Z Jezusom na zadnji poti v Jeruzalem

Sveta dežela (spomin na romanje)

potopis 04 2014 11Po vzhodnih obronkih Oljske gore, kjer Izraelci na palestinskem ozemlju vztrajno gradijo nova naselja in jih ograjujejo, se iz Betanije bližamo Jeruzalemu. Moramo čez kontrolno točko in že smo na grebenu Oljske gore, kakor se imenuje celoten hrbet griča, ki ima več vrhov. Peljemo se mimo univerzitetnega centra in z vrha imamo čudovit razgled: na eni strani na sveto mesto z okolico, na drugi pa na dolino reke Jordan, na Mrtvo morje in puščavo. Spustimo se do Betfage (hiša fig), ki leži na nekakšnem sedlu, ki povezuje Oljsko goro z višino Betanije. Tu se bomo pridružili Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem.

BETFAGA
potopis 04 2014 1Na tem kraju, ki označuje začetek velikega tedna je Kustodija konec 19. stol. na ostankih križarske cerkve postavila majhno kapelo,  ob kateri je tudi samostan. Stopimo v svetišče in ob ograjeni skali, na katero naj bi po izročilu stopil Jezus in se povzpel na oslico, zbrano prisluhnemo besedam evangelista in preroka ... glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici ... Kot bi bili del množice, ki je upodobljena na freskah, pojemo ... Slava ti, hvala in čast, o, Kralj naš, Kristus rešitelj ... in mi gremo proti vrhu Oljske gore, po isti poti, po kateri gre procesija vsako leto na cvetno nedeljo popoldne. Pater pripoveduje, da se tu zbere velika množica, v praznovanju se združijo vse tri krščanske skupnosti, z glasbo, petjem, molitvijo in plesom se odpravijo proti Jeruzalemu ... s palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti ...

CERKEV OČENAŠA (Pater noster)
potopis 04 2014 2Vzpenjamo se po cesti na greben Oljske gore in na najvišji točki najprej obiščemo okroglo kapelo (rotundo) Jezusovega Vnebohoda, o kateri bom kaj več povedal prihodnjič, ko se bomo od Svete dežele poslovili. Na levi strani pa je cerkev očenaša – Pater noster. V bizantinski dobi je bilo tu na vrhu Oljske gore, od rotunde vnebohoda do cerkve očenaša, eno veliko svetišče, ki se je imenovalo Eleona, in sta ga dala postaviti cesar Konstantin in njegova mati sv. Helena. Na ruševinah so potem šele v 19. stol tu postavili cerkev, posvečeno očenašu,  in karmeličanski samostan ... Stopimo na njegovo dvorišče, polno cvetja in zelenja, ki opleta številne arkade, nekoliko naprej je tudi križni hodnik pred cerkvijo. Po izročilu je bila tu v bližini tudi votlina, kjer se je Jezus zadrževal z učenci. Ko so ga nekoč prosili, naj jih nauči moliti, se je to verjetno zgodilo prav v votlini, ki je postala kripta Eleone, in je danes slabo ohranjena. Jezus je z učenci govoril aramejsko, zato je to verjetno tudi prvi jezik očenaša. Med keramičnimi ploščami očenaša v različnih jezikih, ki so postavljene po zidovih na dvorišču, križnem hodniku in v samostanski kapeli (zdaj jih je že več kot 100) poiščemo tudi slovenskega,  za katerega so našli prostor še v cerkvi. Bil je namreč postavljen med prvimi – leta 1910, ko je škof Jeglič v Sveto deželo pripeljal prve slovenske romarje. potopis 04 2014 3V Gospodovi molitvi se spomnimo naših staršev in vseh tistih, ki so nas kdaj v življenju učili moliti, hkrati pa obnovimo zavezo: da moramo tudi mi prenašati to molitev iz roda v rod ... Spuščamo se po pobočju Oljske gore in naenkrat se pred nami odpre veličasten pogled na sveto mesto ...

