13. julij

LETA 100 PR. KR. ROJEN GAJ JULIJ CEZAR

RIMSKI DRŽAVNIK, VOJSKOVODJA IN ZGODOVINAR († 44 PR. KR.)

Potomec stare patricijske družine, med boji v Mali Aziji se je odlikoval pri Mitileni, leta 68 pr. Kr. je postal kvestor, leta 60 je s Pompejem in Krasom sklenil prvi triumvirat ... Leta 59 je postal konzul, 58-51 je osvojil Galijo, napadal Germane in Britanijo (leta 54), ... Upre se zahtevi senata, da razoroži vojsko, prekorači Rubikon in krene v Rim. V državljanski vojni pri Farzalu v Tesaliji premaga Pompeja, vdre v Egipt in ga prepusti Kleopatri, premaga pontskega kralja Farnaka in pošlje v Rim slavno sporočilo: Veni, vidi, vici (Prišel, videl, zmagal). Po vrnitvi v Rim je leta 45 pr. Kr. izvoljen za dosmrtnega diktatorja, reformira državno upravo, sodstvo, koledar, na marčeve ide (15. marca 44 pr. Kr. ga ubijejo zarotniki pod vodstvom Bruta. Napisal je dve deli: De bello galico (Galska vojna) in De bello civili (državljanska vojna). Njegovo ime je osnova za vladarski naziv »cesar«.

LETA 1298 UMRL JAKOB DE VORAGINE

KRONIST in ŠKOF GENOVE in njegova Zlata legenda (* 1228)

Zlata legenda (Legenda aurea) je zbirka srednjeveških svetniških življenjepisov, ki jih je v latinščini napisal dominikanec Jakob de Voragine, nazadnje škof v Genovi. Zbirka je nastajala v letih 1260–1298. Življenjepisi svetnic in svetnikov so prepleteni z legendami, ki so privlačile bralce/poslušalce in navdihovale umetnike. Legenda aurea je bila v srednjem veku zelo razširjena – takoj za Svetim pismom. Kmalu je bila prevedena v razne evropske jezike. Zlata legenda je bila neizčrpen vir za svetniške legendarne pesmi.

LETA 1490 SLIKARSKI MOJSTER JANEZ IZ KASTVA

KONČA POSLIKAVO PODRUŽNIČNE CERKVE SV. TROJICE V HRASTOVLJAH

Nad znamenito istrsko vasico Hrastovlje bedi na nizki skalni vzpetini za obzidjem cerkvica Svete Trojice. Izjemna je že po arhitekturi od leta 1949, ko so odkrili freske pa tudi po poslikavi. Poseben slopves ima hrastovski Mrtvaški ples na južni steni. Poslikavo cerkve je vodil mojster Janez iz Kastva in jo dokončal na današnji dan leta 1490.

LETA 1841 ROJEN OTTO WAGNER

AVSTRIJSKI ARHITEKT IN UČITELJ ARHITEKTURE (†

Wagner velja za utemeljitelja in vodjo sodobnega gibanja v evropski arhitekturi. Sprva je ustvarjal v neorenesančnem slogu, potem pa začel uvajati vanj razne oblike iz florentinske renesanse. Leta 1893 je zmagal na natečaju za prostorsko ureditev Dunaja, postal pa je tudi profesor na akademiji za arhitekturo. Svoje poglede na arhitekturo je podal v knjigi Moderna arhitektura (Moderne Architektur), njegov slog pa si lahko ogledate na Dunaju (številne postaje dunajske mestne železnice, stavba poštne hranilnice, cerkev sv. Leopolda ...

Kot arhitekt, urbanist, praktični umetnik in umetnostni teoretik je bil tudi eden najvplivnejših evropskih umetnikov na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Postavil je temelje za modernizem, v praktične projekte pa je rad vključeval tudi sodobne metode gradnje, kot so jeklene konstrukcije, in nove materiale (tanke marmorne obloge fasad).

