Blaise Pascal in njegova stava

* 19. junij 1623, Clermont-Ferrand, Puy-de-Dôme, Auvergne, Francija, † 19. avgust 1662, Pariz, Francija

V vsaki enciklopediji, to je knjižnem delu, ki hoče biti nekakšen slovar človeškega znanja, najdete tudi imena umetnikov, mislecev, znanstvenikov, raziskovalcev, vseh, ki so s sadovi svojega duha obogatili človeštvo. Precej prostora je v njih odmerjenega francoskemu matematiku, fiziku in filozofu Blaisu Pascalu. Zasnoval je veliko knjigo v obrambo krščanstva — takim spisom pravimo apologija — vendar svojega dela ni utegnil dokončati. Prehitela ga je smrt. Liste z njegovimi zapiski so po njegovi smrti izdali v knjigi z naslovom 'Pensees' (Misli), ki je bila prevedena v vse svetovne jezike in je slavna približno tako, kot 'Izpovedi' svetega Avguština, katerega učenec je bil, ko je dokazoval potrebo človeškega srca po Bogu. Njegova starejša sestra, ki je skrbela zanj v njegovi bolezni, je napisala njegov življenjepis, iz katerega spoznamo veličino njegovega genija. Kot otrok se je za oddih poglabljal v matematične probleme, s kakršnimi si belijo glave univerzitetni profesorji; prvi del svojega življenja je svoje sposobnosti daroval matematičnim in fizikalnim znanostim, drugi del pa 'znanosti vseh znanosti' - spoznanju o Bogu.

Vse življenje je bil globoko veren in že rodil se je v družini, v kateri je vladalo versko ozračje. Rojen je bil 19. junija 1623 v Clermontu (danes Clermont Ferrand). Njegov oče Etienne, priznan matematik, je bil visok uslužbenec v kraljevi davčni upravi. Ko je bilo Blaisu tri leta, je izgubil mater, zato ga je naprej vzgajal oče. Za sina, na katerega je bil po pravici ponosen, saj je že kot otrok vse presenečal s svojo nadarjenostjo, je bil on edini vzgojitelj in učitelj. Ni ga dal v noben zavod, ampak je na dečkove neprestane 'zakaj' odgovarjal sam. Čeprav je bil zelo razgledan človek, ga je Blaise večkrat spravil v zadrego, ko je povpraševal po vzrokih raznih stvari in pojavov. Ko je bilo fantu osem let, se je družina zaradi očetovih službenih dolžnosti preselila v Pariz. Tu so se odprle nove možnosti za Blaisovo vzgojo. Oče ga je najprej učil jezikov; imel je čisto svoj način: sinu je jezik prikazal kot nekaj živega, celovitega, tako da se je Blaise slovničnih pravil naučil z veseljem in z lahkoto. Učil se je latinščine in grščine. Že takrat je hotel vsaki stvari priti do dna. Njegova sestra pripoveduje, kako je nekega dne pri mizi nekdo z nožem zadel ob porcelanasti krožnik in nastal je zven, ki pa je zamrl, brž ko je krožnik pokril z roko. Blaise je hotel vedeti, zakaj je tako. Potem je sam delal poskuse, nato pa je svoja spoznanja zabeležil. Bilo mu je tedaj enajst let. V dvanajstem letu je že pokazal svojo strast do matematike in geometrije. Oče mu je rekel, da ga bo učil matematike potem, če se bo dobro naučil jezikov, za nagrado (lepa nagrada!). Ker se je bal, da bi se fant ne lotil matematike sam in bi potem zanemaril učenje jezikov, je vse matematične knjige zaklenil. Vse to ni nič pomagalo. Ob prostih urah je Blaise v sosednji sobi z ogljem risal razne like in jim dajal svoja imena:

krogu je rekel okroglina, premici greda in tako naprej. V te svoje like se je tako poglobil, da je sam prišel do tistega, kar je v geometriji znano kot dvaintrideseti stavek prve Evklidove knjige - to je sloviti izrek: »Vsota vseh kotov trikotnika je enaka dvem pravim kotom.« Ko je to razglabljal, je v sobo stopil oče, a ga Blaise sploh ni opazil. Očeta bi od začudenja kmalu zadela kap. Jokajoč od veselja, je svojim učenim prijateljem, povedal, kakšnega sina ima.

