Prve človekove stopinje na Luni

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

Tisočletja in tisočletja je človek s spoštovanjem gledal tisti skrivnostni okrogli svetli predmet, ki potuje po našem nebu. Kaj vse so babice pripovedovale svojim vnukom o Luni in njenih skrivnostih. Danes je pravljice konec. Človek je stopil na Luno.

7. oktobra 1957 je v enem uradu vojaških poslopij v Huntsvillu v Alabami (ZDA) zazvonil telefon. »Mi lahko razodenete svoje vtise?« je spraševal radovedni glas novinarja iz New Yorka. »Svoje vtise o čem?« mu je odgovoril človek z močnim nemškim naglasom. »Kako? Ne veste ničesar? Rusi so na krožno pot okrog Zemlje poslali prvi umetni satelit, kroglo, težko 83,6 « »O, strela!« je ves iz sebe vzkliknil von Braun in treščil slušalko na vilice telefona. Z dolgimi koraki se je napotil v dvorano, kjer je bilo v teku slavnostno kosilo na čast obrambnemu ministru. S temnim obrazom in nagubanim čelom je povedal novico. Obrnjen k ministru je dodal: »Minister, izgubili smo veliko časa, toda vedite, da lahko v 90 dneh od trenutka, ko nam daste prosto pot, pošljemo na tir okoli zemlje ameriški umetni satelit.«

Že štiri leta je von Braun ameriški vladi predlagal, da bi začeli pot k zvezdam. Naletel je na gluha ušesa, niso ga jemali resno. Sedaj pa so tudi Američani pri žgali zeleno luč za vesoljske polete. Čez mesec dni pošljejo Rusi že drugi Sputnik, ki tehta 500 kg s psičko Lajko na krovu. Amerika je razburjena. Predsednik Eisenhower se mora pojaviti na televiziji in pomiriti duhove ter državljanom zagotoviti, da je »Amerika večkrat že izgubila prve bitke, vedno pa je dobila zadnje.«

Julija naslednjega leta zaživi organizacija, ki bo prešla v zgodovino. Imenuje se NASA (National Aeronautisc an Space Admi nistration). Kongres odobri zanjo prvih 339 milijonov dolarjev. Vsem se zdi ta vsota strašno visoka, v primerjavi s tem, kar se bo potrošilo za vesoljske polete do dneva, ko bo človek stopil na Luno, je le drobno zrnce. Začetki so trdi. Rakete eksplodirajo na rampah, sateliti se izgubljajo v nebesni sinjini. Kongres noče novih izdatkov za vesoljska raziskava- nja. 12. aprila 1962 zaslovi ime, ki bo ostalo v zgodovini — ime Jurija Gagarina. Prvi človek leti v tirnici okoli zemlje. Američani so na robu obupa. Miladi predsednik John Kennedy izkoristi razpoloženje naroda in od Kongresa doseže odobritev vseh stroškov, ki so potrebni za vesoljske raziskave. Nekaj dni po poletu Gagarina slovesno izjavi: »Za nas je prišel čas naj lepše pustolovščine. Prepričan sem, da bo naša država lahko poslala prvega človeka na Luno in ga pripeljala živega nazaj na Zemljo, pred koncem tega desetletja.« Takrat je bilo težko predvideti, da se bo napoved uresničila. Kennedy pa se je, preden je dal to izjavo, temeljito posvetoval s strokovnjaki. Amerika ima vsa potrebna sredstva, da to tekmo dobi: ima von Brauna, naj večjega strokovnjaka za rakete, zelo razvito elektronsko tehniko, predpogoj za uspešne polete, kajti elektronski računalniki so nujno potrebni možgani za usmerjanje vesoljskih poletov.

Z naravnost astronomskimi stroški je NASA povečala svoje osebje od 8 na 75 tisoč. Toda kako povezati vse te ljudi in kako vskladiti njihovo delo? Vsak oddelek objavlja svoje dosežke na listih, ki so namenjeni vsem od* delkom. V pisarnah se kopičijo skladovnice poročil in branju ni ne konca ne kraja. V enem letu so za ta poročila porabili 300 ton papirja. Von Braun zbija grenke šale na ta račun: »če bo šlo tako naprej, nam rakete sploh ne bodo potrebne. Dovolj bo, da postavimo te liste enega na drugega in bomo prišli na Luno.«

Kennedy pokliče v Vodstvo NASE »čarovnika organizacije« Jamesa E. Webba. Mož je star 56 let in je miren kot da bi sploh ne imel živcev. V kratkem času napravi čudež. Osebja ne zmanjša, celo poveča ga od 75 tisoč na 420 tisoč, toda delo steče gladko in hitro. Tako rekoč vsa Amerika sodeluje pri osvajanju Lune. Pet milijard dolarjev, ki jih dobi od vlade, razdeli na 200 univerz in 20.000 podjetij, ki v vseh delih Amerike delajo za »Načrt Luna«. NASA postane samo center za povezavo tega dela za osvojitev Lune. Raketo Saturn gradijo v enem mestu, vesoljsko ladjo Apollo pa v drugem. Nalogo raziskave kovinskih spojin zaupa neki univerzi na severu, elektronske naprave na krovu vesoljske ladje pa izdela elektronski center na vzhodu itd.