JERUZALEM
Jeruzalem (Jerušálajim, ‘ustanova Šalema’ – jebusejskega boga ali arabsko El Kuds, ‘Sveto’, v judovskem izročilu naj bi imel kar 70 imen). Težko je na kratko opisati, koliko Jeruzalemov nam pravzaprav skriva in razkriva podoba tega, ki ga danes z Oljske gore občudujemo pred seboj: od tistega prvega (16. stol. pred Kr.), ki ga je leta 1006 zavzel David, do Salomonovega, ko je zgrajen tempelj, do podobe večnega mesta iz časa izgnanstva, in naprej ... vse do časa Rimljanov, Heroda, do Jeruzalema, po katerem je hodil Jezus in si ga romarji želimo čimbolj vtisniti v srce. Tudi po popolnem rimskem uničenju, ko so mu izbrisali tudi ime (Aelia Capitolina) se je mesto pobralo in z novimi zavojevalci doživljalo številne preobrazbe: bizantinski, muslimanski, Jeruzalem iz časa križarskih vojn, Saladinov, arabski, Jeruzalem, v katerega se vračajo Judje, Jeruzalem medverskih sporov in tisti v prihodnosti – kjer naj bi zavladal medverski dialog .... Mesto, zgrajeno na planoti, ki jo s treh strani omejujejo globoke doline in ščitijo naravne pregrade, je bolj ranljivo le s severne strani. Stari del mesta obdaja obzidje, zunaj njega sta le grič Ofel, kjer je stal prvotni Jeruzalem, in velik del krščanskega Siona. Zid ima sedem vrat: najbolj znana so Jafska, Sionska, Štefanova (Levja), Zlata.
Majhna judovska skupnost je skozi stoletja vztrajala pod različnimi zavojevalci in morala veliko pretrpeti, vendar je vzdržala. Leta 1844 je bilo v mestu 7.000 prebivalcev, danes jih je že blizu milijona. Za vse Izraelce je to obljubljeno mesto, ki ga ni mogoče pozabiti. Mesto je razdeljeno na četrti: armensko (Z), Judovsko (J), arabsko (S) in muslimansko (V).
potopis 04 2014 0Jeruzalem še vedno ostaja tudi kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, kristjanov in muslimanov. Kristjani so skrbno varovali spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, vsega se ni dalo doseči s silo (križarji), največ je z vojno ljubezni storil sv. Frančišek in njegovi sinovi se še trudijo, da bi spomin na svete kraje ostal neokrnjen kljub velikim žrtvam in nasprotovanju. Jeruzalem je tudi muslimansko mesto, njihovo tretje sveto mesto. Kjer je stal tempelj, so zgradili Svetišče na skali (Omarjeva mošeja), v njeni bližini pa še mošejo El Aksa, vse to so tudi zanje kraji molitve in tudi med tem našim ogledom mesta z Oljske gore, se iz minaretov večkrat oglasijo presunljivi klici mujezinov v čast Alahu ... Edinemu, Velikemu ...

GOSPOD SE JE RAZJOKAL (Dominus flevit)
potopis 04 2014 4Lepo urejena kamnita pot nas s ceste pripelje na kraj, kamor izročilo postavlja evangeljski prizor Jezusovega objokovanja Jeruzalema ... ker ne bo ostal kamen na kamnu v tebi ... Tu je bilo že v bizantinski dobi svetišče, od 7. stol., pa so tu ostale le ruševine, na katerih je arhitekt Antonio Barluzzi leta 1954 postavil sodobno kapelo.  Pri svojih zamislih in načrtovanju ta Plečnikov sodobnik vedno izhaja iz dogodka, ki naj ga svetišče predstavlja in tako je tu zraslo svetišče v obliki solze. Ob štirih reliefih in poslušanju svetopisemskega odlomka si prikličemo v spomin Jezusov pretresljivi klic mestu, na katerega je izjemen pogled skozi veliko stekleno okno za oltarjem. Velik del Z pobočja Oljske gore je judovsko pokopališče. Vsi Judje si namreč želijo biti pokopani čim bližje nekdanjemu templju, kjer bo ob svojem prihodu sodil Jahve in prvi bodo vstali tisti na njegovi desnici. Jezus se je z Oljske gore odpravil v mesto in vstopil v tempelj ... in začel izganjati prodajalce ... moja hiša naj bo hiša molitve ... Mi pa se do Jafskih vrat na Z strani mesta peljemo z avtobusom in se za opoldanski odmor odpravimo na samostojno raziskovanje starega mesta ...