Čeprav je bil dejansko še otrok, so ga povabili k razgovorom ali konferencam, ki jih je prirejal p. Mersenne, in h katerim so se zbirali največji tedanji misleci, kot Descartes, Galilei, Torricelli. Te častitljive glave so kar zijale ob modrosti golobradega Pascala, ki mu je oče izročil vse matematične knjige. Ko je bilo Blaisu šestnajst let, je napisal svoje prvo znanstveno delo, Razpravo o stožčevih presekih. S to razpravo je vzbudil pozornost tedanjih znanstvenih krogov, ki so sodili, da takega matematičnega genija človeštvo po Arhimedu ni več imelo. Nekaj kasneje je Pascal, da bi pomagal očetu, ki je postal nekaj takega kot davčni kontrolor v Rouenu, pri štetju denarja, sestavil prvi računski stroj in o njem napisal posebno razpravo. Kljub temu da je napravo kasneje še izpopolnil, je bila preveč zapletena, da bi jo izdelovali za uporabo.

Ukvarjal se je tudi z raziskovanjem brezzračnega prostora, nadaljeval je raziskave italijanskega fizika Torricellija s področja hidravlike, poglabljal se je v verjetnostni račun. Ves je gorel za znanost.

Ves čas pa se je zanimal tudi za religiozna vprašanja. Prek dveh zdravnikov, ki sta zdravila njegovega očeta, se je Blaise 1646 seznanil z janzenizmom, naukom, ki je oznanjal izredno strogo in mrko krščanstvo. Ta strogost je bila Blaisovemu srcu nekako blizu in za janzenizem (nauk se imenuje po nizozemskem teologu Jansenu) je ogrel še očeta in mlajšo sestro Jacqueline. Blaise je bil že od svojega osemnajstega leta bolehen; prehud študij je na njem pustil sledove in trpel je vse življenje.

Leta 1651 je umrl oče in naslednje leto je mlajša sestra Jacqueline odšla v samostan Porte-Royal, ki je bil trdnjava janzenizma na francoskih tleh. Zdravniki so Blaisu svetovali, naj za nekaj časa popolnoma izpreže in gre kam na deželo, da se okrepi. Čas od 1652 do 1654 imenujejo Pascalovi življenjepisci „njegovo posvetno dobo". Tudi v tem obdobju je ostal zvest svoji vesti. Edina zabava, ki si jo je privoščil, pravi njegova sestra Gilberte v svojem življenjepisu o bratu, so bili duhoviti pogovori. Govoriti pa je znal izredno dobro. Na lahek in razumljiv način je znal zadeti bistvo stvari. Vse njegove misli se odlikujejo prav po tej bistrini.

V tem svojem 'posvetnem obdobju' se je še ukvarjal z matematiko in fiziko. Jeseni 1654 je začutil naravnost gnus do vsega, zato je šel obiskat sestro v Porte-Royal. 24. novembra 1654 ponoči je doživel svoje 'drugo spreobrnjenje', kot to imenuje sam na listku, ki ga je nosil všitega v obleki in so ga našli po njegovi smrti. Večkrat se je vračal v Port-Royal, da je svojo dušo nahranil v miru in molitvi. Rad je prebiral sveto pismo, ki ga je poznal tako dobro, da je v pogovoru koga, ki je napačno navajal sveto pismo, kar popravil: "Tako je!" Večkrat je rekel, da sveto pismo ni toliko znanost razuma, ampak znanost srca; razumljivo je samo tistim, ki so pravega srca. „Srce", kakor ga pojmuje Pascal, je v resnici celotni notranji človek, ki se odpre ali zapre za resnico, ko začuti, da odgovarja ali ne odgovarja najglobljim teženjem njegove narave. Slovit je Pascalov izrek: "Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna." (V francoščini pomeni izraz 'raison' tako 'razlog' kot 'razum'.)