Webba vprašajo: »Ali se vam ne zdi, da so ta ogromna sredstva slabo uporabljena?« Odgovoril je: »če bi se vojskovali z Rusijo, bi nas to stalo mnogo več, prineslo pa ne bi nič dobrega. Naša vojna je bila ,koristna vojna'. Tekmovali smo, ne v ubijanju, ampak da bi uresničili čimbolj popolno tehniko, ki bo veliko pripomogla k napredku naših narodov in človeštva, če bi v preteklosti namesto svetovnih vojn tekmovali v znanosti, bi bilo človeštvo neprimerno bolj civilizirano.« Najbrž ima celo prav.

Nixon je tako navdušen nad popolno organizacijo NASE, da ji namerava izročiti najbolj pereče probleme Amerike, kot: adaptacijo morske vode v pitno, da bi bilo mogoče utešiti vedno večjo žejo gosto naseljenih področij.

Res je NASA prvi dejavnik, ki je pripeljal človeka na Luno, ne smemo pa pozabiti tistih, ki so bili glavni junaki tega neslutenega podviga. Računajo, da je nad 500 milijonov ljudi po televiziji minuto za minuto sledilo fantastičnemu spektaklu osvajanja Lune. Vsak korak se je dogajal takorekoč pred našimi očmi. V centru za vesoljske polete v Houstonu niso vedeli mnogo več kot mi, ki smo sedeli ob ekranih, saj so gledali iste slike in slišali iste glasove.

Nesmiselno bi bilo tukaj ponavljati vse, kar se je zgodilo, saj ste vse to sami videli, slišali ali brali. Kolikorkoli dolgo bomo še živeli, vedno bomo lahko s ponosom rekli: »Takrat, ko je prvi človek stopil na Luno ...«

Napisali vam bomo le nekaj zanimivosti, za katere morda iz teh ali onih razlogov še niste slišali in ki vam bodo odprli morda novo, duhovno dimenzijo poleta in njegovih herojev.

Predvsem moramo imeti pred očmi to: čeprav je bila vloga vsakega izmed udeležencev, takorekoč vsak njegov korak, do natankosti določena, to vseeno ni bil film, kjer se odvija vse po scenariju in kjer se že vnaprej ve, kakšen bo konec, kjer se ne more zgoditi nič hudega in se vsako dejanje lahko neštetokrat ponovi. Večina televizijskih postaj po svetu (z izjemo ruske in kitajske) je oddajalo program skoraj dva dni nepretrgoma. Vse je bilo uglašeno na temo vesoljskih poletov, celo glasba in moda.

Trije astronavti, ki so bili določeni za zgodovinski podvig, so se zavedali, da kljub vsej popolnosti tehnike tvegajo življenje. Enega od odgovornih za polet so vprašali, če imajo astronavti s seboj kakšno tableto ali tekočino, ki bi jo v slučaju katastrofe zaužili in se tako izognili trpljenju, se je ta zresnil in dejal: »Vsak izmed njih zna moliti.« In nepredvidenih težkih trenutkov ni manjkalo. Ko se je pajek Orel ločil od matične ladje Kolumbije, je njegov elektronski računalnik zaradi nekega napačno postavljenega stikala skoraj ponorel. Trikrat se je prižgala alarmna luč in Armstrong je sporočil šifro za preplah. Pristajanje je postalo še težje zaradi neravnega terena in Orel se je moral zadnji trenutek premikati v vodoravni črti, da se je izognil kraterju velikosti nogometnega igrišča, vodila pa ga je Armstrongova roka. Goriva so imeli le še za 50 sekund. Ko sta Armstrong in Aldrin hotela zapustiti kabino, se je izkazalo, da se pritisk noče spustiti na ničlo. S težavo sta odprla vrata, Armstrong se je začel pripravljati za sestop, toda na njegovi astronavtski obleki se je prižgala rdeča luč, kar je pomenilo, da s hladilnim sistemom nekaj ni v redu. Treba je bilo počakati deset minut. Aldrin je tedaj sporočil na Zemljo: »Izkoriščam to priložnost, da prosim vse ljudi, ki me poslušajo, kjerkoli so in kdorkoli so, da se za trenutek zberejo in premislijo dogodke zadnjih nekaj ur in da se vsakdo po svoje zahvali Bogu.«

Naj večjo pozornost so tehniki posvetili varnosti poleta. Vse glavne vzvode so naredili v dvojniku, da bi ga takoj nadomestil drugi, če bi eden odpovedal, če bi se jim zgodilo kaj hudega, bi jim nihče ne mogel pomagati. Mnoge astronomske opazovalnice so bile na straži, da bi astronavte opozorile, naj se izognejo nevarnim sončnim izžarevanjem (kabina Orla je bila varna pred takim izžarevanjem). V krožnici okoli Zemlje je celo satelit bedel nad njimi.

Pri poletu pa niso sodelovale samo te fizične sile. še močneje so bile prisotne duhovne sile človeka. Von Braun sam je rekel: »Kadarkoli mora človek prevzeti nase nalogo, ki zahteva več moralne sile, kot jo lahko zbere s svojimi lastnimi omejenimi duševnimi in duhovnimi močmi, mora verovati v Boga.«

Collinsa, tretjega astronavta, ki je ostal v kabini Apollo 11 in je krožil okrog Lune ter čakal, da se vrneta Armstrong in Aldrin, so novinarji vprašali, katere knjige bi vzel s seboj, če bi ostal dolgo časa jetnik v tirnici okrog Lune in če bi jih lahko vzel samo pet. Med petero knjig je uvrstil tudi Sveto pismo.

»Prepričana sem,« pravi Viola Armstrong, mati astronavta, »da določitev mojega sina za to nalogo ni bila brez božje roke. Vidite, zato se ne bojim zanj. Ko sem zvedela, da bo Neil dve uri hodil po površju Lune, je bila moja prva misel, da bi ta čas preživela v cerkvi in molila. Potem pa so mi rekli, da ga bom lahko neprestano gledala na televiziji in mislim, da je bila skušnjava prevelika. Gospod mi bo odpustil, kajne?«

Tudi papež je z velikim zanimanjem spremljal polet. Nekaj časa je bil v zvezdami svoje počitniške rezidence v Castelgandolfu, potem je sedel pred televizor in z molitvijo spremljal ves potek. Astronavtom je poslal naslednje voščilo: »Iz svojega bivališča v Castelgandolfu blizu Rima vam govori papež Pavel VI. Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu. S svojimi željami in molitvami smo vama blizu. Z vso katoliško Cerkvijo vas pozdravlja papež Pavel VI.«

Astronavta sta vzela s seboj več predmetov, ki naj bi veljali kot potrdilo tega prvega obiska zemljanov na tujem planetu. Na prvem mestu je to kovinska ploščica, ki ima na vrhu odtisnjeni obe polobli Zemlje in besedilo: »Tukaj so ljudje z Zemlje prvič položili nogo na Luno. Julij 1969. leta Gospodovega. Prihajamo v miru in imenu vsega človeštva.« Podpisani so vsi trije astronavti in predsednik Nixon. Druga tablica nosi znak Pajka in sicer Orla, ki polaga na Luno oljčno vejico. S seboj so prinesli tudi sovjetsko zastavo in zastave drugih dežel, pet medalj v spomin na pet astronavtov, ki so izgubili življenje pri osvajanju vesolja in sicer Američanov Grissoma, Whiteja in Chaffeeja ter Rusov Gagarina in Komarova. Med drugimi poslanicami sta prinesla tudi poslanico papeža Pavla VI., ki je pravzaprav besedilo 8. psalma: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji. Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa... Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil! Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človeka, da skrbiš zanj? In vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam... O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« Zraven je še lastnoročno pripisal' »Naj bo v čast božjemu imenu, iz katerega ljudje črpajo toliko poguma, podvig, ki mu želimo srečen konec. Pavel P. P. VI .« Tudi razni državni predsedniki so poslali svoje poslanice, med njimi tudi naš.

Von Braun je zapisal: »Ljudje morajo iti vedno dlje, razširiti morajo svoj prostor in svoje zanimanje; taka je božja volja, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, se spreminjamo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti, če ne bi hotel, nas bi ustavil. Vas to preseneča? Glejte: poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika. Revež je tisti znanstvenik, ki si domišlja, da mu to ni potrebno, to je znanstvenik, ki se dotika površine in ne gleda do dna. Jaz pa skušam gledati do dna in vidim zelo dobro.«

Zaključimo ta sestavek s temi njegovimi besedami v premislek tistim strokovnjakom pri naši televiziji, ki si niso upali prevajati molitve duhovnika, ki je v uniformi mornariškega oficirja pozdravil astronavte ob srečnem pristanku na Pacifiku s temi besedami: »Glej, o Gospod, naše navdušenje in blagoslovi naše veselje in naše dobre sklepe. Daj, da bodo vezi prijateljstva povezovale vse narode sveta istočasno, ko se trudimo, da bi se izboljšali pogoji za človeško življenje. Daj mir našim srcem in ohranjaj dobrohotnost do našega bližnjega. Za vse to te prosimo, Gospod, ko se ti zahvaljujemo.

(ognjišče 09_1969)