LETA 1865 ROJEN MATEJ RAŽUN

KOROŠKI DUHOVNIK IN NARODNI DELAVEC († 1943)

Doma v Goreči vasi, bogoslovje je študiral v Celovcu in ustanovil akademijo slovenskih bogoslovcev. Kot kaplan in župnik je služboval v različnih župnijah krške škofije, večino časa (1898-1922) pa je bil župnik v Št. Jakobu v Rožu, kjer se je z veliko vnemo lotil dela na verskem, kulturnem in narodnem področju. V Šentjakobu je tedaj vzcvetela vzorna Marijina družba, ustanovljene pa so bile tudi druge cerkvene bratovščine, močno jedro živahnega verskega življenja v fari. Po zgledu narodne šole in zavoda šolskih sester v Št. Rupertu v Velikovcu (župnik Treiber), je ogrel ljudi, da nekaj podobnega naredijo tudi pri njih. Z izredno predanostjo ljudi, s pomočjo Mohorjeve družbe in drugih zavodov je bila končana velika šola v Št. Petru sredi Roža in leta 1908 so prišle šolske sestre. Začele so s šolo in tečaji za gospodinje, tu je postalo ognjišče novega versko-prosvetnega in narodnega življenja. Marsikomu je bil župnik in njegovemu narodu predano služenje v spotiko, zaradi svoje ljubezni do naroda in jezika in nesebične skrbi je moral leta 1918 v zapor, kasneje pa je bil konfiniran v rojstnem kraju. Leta 1920 se je moral umakniti v Staro Loko in se šele leta 1937 vrnil domov.

LETA 1878 ROJEN JAKOB UKMAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1971)

"Veličina Jakoba Ukmarja ni bila veličina tega sveta. A da jo je v njenem smrtnem zenitu dojel celo naš razkristjanjeni Trst, je dokazalo morje ljudstva od škedenjske cerkve tja dol do pokopališča. Tam bo poslej Jakob Ukmar čakal, da mu eshatologija postane iz rokopisa kozmično dejstvo, nov dan in nova zemlja. Pod napisom, ki si ga je sam določil, z internacionalizmom svetih: JACOBUS UKMAR SACERDOS CHRISTI. Za vsakega namreč, ki ga je imel srečo poznati, človeško ne more biti dvoma, komu se je v Praluči pridružil - da se je pridružil Slomšku in Baragi, Gnidovcu in Vošnjaku, da se je pridružil slovenskim svetnikom," je pisatelj Alojz Rebula preroško napovedal proti koncu leta 1971, nekaj tednov po smrti častitljivega duhovnika Jakoba Ukmarja. Leta 2002 je tržaški škof Evgen Ravignani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo - razglasitev za blaženega, ki se je uspešno zaključil 24. junija 2009 na škofiji v Trstu, 5. julija pa z zahvalno mašo v župnijski cerkvi v Škednju. Postulator Dušan Jakomin je vso zbrano dokumentacijo odpeljal v Rim, kjer se je na Kongregaciji za svetnike pričel apostolski del postopka.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

Smrt je ‘srečna’, če človek umre v stanju Božje milosti, brez slehernega velikega greha, ter združen z Bogom po ljubezni in vdanosti.
Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
Dobri ljudje večkrat trpe zavoljo svoje plemenitosti, zlobni pa veselo uživajo sad svoje hudobije. Takega protislovja in take krivice ne more dokončno hoteti modri in pravični stvarnik. Mora torej biti še posmrtno življenje, v katerem bo sleherno krivično stanje izravnano.
Gotovo je bolj varno živeti z vero in po veri v posmrtnost, kakor pa v negotovosti čakati, da nas smrt pouči, ko bo prepozno.
več:

LETA 1883 ROJEN HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR († 1942)

Karikatura (it. caricare - nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

... več o njem v obletnici meseca, Ognjišče 07_200307_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno... Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena - resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

LETA 1906 UMRL JANEZ BILC

duhovnik, pesnik, PISATELJ, PUBLICIST (* 1839)

Janez Bilc, pesnik, publicist, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, je kot duhovnik zaradi šibkega zdravja služboval v rojstni fari Trnovo pri Ilirski Bistrici. Prve pesmi in prozne spise je objavljal v raznih ljubljanskih listih. Kot pesnik se je zgledoval po Valentinu Vodniku. Njegove pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice. Pisal je tudi domoznanske članke za razne časopise. Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je doživela več ponatisov. Iz hrvaščine je prevedel Mažuraničevo pesnitev Smrt Smail-Age Čengića.

