ČUDEŽI

Ko je Jezus prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« (Mt 8,1-4)

Dotik ozdravlja. To so vedeli že davno nazaj – da je to nekaj, brez česar ljudje ne zmoremo preživeti. Pred stotimi leti je v ameriških sirotišnicah 99 % dojenčkov, nezaželenih otrok, umrlo pred svojim sedmim mesecem življenja, pa čeprav so jim zagotavljali vse potrebno za življenje. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se igrale z njimi, se je smrtnost močno znižala. Otroci, ki so jih trikrat dnevno samo držali v rokah, so ob enaki hrani kot drugi otroci njihove starosti rasli hitreje, pridobivali na teži in hitreje zapustili inkubator. Tudi upokojenci, ki so darovali svoj čas za pestovanje teh otrok, so popili manj kave, manjkrat potrebovali zdravnika, pridobili na samozavesti in redkeje zapadli v simptome depresije.
Dotik ozdravlja. Ob dotiku ljubeče osebe se sprošča hormon oksitocin, ki daje občutek zadovoljstva. Žal se ta v telesu zadržuje le nekaj minut, zato je treba vajo pogosto ponavljati. Zato potrebujemo vsaj štiri objeme na dan, ti nas ne le osrečujejo, temveč tudi uravnavajo krvni tlak, znižujejo stres, spravijo v pogon imunski sistem in izboljšajo spanec.
Toda danes je kultura dotika zelo nizko, malo je objemov, malo božanja. Danes dotik dojemamo kot tuj poseg v intimo, tako so nas podzavestno naučili. Danes dotik plaši. Danes dotik ubija, zlorablja, posreduje nasilje. Razen če se dotikaš zaslonov, tisto je dovoljeno, pred tistim nihče ne straši, tudi če se na njih dotikaš golih ženskih teles, če božaš ekran, je vse v redu.
In tako – lačni dotikov – jih iščemo na najbolj obupne, izsiljujoče načine, tako da se drugih dotikamo le še, ko jim hočemo kaj vzeti, namesto da bi stopili z njimi v stik z namenom, da bi jim nekaj dali. Smo pač lačni pravih dotikov, tistih, ki ozdravljajo, ki negujejo, ob katerih začutimo toplino in nežnost, ob katerih se počutimo vredne in dragocene. Nihče nam jih ni dal. Zato jih zahtevamo, ne da bi se tega zavedali, prosimo zanje na najbolj čudne načine, kako tudi ne, ko se pa vedno bolj počutimo drug drugemu gobavci …
Potem pride On. Beli Kruh, ki se mu ni težko umazati, ki pusti, da se ga dotikajo umazane roke in obsojajoči jeziki, ki se pusti pojesti, se ga dotakniti najbolj intenzivno, da bi v njem začutili slast nežnosti, tako silno se jo začuti, ko nas ima nekdo za vredne in dragocene. In se takrat, ko se me dotakne, ko se jaz Njega, spomnim vseh dotikov, ki so me očistili, križcev na čelu in mehkih poljubov, dotikov, ki so me blagoslovili. In si zaželim svetih dotikov, ki so taki takrat, ko se drugih dotikam, kot bi se dotikal Njega … in On mene.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 5 (2023),71.

»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18,12-14)

Ne izplača se. Ena ovca od stotih je samo en odstotek. In zaradi enega odstotka se ne izplača tvegati ostalih devetindevetdeset.
Danes je to prva stvar, na katero smo pozorni, ko kaj delamo, ko se za kaj trudimo, ko se za kaj odločimo: če se to izplača. Vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, danes pri našem odločanju ni več bistveno. Vse je tako obremenjeno s koristnostjo, ta je postala glavno merilo vrednosti neke stvari, nekega človeka: vreden si toliko, kolikor si koristen. Naš način razmišljanja je v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju. Tako je zato, ker mora vsakdo izmed nas, ki deluje znotraj tehnične družbe, delati, kar mu je ukazano, tudi če je to narobe, sicer izgubi službo. Če pa je tako, potem ne vemo in nas niti ne zanima več, kaj je lepo, dobro, pravično, kaj je ljubezen, samo še, ali je kaj koristno ali ne. In pomembne stvari, ki se po navadi ne izplačajo, tako izgubljajo svojo vrednost. Poleg ostalega tudi človekovo življenje samo.
Morda imamo zato težave, kam z vsemi starimi ljudmi, ki ležijo na posteljah in so zato – ekonomsko gledano – izredno nekoristni, celo finančno potratni, morda je zato evtanazija danes spet tako zaželena. Morda se zato ne odločamo za sicer pomembne poklice, ki pa so preslabo plačani, namesto poklicanosti raje izpolnjujemo preskrbljenost. Morda imamo zato tudi tako malo otrok, ti so prav tako eno samo finančno breme, pedantni Nemci so izračunali, da starši za enega otroka do 18. leta povprečno porabijo okoli 150.000 evrov. Za eno samo ovco – cena ene hiše!
Škoda denarja. Razen če je ta ena ovca najpomembnejša. Potem se vse obrne v drugo smer. Če vemo, da bi jokali, če je ne bi bilo, če vemo, da bi jo pogrešali, če vemo, da je nenadomestljiva, če vemo, da bi bilo naše življenje brez nje sicer lažje, a tako malo vredno, da je torej ta ovca enako pomembna kakor vseh ostalih devetindevetdeset skupaj, potem bi se odločili zanjo, bi jo šli iskat – tudi če bi to pomenilo, da bi zaradi svojega odhoda morda celo izgubili ostalih devetindevetdeset.
In zaradi nekoga, ki se je odločil, da bo tvegal svoje preživetje, da vam da priložnost, danes berete te vrstice. Nekomu ste bili pomembni, celo pomembnejši od lastnega življenja, da se je odločil, da bo poskrbel za vas, da vam bo dal možnost živeti. Da jih bo pustil devetindevetdeset, hišo, kariero, denar, parcele, v gorovju in šel iskat vas. Ne enkrat, večkrat, kar naprej pravzaprav, prvič z življenjem, drugič z odpuščanjem, tretjič s pomočjo, četrtič z novo torbo, violino, svinčnikom … in potem stotič, stoprvič z ne vem čim še, s čimer je pokazal, kako zelo ste mu vredni. Nekomu je uspel čudež pomembnosti, čudež odločitve, da vas bo imel rad – ljubezen pa ne gleda na koristnost, samo na to, kaj je pomembno in dobro in prav. Začenši z Bogom, ki vas je izgubljenega šel iskat.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 4 (2024) 71.

ČUDEŽI

Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«
(Jn 11,38-44)

V kuhinji se s police spušča roža, prav nemarno je videti, en list tjale, drugi povešen na drugo stran, še dva ali trije nad njima, to pa je to. In je vendar že tako domača v tej svoji zanemarjenosti, da je niti ne opazim več. Tako da jo tudi premalokrat zalijem; ni kaj, ko si enkrat videti takole slabo, vsi bolj ali manj obupajo, nima se več smisla truditi, če je že na tem, da umre. Vsake toliko, ko me prime pospravljalna evforija, si mislim, da bi jo lahko že vrgel v smeti, »čemú izčrpava zemljo« (Lk 13,7). Pa si potem premislim, nagnem zalivalko in ji naklonim prepotrebno osvežitev. In se ne posuši popolnoma …
Vedno nove priložnosti, iz njih je sestavljeno moje življenje, iz te usmiljene ljubezni, »pa dajmo še enkrat …«, ki ne obupa nad mano v moji zanemarjenosti, karkoli sem že storil, kolikor razlogov bi že našel kdo, da bi me zavrgel. Svet je poln takih ljudi in naša kultura je kultura odmetavanja, stvari, ki smo se jih naveličali, se znebimo, tudi če so še povsem v redu, in ljudi prav tako, tega smo se naučili od oblek, ki so iz mode, kadar nam ne godijo več, kadar nas razočarajo, se jih odkrižamo. Čudi me, kako da še nisem padel pri kom v nemilost, morda pa sem že, nič koliko odnosov mi je že razpadlo, ne da bi točno vedel, zakaj, vidim, vidim, »imam že zadah« in komu že smrdim, komu sem gotovo že v naveličanost.
Njemu pa ne. Vedno nova priložnost, tako bije moje srce, vse, kar dobi, porabi, in vendar dobi vedno novo kri, da jo spet porabi, in tako naprej, milijonkrat, sedemdesetkrat sedemkrat, tako diham, tako jem – vse, kar dobim, zagonim, in sem vedno znova obujen od mrtvih. Moj smisel, zaradi katerega ne obupam nad to svojo bedo: nekdo ni obupal nad mano. »Lazar, pridi ven!«
Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat zalije napol mrtvo rožo. To je ta lepota ljubezni, ta njena Božja pomladnost, ne glede na to, kaj pravijo ljudje, ne glede na to, da »ima že zadah«, pomlad vedno pride, vsako leto znova, nekdo verjame vame, in človek pride ven in začne živeti. Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Se zavedate, kakšen čudež je to? Začeti znova, brez povojev, brez preteklosti? Brez smradu storjenega? Da njegovo uborno življenje preprosto mine, ni ga več, na njegovem mestu pa je nekdo, ki ga pustijo, naj gre po svoje?
Učim se ob svoji napol mrtvi roži: življenje je vredno nove priložnosti. Ko je pomlad, je pomlad za vse.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 4 (2023),69.

ČUDEŽI

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
(Mr 4,35-41)

Kako se prebudi Boga? Težko. Trden spanec mora imeti. Kdaj se zazdi, kakor da je pozabil na ta naš svet, na naša krhka življenjca, ki jih nevihte, viharji, nesreče na lahno premetavajo kakor veter listje, kakor da mu je vseeno, ko smrt z enim zamahom izbriše štirideset tisoč duš, ko me zlomi korak pred krsto drage prijateljice, kakor da je pustil vnemar trpljenje in žalost in obup tako mnogih med nami, kakor da je njegovo usmiljenje in ljubezen samo črka na svetem papirju. »On pa je na krmi in spi na blazini.« Ne glede na to, da nam solze do roba zalivajo naš čoln.
»Učitelj, ti ni mar?«
Kako se prebudi človeka? Še težje, bi rekel. Ne samo tedaj, ko se spričo težkega življenja počuti nemočen, ne, ne, ne, tudi sicer človek spi, trdno, ne mara preveč, da se ga moti, zaverovanega v svoje ideje, ležečega na blazini strahov, napolnjeni s številnimi željami. In vse so samo njegove. Šele ko se ne izpolnijo, morda za kratko poškili na plano, zaradi užaljenosti menda, zaradi prizadetosti, da ni šlo tako, kot si je želel, ne zaradi klicev, ne zaradi bolezni, potresov, povodnji, vojn, smrti … Zaradi otročje neodraslosti?
»Pa tebi, je mar?«
Je treba za kaj dolžiti Boga, ko človek ne naredi ničesar?
Trenutki neviht in viharjev potrebujejo človeka, ne pa Boga. Da nekoga boli, da se nekdo joka, da nekdo kriči, protestira, četudi v prazno, neodzivno nebo, da se v svoji stiski zgrudi na kolena … da je nekomu mar, tudi če ne more ničesar narediti. Da se nekdo zgane, da bi rad nekaj storil, da bi se pritožil, da bi kot Jezus vstal, zapretil in zakričal: »Utihni! Molči!« »To ni prav!« »Tako se ne sme!« »Tega ne morem dopustiti!« Ker s tem naredi največ, kar lahko: se prebudi.
Vsak vihar je morda samo trenutek, ki je tu zato, da me spet počasi spremeni v človeka, v čutečega, odgovornega, skrbnega človeka, ki mu je mar; to pomeni biti človek, v meni divja in se peni, zaliva čoln moje sebičnosti in me vleče spet na gladino, odvečno, nepotrebno odnaša iz mene, rohni, klokota, me premetava, dokler me ne prebudi, izvleče iz mene vse skrite gnilobe, dokler ne postanem spet človek. In se umirim.
»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 3 (2023),74.

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,1-11)

Skušnjava je v mojem življenju sinonim za láhko ali, morda bolje rečeno, za lažjo izbiro. Za tisto, kar lahkó, ker je láhko, četudi to ni nekaj dobrega. Tako se namreč zlo razpase v življenjih ljudi, ne, ker bi si zla želeli, temveč ker je zlo nekaj lažjega od dobrega, zato si ga izberemo, sicer ga ne bi. Misleč, da lažje izbire prinesejo več zadovoljstva. In ker pač ljudje težimo za tem, da bi bilo v našem življenju vse lažje – na tem nenazadnje sloni napredek družbe, narediti nekaj lažje in hitreje –, je to skorajda naravna izbira, nihče si ne želi napora pred ležernostjo. Razen če vemo, kaj ta ležernost prinese.
Nekateri bi si verjetno želeli, da te izbire sploh ne bi bilo, rigidni, strogi ljudje so to, ki živijo življenje starejšega izgubljenega sina (Lk 15), vse po pravilih, ne da bi kdaj prestopili mejo. Da bi bilo vse avtomatizirano, si želijo, da nam torej slaba izbira sploh ne bi bila na voljo. Takšni ljudje si predstavljajo, da bi morala biti taka tudi družba, da bi bile slabe stvari preprosto prepovedane. In bi potem živeli v nekakšnem raju brez zla in brez kriminala. Toda prepovedati zlo bi pravzaprav pomenilo legalizirati ga: ker bi se s tem nek oblastnik proglasil za odločevalca, kaj je za koga dobro, in bi tako padel v skušnjavo, da dobro kroji po svojih željah. Pa bi spet padel v zlo.
Tako da se zlo lahko ubija samo s svobodo, ne glede na to, da ta predpostavlja tudi napake. Četudi je zaradi svobode na svetu toliko slabega, je zaradi nje tudi veliko resnično dobrega. Kajti slednjega ni brez odločitve, ljubezen je vedno odločitev, nikoli prisila. Odločitve pa ni, kjer ni svobode. Dobro se zgodi, ko ga hočemo, ne, ko nočemo slabega, to pa lahko naredimo le sami, z zapovedmi tega ne more narediti nihče namesto nas. Tako se dobro po svetu širi samo preko čudeža odločitve za dobro, ko bi se lahko odločili za slabo, da se torej človek sam od sebe slabemu odpove, ker iz izkušenj ve, da je to res slabo, samo tako namesto lažjega zla izbere napor dobrega.
Čudežen paradoks, da se dobro rodi zaradi zla. Čudežno, da je to mogoče edino preko svobode.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 2 (2024) 71.

Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.« (Mr 2,1-12)

Kako nekaj velikega je prinašati pred Jezusa uboge, bolne, tudi grešne, tudi tiste, ki se nam gnusijo zaradi svojih napak in grozodejstev, tiste, nad katerimi je obupal ves svet – celo mi sami –, da jih ozdravi v njihovi ohromelosti in postavi na noge! Kako nekaj čudežnega je premagati vse ovire temu, naš odpor, gnus, obup, naše predsodke, pa tudi mnenje vseh ljudi, ki so okoli nas in o tem človeku govorijo to ali ono, tudi našo prepričanost, da si tega preprosto ne zasluži! Kako nekaj čudežnega je odkriti celo streho, da bi ga spustili tik pred Jezusa, namreč naš napuh, da smo zato, ker so oni grešni, mi veliko boljši od njih.
Kako čudežno! Kajti Jezus odpušča grehe temu ubogemu zaradi teh prinašalcev, zaradi njihove vere, ki se kaže predvsem v tem, da so ti ljudje premagali vse naštete ovire in ga postavili predenj, ne glede na to, kaj si mislijo o njem ter kaj in koliko sploh veruje tisti omrtveli na nosilih. Tako da lahko rečemo, da tale napol mrtvi človek nikoli ne bi bil ozdravljen, če ne bi imel svojih prinašalcev. Tistih, ki so nekaj naredili kljub vsemu.
Čudež prijateljstva je to, čudež ostajanja, ko bi lahko šel, čudež vztrajanja, ki ni odporen na obup, a si želi biti prisoten, čudež, ki je preprosto v tem, da se odpoveš tako sodbi kot ozdravljanju, ker veš, da tega ne zmoreš in ne znaš narediti – in si samo tam, češ: »Naredi z njim, kar veš, da je prav.«
Ta sveta prisotnost ni nič drugega kakor bratski opomin, nič drugega kakor molitev za oddaljenega, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti. Najpomembneje pa je narediti luknjo v streho. Razumeti, da moje usmiljenje in prijateljstvo s tem človekom ni utemeljeno na njegovi ali moji pravičnosti, temveč ravno narobe, na najini grešnosti, ravno ta namreč poskrbi, da se razumem kot njegov brat, enako potreben ozdravljenja v svojih hromostih.
Ne bi bilo neverjetno reči, da so tudi ti, ki so spustili nosila pred Jezusa, ob njegovem blagem pogledu tudi sami začutili novo življenjsko moč. Ker se je ta izognila samo tistim, ki so menili, da je to, kar počne Jezus, »bogokletje«, da si ta ubožec odpuščanja ne zasluži …

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 1 (2024) 73.

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,33-39)

Neverjetna, čudežna stvar je, da je na dnu nekega človeka, kjer je videti, kakor da ga ni nikjer (»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«), drugi človek zagledal – Boga: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Tam je bil, kjer je bil nek človek popolnoma v temi in popolnoma sam, raztrgan, izmučen, zapuščen, ko je bilo še komaj kaj človeškega v njem. In to je opazil in spoznal – ateist.
In čeprav ga tam nihče ne pričakuje, je Bog očitno ravno tam, na dnu vsega tega, kar imenujemo smrt, obup, katastrofa. Tam, kjer smo ljudje samo še ljudje in nič drugega več, brez premoženja, brez naslovov in diplom in dosežkov, brez bližine, brez prijateljev, brez ljubezni. Kjer nimamo ničesar več, na kar bi se lahko opirali, na kar bi se lahko zanašali, ne moči ne poznanstev ne premoženja, ko smo zapuščeni in zavrženi, po svoji krivdi ali zaradi sovraštva drugih ljudi, ko nam ne preostane nič več, samo še Bog in njegovo usmiljenje.
Ne bomo rekli, da je Bog samo tam; gotovo pa je, da je On tam v morda svoji najčistejši obliki, torej kot edina Gotovost, na katero se človek opira, kot edini resnični Prijatelj, ki ne odide, kot neoskrunjena in neizkoriščena Ljubezen sama, saj samo kot tak, ki ljubi tako tiho in nežno, da ga ni mogoče otipati, brez moči in brez besed torej, samo z neko nepoznano in neotipljivo bližino, uteši človekovo ranjeno in osamljeno srce, da se mu more izročiti – in izdihniti, dati svoj zadnji dih Njemu, ki ga bo cenil tako, kot je treba.
In danes, v tej naši temi – kako je mogoče iskati luč Boga v njej? In jo najti? Težko, bi rekel. Ne zato, ker je Bog ne bi hotel dati, ampak ker se je treba za luč v temi menda ponižati tako, kot se je moral Kristus, do križa, do najhujše nizkosti, do najtežje teme. In morda je niti tedaj ne bomo videli. Vera pač ni stvar videnja. »Upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?« (Rim 8,24) Vera je stvar napora izročanja.
Pravi čudež je to narediti, verovati. Morda pa v slepem tipanju pomaga kričati in reči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Morda se takrat prikaže, ko razumemo, da ga pogrešamo, da ga potrebujemo. Da sami v svojih naporih pač preprosto ne zmoremo. Morda se bodo takrat razsvetlile in razjasnile tudi naše teme, ko ga bomo začeli dojemati kot Nepogrešljivega.
Več Boga, prosim. V vseh nas.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 12 (2023) 77.

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Da se stvari komu zdijo samoumevne, je očitno že stvar splošne kulture. Imamo pač že tako veliko, bogati smo, premožni, preskrbljeni, od spredaj in od zadaj, pa še od strani se nam streže, in tako človek dobi občutek, da mu vse to preprosto pripada. Kot svojo lastnino dojema vse, kar mu je dano, kot nekaj, kar tako ali tako enkrat mora dobiti.
Da je v človeštvu vedno, posebno pa danes tako malo hvaležnosti, ni težava v pomanjkanju bontona. Bolj je problem to, da smo se nehali zavedati, kdo je v tem našem bivanju na zemlji Bog in kdo človek, da rečem drugače, kdo je posedujoči in kdo proseči. Kdo kliče: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« in kdo ima pasti na obraz pred njegove noge. Morda je težava tudi v tem, da razumemo hvaležnost kot nekaj, kar naj bi nas pred drugimi ponižalo, nas naredilo manjvredne, češ, jaz pa nimam in moram prejeti. Toda saj občutek hvaležnosti ni nekaj, kar bi nas pred drugim delalo dolžnika, temveč obdarovanca. Dolžnik se mora namreč zavedati, da je nekomu nekaj dolžan in da mora slejkoprej to vrniti. Tisti, ki se mu zbudi občutek hvaležnosti, pa razume, da je obdarovan – in da je obdarovan iz ljubezni.
To je tisto strašljivo, kar manjka v človeku, ki ne zna biti hvaležen: ljubezni ne čuti v svojem življenju. Kdor hoče vse imeti sam, sicer nikogar ne potrebuje, a tudi prav zato nima nikogar. Kdor nima nikogar, ki bi mu bil hvaležen, nima nikogar.
Morda zato kdaj pride do kake gobavosti v našem življenju, do pomanjkanja, do krize, do trenutka, ko razumemo, kdo smo, da smo obdarjeni reveži, ki nimamo ničesar, dokler ne sprejmemo daru Nekoga, ki nas ima rad. In tako pomeni opaziti, da smo obdarovani, kakor pravi Jezus, stvar naše rešitve. Mi smo obdarjeni zastonj. Nič ni treba vračati. Ni treba odplačevati kredita za grehe. Samo sprejeti darilo. In se zahvaliti. Samo to, nič drugega. Pa ne, ker bi Bog potreboval zahvalo, ampak ker jo potrebujemo mi.
Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023),73.