23. januarja 1656 je izšlo prvo Pascalovo 'Pismo iz province', ki sicer ni bilo podpisano, vendar so po bleščečem in jasnem slogu avtorja vsi brž prepoznali. V obliki pisem je potem 'do 24. marca 1657 (osemnajst pisem) razpravljal o moralnih vprašanjih. Zagovarjal je janzenistično stališče nasproti jezuitom. Bil je precej piker, zato so Pisma prišla na Indeks, v seznam prepovedanih knjig, smatrajo pa jih za najboljše francosko literarno delo 17. stoletja.

V strogosti svojega mišljenja in življenja je Pascal pretiraval, kasneje pa si je to precej omilil. Svojo bolezen, ki mu je povzročala nedopovedljivo trpljenje, je prenašal možato, češ da je to pač najlepše, saj je trpeči človek najbolj podoben svojemu Gospodu. Njegove misli so bile usmerjene v Kristusa. Nekako v tem času (1658) je nastala zamisel o veliki apologiji krščanstva, ki pa je ni mogel uresničiti. Del tega je ohranjen v 'Mislih', ki so izšle leta 1670 in so njihovo izdajo pripravili prijatelji. Razdeljene so na dva glavna dela: človek brez Boga in človek z Bogom. V prvem obravnava človekovo mesto v naravi, njegovo bedo in veličino ter potrebo, da išče Boga. V drugem pa najprej govori o filozofskem iskanju Boga, o Bogu, ki ga nam približuje sveto pismo, zlasti pa Jezus, nazadnje pa spregovori še o Cerkvi kot dokazu za obstoj Boga.

V 'Mislih' najdemo tudi slovito 'Pascalovo stavo'. Resnico je treba iskati s celo dušo, pravi Pascal. Za tako iskanje pa se bo odločil le človek, ki smo ga opozorili na usodno vprašanje smisla njegovega življenja in ga s tem zbudili iz brezbrižnosti. »Razumem, da se kdo ne poglobi v Kopernikov nauk. Toda vedeti, ali duša je nesmrtna ali ne, od tega je odvisen ves način življenja.« Da brezverci ne bi ostajali do tako važnega vprašanja brezbrižni, jim zakliče: »Ste že vkrcani, za nekaj se morate odločiti! Stavite na tisto, kar vam ob enakih pogojih prinaša več! Stavite na nesmrtnost duše in večno življenje. Če ga ni, ničesar ne izgubite, če pa je, pridobite vse!"

On je vse stavil na Kristusa. Sredi svojega življenja je zapisal: »Ljubim uboštvo, ker ga je ljubil Kristus. Ljubim dobrine tega sveta, ker z njimi lahko pomagam ubogim. Ne vračam hudega s hudim. Skušam biti pravičen, iskren, odkritosrčen in zvest do vseh ljudi. Pri vseh svojih del se zavedam navzočnosti Boga, ki jih bo sodil. To so moja čustva in vse dni hvalim Odrešenika, da mi jih je vsadil v srce in da je naredil iz človeka, ki je poln slabosti ih bede, poželjivosti i ošabnosti, človeka, ki se je teh slabosti otresel po milosti, saj sta moji le beda in zmota."

Ko je en dan pred smrtjo velikim hrepenenjem in spoštovanjem prejel zakramente za umirajoče, je po tedanji navadi na duhovnikovo vprašanje, če priznava vse resnice katoliške vere, odgovoril: „Da, gospod, verujem vse in verujem z vsem srcem!" 19. avgusta 1662 je umrl kot velik spokornik in kot velik kristjan.

Ognjišče 01_1974 (str. 14)

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh