31. december

LETA 1747 ROJEN GOTTFRIED AUGUST BURGER

PESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD († 1794)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

LETA 1841 ROJEN JOSIP KRIŽAN

MATEMATIK, FIZIK IN FILOZOF († 1921)

Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike ... Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.

LETA 1845 UMRL MARTIN KURALT

ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1757)

Ta razsvetljenec je bil najprej v stiškem samostanu, potem pa je postal škofijski duhovnik. Zaradi svojih svobodomiselnih nazorov je bil večkrat interniran in umrl je na Češkem. Zavzemal se je za zbiranje ljudskih pesmi, vendar samo izbranih in popravljenih za poučno-vzgojen namen, druge pa je zavračal.

LETA 1869 ROJEN HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK († 1954)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1871 UMRL ANTON MURKO

DUHOVNIK,  SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF (* 1809)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

LETA 1892 ROJEN SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (+ 1976)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

LETA 1914 ROJEN JANEZ LIPUŠČEK

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC ( † 1965)

V Ljubljani je študiral glasbo na Državnem konservatoriju in leta 1941 postal član zbora ljubljanske opere. Njegova prva pomembna vloga je bila vloga Rudolfa v La Boheme. Odličen je bil kot interpret tenorskih likov v Mozartovih operah... . Lepoto glasu je povezoval z igralskim talentom. Bil je eden prvih koncertnih tenoristov v tedanji Jugoslaviji in član Slovenskega okteta od ustanovitve (1951) do smrti, imeniten interpret slovenskih narodnih pesmi.

LETA 1936 UMRL MIGUEL DE UNAMUNO

ŠPANSKI PISATELJ, FILOZOF BASKOVSKEGA RODU (* 1864)

Rojen v Bilbau, študiral je filozofijo in jezike na Univerzi v Madridu leta 1884 je začel delati v Salamanki kot profesor latinščine in psihologije. Leta 1901 je bil prvič imenovan za rektorja Univerze v Salamanki ... Kot republikanec in nasprotnik kralja je bil nekaj časa tudi v izgnanstvu. Kasneje je izjavil, da je s svojim peresom, nasprotovanjem kralju in diktatorju ter z izgnanstvom naredil več kot kateri koli drug Španec. Ob začetku španske državljanske vojne je podprl upornike generala Franca in  pozval evropske intelektualce naj podprejo vstajnike ter zatrjeval, da le-ti predstavljajo obrambo zahodne civilizacije in krščanske tradicije. Kasneje se je pokesal, da je javno podprl vstajo in nastopil proti frankistom ter bil zato obsojen na hišni pripor, katerem je tudi umrl. Bil je eden najvplivnejših španskih modernistov in humanistov. Ukvarjal se je z nasprotjem med časom in večnostjo, med vero in razumom ... razmišljal je o nesmrtnosti ... Edino možnost in razlago je našel v veri. Smrt je zanj dejstvo, življenje se konča. A bil je prepričan, da je v življenju potrebno verjeti, da naš razum preživi smrt. Zaradi tega je potrebno verjeti v Boga, imeti vero, ki ni racionalna; tako se ohranja notranji konflikt med potrebo verovanja in razumom, ki vero zavrača. Unamuno naj bi bil eden izmed predhodnikov eksitencialistične šole, ki je nekaj desetletij kasneje doživela vrhunec v evropski filozofiji. Nemirnost svojega duha je izražal v poeziji, esejih in romanih: izražal je duhovno tesnobo in bolečino, ki jo je povzročal božji molk, čas ter smrt.

nekaj njegovih misli:

- Verovati v Boga se pravi, hrepeneti po tem, da je, zraven pa se še vesti tako, kot da bi bil; se pravi, živeti od tega hrepenenja in narediti iz njega naš najbolj notranji zagon za delovanje. Iz te sle ali lakote po božanstvu klije upanje, iz tega vera in iz vere in upanja bratoljubje.

- Verovati v Boga pomeni ljubiti ga in se ga bati iz ljubezni. Vzljubimo ga pa, še preden ga spoznamo, in ko ga ljubimo, ga naposled uzremo in odkrijemo v vsem.

- Treba je kositi in koso nabrusiti. Treba je delati in se za delo pripravljati. Brez notranjega življenja ni niti zunanjega.

- V meni se zmeraj bolj utrjuje prepričanje, da se človek tedaj, ko se znajde iz obličja v obličje s samim seboj, ponavadi strogo sodi in prizna lastne napake, tudi če se sunkovito brani, da bi jih priznal pred drugimi, in se samemu sebi izgovarja in opravičuje.

- Sovražimo in ljubimo samo tisto, kar nam je v nečem tako ali drugače podobno. Kar je docela nasprotno ali povsem drugačno od nas, ne zasluži ne naše ljubezni ne sovraštva, temveč brezbrižnost. In ponavadi mi je tisto, kar mi je zoprno pri drugih, zoprno zato, ker to zoprnost čutim v samem sebi.

- Narod obstaja kot narod, kadar si izoblikuje misel o svoji vlogi na svetu... Lažje si je z duhom pridobiti zemljo, kakor z zemljo duha.

- Sklenite, da ne boste nikoli lagali ne po naročilu ne po opustitvi; sklenite ne le, da ne boste govorili laži, temveč tudi, da ne boste zamolčali resnice.

- Veselje, ki ne prekipeva iz naših duš in ne pomaga drugim ljudem, da se vesele v Bogu, ne prihaja k nam od Boga.

- Resnice, ki niso shranjene v tvoji duši, niso resnice vere in ti nisi k nobenemu pridu. Tvoja vera je tisto, kar ti veruješ in česar se ti zavedaš, ne pa, kar veruje tvoja Cerkev.

- Resnična prihodnost je današnji dan. Kaj bo z njim jutri? Tega jutra ni! Kaj je z nami danes, sedajle? To je edino vprašanje.

- Edino popolno češčenje, ki ga lahko izkazujemo Bogu, je češčenje resnice.

- Na vseh področjih je laž smrt in resnica življenje. In ko bi nas resnica vodila v smrt, je bolje umreti za resnico, za življenje, umreti od življenja, ne pa umreti od laži, živeti umirajoč.

- Kadar je beseda beseda resnice, je ustvarjalna sila, ki povzdiguje človeka nad nečloveško in surovo prirodo. Človek je človek po besedi.

- Resnično življenje pa se opira predvsem na to, da se imamo radi, če se razumemo ali ne, ne pa da se razumemo, a pri tem ne ljubimo.

- Če verujem v Boga, ali vsaj mislim, da verujem vanj, verujem predvsem zato, ker hočem, da Bog biva, potlej pa zato, ker se mi po srčni poti razodeva v evangeliju in skozi Kristusa in zgodovino. To je zadeva srca.

- Vstajenje - dokončna zmaga. Brez tebe, Kristus, se rodimo, da umrjemo; s teboj umrjemo, da se prerodimo.

LETA 1937 UMRL FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ (* 1868)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

pripravlja: Marko Čuk