LETA 1920 POŽIG SLOVENSKEGA NARODNEGA DOMA V TRSTU

13 07 1920 pozig narodnega doma Pisatelja Borisa Pahorja je kot bojevnika za pravice Slovencev v Italiji in za slovenstvo zaznamovalo fašistično nasilje, zlasti požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, ki mu je bil priča kot otrok. Tega dne so fašisti vdrli v stavbo, kjer so imele svoj sedež slovenska kulturna in politična društva, jo polili z bencinom in zažgali. Požig je naznanjal mračno dobo fašističnega zatiranja Slovencev in Hrvatov.

LETA 1922 ROJEN FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG († 2008)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

LETA 1930 – ZAČELO SE JE PRVO SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO

13 07 1930 prvo svetovno v nogometu Odvijalo se je v Montevideu (Urugvaj), na njem je sodelovalo 13 ekip. Domačini so v finalnem srečanju pred 90.000 gledalci premagali Argentino (4:2). Prvi naslov svetovnega prvaka so osvojili domačini, ki so bili prvaki še leta 1950 doslej pa so bili na SP najuspešnejši Brazilci, ki so zmagali petkrat, nazadnje leta 2002.

LETA 1944 UMRL FERDO KLEINMAYR

PISATELJ, PISEC UČBENIKOV in STROKOVNIH KNJIG, mojster poljudnega pisanja (* 1881)

Po nižji gimnaziji v Trstu je končal učiteljišče v rojstnem Kopru in služboval kot učitelj v tržaški okolici. Od leta 1890 je pod psevdonimom Ferdo Plemič v raznih listih objavljal humoreske, satire, anekdote, pesmi. Ko je prišla Primorska pod Italijo, se je posvetil pisanju šolskih knjig. Po zatrtju slovenskih šol pod fašizmom je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, med drugim Prvi koraki, veseli abecednik malim z risbami slikarja Milka Bambiča. Izdajal je tudi strokovne poljudne knjige z vseh področij.

LETA 1951 UMRL ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE (* 1874)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

LETA 1965 UMRL ZORKO JELINČIČ

PROSVETNI DELAVEC IN ALPINIST (* 1900)

»Jaz, sin Zorka Jelinčiča, sem danes srečen človek, ker si niti v svojih najbolj optimističnih sanjah nisem mogel predstavljati, da bom doživel ta dan. Dan, ki je tebi – mojemu očetu, idealistu, trpinu za narod, dolgoletnemu zaporniku v fašističnih ječah in preganjancu v vseh režimih, končno poklonil tisto, kar ti v vseh dolgih letih za tvojega življenja in še dolgo po smrti ni: simbolično priznanje v obliki doprsnega kipa in ulice v Novi Gorici, potem pa še celodnevni simpozij o tvojem življenju in delu.« Tako je svojega očeta nagovoril sin Dušan, ki hodi po očetovih stopinjah kot alpinist in pisatelj. Dan njegove sreče je bil 7. maja 2000, ko so ob stoletnici očetovega rojstva v Novi Gorici odkrili njegov doprsni kip in po njem poimenovali ulico. »Nisem si upal niti pomisliti, da bom nekega dne doživel priznanje za tvoje žrtve, ker je človek, kot ti ... vselej samo v napoto in se zanj ne zavzame nihče. O, pač, pošteni ljudje. Tisti, ki verjamejo, da pokončnost in dobrota še obstajata. In sedaj imam potrdilo o tem.«

... več o njem v rubriki obletnica meseca, Ognjišče 07_2015

o njem:

Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil. (sin Dušan)

To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo. (Klement Jug)«