14. september

LETA 1321 UMRL DANTE ALIGHIERI

FLORENTINSKI (ITALIJANSKI) PESNIK (* 1265)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante. (Priloga). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

LETA 1737 ROJEN MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI († 1806)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

LETA 1760 ROJEN LUIGI CHERUBINI

ITALIJANSKO-FRANCOSKI SKLADATELJ PRILJUBLJENIH OPER († 1842)

Italijanski skladatelj Luigi Cherubini je dve tretjini svojega življenja deloval v Parizu, kjer je postal ena najslavnejših glasbenih osebnosti. Napisal je veliko oper, ki so bile zelo priljubljene po vsej Evropi, toda nobena od njih ni preživela do danes. V pozabo ni utonilo nekaj uvertur v njegove opere (Anakreon, Vodar).

LETA 1840 SPLAVILI PRVO REČNO LADJO (PARNIK) NA LJUBLJANICI

Ladja se je imenovala Nadvojvoda Ivan in je plula med Ljubljano in Vrhniko. Za to pot je porabila samo 2 uri in 45 minut, kar je pomenilo pravo revolucijo, saj so čolnarji za to pot doslej porabili 8 do 10 ur. Dolga je bila 28 m, široka štiri, plula pa je osem kilometrov na uro. Parnik ni imel velike sreče, saj proga ni bila rentabilna, zaradi nesreč se ljudje niso hoteli več voziti, zato je prinašala izgubo, in so jo zato prodali na Vrbsko jezero.

LETA 1849 ROJEN IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, NOBELOVEC 1904 († 1936)

Preučeval je dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec.. S tem je dokazal, da je refleks slinjenja lahko pogojen in da je potemtakem mogoče na podoben način sprožiti tudi druge reflekse. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks

LETA 1850 ROJEN ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1920)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 - 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.

»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o 'bolni' književnosti in zahteve po 'ločitvi duhov', nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2012 in rubriki obletnica meseca 12_2000

LETA 1853 ROJEN ALFONZ PAULIN

BOTANIK, AKADEMIK († 1942)

Sin oskrbnika graščine Turn pri Krškem, v šolo je hodil v Ljubljano in na gimnazijo v Novem mestu, v Gradcu je študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Bil je učitelj na srednjih šolah v Ljubljani, postal vodja botaničnega vrta v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom dosegel evropsko raven. Tudi sam je nabiral rastline po vsej Sloveniji in našel več kot dvesto dotlej neznanih vrst, ki jih je tudi uredil v svojem herbariju "Flora exiccata carniolica", ki prinaša podatke o dva tisoč rastlinah. To je še danes zelo pomembno delo za študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju.

LETA 1890 ROJEN FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC († 1952)

Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno "vsakdanjo rabo" tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. "Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika" (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

LETA 1916 ROJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC († 1949)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

LETA 1947 ROJEN BL. JERZY POPIELUSZKO

POLJSKI DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI († 1984)

"Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom ... Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo." Te misli je povedal poljski duhovnik Jerzy Popieluszko med eno od svojih množično obiskanih "maš za domovino" v cerkvi sv. Stanislava Kostka v Varšavi vsako zadnjo nedeljo v mesecu v času, ko je general Jaruzelski na Poljskem razglasil vojno stanje. Zaradi svojega pogumnega pričevanja za resnico je bil tedanjim komunističnim oblastnikom trn v peti. Klicali so ga na zaslišanja, mu grozili, ga blatili po javnih medijih, med njegove najožje sodelavce so vrinili svoje vohune. Nič ga ni ustavilo. Do konca je ostal zvest svojemu duhovniškemu geslu: "Daroval sem se in se ne umaknem." Te besede so bile z rdečimi črkami napisane nad oltarjem sredi Trga maršala Pilsudkega v Varšavi ob razglasitvi mučenca Jerzyja Popieluszka za blaženega, 6. junija 2010.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2010

pripravlja Marko Čuk