po­skusu. Von Braun je vzel škatli­co vžigalic, prižgal krpo, namoče­no v bencinu, odprl ventil rakete, potisnil gorečo krpo k ventilu in se v skoku odmaknil. Vsi so bili na varnem za bližnjimi drevesi, ko je raketa z močno eksplozijo odletela v zrak. Kmalu se je za­čela obračati okrog svoje osi, nato je spremenila smer, letela nad gla­vami opazovalcev in se zapičila v zemljo nedaleč od kraja, kjer je vzletela. Eden od oficirjev se je približal von Braunu in mu re­kel: »Kot kaže, poskus ni uspel.« »Mislim, da je popustil ventil tan­ka za gorivo,« je rekel von Braun.

Kapetan, ki je bil presene­čen nad navdušenjem, s katerim je delal mladi Wernher, ga je po­klical na samo in mu rekel: »Zate so rakete, še igračke. Ti se niti toliko ne potrudiš, da bi si zapi­soval svoja izkustva. Če hočeš res­no delati, so ti potrebni instru­menti in predvsem moraš imeti nekaj pod palcem (pri tem je po­drgnil palec ob kazalec). Predla­gam, da prideš delat k nam v voj­sko.« Fant se je ves. srečen na­smehnil in prikimal.

Po petih letih ni mogoče na­daljevati poskusov v Kummendorfu, ker tam poskušajo nove mitraljeze Mauzer. Začenja se druga svetovna vojna. Von Braun pozna samoten otok, o katerem mu je mati govorila, da je njen stari oče hodil tja na lov. Ogledat si ga gre in ga prehodi in prevo­zi po dolgem in počez ter sanja o svojih načrtih. Dne 3. oktobra 1942 poleti z otoka prva »V2« in pred­met, ki ga je napravil človek, do­seže hitrost zvoka. Wernher je nor od sreče. Zdaj je prepričan, da mu bo uspelo priti na luno.

Toda to leto je že tretje leto vojne in v Berlinu mislijo na vse kaj drugega kot na luno ... Oseb­no Hitlerjevo letalo pristane na otoku Peenemunde. Fuhrer pokli­če von Brauna in ga obsipava z vprašanji. - Koliko eksploziva lahko nosi vaša raketa? Na kakš­no razdaljo lahko zadene? Koliko takih raket bi bilo potrebno, da se uniči London? - Von Braun odgovarja hladnokrvno: »Moja ra­keta ni čudežno orožje. Ko smo za­čeli z delom, nismo mislili na to, da bi ga uporabljali kot sredstvo uničevanja ...« . Hitler vpije: »Vi ne, gotovo, vi niste mogli misliti na to, toda jaz, jaz moram misliti na ta!« Obrne se h generalu Keitlu in mu pravi: »Odslej mora biti baza Peenemunde prva na pred­nostnem spisku v programu obo­rožitve.«

Dne 8. novembra 1944, ko se Nemci umikajo na vseh frontah, odleti prva »V2«, polna eksplozi­va, in eksplodira nad Londonom. Kljub velikemu uničevalnemu učinku »V2« vojna gre proti koncu. Slišijo se že streli sovjetskega top­ništva. Von Braun zbere svoje so­delavce in jim reče: »Hitler je zgubil, mi pa smo največja znan­stvena ekipa na svetu. Odločiti se moramo. Jaz sem že sklenil, da se bom predal Amerikancem.« V ma­ju se je 120 strokovnjakov s von Braunom na čelu predalo Ameri­kancem. Bili so sprejeti s toplim stiskom roke, ponudili so jim poln krožnik kuhanih jajc in coca colo.

Nekaj mesecev zatem so že de­lali na oporišču Cape Canaveral. Von Braun je bil bolj kot kadar­koli odločen, da uresniči sanje, ki jih je sanjal ob kromiranem tele­skopu, ko je imel 7 let.

Leta1965 je von Braun, ravna­telj vesoljskih poletov, poslal v krožnico »Saturn«, ki je nesel s seboj 26 ton. 28. januarja 1967 ob 18.21 se je zgodila velika tragedija. Trije astronavti Grisson, Withe in Chaffee najdejo smrt v po­žaru, ki je nastal v kabini Apollo; To je velika žalost za von Brauna, vendar ne popusti. Zdaj se v njegovih očeh iskri še trdnejša volja: »Moramo uspeti, tudi zaradi njihove žrtve.«

Von Braun je poročen in sre­čen družinski oče. V lanski 11. šte­vilki (1966_11) smo pisali, kaj ta oče ve­soljskih poletov misli o veri: »Zna­nost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja,« beremo v njego­vi knjigi. »Nobeno veliko dejanje v človeški zgodovini ni bilo izve­deno brez vere.« »Znanost in vera nista nasprotnici temveč sestri.«

»Materialisti 20. stoletja so nas hoteli prepričati, da lahko poglab­ljamo svoje znanje o naravi s po­močjo znanosti, da zato lahko ži­vimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Vendar smo doslej z vsakim še tako toč­nim odgovorom postavili vedno no­vo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, naravo življe­nja ali čudovite zakonitosti zvezd­nega sveta, tem večji je naš raz­log, da strmimo in se čudimo bož­jemu stvarstvu.«

(Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš 03_1967)

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh