29. september

LETA 1547 ROJEN MIGUEL CERVANTES

ŠPANSKI PESNIK in PISATELJ († 1616)

Rodil se je leta 1547 v kraju Alcalá blizu Madrida. Izhajal je iz skromne zdravniške družine. Služil je pri kardinalu Acquaviveju v Rimu, kjer je postal vojščak. Vse življenje je živel v revščini. Po izdaji prvega dela, Don Kihot, izšel je pri avtorjevih oseminpetdesetih letih, je do smrti leta 1616 kot poklicni pisatelj živel v Madridu. Pisal je dramatiko, novele, zbrane v zbirki Zgledne novele in romane Galatea, Prigode Persila in Sigismunde, z romanom Don Kihot pa je ustvaril prvi novoveški roman.

LETA 1643 UMRL CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA (* 1567)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

LETA 1873 ROJEN JANEZ GNIDOVEC

DUHOVNIK, LAZARIST, ŠKOF IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1939)

Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla "Vsem postati vse" in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za "živega svetnika". Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.

več:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Janez Frančišek Gnidovec

nekaj njegovih misli:

Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji... Delajte z duhom vere.
Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

molitev za beatifikacijo:

Gospod Bog, Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec se je iz ljubezni do Tebe nesebično ves žrtvoval za uboge. Poveličaj ga s čudeži da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

LETA 1907 ROJEN MIHA POTOČNIK

PRAVNIK, PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC († 1995)

"Biti hribovec je zanj od vsega začetka pomenilo biti telesno usposobljen in duhovno zrel, iskati in zajemati najvišjo in najglobljo modrost v skalah, biti slovenski alpinist, in to je bil Miha Potočnik z dušo in srcem, pa živeti, dihati z ljubimi domačimi gorami in slovenskim človekom ter si na vso moč prizadevati, da bi bili v njih vsaj enakovredni tujim alpinistom." Tako je knjigi Stoletje v gorah (Cankarjeva založba, Ljubljana 1992) zapisal France Vogelnik o Mihu Potočniku. Rodil se je v osrčju naših lepih gora in njim je posvetil vse svoje življenje. O tej svoji "nori" zaljubljenosti pravi: "Ne razumejo nas, ki hodimo po prepadnih gorah, kajti težko je doumeti in še težje povedati, kaj nas tja žene in kaj imamo od tega. Doživlja človek in čuti, pa ne more povedati, kakor bi rad; beseda je kakor z verigo prikovana. Kdor pa zaide v naš svet, ta nas razume brez besede."

več:
S. Čuk, Miha Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2007), 32-33.

LETA 1914 UMRL STEVAN MOKRANJAC,

SRBSKI DIRIGENT IN SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE (* 1856)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

LETA 1923 ROJEN P. MIHA ŽUŽEK

DUHOVNIK, JEZUIT, TEOLOG IN PUBLICIST († 2008)

"Vsekakor si težko zamišljam, kako bi umiral v topli in mehki postelji. Ne bi bilo v skladu z mojo avanturistično naravo... Morda pa je največje junaštvo ravno počasno umiranje v postelji, vdano sprejeto? Obiskal sem umirajočega prelata Jožeta Šimenca. 'Čutite bolečine?' sem ga vprašal. Prijazno se je nasmehnil: 'Ko boste imeli svojega raka, boste že vedeli.' Naj bo tako ali drugače, pomembno je le eno: S smrtjo se vse šele začne. Šele po njej bomo - sredi vsega." To so zadnje vrstice knjige, v kateri pater Miha Žužek pripoveduje zgodbo svojega razgibanega življenja. Dal ji je pomenljiv naslov SREDI VSEGA. "Živel sem sredi vsega. A vse, to je res vse! To je Big Bang, to je nastanek Zemlje, ohladitev njene skorje, pojav življenja in človeka, pojav greha in odrešenja." Bog mu je dal veliko talentov, ki jih ni zakopal, temveč je z njimi "kupčeval". Dal mu je tudi priložnost za "največje junaštvo" - počasno umiranje v postelji -, ki ga je izbojeval na današnji dan v duhovniškem domu v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Pater Miha Žužek. Vsakdo je edini vladar svojega vesolja: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse - ali nič.
Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.
Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.
Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov... Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.
Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.
Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta ... Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo.
Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi - velikonočno alelujo.
več:

LETA 1924 ROJEN BRUNO HARTMAN

literarni in gledališki zgodovinar, dramaturg, bibliotekar, prevajalec in publicist († 2011)

Rodil se je v Celju in njegova življenjska pot je bila razgibana, saj so ga zanimala številna področja: izobraževanje, znanost, kultura. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, francoščino in primerjalno književnost. Nekaj let je bil profesor učiteljišča in gimnazije v Murski Soboti, nato je poučeval na mariborskem učiteljišču. Zelo ga je zanimalo gledališče, ljubljanska Drama, Slovensko narodno gledališče v Mariboru in Slovensko ljudsko gledališče v Celju. Leta 1965 je postal ravnatelj Študijske knjižnice Maribor (kasneje Univerzitetne knjižnice Maribor), ki jo je vodil do upokojitve 1989. Razumel je, da knjižnica potrebuje sodoben informacijski razvoij, zato se je v Mariboru povezal s strokovnjaki univerzitetnega računalniškega centra, za posege na področju informatizacije knjižnice. Tako je mariborska študijska knjižnica s pridobitvijo nove zgradbe postala ena najsodobnejših knjižnic v tem delu Evrope in zgled vsem drugim knjižnicam. Iskal je tudi povezave z mnogimi evropskimi, knjižnicami, pod njegovim vodstvom je mariborska knjižnica prerasla v univerzitetno ustanovo evropske ravni, ki je nastajajoči mariborski univerzi predstavljala eno glavnih opor. Predaval je tudi na katedri za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vse življenje se je tudi posvečal literaturi, napisal je dokrtorsko disertacijo Celjski grofje v slovenski dramatiki, tudi prevajal je (Hemingway, Cronin, Remarque), pisal o kulturnih vprašanjih in nekaterih celjskih avtorjih (Novačan, Levstik), urejal Dialoge, revijo Knjižnica (1974–1979) in ostal v stiku z gledališčem kot kritik in dramaturg.

LETA 1928 ROJEN TONE PAVČEK

PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2011)

Rojen na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega šestnajstega leta. Po prvem razredu so ga dali v Ljubljano (v marijanišče in kasneje v frančiškanski konvikt). V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in diplomiral na pravni fakulteti (1954). Dejaven je bil na časnikarskem področju, tudi novinar in urednik na RTV Slovenija, ravnatelj mladinskega gledališča in urednik Cankarjeve založbe, tudi presednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 2001 tudi član SAZU. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. Lahko rečemo, da je vse, kar je razmišljal, povedal, napisal ... , naredil v verzih. Zanj je bila osnova valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine, tak je bil njegov slog, tak človek je bil, vse je najprej zvenelo v njem. Verz je bil njegova zgoščena misel, njegovo igranje, njegova poezija, njegovo življenje ... Veliko je tudi prevajal rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak)

več:
B. Rustja, Pesnik in prevajalec Tone Pavček. Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 6-10.

nekaj njegovih misli (verzov):

Vse je na svetu za kaj. / Vojaki za boj in za marše, / raj, da se rima na maj, / otroci, da starajo starše.
To, da gremo v stolpnicah ali po cesti brezbrižno drug mimo drugega, je mogoče še hujše kot to, da ranimo svoje.
Življenje je vse mogoče: so klanci in ravne poti. Po bližnjicah se ne pride daleč. Treba je iti navkreber, v klanec, premagovati težave.
Rane prizadeva človeška neumnost, ki se imenuje oholost, kot da si več od drugega, čeprav smo vsi enako božji in enako človeški, enako majhni in hkrati veliki in vsi enkratni.
Odkriti moramo sposobnosti otroka in jih razvijati. Vsakemu moramo dati vedeti, da je lučka. Treba ga je spodbuditi, da sveti - v tem je čar.
So stvari, ki so večne in jih ne moremo spremeniti. Tudi otroške narave ne. Poskrbeti moramo le, da imamo otroke radi, da od njih lahko črpamo radost do življenja, sokove mladosti, prešernost.
Presoja, kaj je pomembno, je relativna. V mojih očeh je, denimo, pomembno, koliko si v ravnovesju s sabo, z razumevanjem sveta, samega sebe in svojih bližnjih.
Na svetu si, da iščeš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce / in da s sveta odganjaš sence.
Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš.
Med lici in poklici / gospoda je in raja, / a malokdo v resnici / je to, kar se izdaja.
Menim, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim.
Vsaka mama je prava mama, / dana za srečo in na veselje. / Prava. In ena sama. / Za vse življenje.
Vsak človek je zase svet, / čuden svetal in lep / kot zvezda na nebu ... // Vsak tiho zori, / počasi in z leti, / a kamor že greš, vse poti / je treba na novo začeti.
Pravo oko po resnici zrcali / pravo sliko sveta. / Pravo oko je tudi tako z očali, / a z dioptrijo srca.
Prava beseda veliko zaleže / in žal besede ni treba zanjo. / A treba je, da si je vreden. / Seveda kot mož beseda. / Potem postaneš radobeseden / in beseda tvoja soseda.
Vprašanje večnosti je temeljno vprašanje. Stoji v isti vrsti kakor vprašanja, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, čemu živim?
Nič, kar se rodi, ni večno, / naj bo svoj kratek čas srečno! // Rod je za rodom bil ziban / v zibki. Zdaj zibke so žrtve / napredka. Prazne in mrtve. / Svet pa je pust in zariban.
Staro malo zdaj velja. / Spraznjenost sedi za mizo. / V kotu bogkovem brblja / neutrudni televizor.

LETA 1929 ROJEN JANEZ MENART

SLOVENSKI PESNIK IN PREVAJALEC († 2004)

Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru, mladost je preživljal v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, leta 1956 pa je diplomiral na FF iz slavistike in primerjalne književnosti. Kasneje je bil dramaturg pri Triglav filmu in prevajalec na RTV, od leta 1979 je bil zaposlen pri založbi Mladinska knjiga. Izhodišče njegove poezije je romantični človek, ki doživlja neskladnost sveta, kar izraža z ironijo in satiro. Leta 1953 je skupaj s Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem izdal Pesmi štirih, potem pa sledijo njegove samostojne zbirke: Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti; Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade. Od junija 1983 je bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

več:
S. Čuk, Janez Menart (1929-2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2019), 44-45.

njegovi verzi:

Na slednji rojstni list pečat je dan: / oblast, lepota, slava, znanje, čast, / bridkosti, muke, delo, sreča, slast / vse je slepilo, vse zaman. Zamišljeno me zro oči / in vprašajo:
Sem jaz res ti? / In trezno pravi mu moj jaz: / Jaz nisem ti, ti nisi jaz; / jaz sem le jaz, ki se mi zdi; / in ti si jaz le za ljudi; / a pravi jaz je dan za dnem / uganka meni in ljudem.
A človek je že tak: če kdo ga hvali, / potem v tej hvali najprej sebe gleda. / Ob šali pa, ki ga lahko užali, / pogleda najprej na soseda.
Kdor nima nobene fantazije, kdor nima domišljije, kdor vidi pri očalih samo očala in pri stropu samo strop - ta ne bo nikdar pisal dobrih pesmi.
Pravice ni in je nikdar ne bo, / velike ribe zmerom majhne žro. // Svobode ni - svoboden je le duh, / a duh je v mesu, ki presnavlja kruh. // Resnica je - a v vseh stvareh tiči / tako globoko, da se v njih zgubi.
Žlica je vse premalo, / da bi hranila sanje: / čustvo preveč je sejalo, / misel premalo žanje.
O, čudežni dnevi mladosti, / dehteči in čisti! / Vse zmelje se v mlinu bridkosti. / Le luna in večnost sta isti.
Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti

LETA 1971 UMRL LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV (* 1904)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932). V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1993 UMRL MATEJ BOR

VLADIMIR PAVŠIČ, PESNIK IN PISATELJ (* 1913)

Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) je izdal številne pesniške zbirke. Veliko pozornost je vzbudila zbirka Sled naših senc (1958), v kateri je objavil ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. Obsežno je njegovo prevajalsko delo; posebej velja omeniti njegove odlične prevode Shakespearovih dram, pri čemer je nadaljeval delo Otona Župančiča.

LETA 1996 UMRL ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG (* 1906)

"Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog," je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič "gost meseca" v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: "Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša."

več:
S. Čuk, Anton Trstenjak. Bogato življenje v znamenju človeka: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem "se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika"; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi "preveč" vzgojili, sebe pa premalo.
Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo "za vsako ceno zmagati". Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.

LETA 2011 UMRL LOJZE SLAK

HARMONIKAR, LJUDSKI GODEC, VODJA ANSAMBLA in AMBASADOR CVIČKA (* 1932)

Doma v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, v družini z desetimi otroki. Mladost je zaradi mamine bolezni preživljel pri stari mami na Malem Kalu, in stric Ludvik, vaški godec na diatonični harmoniki, ga je spodbujal, da se je Lojze, še preden je odšel v šolo, naučil igrati številne pesmi. Ko je bil star petnajst let, je že igral na porokah in po njegovih besedah je bila to najboljša glasbena šola. Z nastopom na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš (1957) je kot samostojni godec prepričal strokovno javnost in laike. Leta 1959 je s še tremi svojimi brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je deloval do leta 1961. Lojze se je zaposlil v Ljubljani, kjer je spoznal svojo ženo Ivanko, in v zakonu sta se jima rodila dva sinova.Leta 1964 je z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom (kasneje ga nadomesti Franc Sever) ustanovil instrumentalni trio Lojzeta Slaka. Isto leto so posneli tudi prvo ploščo, za pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka pa velja začetek sodelovanja z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna iz Selške doline – rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe. V letih1965-70 so pri Jugotonu prodali osem albumov (čez milijon izvodov), Leta 1970 so bili na prvi turneji med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi (ki so jih ponavljali vsakih pet let). Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, gostovali so še v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici. (...) V devetdesetih so začeli pripravljati oddajo Boš videl, kaj dela Dolenc 1994 so praznovali 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (podobno čez deset let ob 40-letnici). ... Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža.

več:
F. Bole, Ansambel Lojzeta Slaka: Glasba, v: Ognjišče 9 (1973), 42-45.
M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: Na obisku, v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

iskalec in zbiralec Marko Čuk