Johann Sebastian Bach

* 21. marec 1685 (J.k.), Eisenach, Nemčija, † 28. julij 1750 (G.k.), Leipzig, Nemčija

Bachovi so bili nemška glasbena rodbina, ki je skozi dvesto let dajala povprečne glasbene obrtnike: muzikante, mestne piskače, organiste in kantorje. Njen začetnik je bil Hans, rojen okoli leta 1520, končala pa seje z Wilhelmom Friedrichom Ernstom, pianistom in skladateljem, ki je umrl leta 1845. Nad vse se je, kot mogočno drevo nad grmičevje, dvignil Johann Sebastian Bach, rojen 21. marca 1685 v skromni meščanski hiši v Eisenachu, kjer je bil njegov oče! Johann Ambrosius dvorni in mestni muzik. Deček, ki je imel glasbo v krvi in mu je oče hotel omogočiti primerno izobrazbo, ' je z desetimi leti postal sirota: najprej je umrla mati, za njo še oče. K sebi ga je vzel njegov starejši brat Johann Christoph, ki je bil organist v Ohrdrufu. Tam je obiskoval gimnazijo, na skrivaj, ker mu brat tega ni dovolil, pa je študiral glasbo. Naučil se je igrati na orgle in na razne druge instrumente. Ko mu je bilo osemnajst let, je bil sprejet kot violinist v orkester saškega vojvoda v Weimarju. Kmalu je postal organist. Ob rednem glasbenem srečanju rodbine Bach v mestu Arnstadt (1703) je mladi Johann Sebastian tako mojstrsko zaigral na orgle v tamkajšnji Bonifacijevi cerkvi, da je brž dobil službo organista. Imel je dokaj dobro plačo, tako da se je lahko izpopolnjeval v glasbenem študiju in se lotil pisanja svojih prvih skladb. Z dovoljenjem predstojnikov luteranske cerkvene občine je (peš) potoval v Lübeck, kjer je orgelski mojster Dietrich Baxtehude prirejal svoje daleč naokrog znane 'glasbene večere'. Baxtehude je dvajsetletnega Bacha uvedel v skrivnosti tokat in koralnih preludijev. Namesto da bi se po enem mesecu vrnil v Arnstadt, je ostal v Lübecku štiri mesece in prvi pokazal značilno potezo svojega značaja: neustavljivo željo po neodvisnosti. Ko se je vrnil v službo, si je mladi organist drznil v cerkveni zbor sprejeti neko dekle, ki je imela čudovit glas. Na grajo cerkvenih krogov je odgovoril tako, da je zamenjal službo: sprejel je mesto organista pri cerkvi sv. Blaža v Mühlhausnu. Tam se je leta 1707 poročil s tistim dekletom: to je bila Maria Barbara Bach, njegova sestrična v drugem kolenu. Rodila mu je sedem otrok. Trije so zgodaj umrli, najstarejša sinova, Wilhelm Friedemann (1710–1784), imenovan 'Bach iz Halleja', in Karl Philip Emanuel (1714–1788), znan kot 'hamburški Bach' (ta je podedoval največ očetovega talenta), sta postala precej pomembna skladatelja. Johann Sebastian Bach, ki je postal oče pri dvaindvajsetih letih, je bil vse življenje zgleden družinski poglavar: domač, gostoljuben, ženi in otrokom vdan s prisrčno, skrbno ljubeznijo. Bil je prvi glasbeni učitelj svojih sinov in zanje je napisal nekatere 'šolske' skladbe. Leta 1708 se je vrnil v Weimar. Tamkajšnji vojvoda Wilhelm Ernest je bil velik ljubitelj glasbe in na dvoru je imel prvovrsten orkester, tako da je dvorni organist in komorni glasbenik Bach lahko vsak dan obilno užival v glasbi. Veliko je tudi ustvarjal. Tam so nastale njegove najpomembnejše orgelske skladbe, večina preludijev in fug ter številne kantate. Ko je bilo leta 1716 v Weimarju izpraznjeno mesto dvornega kapelnika, je upal, da bo to službo dobil on. Toda čeprav je dokazal svoje sposobnosti kot skladatelj in glasbenik, so ga prezrli. Prirojeni ponos mu je narekoval prošnjo za odpust. Vojvoda pa je to razumel kot upornost m Bach je bil obsojen na štiri tedne zapora. V tem času je zložil svojo znamenito 'Orgelsko knjižico', ki vsebuje 46 koralnih preludijev za razna obdobja cerkvenega leta.

Potem je sprejel mesto kapelnika na dvoru kneza Leopolda v Köthenu, ki je bil sam glasbenik in Bachov osebni, prijatelj. Za kapelo z 18 dvornimi glasbeniki je Bach ustvaril svoje velike instrumentalne skladbe, zlasti šest brandenburških koncertov ter prvi del 'Dobro uglašenega klavirja'. Počutil se je srečnega kot glasbenik in kot človek. To srečo je skalila nenadna smrt ljubljene žene Marie Barbare (1720), za katero je iz srca žaloval. Toda otroci so potrebovali novo mater, on, ki mu je bilo šele šestintrideset let, pa ženo, zato seje leta 1721 drugič poročil in sicer z Anno Magdaleno Wulken. Bila je hči trobentača, sposobna pianistka in pevka. V skoraj tridesetletnem neskaljenem zakonu mu je rodila trinajst otrok. Devet jih je umrlo že v nežnih letih, najmlajša sinova, Johann Christop Friedrich (1732 - 1795), imenovan 'buckeburški Bach' (po kraju, kjer je najdlje deloval), in Johann Christian (1734-1782), znan kot 'milanski' ali 'londonski Bach', sta postala, tako! kot že omenjena najstarejša sinova, odlična skladatelja. Dvorni kapelnik Bach se je zelo dobro razumel s knezom Leopoldom, njegova mlada žena pa mu je grenila življenje. Vrhu tega je tudi pogrešal orgle in cerkveno glasbo, zato se je potegoval za mesto kantorja pri cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu. Čeprav je to v primerjavi s položajem dvornega kapelnika pomenilo nazadovanje, je Bach službo nastopil (1723). Bil je odgovoren za cerkveno glasbo v Leipzigu, ki je spadal med največja tedanja nemška mesta (štel je nad 30.000 prebivalcev, se ponašal z univerzo in cvetočo trgovino). Za vsako nedeljo je moral napisati kantato (solistično in zborovsko skladbo za bogoslužje) in poučevati dečke, ki so peli v Tomaževi cerkvi. Za razmeroma nizko plačo jih je učil ne le glasbe, ampak tudi latinščino in verouk, zvečer pa jih je moral nadzorovati, kar mu je bilo posebno zoprno. Odpočil se je v svoji družini. Z ženo in otroki je prirejal koncerte 'vocaliter et instrumentaliter' (s petjem in godbo), kakor je pisal enemu svojih prijateljev. Na vse težave je pozabil tudi ob pisanju in izvajanju svojih velikih glasbenih stvaritev, ki so v tem obdobju nastale ali bile prvič izvedene. Predvsem velja omeniti njegova dva pasijona: zgodnejši Pasijon po Janezu (1722/23) in glasbeno čistejši Pasijon po Mateju (1728) pa čudoviti Božični oratorij in okoli 300 kantat. Zaradi svojega ponosnega značaja in zaradi razlik v miselnosti (Bach je bil pobožen luteran starega kova, univerzitetni učitelj v Leipzigu in sam rektor Tomaževe cerkve pa so bili po tedanji modi 'razsvetljenci') je pogosto prišel navzkriž z okolico in s svojimi nadrejenimi.

