12. julij

LETA 1536 UMRL ERAZEM ROTTERDAMSKI

(PRAVO IME: GEERT GEERTS), NIZOZEMSKI RENESANČNI HUMANIST, KNJIŽEVNIK, FILOLOG, FILOZOF IN TEOLOG (* 1466/1469)

Najbolj izobražen, znan in slaven renesančni teolog in humanist. Bil član avguštinskega reda, študiral na Sorboni v Parizu in v krogu Thomasa Mora v Londonu, doktoriral pa je v Torinu. Potem je kot svobodni učenjak deloval na Nizozemskem, v Angliji in v Baslu. Prizadeval si je za mir in enotnost ter pristno krščanstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na Evangeliju. V svojih spisih je poskušal uskladiti vero in razum, pa tudi izročilo krščanstva in antike. Čeprav je kritično gledal na razmere v Katoliški cerkvi, se ni pridružil reformaciji in je ostro nasprotoval Martinu Luthru. Leta 1516 je na podlagi grških besedil objavil prevod Nove zaveze. Najbolj znano njegovo delo je »Hvalnica norosti« (latinsko: Laus Stultitiae), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako izobraženemu humanistu, Thomasu Moru. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1511, v času njegovega življenja pa je bila ponatisnjena še 35 krat, v več jezikih.

njegova misel:

Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.

LETA 1748 UMRL BOŠTJAN STEINER

ASTRONOM, MATEMATIK (* 1680)

Pri jezuitih v Gradcu je doktoriral iz filozofije. 1714 je prišel v Ljubljano, da bi predaval matematiko, 1716 je poučeval metafiziko, 1717 postal prefekt višjih šol, vodil filozofske razprave in javne nastope. Konec 1717 je odšel v Gradec, pozneje deloval še v Linzu, Celovcu, Trnavi in Košicah. Leta 1713 je izdal Vaticinium Sciathericum-geometricum (z navodili za izračun sončne lege in postavitev sončnih ur).

LETA 1888 UMRL JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR (* 1823)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

LETA 1904 ROJEN PABLO NERUDA

(S PRAVIM IMENOM RICARDO ELIECER NEFTALÍ REYES BASOALTO), ČILENSKI PESNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC († 1973)

Ricardo se je rodil v Parralu približno 350 km južno od Santiaga. Oče je nasprotoval Ricardovemu zanimanju za pisanje in književnost, vendar so ga opogumljali drugi, vključno z bodočo nobelovko Gabrielo Mistral, Pri trinajstih letih je lokalni časopis objavil njegovo prvo delo, ko je leta 1920 po češkem pesniku Janu Nerudi prevzel psevdonim Pablo Neruda, je imel objavljenih že kar nekaj pesmi, pripovednih del in novinarskih prispevkov. V Santiagu je nameraval študirati francoščino, vendar se je kmalu popolnoma posvetil poeziji. Leta 1923 je izšla njegova pesniška zbirka Knjiga o somraku, naslednjega leta pa Dvajset ljubezenskih pesmi in pesmi o obupu. Čeprav je bil znan in priljubljen v Čilu kot v tujini, se kljub temu ni mogel izkopati iz revščine. Leta 1927 je tako iz obupa sprejel mesto častnega konzula v Yangonu (takrat kolonialna Burma). Po vrnitvi v Čile je postal diplomatski predstavnik v Buenos Airesu, leta 1938 pa konzul za španske begunce v Parizu. Izkušnja španske državljanske je bila odločilna za njegovo politično usmeritev, postal je zagrizen komunist. Občudoval je Stalinovo Sovjetsko zvezo, delno tudi zaradi njene vloge pri zlomu nacistične Nemčije, prejel Stalinovo nagrado za mir ... Zaradi komunističnega prepričanja je Nobelov odbor dolgo zavračal njegove nominacije za Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1971 jo je končno prejel, čeprav so nekateri člani odbora temu nasprotovali zaradi hvaljenja stalinizma.

nekaj verzov:

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi...
Ne dovolite si počasnega umiranja (NERUDA, Pablo. Ne dovoli si počasnega umiranja!)

LETA 1896 ROJEN ALEKSANDER KARDOŠ

TISKAR, ZALOŽNIK († 1985)

V Murski Soboti se je izučil za tiskarja in knjigoveza, nato se je 1922. leta preselil v Ameriko. Zaposlil se je pri angleško-slovenskem založniku v ameriškem mestu Betlehem. Leta 1929 je pričel delati pri angleško-slovensko-madžarski založbi. Med letoma 1924 in 1954 je bil urednik časnika Amerikanszki Szlovencov Glász, hkrati tudi založnik ter lastnik tiskarne. Ukvarjal se je s socialnim in gospodarskim položajem izseljencev. Poleg evangeličanskega učitelja Andreja Polgara je prispeval k izobraževanju Slovencev v Betlehemu.

LETA 1921 ROJEN BOGDAN POGAČNIK

ČASNIKAR, PUBLICIST († 2005)

Leta 1947 je diplomiral v Ljubljani, bil dopisnik Tanjuga, od leta 1955-85 dopisnik Slovenskega poročevalca in Dela, 1968-72 in 1984-86 je bil Delov dopisnik iz Pariza. Uveljavil se je kot pisec reportaž, potopisov in pogovorov z znanimi osebnostmi iz politike, znanosti, kulture. Pisal je tudi scenarije za kratke filme, 1955-96 je bil organizacijski vodja Slovenskega okteta, tajnik Slovenskega centra PEN...

LETA 1923 ROJEN PETER LEVEC

pesnik († 1999)

Rojen v Zg. Tuhinju, se s starši preselil na Vrh nad Krašnjo, šolal pa se je v Mariboru pri stricu. Ko se je vrnil domov, se je zaposlil v Kamniku, vendar so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče na avstrijsko Štajersko. Po vojni je delal nekaj časa na radiu Ljubljana, potem pa do upokojitve pri Cankarjevi založbi... Njegove pesmi so v prvem obdobju značilno partizanske, z zbirko Zeleni val (1954) pa se je obrnil v osebno izpoved po splošni težnji po notranjem ravnotežju. Za zbirko V Brezkončnem marcu (1971) je leta 1972 dobil nagrado Prešernovega sklada.

nekaj verzov:

Neka luč se približuje / in ožarja mi zavest, / še zastrta, komaj vidna, / kakor z daljnih zvezd. / Čutim jo in vidim nekaj, / kar je le še tih smehljaj, / nekaj, kar še ni resničnost, / le še slutnja, le migljaj. // Sinji čas pričakovanja. / Tiho tlenje v poltemi. / Nekaj svetlega se bliža / izza mej nevidnosti. / Belo jutro kot da sluti; / kaj, povedati ne zna. / Tudi noč molči in nema / praznično se lesketa. (Neka luč)

LETA 1926 ROJENA dr. ANICA CEVC

UMETNOSTNA ZGODOVINARKA († 2011)

1950 je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1971 doktorirala na univerzi v Beogradu. Sprva je bila kustosinja, 1965-91 direktorica Narodne galerije v Ljubljani. Raziskovala je slovensko, zlasti baročno slikarstvo (L. Layer, F. Jelovšek, F. Bergant, A. Lerchinger, V. J. Metzinger) in v zbirkah Narodne galerije opredelila evropske slikarje. Za svoje delo je 1978 prejela Valvasorjevo nagrado in 2001 srebrni častni znak svobode RS.

več o njej: Bole F., Gostja meseca, v: Ognjišče (1990) 06, str. 08.

LETA 1927 ROJEN PAVLE MERKU

SLOVENSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG, SLOVENIST IN ETIMOLOG († 2014)

"Meščan sem in kot otrok nisem doživel bogastva slovenskih narodnih običajev ter sem se slovenščine začel učiti šele pri petnajstih letih," je dejal leta 2002 za Ognjišče akademik Pavel Merku, rojen v Trstu. V času fašizma doma niso smeli govoriti slovensko, ker bi zaradi tega mamo in očeta takoj vrgli iz službe. "Slovensko govorico sem kot otrok slišal, ko so k nam hodili slovenski sorodniki, perica ter mlekarica, in z njimi se je mama pogovarjala po slovensko. Ko sem nekoč kot otrok ponovil besedo, ki sem jo slučajno slišal - šlo je za nekoliko grd ljudski izraz (pišmevrit) - mi je mama dala zaušnico. Nisem vedel, kaj sem zinil."

Ker pa je prepovedan sad bolj mikaven, se je mladi Pavle odločil za študij slovenskega jezika. "Slovenščina je bil moj prepovedan jezik in sem si ji zato posvetil z dušo in telesom in jo imam rajši kot ljudje, ki jo govorijo od rojstva." Res je sicer, da je zanimanje za jezike bila njegova strast in se je že zelo zgodaj odločil, da se bo ukvarjal z glasbo zaradi veselja, kruh pa si bo služil z jezikoslovjem.

Glasba in jezikoslovje sta se prepletala v njegovem življenju. Napisal je več strokovnih knjig, zlasti o zgodovini jezika ter nastanku priimkov in krajevnih imen. Istočasno pa je napisal tudi več koncertov, opero ter priredil več pesmi. Ob ženini smrti je uglasbil psalm Kakor jelen hrepeni... in ga posvetil dragemu prijatelju tržaškemu škofu Belomiju, ki je umrl kmalu za ženo. "Eno skladbo pa sem posvetil sebi. To je Rekviem," pravi. Imenoval ga je mašo ob prehodu. Njegov Rekviem, čeprav maša za umrle, je po avtorjevih besedah še bolj vesel kot Mozartov, saj zatrjuje, da opeva prehod v novo, polno življenje.

...več o njem v rubriki gost meseca, Ognjišče 02_2002

LETA 1940 ROJEN RINO F. MARKIČ (Marchig)

DUHOVNIK, NARODNO PREBUDNI DELAVEC († 1982)

V Vidmu je 1964 končal bogoslovje; 1964-73 je bil kaplan na Lesah, nato župnik v Vissandonu v Furlaniji in v Kozici v Beneški Sloveniji. Na Lesah je s skupino domačinov oživil cerkveni pevski zbor, ustanovil kulturno društvo Rečan in bil dejaven med beneškimi duhovniki, ki so 1966 začeli izdajati kulturno-verski list Dom.

več o Beneški Sloveniji: Čuk S., Beneška Slovenija in njeni Čedrmaci. Priloga, v: Ognjišče (2016) 10, str. 58.

LETA 1955 UMRL IVAN ALBREHT

SLO. KNJIŽEVNIK, PUBLICIST (* 1893)

Luč sveta je zagledal kot najmlajši od devetih otrok v Hotedršici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v gimnazijskih letih se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v pisateljske vrste. Študija fizike na univerzi v Gradcu pa ni dokončal. Opravljal je razne javne službe. Pesmi je začel objavljati že v dijaških letih v Angelčku in Vrtcu, objavil je štiri pesniške zbirke ter precej krajših pripovednih del. S pesmimi, zgodbicami in pravljicami je sodeloval v skoraj vseh tedanjih slovenskih mladinskih revijah.

LETA 1997 UMRL FRANC PRESETNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC (* 1913)

Franc Presetnik je bil rojen 28. avgusta 1913 v Ljubljani. Obiskoval je konservatorij v Ljubljani in leta 1937 začel igrati v Drami. Njegove najuspešnejše so bile komedijske vloge: Podkoljošin v Ženitvi, glavar v Revizorju; v Cankarjevih delih je bil Zupan v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Grozd v komediji Za narodov blagor, Kantor v Kralju na Betajnovi. ... Nastopal je tudi v filmih: Na svoji zemlji (1948); Kekec (1951) in Tistega lepega dne (1962) ter na radiu in televiziji.

Pripravlja Marko Čuk