DVORANA ZADNJE VEČERJE
potopis 04 2014 5Ko se spet zberemo okrog patra, se skozi Sionska vrata odpravimo proti vrhu Z jeruzalemskega griča (krščanski Sion), kjer je dvorana zadnje večerje in cerkev Marijinega zaspanja. Najprej se povzpnemo v dvorano zadnje večerje, ki je povezana s številnimi važnimi dogodki Jezusovega življenja in življenja prve Cerkve.  Jezus pošlje učenca, naj večerjo pripravita v zgornji izbi ... Pasho so Judje vedno obhajali v krogu družine, ker pa so učenci hodili z Jezusom, so tudi praznike praznovali z njim. V tem najetem prostoru je torej Jezus skupaj z apostoli obhajal velikonočno večerjo in ob praznovanju tega Judovskega največjega praznika (spomin na izhod iz Egipta), je postavil zakrament svoje navzočnosti – evharistijo in dopolnil staro zavezo ... vzemite, jejte, to je moje telo ...
V dvorano so se apostoli zatekli v dnevih trpljenja, tukaj se jim je Vstali večkrat razodel, tukaj je Tomaževo nevero premagala resnica Vstalega. Tukaj je Sveti Duh na binkoštni dan prišel nad apostole in jih naredil za neustrašne priče. Tu je zaživela prva Cerkev, majhna skupnost prvih kristjanov in mati vseh Cerkva, v kateri se je prva jeruzalemska skupnost redno srečevala v skupni molitvi... Zgodovina dvorane je silno razgibana, vendar pa se je v gotskem slogu zasnovani prostor s tremi stebri skozi vsa rušenja in pozidave ohranil v prvotni podobi. Križarji so v spodnjem prostoru ohranili tudi grobnico kralja Davida, ki je bila sem verjetno prenesena iz nekdanjega Davidovega mesta ... Prav kralj David je bil razlog, da so Judje in muslimani zahtevali, da ti prostori pripadajo njim. Tako so se morali frančiškani v 16. stol. umakniti ... Gornja dvorana je bila spremenjena v mošejo, posvečeno preroku Davidu, kristjanom pa je bil vstop prepovedan. Šele konec 19. stol. je bila spet delno ponovno odprta za obiske romarjev. Danes je v državni lasti in čaka, da se bo vrnila v roke zakonitih varuhov, frančiškanov. V tem prostoru se ne sme obhajati bogoslužja (izjema so bili le obiski papežev). Frančiškani imajo zato v bližnjem samostanu kapelo (Ad cenacolo – pri dvorani zadnje večerje), kjer imajo lahko romarji mašo v spomin na postavitev evharistije.

CERKEV SV. PETRA PRI PETELINJEM PETJU (Galicantus)
potopis 04 2014 6Mimo Njive krvi (Hakeldama), kupljene za Judeževih trideset srebrnikov, se spustimo proti kraju, kjer je nekdaj stala Kajfova palača in kamor so vojaki po Judovem izdajstvu v Getsemaniju pripeljali Jezusa. Tu naj bi Peter Jezusa zatajil, potem pa ... je šel ven in se bridko zjokal ... Na tej kraju stoji cerkev Galicantus (petelinjega petja), ki je nastala na ruševinah nekdanjega svetišča.  Nikjer pa ni nobenega dokaza, da bi bili tu ostanki Kajfove palače. V zgornjem delu je to moderna cerkev s prizorom Petrovega kesanja, pod njo pa je kripta, ki jo podpirajo mogočni stebri. Spustimo v prostor, ki predstavlja Jezusovo ječo, saj je velika verjetnost, da so Jezusa do jutra zadržali v nekem prostoru. Tu se spomnimo vseh zapornikov in molimo zanje in za tiste, ki skrbijo za njihovo duhovno oskrbo. Na dvorišču pred cerkvijo je kip, ki prikazuje Petrovo pregovarjanje z deklo ... tudi ta je bil z njim ... ne poznam ga ... petelin na stebru pa se že pripravlja, da bo zapel ...  potopis 04 2014 7Ob cerkvi so tudi kamnite stopnice, po katerih se je iz doline (od studenca Siloe) prišlo do dvorane zadnje večerje. Dva reliefa spominjata na to, da so verjetno po njih na veliki četrtek prignali tudi zvezanega Jezusa. Z dvorišča pred cerkvijo je lep razgled na vrh Ofel, kjer je bilo nekdaj Davidovo mesto, spodaj je dolina Gehena, ki se povezuje s Cedronsko dolino, pogled seže naprej proti Oljski gori.

CERKEV SV. ANE
Skozi staro mesto se odpravimo proti vrtu Getsemani, in malo pred Levjimi vrati obiščemo še samostan francoskih belih očetov. Na dvorišču stoji cerkev sv. Ane, ki je menda od vseh v Sveti deželi najbolje ohranjena. Zgrajena je v romanskem in zgodnje gotskem slogu s tremi ladjami, kupolo ... v njej je kip sv. Ane z Marijo v naročju. Pod cerkvijo je kripta, v kateri naj bi se po zelo starem pričevanju iz časa križarjev rodila Devica Marija ... bodi nam pozdravljena ... pojemo pred kipom Brezmadežne, ki bedi nad Najsvetejšim. Blizu cerkve je še kopel Betesda, za katero SP poroča, da je v njej ozdravil vsak bolnik, ki je prvi stopil v vodo, potem ko je ta ‘čudežno’ vzvalovila. Tu je Jezus ozdravil mrtvoudnega, ki ni imel nikogar, da bi ga nesel k vodi ... vzemi svojo posteljo in hodi ...

GROB DEVICE MARIJE
potopis 04 2014 8Skozi Levja vrata pridemo do najnižje točko cedronske doline, kjer najprej obiščemo Marijin grob. Po stopnišču gremo na ploščad pred cerkvijo vnebovzetja,  ki stoji nad grobom, in je skoraj nespremenjena od križarskih časov. 48 stopnic vodi v kripto, v kateri je na desni kapelica – grobnica, v kateri so nekoč ležalo telo umrle naše Gospe. Ko se je namreč Marija vrnila iz Male Azije (bivala je v Efezu, Janez, ki je skrbel zanjo ... glej tvoja Mati, glej tvoj sin ... pa na bližnjem Patmosu), je z Janezom živela na Sionu. Ko je zaspala (tako govorimo o njeni smrti), je bila položena na najnižjo točko v Getsemaniju (o tem poroča apokrifni spis Marijino zaspanje), v grob, ki je bil izklesan v skali. Ko so se učenci drugi dan vrnili, je bil grob prazen (po apokrifnem Tomaževem evangeliju so v njem našli rože). Marija je tako edina, ki je z dušo in telesom sledila Kristusu, Božjemu in svojemu sinu, v dokončno slavo v nebesih.

GETSEMANI
Blizu cerkve Marijinega vnebovzetja je ob vznožju Oljske gore vrt, ograjen z zidom, s stiskalnico za olje, ki mu je dala ime – Getsemani.  Tam blizu je tudi votlina, ki so jo uporabljali za orodje, in tu se je Jezus večkrat ustavil ob svojem zadnjem bivanju v Jeruzalemu. Sem je prišel z učenci iz dvorane zadnje večerje ... sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.... in šel je naprej s Petrom, Jakobom in Janezom ... sem je prišel tudi izdajalec Juda z vojaki, s poljubom ga je izdal in vojaki so Jezusa odpeljali ... zato je ta kraj dobil ime Votlina izdajstva.

BAZILIKA SMRTNEGA BOJA
potopis 04 2014 10Od votline gremo skozi oljčni vrt proti baziliki Jezusovega smrtnega boja. Vrt se je nekdaj imenoval cvetoči vrt in v njem je tudi več stoletnih oljk, zato se ohranja podobnost s tistim iz Jezusovega časa. Tri učence, ki jih je vzel s seboj je bodril ... ostanite, bedite z menoj ... šel je še malo naprej in molil strt od bolečine in žalosti.  Dvakrat se vrne k učencem, toda vedno znova so zaspali ... niste mogli eno uro čuti s menoj ... Pred baziliko smo, ki stoji na kraju, kjer je bila nekdaj bizantinska cerkev. Mogočna cerkev narodov (šestnajst držav je sodelovalo pri njeni gradnji) je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.  Notranjost me prevzame: šest vrst stebrov podpira dvanajst kupol, skozi okna iz alabastra prihaja modro–vijolična svetloba in nas navdaja s tesnobo trpljenja in smrtnega boja. Tu se ni težko zbrati in premišljevati. Pogled usmerim proti mozaiku, ki prikazuje Jezusa, kako Očetu daruje svoje trpljenje in trpljenje človeštva. potopis 04 2014 12V pravo središče bazilike pa pridem šele, ko se približam skali pred oltarjem, o kateri so pripovedovali romarji od prvih časov.  Cerkev je namreč zgrajena na skali, na kateri je Jezus Očeta prosil naj gre ta kelih mimo njega ... Del skale so vključili v baziliko, del pa je ostal zunaj in na zidovih ... Kako velika milost, da se lahko dotikam skale, na kateri je Jezus podoživljal svoje trpljenje ... Ob zatonu dneva se pri maši pod oljkami, ob pogledu na Jeruzalem, skušamo nekoliko poglobiti v skrivnost trpljenja, tako Gospodovega kot tudi vsega človeškega. V veliki petek Gospodovega vstajenja odhajamo s spoznanjem, da Getsemanski vrt ostaja spomenik goreče molitve in prošnje, ki je vedno uslišana ‘po Božje’ in ne ‘po človeško’.

piše in fotografira: Marko ČUK
marko.cuk@ognjisce.si

Zajemi vsak dan

Če je ljubezen do Boga v bistvu ljubezen do Božjega načrta in če je ta načrt reševanje človeštva, potem ljubezen do bližnjega sodi k bistvu ljubezni do Boga.

(Franc Rode)
Petek, 21. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh