12. januar

LETA 1628 ROJEN CHARLES PERRAULT

FRANCOSKI PISATELJ, PRAVLJIČAR (+ 1703)

Rojen je bil v Parizu, kjer je študiral pravo. Najprej se je ukvarjal z rimami, pisal je liriko, leta 1671 je postal član francoske akademije, in izzval hud spor med pisatelji s trditvijo, da so sodobni literati pomembnejši od nekdanjih (v pesnitvi Stoletje (XIV.) Ludvika Velikega). Bil je zagovornik drugačnega, svobodnejšega literarnega ustvarjanja. Po letu 1680 se je mu je popolnoma posvetil. Najbolj znan je po zbirki otroških pravljic (Zgodbe ali pripovedke preteklega časa, 1697), ki jih je izdal pod imenom svojega sina. Med njimi so tudi tiste, ki jih naši otroci najbolj poznajo: Rdeča, kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec ... tako je spodbudil zanimanje za ljudsko pripovedništvo, nastale so številne priredbe, vplival je tudi na brata Grimm.

LETA 1827 OBJAVLJENA PRVA PREŠERNOVA PESEM

DEKLETOM V ČASOPISU ILIRSKI LIST

Padala nebeška mana / Izraelcam je v pušavi; / zginila je, ak pobrana / ni bila ob uri pravi. // Kak lepó se rosa bliska, / dókler jutra hlad ne mine! / Komej sonce bolj pritiska, / bo pregnana od vročine. // Rožice cvetó vesele / le ob času letne mlade; / leto pošlje piš in strele, / lépo cvetje jim odpade. // Roža, rosa ino mana / naša je mladost, dekleta! / Svétjem, naj ne bo zaspana, / ki cvetó ji zlate leta. // Fante zbiraš si prevzetna, / se šopiriš, ker si zala; / varji, varji, de priletna / samka se ne boš jokala!

LETA 1864 ROJEN ANTON HRIBAR-KORINJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, LJUDSKI PEVEC († 1864)

"Ko je dr. Frančišek Lampe začel leta 1888 izdajati Dom in svet, družinski list, ki naj bi vzbujal ljubezen do prave omike in domovinske ljubezni, smo ga radi prebirali," piše Fran Saleški Finžgar v svojih spominih z naslovom Leta mojega popotovanja (1957). "Najboljše pesmi v Domu in svetu so bile Antona Hribarja. Ta je mnogo pesmaril in tudi risal v Domače vaje (dijaški list gojencev zavoda Alojzijevišče v Ljubljani). Še danes sem prepričan, da je bil Hribar odličen epski talent." Med njegove najboljše pesmi spada Kumski romar (spodaj so prve tri od 15 kitic). Ta "ljudski pevec" je umrl na današnji dan v Zalem Logu pri Železnikih, kjer je bil celih štirideset let župnik.

več:
S. Čuk, Anton Hribar Korinjski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2003), 42-43.

njegova poezija:

Na božjo pot na sveti Kum / prihaja od karpatskih šum / že mnoga leta romar mlad, / ko vzbuja vigred cvet livad, / obljubil se je bil v nezgodi / in redno k sveti Neži hodi. // A ni od štajerske strani / na kranjsko stran mostu, brvi: / zato ga ribič s štirskih tal / prevaža sem čez savski val. / Bogati romar od Karpatov / vsakrat našteje pet mu zlatov. // Čez Savo ribič spet vesla, / na Kranjsko romarja pelja; / pohlep pograbi mu srce, / po zlatih želje se vzbude. / Pobije tujcu z veslom glavo, / oropa ga in vrže v Savo. (Anton Hribar Korinjski, Kumski romar)

LETA 1876 ROJEN JACK LONDON

AMERIŠKI PISATELJ IN ISKALEC ZLATA († 1916)

Ameriški pisatelj Jack London je imel zelo težko in razburkano življenje. Svoje življenjske izkušnje je prelil v svoja knjižna dela (vseh je okoli 50), ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Tudi v slovenščini jih imamo kar precej in bralci radi segajo po njih.

več o njegovem zanimivem življenju: ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče (1976) 8

njegove misli:

Nisi živel zastonj, če si znal vsaj enemu človeku prižgati luč v temi, enemu obupancu pokazati sončno stran življenja in mu pomagati, da je posta! boljši in srečnejši.
Ljubezen počiva na gorskih vrhovih, nad dolino razuma. To je vzvišeno stanje bivanja, najvišji vrh življenja.
Pretiravamo lahko tudi s tistim, kar je dobro.
Ni važno tisto, kar bi človek moral ali ne bi smel delati, važno je tisto, kar počne.

LETA 1887 UMRL FRAN ERJAVEC

NARAVOSLOVEC IN PISATELJ (* 1834)

Ob smrti Frana Erjavca, prirodoslovca, potopisca in pripovednika, je njegov pobratim Simon Gregorčič napisal pesem Lovorika na grob možu, ki se končuje z verzi: "Njega, slavitelja prirode, / opeva roj krilatih ptic, / slave ga prebivalci vode, / kar zemlja hrani jih in zrak, / njegov spomin obuja vsak - / da, kamen slednji, slednja travca / proslavlja naj ime Erjavca." Gregorčič ni pretiraval: Erjavec je bil že kot otrok (rodil se je v Ljubljani) zaverovan v čudesa narave. Odločil se je za študij prirodopisja in kemije. Kot profesor je dolgo časa deloval v Gorici, ves čas pa je s popotno torbo hodil okoli in z otroškim srcem naravo opazoval in jo znal čudovito opisovati v svojih zgodbah. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo. Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti.

več:
S. Čuk, Fran Erjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1994), 20-21.

LETA 1900 ROJEN P. ROMAN TOMINEC

FRANČIŠKAN, TEOLOG, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN PEDAGOG ( † 1991)

p. Roman je bil znan predvsem kot frančiškanski duhovnik širokih obzorij. Imel je posluh za človeka in se kot katehet posvečal vzgoji mladine in skrbel za duhovno oblikovanje zapornikov. Skupaj z bratom Angelikom si je prizadeval za socialno pravičnost v duhu evangeljskih načel pravičnosti in solidarnosti. Med vojno sta zagovarjala nevmešavanje Cerkve v politične zadeve in bila proti kakršni koli obliki sodelovanja z okupatorji. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šolah, učitelj verouka na učiteljišču in bežigrajski gimnaziji. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani takoj začel z župnijskim veroukom za osnovnošolce, dijake in študente. Znana so bila torkova predavanja za izobražence, na katera so prihajali tudi predavatelji in ugledni profesorji. Leta 1952 je postal predavatelj za krščansko umetnost na Teološki fakulteti v Ljubljani (do leta 1985). Napisal je številne znanstvene študije (upodobitve Brezmadežne), pa tudi veliko poljudnih člankov, s katerimi je seznanjal in navduševal za sakralno likovno umetnost, v času, ki ji ni bil najbolj naklonjen ... Od leta 1959 je bil župnik pri sv. Cirilu in Metodu za Bežigradom (do leta 1980), svoja razmišljanja je objavljal v revijah in časopisih ter knjigah ...

več:
S. Čuk, prof. dr. Roman Tominec. Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1982), 6-10.
S. Čuk, p. Roman Tominec (1900-1991): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2021), 38-39.

o njem in bratu Angeliku:
S. Čuk, Angelik Tominec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2012), 50-51.

njegove misli:

Vedno se mi je zdelo pomembno, da se duhovnik zaveda, da je "verum, pulchrum, bonum" (resnica, lepota, dobrota) metafizična trojica. Nekateri so za to stvar zelo dovzetni, tankočutni, neverjetno močno čutijo to lepoto in pa sladkost urejenosti, drugi manj, nekateri pa so docela brez tega daru.
Nikoli ni človek tako dostojanstven kot tedaj, ko ponižno prosi odpuščanja, ko se spusti pred neskončnim Bogom na kolena in prizna svoj greh in svojo krivdo.
Obraz človeka, ki je ves dan delal, je truden in oči so ugasle. In vendar je na takem obrazu, ki ga je utrudilo pošteno delo, neka posebna ponosna zavest: nisem izgubil dneva.
Vemo, da so naše luči dobrega zgleda majhne, slabotne, trepetajoče. Toda mnogo majhnih lučic razsvetli največjo temo.
Koliko milosti smo bili deležni, toliko sadov pričakuje večnost od nas.
Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je.

o Ognjišču (ko smo začeli izdajati Ognjišče, nam je poslal ljubeznivo pisemce, s katerim nas je spodbujal, naj nadaljujemo začeto pot)

Bil sem zelo vesel tega in takoj sem spoznal, da bo to nekaj lepega in prijetnega, pa ne preveč pobožnega, hočem reči nekaj sodobnega. In nisem se zmotil! Res je nekaj izrednega, da mlad človek v današnji potrošniški družbi, ko je prenasičen z vsem, komaj čaka, da izide Ognjišče. Tudi bolniki, ki jih obiščem, mi pravijo: „To je pa tako ,luštna reč', saj komaj še berem, ampak se pomujam." To je zame dokaz, kako je Ognjišče priljubljeno.

LETA 1910 ROJENA BARA REMEC

SLIKARKA IN ILUSTRATORKA ( † 1991)

Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu, prvo razstavo oljnih slik in grafik je imela v Jakopičevem paviljonu maja 1939. Kot ilustratorka je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš, sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodov Tineta Debeljaka. 5. maja 1945 se je najprej znašla na Vetrinjskem polju, obiskovala begunska taborišča (Lienz in Peggez), nato pa odšla v Italijo, živela v Trstu , rodnem mestu svojega očeta, kjer je nekaj časa poučevala risanje na slovenski gimnaziji. Usoda begunstva, tragika taboriščnega življenja in Kalvarija za tisoče domobrancev in drugih žrtev je zaznamovala njeno ustvarjanje tega časa. Kot kronist je "zapisovala" prizore iz taboriščnega življenja... Iz Rima je leta 1948 odšla v Argentino. Kljub široki odprtosti za novi svet je ostala zvesta slovenski koloniji, ki je v kratkem oblikovala vse najpomembnejše ustanove, potrebne za preživetje naroda, vendar se ni predala umetnosti, ki bi živela v nostalgičnih spominih. Najprej je nadaljevala z upodobitvijo Črne maše Tineta Debeljaka, ki je začela nastajati že v taboriščih v Avstriji in Italiji. Ilustrirala je vrsto izdaj Slovenske kulturne akcije, prvo celotno izdajo Balantičevih del ... Gore okrog Bariloč so jo prevzele in postale prvi navdih za njeno ustvarjanje. Temu je sledilo še odkrivanje sledov starih indijanskih kultur. Ta kraj je postal njen dom, v katerem je najlažje ustvarjala in v katerega se je vselej rada vračala z dolgih poti po argentinskih prostranstvih.

LETA 1927 UMRL OTOKAR RYBAR

SLOVENSKI POLITIK IN DIPLOMAT ČEŠKEGA RODU (* 1865)

Rojen v družini češkega inženirja in Slovenke v Postojni, kasneje so se preselili na Dunaj, kjer je Otokar obiskoval gimnazijo in študiral pravo. Bil je član Slovanskega pevskega društva in češkega Sokola, poročil se je s Slovenko in po doktoratu iz prava, je bil odvetnik v Trstu, kjer je deloval v političnem društvu Edinost in bil soustanovitelj Narodne delavske organizacije. Zelo dejaven in slovensko zaveden je bil tudi kot poslanec deželnega zbora v Trstu in poslanec državnega zbora na Dunaju. Leta 1911 je dosegel ponovitev ljudskega štetja za Trst in Gorico (glede jezika - našteli so 24.971 Slovencev več). Sodeloval je pri sestavi Majniške deklaracije, veliko govoril na zborovanjih, deloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, ...) Narodnem domu ter Sokolu. Po prvi svetovni vojni je bil delegat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu ter pisec različnih mednarodnih sporazumov oziroma konvencij.

LETA 1954 UMRLA MARIJA VERA

GLEDALIŠKA IGRALKA IN REŽISERKA (* 1889)

Kot Frančiška Epich se je rodila v Kamniku, pri trinajstih ostala brez staršev, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Živela je pri stricu, duhovniku, na Krasu, od tam pa odšla študirat na Dunaj. Igralsko pot je pričela v Zürichu (1907) in jo po poroki z baronom von Osten Sackenom nadaljevala v Berlinu in drugih nemških odrih. Leta 1919 se je odzvala povabilu iz Sarajeva, nato je igrala v Beogradu ... in nazadnje je leta 1923 začela nastopati v ljubljanski Drami, kjer je tudi režirala. Dala si je zgraditi zelo posebno vilo na robu tivolskega parka, kamor se je umaknila in živela bolj na robu družbe, že v tistem času pa je imela telefon in avtomobil... Znana je po svojih izvrstnih upodobitvah klasičnih gledaliških vlog, po letu 1945 je poučevala dramsko igro in umetniško besedo na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in med njenimi učenci so bili tudi Ivanka Mežan, Polde Bibič ...

LETA 1964 UMRL FRANC KIMOVEC

DUHOVNIK, GLASBENIK, SKLADATELJ (* 1878)

V slovensko cerkveno glasbo se je zapisal predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so "nepogrešljive", denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen...), zato so se njegove pesmi hitro "prijele" v srcih ljudi. Te pesmi, ki so "postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal".

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 9

LETA 1972 UMRL FRANTIŠEK ČAP

ČEŠKO-SLOVENSKI FILMSKI REŽISER (* 1913)

Rodil se je v Čachovicah blizu Prage, kjer je zaključil študij agronomije, vendar se je že zgodaj začel ukvarjati s filmom. Med drugo svetovno vojno je na Češkem snemal lahkotne romantične filme. Po vojni so ga povabili v Slovenijo, da bi pomagal pri razvoju naše filmske industrije. Že s svojim prvim celovečercem Vesna (1953) je dosegel izreden uspeh; ta film je dolgo ohranjal rekord najbolj gledanega slovenskega filma. V svojem slovenskem obdobju je Čap posnel enajst filmov.

LETA 1974 UMRL JOŽE GRDINA

PISATELJ IN JAVNI DELAVEC (* 1892)

Rojen v Prevaljah pri Preserju, leta 1912 je odšel v Ameriko. Po dveh letih se je vrnil, začela se je prva svetovna vojna in moral je k vojakom - na vzhodno fronto. Štiri leta je bil v ruskem ujetništvu (to je popisal tudi v knjigi), se vrnil in leta 1920 spet odšel preko luže. Najprej je delal v tovarni, potem pa v Clevelandu odprl knjigarno. Bil je član več katoliških ustanov, ustanovil je Slov. kat. podporno društvo presv. Srca Jezusovega, vodil je tudi podporno društvo Valentin Vodnik. Omogočil je številne gledališke prireditve, bil tudi sam igralec in režiser. Leta 1934 je postal tajnik jug kulturnega vrta v Clevelandu.

LETA 1976 UMRLA AGATHA CHRISTIE

ANGLEŠKA PISATELJICA (* 1890)

Rodila se je kot Agatha Mary Clarissa Miller, ameriškemu borznemu posredniku in hčeri britanskega vojaškega kapitana, ki jo je spodbujala k pisanju. Pred prvo sv. vojno se je poročila, delala v bolnišnici, po vojni v farmaciji ... Njen prvi zakon je propadel, leta 1930 se je drugič poročila z arheologom Mallowanom, s katerim je veliko potovala in to ji je bil navdih za številne romane, ki so se dogajali na Bližnjem vzhodu ... V njenih kriminalnih romanih primere rešujeta tudi Hercule Poirot (nastopa v 33 romanih) in Miss Marple. V svojem življenju je Agatha Christie napisala 80 kriminalk, njene knjige pa so prevedene v več jezikov kot dela njenega slavnega rojaka Williama Shakespeara. Poleg romanov je napisala tudi več kot 150 kratkih zgodb, ki so bile deloma objavljene v revijah, pozneje tudi v knjigah ...

V Ognjišču je bilo v rubriki Priporočamo, berite v petdesetih letih objavljeno tudi šest (6) ocen njenih knjig. Prvi je bil v julijski številki 1975 predstavljen njen roman Mož v rjavi obleki. Takole piše o pisateljici urednik rubrike Silvester Čuk, ki knjige v Ognjišču predstavlja že od januarja 1967: Detektivske zgodbe angleške pisateljice Agathe Christie, ki je dočakala častitljivo starost, imajo poseben čar. Bralce pritegne njen način pripovedovanja, ki je kramljajoč in poln duhovitih domislic (na ta način stara Agatha pove prenekatero življenjsko modrost), osvoji pa ga tudi napeto dogajanje. Na lov za raznimi kriminalnimi tipi ona navadno ne pošilja kakšnih policijskih inšpektorjev in podobnih profesionalcev, ampak preproste ljudi, pogosto ženske, ki so na videz krhka in manj sposobna bitja, dejansko pa so odločne in brez strahu, podjetne in bistre ... S priznanjem ženski bistrosti in žilavosti je Agatha Christie veliko naredila tudi za emancipacijo svojih vrstnic.

nekaj njenih misli

Vsi grehi mečejo dolge sence.
Mladi mislijo, da so stari ljudje neumni, a stari vedo, da so neumni pravzaprav mladi.
Skrivnost uspeha je v tem, da se premakneš.
Nikoli ne delaj stvari, ki jih drugi lahko naredijo namesto tebe.

iskalec in zbiralec Marko Čuk