Na glasbenem področju pa se je tako uveljavil, da je okoli leta 1740 svojo službo opravljal dokaj samozavestno. Kadar se mu je zahotelo, je odhajal na potovanja po raznih nemških mestih, kjer je obiskoval svoje sinove, nastopal na orgelskih koncertih, preskušal orgle, ki so bile njegovo najljubše glasbilo. Sodobniki so Bacha spoštovali in občudovali kot neprekosljivega orgelskega mojstra, skladatelj Bach v pravi veličini pa jim je ostal neznan, leta 1747 je sprejel povabilo pruskega kralja Friedricha II., ki ga je na svojem dvoru v Potsdamu pozdravil kot mojstra na čembalu. Kralj je znal kar dobro igrati na flavto in Bach je zložil zanj vrsto komornih skladb, ki nosijo naslov „Glasbeni dar". Njegovo zadnje delo je bila zbirka fug z naslovom „Umetnost fuge". (Fuga je dvo- ali večglasna skladba, v kateri glasovi drug za drugim ponavljajo isti motiv, kar dela vtis, kakor da bi drug pred drugim bežali - lat. fuga = beg.) Leta 1749 ga je zadela kap, ki mu je močno prizadela vid; dve ponesrečeni operaciji na očeh sta povzročili umetnikovo popolno slepoto. Tako se je v tej nesrečni usoi?i izenačil s svojim velikim sodobnikom in rojakom Händlom (večino svojih ustvarjalnih let je preživel v Londonu), katerega je vse življenje občudoval in se želel z njim osebno srečati, vendar mu to ni bilo dano. Slep in napol hrom je še naprej narekoval note svojemu zetu, z mislimi pa se je mudil že v večnosti, kar razodevajo tudi besede njegove zadnje koralne skladbe, ki se glasijo: 'Pred tvoj prestol stopam'. Zemeljski zvoki so zanj za vedno utihnili 28. julija 1750. Kmalu po smrti je bil Johann Sebastian Bach pozabljen, prav tako njegov grob. Krsto z domnevnimi Bachovimi posmrtnimi ostanki so odkrili leta 1894 in jo leta 1949 prenesli v cerkev sv. Tomaža v Leipzigu, kjer je bil sedemindvajset let kantor.

Zakladnica Bachovih skladb

Glasbeni velikan Ludwig van Beethoven je o Bachu povedal pomenljivo besedno igro: „Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati." Po pravici, kajti Bach je ustvaril ogromno. Svojo glasbo je pisal 'v božjo slavo in za okrepitev duha'. Svoje cerkvene skladbe začenja z besedama 'Jesu juva' (Jezus naj pomaga), končuje pa jih z vzklikom: 'Soli Deo gloria' (Edino Bogu slava). Uporablja pa enako glasbeno govorico v cerkvenih in posvetnih skladbah.

Danes se nam zdi prav nerazumljivo, kako je mogel ostati ta izredni ustvarjalni genij skoraj sto let po smrti prezrt Kot skladatelja so ga odkrili 11. marca 1829, ko so v Berlinu pod vodstvom mladega skladatelja Felixa Mendelssohna izvedli Bachov Pasijon po Mateju. Ob stoletnici njegove smrti (1850) so ustanovili Bachovo družbo, katere glavna naloga je bila izdaja celotnega Bachovega dela. »Več kot deset urednikov je delalo petdeset let, da je pregledalo vse, kar je napisal Bach,« piše David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin. »Sad tega dela je bilo okrog šestdeset zvezkov, objavljenih do začetka leta 1900; vsebujejo glasbo v vseh oblikah, znanih v njegovih časih, in tako rekoč z vseh področij glasbenega ustvarjanja (razen opere). Izkazalo se je, da so ti zvezki neizčrpno bogata zakladnica: zakaj naj se je Bach izražal v kakršnikoli obliki in na kakršenkoli način, je vse njegovo delo prežeto s plemenitostjo, izvirnostjo in vzvišeno miselnostjo.«

Nemški skladatelj Paul Hindemith (1895-1963), eden velikanov nove glasbe, je v svojem govoru ob dvestoletnici Bachove smrti dejal: »Naj vrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel.« Največji nemški pesnik Goethe je svoje doživljanje Bachove glasbe izrazil z besedami: »Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov.«

Po omenjenem Ewenovem delu skušajmo zdaj napraviti pregled Bachovih del. Najprej navaja kantate, večstavčne skladbe za zbor, soliste in orkester, cerkvene ali posvetne vsebine. Cerkvene kantate so bile del luteranske službe božje ob nedeljah in godovih svetnikov. Z Bachom so dosegle višek; ohranjenih je okoli 250. Posvetnih kantat, ki razodevajo Bacha kot dobrovolj- nega meščana, je precej manj. Bach je ustvaril veliko klavirskih skladb, med katerimi je najdaljša „Dobro uglašeni klavir" (obsega dva zvezka zbranih del); med klavirska dela prištevamo tudi „Umetnost fuge", umetnikov Jabodji spev". Med njegovimi koncertnimi deli najbolj slovi šest Brandenburških koncertov, ki so pisani za orkester. Zelo znan je njegov Koncert za dve violini in orkester; poleg teh dveh koncertnih skladb Ewen navaja še Italijanski koncert (za klavir brez spremljave), Klavirski koncert z orkestrom, Koncert za dva klavirja z orkestrom in Violinski koncert. Bach je bil izreden mojster koralnega preludija, ki ga je uporabljal kot uvod (predigro) v himnično melodijo, ki so jo peli zbrani verniki. Ohranilo se je nad 100 njegovih preludijev, ki so danes — skupaj z drugimi njegovimi orgelskimi skladbami — nepogrešljivi sestavni del sporeda vsakega izvajalca na orglah (pri nas je zdaj največji poustvarjalec Bacha organist prof. Hubert Bergant). Bachova maša v h-molu je po sodbi glasbenih poznavalcev „krona njegovih mojstrovin". Ameriški dirigent Leopold Stokowski je o njej zapisal: „V njenem izrazu in zavesti je kozmična prostranost. Tako je, kot bi vsa narava, planeti, vse vesolje peli skupaj. V nekaterih delih vsebuje glasba globoko mistično silovitost, ki je mogla priti samo iz duha človeka, ganjenega do zadnjih globin svoje biti." Čudovito mehka in nežna je glasba v Bachovem Božičnem oratoriju, sestavljenem iz šestih kantat, namenjenih za izvedbo na enega od božičnih prazničnih dni.

Predvsem pa je bil J. S. Bach neprekosljivi mojster orgelske glasbe. »Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli,« sodi Bachov življenjepisec C. H. Parry. Njegov kolega Terry pa pravi: „Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala." Petnajst zvezkov zbranih del Bachove družbe je posvečenih njegovim orgelskim skladbam. S tem bogastvom je glasbeni svet seznanjal tudi Albert Schweitzer (1875-1965), ki je bil odličen organist in poznavalec Bacha. Napisal je dve knjigi o njem, na gramofonske plošče je posnel svoje izvedbe najpomembnejših Bachovih orgelskih skladb, dokler ni leta 1913 odšel v Afriko kot misijonski zdravnik (za svoje človekoljubno delo je prejel leta 1952 Nobelovo nagrado za mir).

Ta kratki pregled Bachovih del končajmo z njegovima dvema pasijonoma: po Janezu in po Mateju. Pasijon je oratorij, katerega besedilo je posvečeno Kristusovemu trpljenju. Pripovedovalec (tenor) pripoveduje zgodbo, korali pa jo pojasnjujejo. Razne svetopisemske osebe govorijo same, zbor pa predstavlja množico. V Pasijonu po Janezu je poudarek na vzvišeni in pomembni drami. Pasijon po Mateju pa je manj dramatičen, vendar dosega višjo raven lirične lepote kot tisti po Janezu. Zaradi teh dveh pasijonov nekateri oboževalci Bacha imenujejo kar „petega evangelista". Nemški filozof Friedrich Nietzsche (1844-1900), ki je veljal za brezverca, je leta 1870 nekemu prijatelju priznal: »Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij.«

(priloga 03_1985, J. S. Bach in evropsko leto glasbe)